 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
32. Manasej in Josija (angleško)
Judovo kraljestvo, ki je za Ezekija cvetelo, je še enkrat moralno nizko padlo v dolgih letih Manasejeve grešne vladavine. Poganstvo je namreč oživelo in mnogo ljudi je bilo zapeljanih v malikovanje. "A Manasej je v blodnjo vodil Judo in prebivalce Jeruzalema, da so delali hudo bolj kakor narodi, katere je Gospod pokončal pred Izraelovimi sinovi." (2 Let 33,9) Po slavni luči prejšnjih rodov je nastopila tema vraževerja in zmot. Pojavila in razširila so se velika zla: nasilje, zatiranje, sovraštvo do vsega, kar je dobro. Prevračali so pravico, prevladalo pa je nasilje.
Ti hudi časi vendar niso bili brez prič za Boga in pravico. Težavne preizkušnje, ki jih je Juda varno zdržal za Ezekijeve vladavine, so v mnogih srcih razvile trdnost značaja, ki je sedaj služil kakor jez pred prevladujočo krivičnostjo. Njihovo pričevanje v prid resnici in pravičnosti je izzvalo jezo Manaseja in njegovih privržencev na oblasti. Ti so si/381/ prizadevali utišati vsak glas neodobravanja, da bi se utrdili v zlu. "In Manasej je tudi prelil veliko nedolžne krvi, dokler ni z njo napolnil Jeruzalema od enega konca do drugega." (2 Kr 21,16)
Eden prvih, ki je bil umorjen, je bil Izaija, ki je skoraj pol stoletja služil v Judi kot izvoljeni Jahvejev poslanec. "Drugi pa so trpeli zasramovanje in bičanje, vrhutega pa spone in ječe; bili so kamnani, izkušani, razrezani, umrli so smrti z mečem; hodili so v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah (njih ni bil svet vreden!), po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemnih jamah." (Heb 11,36-38)
Nekaterim tistih, ki so trpeli preganjanje med Manasejevo vladavino, je bilo naloženo, naj povedo posebno sporočilo graje in sodbe. Preroki so objavili, da je Judov kralj "delal krivično bolj kakor ... Amorejci, ki so živeli pred njim". (2 Kr 21,11) Zaradi teh grehov se je njegovemu kraljestvu približevala nesreča. Kmalu bodo prebivalci dežele odvedeni kot ujetniki v Babilon in tam bodo postali "rop in v plen vsem svojim sovražnikom". (2 Kr 21,14) Gospod pa ne bo dokončno pozabil njih, ki ga bodo v tuji deželi priznali za svojega Vladarja. Morda bodo doživeli hudo stisko, vendar jih bo rešil ob določenem času in na ustrezen način. Kdor bo popolnoma zaupal vanj, bo v njem našel varno zavetje.
Preroki so še naprej zvesto svarili in opominjali; neustrašno so govorili Manaseju in/382/ njegovemu ljudstvu; sporočila pa so bila zaničevana. Odpadli Juda ni hotel poslušati. Kot zgled tega, kar jih bo doletelo, če nadaljujejo v zakrknjenosti, je Gospod dovolil, da je njihovega kralja ujela četa asirskih vojakov. Ti so "ga zvezali z dvema bronastima verigama in odvedli v Babilon", njihovo začasno prestolnico. Ta udarec je kralja spametoval: "Prosil je blagovoljnosti Gospoda, svojega Boga, in se silno ponižal pred Bogom svojih očetov in molil k njemu. In dal se mu je izprositi ter uslišal njegovo prošnjo in ga zopet privedel v Jeruzalem v njegovo kraljestvo. Tedaj je spoznal Manase, da Gospod je Bog." (2 Let 33,11-13) Čeprav je bilo to spokorjenje pomembno, je vendar prišlo prepozno, da bi rešilo kraljestvo pred pogubnim vplivom dolgih let malikovanja. Mnogi so se spotaknili in padli ter nikoli več niso vstali.
Med temi, ki jim je življenjsko izkušnjo nepreklicno izoblikovalo pogubno Manasejevo odpadništvo, je bil tudi njegov sin, ki je nasledil prestol, ko je bil star dvaindvajset let. O kralju Amonu je zapisano: "In hodil je po vsej poti, po kateri je hodil njegov oče, služeč malikom, ki jim je služil njegov oče, in klanjajoč se jim; Gospoda pa, Boga svojih očetov, je opustil, in ni hodil po Gospodovi poti." (2 Kr 21,21.22) "Ni se ponižal pred Gospodom, kakor se je bil ponižal njegov oče Manase, temveč je kopičil krivdo za krivdo nadse." (2 Let 33,23) Brezbožnemu kralju ni bilo dovoljeno dolgo vladati. Sredi njegove predrzne brezbožnosti, samo dve leti po prihodu na prestol, so ga v palači umorili služabniki in "ljudstvo dežele je postavilo Josija, njegovega sina, za kralja na njegovem mestu". (2 Let 33, 25)/383/
Ko je prišel na prestol Josija in vladal enaintrideset let, so ljudje, ki so ohranili čisto vero, pričeli upati, da je propadanje kraljestva ustavljeno. Novi kralj se je namreč bal Boga, čeprav je bil star šele osem let. Že od začetka "je delal, kar je bilo prav v Gospodovih očeh, in je hodil po vsej poti Davida, svojega očeta, ni se uklonil ne na desno, ne na levo". (2 Kr 22,2) Josija se je rodil popačenemu kralju, obdan je bil s skušnjavami, da bi šel po očetovi poti, in imel je malo svetovalcev, da bi ga spodbujali, naj ostane na pravi poti, vendar je ostal zvest Izraelovemu Bogu. Napake prejšnjih rodov so mu bile v svarilo, da se je odločil delati dobro, namesto da bi se spustil na bedno raven greha in moralnega ponižanja, kamor sta padla njegov oče in ded. "Ni se uklonil ne na desno, ne na levo." (2 Kr 22,2) Kot človek, ki je zasedal odgovoren položaj, se je odločil ubogati vodstvena navodila, ki so bila dana Izraelovim vladarjem. Njegova poslušnost je Bogu omogočila, da ga je uporabil kot posodo za čast.
V začetku Josijevega vladanja in tudi veliko let poprej so se iskreni ljudje na Judovem spraševali, ali se bodo sploh kdaj izpolnile Božje obljube, ki jih je dal starodavnemu Izraelu. S človeškega stališča se je izpolnitev božanskega načrta za izvoljeno ljudstvo zdela skoraj nemogoča. Odpadništvo v prejšnjih stoletjih se je z leti samo še okrepilo. Deset rodov je bilo razkropljenih med pogani. Ostala sta samo Judov in Benjaminov rod in še ta dva sta bila sedaj na robu/384/ moralnega in narodovega propada. Preroki so pričeli napovedovati dokončno uničenje njihovega lepega mesta, kjer je stal tempelj, ki ga je zgradil Salomon in kjer so bili osredotočeni vsi zemeljski upi o narodovi veličini. Ali je mogoče, da bo Bog opustil svoj obljubljeni načrt za rešitev njih, ki zaupajo vanj? Ali lahko ljudje, ki so ostali zvesti Bogu, upajo na boljše čase kljub dolgotrajnemu preganjanju pravičnih in navidezni blaginji hudobnih?
Ta mučna vprašanja je preglasil prerok Habakuk. Ko je opazoval stanje zvestih v svojih dneh, je izrazil breme svojega srca z vprašanjem: "Kako dolgo, o Gospod, sem vpil k tebi, in ne slišiš! Vpijem k tebi o nasilstvu, a ne rešiš. Zakaj dopuščaš, da vidim krivico, zakaj gledaš nadlogo? Kajti pustošenje in nasilstvo je pred menoj, in nastaja prepir in vnema se boj! Zato izgublja postava veljavo in prava sodba ne pride nikdar na dan; kajti brezbožnik obdaja pravičnega, zato prihaja le popačena sodba na svetlo." (Hab 1,2-4)
Bog je odgovoril na vpitje svojih zvestih otrok. Po izvoljenih glasnikih je razodel svojo odločitev, da bo kaznoval narod, ki se je odvrnil od njega in služil poganskim bogovom. Za življenja nekaterih, ki so prav takrat povpraševali po prihodnosti, je čudežno vodil razvoj dogodkov vodilnih narodov na zemlji in poskrbel za vzpon Babiloncev. Ti Kaldejci, strašni in grozoviti, so nepričakovano napadli Judovo deželo kakor šiba/385/ od Boga. (Hab 1,7) Judovi knezi in vodilni ljudje so bili odpeljani v Babilon kot ujetniki. Judejska mesta in vasi ter obdelana polja so bila opustošena; ničemur ni bilo prizaneseno.
Habakuk je bil prepričan, da se bo tudi v tej strašni sodbi nekako izpolnil Božji načrt za njegovo ljudstvo, zato se je pokorno priklonil razodeti Jahvejevi volji. "Ali nisi ti od vekomaj, Gospod, moj Bog in moj Svetnik?" je vzkliknil. Potem pa se je njegova vera dvignila nad preteče napovedi bližnje prihodnosti in se trdno oprijela dragocenih obljub, ki razodevajo Božjo ljubezen do njegovih otrok, ki zaupajo vanj. Prerok je dodal: "Mi ne umremo." (Hab 1,12) S tem oznanilom vere je prepustil svojo prihodnost in prihodnost vsakega verujočega Izraelca v roke usmiljenega Boga.
Habakuk ni samo takrat pokazal močne vere. Ob neki priložnosti, ko je razmišljal o prihodnosti, je dejal: "Na svojo čuvajnico stopim in se postavim na stolp in bom oprezal, da bi videl, kaj bo govoril z menoj in kaj naj odgovorim na svojo tožbo." Gospod mu je milostno odgovoril: "Zapiši prikazen in razločno začrkaj na plošče, da se lahko čita. Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in varala ne bo. Če odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni. Glej, kdor je prevzeten, njegova duša ni poštena v njem. Pravični pa bo živel po svoji veri." (Hab 2,1-4)
Vera, ki je krepila Habakuka ter vse svete in pravične v tistih dneh, je bila ista vera, ki še danes ohranja Božje ljudstvo. V najtemnejših urah in v najtežavnejših razmerah naj kristjan/386/ poteši svojo dušo na izviru vse svetlobe in moči. Tako se bo dan za dnem po veri v Boga obnavljalo njegovo upanje in pogum. "Pravični pa bo živel po svoji veri." (Hab 2,4) V Božjem delu ne sme biti potrtosti, omahovanja ali strahu. Gospod bo izpolnil več kakor so največja pričakovanja teh, ki zaupajo vanj. Dal jim bo modrost, ki jo zahtevajo njihove različne potrebe.
Apostol Pavel je zgovorno pričal o obilni pomoči, ki je dana vsakemu skušanemu človeku. Njemu je bilo dano božansko zagotovilo: "Dosti ti je moja milost; zakaj moja moč se v slabosti izkazuje popolna." (2 Kor 12,9) Hvaležno in z zaupanjem je preizkušani Božji služabnik odgovoril: "Zato sem dobre volje v slabostih, v zasramovanju, v potrebah, v preganjanju, v težavah, za Kristusa; zakaj kadar sem slab, tedaj sem močan." (2 Kor 12,10)
Gojiti in negovati moramo vero, o kateri so pričali preroki in apostoli - vero, ki se trdno oklepa Božjih obljub in čaka rešitev ob času in na način, kakor je On določil. Zanesljiva preroška beseda se bo dokončno izpolnila ob slavnem prihodu našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, ko bo prišel kot Kralj kraljev in Gospod gospodov. Čas čakanja se morda zdi dolg, ljudje se lahko srečujejo s težavnimi razmerami, mnogi, v katere smo zaupali, lahko med potjo padejo. Toda skupaj s prerokom, ki si je prizadeval spodbuditi Judo med neprimerljivim odpadništvom, moramo z zaupanjem reči: "Toda Gospod je v templju svoje svetosti - molči/387/ pred njim, vsa zemlja!" (Hab 2,20) Vedno se spominjajmo spodbudnega sporočila: "Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in ne bo varala. Če odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni. ... Pravični pa bo živel po svoji veri." (Hab 2,3.4)
"Gospod, oživi svoje delo sredi let, sredi let daj, da bo očitno; v jezi se spominjaj usmiljenja! Bog prihaja s Temana in Svetnik z gore Parana. Njegovo veličastvo pokriva nebesa in zemlja je polna njegove hvale. In svetloba nastaja kakor sončna luč; žarki se mu iskre iz roke, in ondi je skrita njegova moč. Pred njim gre kuga in tik za njim pomor. Postal je in potresel je zemljo, pogledal je in ustrašil narode; in razdrobile so se večne gore, starodavni hribi so se pogreznili; njegove poti so večne. Izšel si v rešenje svojega ljudstva, v rešenje svojega maziljenca. Kajti smokva ne bo cvetela in pridelka ne bo nič na trtah, oljkova rast bo varala in žitno polje ne donese užitka, iz ograje izgine drobnica in govedi ne bo nič v hlevih: a jaz se bom vendar radoval v Gospodu, veselil se bom, da je Bog moje rešenje. Jahve, Gospod, je moja moč." (Hab 3,2-6.13.17-19)/388/
Habakuk ni bil edini, po komer je bilo dano sporočilo o slavnem upanju in prihodnji zmagi kakor tudi o sedanji sodbi. Med Josijevim vladanjem je Gospodova beseda prišla tudi Zefaniju, ki je odkrito opisal posledice nadaljevanja v odpadništvu. Pozornost prave cerkve je usmeril na prihodnje veličastno upanje. Njegova prerokovanja o sodbi, ki je grozila Judi, enako veljajo za sodbe, ki bodo doletele nespokorjeni svet ob drugem Kristusovem prihodu:/389/ "Blizu je veliki Gospodov dan, blizu je in silno hiti. Čuj, Gospodov dan! Bridko vpije tam junak. Ta dan je dan srda, dan stiske in nadloge, dan pustote in pustošenja, dan teme in mraka, dan oblakov in oblačne noči, dan trobljenja in bojnega vpitja zoper trdna mesta in zoper visoke utrdbe." (Zef 1,14-16)
"In stiskal bom ljudi, da bodo hodili kakor slepci, ker so grešili zoper Gospoda; in njihova kri se razmeče kakor prah. ... Tudi njihovo srebro, tudi njihovo zlato jih ne bo moglo rešiti ob dnevu Gospodove jeze; in z ognjem njegove gorečnosti bo vsa dežela požrta; zakaj konec, nagel konec naredi vsem prebivalcem dežele." (Zef 1,17.18)
"Zberite se, da, zberite se, o narod brezsramni, preden se uresniči, kar je ukrenjeno (tisti dan poleti mimo kakor pleve), preden pride nad vas togota Gospodovega srda, preden pride nad vas dan Gospodove jeze! Iščite Gospoda, vsi krotki v deželi, ki ste opravljali njegovo sodbo; iščite pravičnost, iščite ponižnost; morda dobite skrivališče ob dnevu Gospodove jeze!" (Zef 2,1-3)/390/
"Glej, jaz bom ravnal tisti čas z vsemi tvojimi stiskalci, in rešim hrome in zberem izvržene in jim napravim hvalo in sloveče ime po vseh deželah, kjer so zdaj v sramoti. Tisti čas vas privedem sem in tisti čas vas zberem; kajti v sloveče ime in v hvalo vas storim med vsemi ljudstvi na zemlji, ko nazaj pripeljem vaše ujetništvo pred vašimi očmi, pravi Gospod." (Zef 3, 19.20)
"Glasno poj, o sionska hči, ukajte, ki ste Izraelovi! Veseli se in raduj iz vsega srca, jeruzalemska hči! Odvzel je Gospod tvoje sodbe, odstranil tvojega sovražnika. Izraelov Kralj, Jahve, je sredi tebe, nesreče ne boš več videla nobene. Tisti dan poreko Jeruzalemu: Ne boj se! Sion, tvoje roke naj ne omagajo! Jahve, tvoj Bog, je sredi tebe, junak, ki hoče rešiti; veseli se te presilno, molči v svoji ljubezni, raduje se nad teboj z glasnim petjem." (Zef 3,14-17)/391/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!