 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
30. Osvoboditev od Asirije (angleško)
Med veliko nevarnostjo za narod, ko so asirske čete vdirale v Judovo deželo in se je zdelo, da nič ne more rešiti Jeruzalema pred dokončnim uničenjem, je Ezekija zbral sile svojega kraljestva, da bi se z neomajnim pogumom uprle poganskim zatiralcem in zaupale v moč Jahveja, da jih bo rešil. Ezekija je opogumljal Judo: "Bodite močni in srčni, ne bojte se in ne plašite se pred asirskim kraljem, ne pred vso to množico, ki je pri njem! Zakaj večji je z nami kakor z njim; z njim je mesena roka, z nami pa je Gospod, naš Bog, da nam pomaga in za nas vodi boj." (2 Let 32,7.8)
Ezekija ni brez vzroka tako zanesljivo govoril o izidu. Bog je uporabil bahaškega Asirca za nekaj časa kot palico svoje jeze, da bi kaznoval narode, vendar ta ni vedno zmagoval. (Glej Iz 10,5) Gospod je po Izaiju sporočil nekaj let poprej/349/ ljudem, ki so bivali na Sionu: "Ne boj se ... Asirca! ... Kajti še malo, prav malo časa, ... in Gospod nad vojskami zavihti zoper njega bič kakor v poboju Madiancev pri Orebski skali; in njegova palica bo nad morjem in jo dvigne, kakor jo je dvignil nad Egiptom. In zgodi se v tistem času, da se razprta njegovo breme s tvoje rame in njegov jarem s tvojega vratu, da, jarem razpade spričo maziljenja." (Iz 10,24-27)
V drugem preroškem sporočilu, ki je bilo dano "v letu, v katerem je umrl kralj Ahaz," je prerok objavil: "Prisegel je Gospod nad vojskami, rekoč: Gotovo, kakor sem se namenil, tako se zgodi, in kakor sem sklenil, tako ostane: da zdrobim Asurja v svoji deželi in ga pogazim na svojih gorah. Tako se jim razprta njegov jarem in njegovo breme jim pade z rame. To je tisti sklep, ki je storjen nad vso zemljo, in to je roka, ki je iztegnjena nad vsemi narodi. Zakaj Gospod nad vojskami je storil sklep, in kdo naj ga uniči? In njegova roka je iztegnjena, kdo naj jo odvrne?" (Iz 14,28.24-27)
Zatiralčeva moč bo zlomljena. Ezekija pa je v prvih letih svojega vladanja plačeval davke v skladnosti s sporazumom, ki ga je podpisal Ahaz. Medtem pa se je kralj posvetoval s svojimi knezi in oblastniki ter naredil vse, kar je mogel, da bi obranil kraljestvo. Zagotovil je obilne zaloge vode znotraj jeruzalemskih zidov, saj je bo zunaj mesta primanjkovalo. "In Ezekija se ohrabri in popravi vse zidovje, ki je bilo luknjasto, ter zgradi stolpe na njem/350/ in še drugi zid odzunaj in utrdi Milo v Davidovem mestu in napravi veliko orožja in ščitov. In postavi vojne poveljnike nad ljudstvom." (2 Let 32,5.6) Naredili so vse, kar so mogli, da bi se pripravili na obleganje.
Do Ezekijevega prihoda na prestol so Asirci že odpeljali v ujetništvo veliko število Izraelcev iz severnega kraljestva. Nekaj let pozneje, ko je že vladal in je še utrjeval obrambo Jeruzalema, so Asirci oblegali in zasedli Samarijo ter razkropili deset rodov po mnogih pokrajinah asirskega kraljestva. Judove meje so bile oddaljene samo nekaj kilometrov, Jeruzalem pa samo petinosemdeset kilometrov stran. Bogati plen, ki bi ga našli v templju, bi spravil v skušnjavo sovražnike, da bi se vrnili ponj.
Judov kralj pa se je odločil opraviti svoj delež v pripravi na obrambo pred sovražnikom in ko je dokončal vse, kar je lahko naredil v človeški iznajdljivosti in moči, je zbral svojo vojsko in jih opomnil, naj bodo pogumni. "Velik je sredi tebe Izraelov Svetnik," je bilo Izaijevo sporočilo Judu. Kralj je z neomajno vero sedaj objavil: "Z nami je Gospod, naš Bog, da nam pomaga in za nas vodi boj." (Iz 12,6; 2 Let 32,8)
Nič ne more hitreje spodbuditi vere, kakor pa če jo izvršujemo. Judov kralj se je pripravil na prihajajočo nevihto; ker je bil prepričan, da se bo izpolnilo prerokovanje zoper Asirce, se je oprl na Boga. "In ljudstvo se je zaneslo na besede Ezekija, Judovega kralja." (2 Let 32,8) Kaj pa če se bodo asirske vojske/351/ takoj po zmagi nad največjimi zemeljskimi narodi in nad Samarijo v Izraelu napotile še nad Judo? Kaj pa če se bodo bahale: "Kakor je moja roka dosegla kraljestva malikov, katerih rezane podobe so bile lepše od jeruzalemskih in samarijskih - ali ne bom, kakor sem storil Samariji in njenim malikom, enako storil Jeruzalemu in njegovim podobam?" (Iz 10,10.11) Juda se ni imel česa bati, kajti zaupali so v Jahveja.
Končno je nastopila dolgo pričakovana stiska. Asirske sile so napredovale iz zmage v zmago in prišle v Judejo. Ker so bili prepričani o zmagi, so razdelili svoje sile na dve vojski. Ena od teh naj bi šla nad egiptovsko vojsko na jugu, druga pa naj bi oblegala Jeruzalem.
Judovo edino upanje je bil sedaj Bog. Vsaka možna pomoč iz Egipta je bila izključena. Drugih narodov, ki bi ponudili prijateljsko pomoč, pa ni bilo blizu.
Asirski poveljniki so bili tako prepričani o moči svojih izurjenih vojsk, da so pripravili srečanje s poveljnikom Judov, in na njem so naduto zahtevali vdajo mesta. Po tej zahtevi se je zvrstila bogokletna žalitev judovskega Boga. Ker sta Juda in Izrael tako slabela in odpadla, se narodi niso več bali Božjega imena, marveč je to postalo predmet nenehnega posmeha. (Glej Iz 52,5)
"Povejte vendar Ezekiju," je dejal Rabsak, eden od Senaheribovih glavnih poveljnikov: "Tako pravi veliki kralj, asirski kralj: Kakšno upanje je to, na katero se zanašaš? Praviš: Dosti je/352/ sveta in moči za vojskovanje - a to je prazna beseda. V kogar torej upaš, da si se mi uprl?" (2 Kr 18,19.20)
Poveljniki so se pogajali zunaj mestnih vrat, vendar na takšni razdalji, da so stražarji na obzidju lahko vse slišali. Ko so predstavniki asirskega kralja glasno razlagali svoje predloge Judovemu poveljniku, jih je on zaprosil, naj govorijo v sirščini namesto v hebrejščini, da ljudje na obzidju ne bi vedeli, o čem se pogovarjajo. Rabsak se je temu predlogu rogal, še bolj je povzdignil svoj glas in dalje govoril v hebrejščini:
"Čujte besede velikega kralja, asirskega kralja! Tako pravi kralj: Naj vas ne prekani Ezekija, kajti ne bo vas mogel oteti iz njegove roke! In ne pregovori vas Ezekija, da bi upali v Gospoda, govoreč: Gotovo nas otme Gospod, in to mesto ne bo dano asirskemu kralju v roko!
Ne poslušajte Ezekija; kajti tako pravi asirski kralj: Pogodite se z menoj za mir in pridite k meni; tako jejte vsak sad svoje trte in sad svoje smokve in pijte vsak vodo svojega vodnjaka, dokler ne pridem in vas vzamem v deželo, podobno vaši deželi, v deželo, kjer je obilo žita in vina, in kruha in vinogradov, da boste živeli in ne umrli.
Ne poslušajte Ezekija, ko vas zapeljuje, govoreč: Gospod nas otme. Ali je rešil kateri bogov drugih narodov svojo deželo iz roke asirskega kralja? Kje so bogovi Hamata in Arpada? Kje so bogovi Sefarvaima, Hene in Ive? Ali so rešili Samarijo iz moje roke? Kateri so med vsemi bogovi teh dežel,/353/ ki so svojo deželo oteli iz moje roke? Da bi Gospod otel Jeruzalem iz moje roke!" (2 Kr 18,28-35; Iz 36,13-20)
Na to posmehovanje so Judje molčali. Pogajanje se je končalo. Judovski predstavniki so se vrnili k Ezekiju "z raztrgano obleko in mu naznanili Rabsakove besede". (Iz 36,21.22; 2 Kr 18,36.37) Ko je kralj slišal za bogokletno izzivanje, si je "raztrgal oblačila in se ogrnil z raševino in stopil v Gospodovo hišo". (2 Kr 19,1; Iz 37,1)
K Izaiju je bil poslan sel, da bi ga obvestil o izidu pogajanja. "Dan stiske in strahovanja in zasmehovanja je ta dan," je bila beseda, ki jo je poslal kralj. "Morda bo slišal Gospod, tvoj Bog, vse Rabsakove besede, s katerimi ga je poslal asirski kralj, njegov gospod, sramotit živega Boga, in bo kaznoval besede, ki jih je slišal Gospod, tvoj Bog. Zato povzdigni molitev za ostanke, kar jih je še." (2 Kr 19,3.4; Iz 37,3.4)
"Kralj Ezekija pa in prerok Izaija, Amozov sin, sta spričo tega molila in vpila v nebo." (2 Let 32,20)
Bog je uslišal molitev svojih služabnikov. Izaiju je poslal sporočilo za Ezekija: "Tako povejte svojemu gospodu: Tako pravi Gospod: Ne boj se zaradi tistih besed, ki si jih slišal, ki so me z njimi preklinjali hlapci asirskega kralja. Glej, jaz mu vdahnem duha, da bo slišal glas in se vrnil v svojo deželo, in storim, da pade od meča v svoji deželi." (2 Kr 19,6.7; Iz 37,6.7)
Asirski predstavniki so potem, ko je judovski poveljnik odšel, vzpostavili zvezo neposredno s svojim kraljem,/354/ ki je z delom svoje vojske stražil dostop iz Egipta. Ko je Senaherib slišal poročilo, je napisal "liste, da bi kidal sramoto na Gospoda, Izraelovega Boga, in zoper njega govoril, češ, kakor bogovi narodov po deželah niso svojega ljudstva rešili iz moje roke, tako tudi ne reši Ezekijev Bog iz moje roke svojega ljudstva". (2 Let 32,17)
Za bahavo grožnjo je prišlo še sporočilo: "Naj te ne vara tvoj Bog, ki staviš vanj upanje, govoreč: Jeruzalem ne bo dan v roko asirskega kralja. Glej, sam si slišal, kaj so storili asirski kralji vsem drugim deželam, pokončavši jih docela, in ti bi se rešil? Ali so bogovi narodov rešili tiste, ki so jih pogubili moji očetje, Gozana in Harana in Rezefa in sinove Edena, ki so bili v Telasarju? Kje je kralj hamatski in kralj arpadski in kralj mesta Sefarvaima in Hene in Ive?" (2 Kr 19,10-13; Iz 37,10-13)
Ko je Judov kralj prejel sramotilno pismo, ga je odnesel v tempelj in ga razgrnil pred Gospodom ter molil z močno vero za pomoč iz nebes, da bi zemeljski narodi spoznali, da Bog Hebrejcev še vedno živi in vlada. (2 Kr 19,14; Iz 37,14) Šlo je za Jahvejevo čast; samo On jih je lahko rešil.
Ezekija je prosil: "O Gospod, Izraelov Bog, ki stoluješ nad kerubi, ti si Bog, ti edini vsem kraljestvom na zemlji, ti si ustvaril nebesa in zemljo! Nagni svoje uho, Gospod, in poslušaj, odpri svoje oči, Gospod, in poglej! In poslušaj besede/355/ Senaheriba, s katerimi ga je poslal sramotit živega Boga! Res je, Gospod, opustošili so asirski kralji one narode in njihove dežele in so pometali njihove bogove v ogenj, zakaj niso bili bogovi, ampak delo človeških rok, les in kamen; zato so jih pogubili. Sedaj torej, Gospod, naš Bog, reši nas, prosim, iz njegove roke, da naj spoznajo vsa kraljestva na zemlji, da si ti Gospod Bog, ti edini." (2 Kr 19,15-19; Iz 37,16-20)
"O Izraelov Pastir, poslušaj, ki vodiš Jožefa kakor čredo, ki stoluješ nad kerubi, pokaži se v svoji svetlobi! Pred Efraimom, Benjaminom in Manasejem zbudi svojo moč ter pridi nam v rešitev. O Bog, postavi nas v prejšnji stan, razjasni svoje obličje, in rešeni bomo. Gospod, Bog nad vojskami, doklej se bo kadila tvoja jeza ob molitvi tvojega ljudstva? Pasel si jih s solznim kruhom in piti si jim dal obilno mero solz. Postavil si nas za prepir našim sosedom, in sovražniki se nam smejejo med seboj. O Bog nad vojskami, postavi nas v prejšnji stan, razjasni svoje obličje, in rešeni bomo. Trto si bil prestavil iz Egipta, pregnal si narode, da bi jo zasadil. Pripravil si prostor pred njo, da se je ukoreninila in prerasla deželo. Njena senca je prekrivala gore in njene veje največje cedre. Iztezala je svoje mladike do morja in proti reki svoje rozge./356/ Zakaj si podrl njene ograje, da jo obirajo vsi mimohodeči? Razriva jo merjasec iz gozda in poljska divjačina jo objeda. O Bog nad vojskami, povrni se, prosimo, ozri se iz nebes ter glej, in skrbi za to trto in ohrani, kar je bila vsadila tvoja desnica, in sina, ki si ga močnega storil sebi. ... Oživi nas zopet, in klicali bomo tvoje ime. Gospod, Bog nad vojskami, postavi nas v prejšnji stan, razjasni svoje obličje, in rešeni bomo." (Ps 80)
Ezekijeve prošnje za Judo in čast njihovega vrhovnega Vladarja so bile v skladnosti z Božjo voljo. Salomon je ob posvetitvi templja molil h Gospodu, naj se bojuje "za pravdo svojega ljudstva Izraela, kolikor je vsak dan treba: da bi spoznala vsa ljudstva na zemlji, da Gospod je Bog, nobenega ni drugega". (1 Kr 8,59.60) Gospod naj bi jim bil še posebej naklonjen, ko so zaradi vojne ali približevanja tuje vojske Izraelovi poveljniki prišli v molitveni dom in prosili za rešitev. (1 Kr 8,33.34)
Ezekija ni bil puščen brez upanja. Izaija mu je sporočil: "Tako pravi Gospod, Izraelov Bog: Kar si molil k meni spričo Senaheriba, asirskega kralja, sem slišal. To je beseda, ki jo je govoril Gospod o njem:
Zaničuje te, zasmehuje te devica, sionska hči, za teboj maje glavo jeruzalemska hči.
Koga si sramotil in preklinjal? In zoper koga si zagnal svoj glas in ošabno povzdignil svoje oči? Zoper Izraelovega Svetnika!/359/ Po svojih poslancih si sramotil Gospoda, ko si govoril: Z množico svojih voz sem prišel na vrh gora, do najvišje strani Libanona; in posekam njegove visoke cedre in njegove najboljše ciprese; stopim tudi v njegovo najdaljnejše prenočišče, v gaj na njegovem vrtu. Jaz sem kopal in izpil tuje vodnjake, in s stopalom svojih nog hočem posušiti vse egiptovske reke.
Ali nisi slišal, da sem jaz to napravljal od zdavnaj in snoval od starih časov? Sedaj sem storil, da je prišlo to, da rušiš utrjena mesta v kupe razvalin. Zato so bili njihovi prebivalci slabotnih rok, prestrašeni in zbegani; bili so kakor trava na polju in kakor mehka zelenjava, kakor trava na strehah in kakor posmojeno žito, preden gre v latje.
In tvoje sedenje in tvoj odhod in tvoj prihod poznam, tudi tvoje divjanje zoper mene. Ker tvoje divjanje zoper mene in tvoje lahkoživstvo je prišlo do mojih ušes, zato dam svoj obroček v tvoj nos in svojo uzdo med tvoje ustnice, in povedem te nazaj po tisti poti, po kateri si prišel." (2 Kr 19,20-28; Iz 37,21-29)
Judovo deželo so opustošile osvajalne vojske, Bog pa je obljubil, da bo čudežno zadovoljil potrebe ljudstva. Ezekija je prejel sporočilo: "In to ti bodi v znamenje: to leto boste jedli, kar samo zraste, drugo leto pa, kar po tem priraste, v tretjem letu sejte in žanjite in sadite vinograde ter jejte njihov sad. In kar se od Judove hiše ohrani,/360/ kar preostane, bo zopet poganjalo korenine spodaj in rodilo sad zgoraj. Zakaj iz Jeruzalema izide ostanek in s Sionske gore tisti, ki se bodo rešili; gorečnost Gospoda nad vojskami stori to.
Zatorej tako pravi Gospod zastran asirskega kralja. Ne pride v to mesto in puščice ne ustreli sem, tudi ščita mu ne bo postavil nasproti, ne nanašal nasipov zoper njega. Po isti poti, po kateri je prišel, se vrne, v to mesto pa ne pride, govori Gospod. Zakaj branil bom to mesto da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega hlapca." (2 Kr 19,29-34; Iz 37,30-35)
Rešitev je prišla še tisto noč. "In zgodi se to noč, da izide Gospodov angel ter jih pobije v asirskem ostrogu sto petinosemdeset tisoč. In Gospod je poslal angela, da je pobil vse močne junake in vojvode in poveljnike v taboru asirskega kralja." (2 Kr 19,35; Iz 37,36; 2 Let 32,21)
Novice o strašnem kaznovanju vojske, ki je bila poslana zasest Jeruzalem, so kmalu dospele do Senaheriba, ki je še vedno čuval dostop iz Judeje v Egipt. Ker se je asirski kralj ustrašil, je pohitel in "se z očitno sramoto vrnil v svojo deželo". (2 Let 32,21) Ni pa več dolgo vladal. V skladnosti s prerokovanjem, ki je napovedalo njegov nenadni konec, so ga umorili ljudje iz njegovega doma, "in kraljeval je njegov sin Esarhadon namesto njega". (Iz 37,38; 2 Kr 19,37)
Bog Hebrejcev je premagal ošabne Asirce. Jahvejeva čast je bila obranjena v očeh okoliških narodov. V Jeruzalemu se je srce ljudi napolnilo s svetim veseljem. Njihove goreče/361/ prošnje za rešitev so bile združene s priznanjem greha in mnogimi solzami. V svoji veliki stiski so popolnoma zaupali v Božjo moč za rešenje; On pa jih ni pustil na cedilu. V tempeljskih hodnikih so odmevale slovesne hvalnice.
"Znan je v Judu Bog, v Izraelu je veliko njegovo ime. V Salemu je njegova koča in njegovo prebivališče na Sionu. Tamkaj je strl ognjene puščice lokov, ščit in meč in vojsko. Svetel si ti, veličasten, bolj kakor roparske gore. Plen so postali srčni korenjaki, zaspali so v svoje spanje, in nobeden tistih junakov ni našel moči v svojih rokah. Od tvojega hudovanja, o Jakobov Bog, sta onemogla voz in konj. Ti, ti si strašen, in kdo more stati pred teboj, kadar se jeziš? Z neba si dal slišati sodbo, zemlja se je zbala in utihnila, ko je na sodbo vstal Bog, da bi rešil vse krotke na zemlji. Res, srd človeški ti je v slavo, z zalogo obilega svojega srda se opašeš. Obetajte in izvršujte obljube Gospodu, svojemu Bogu; vsi, ki so okoli njega, naj mu prineso darila, strašnemu; On uničuje napuh prvakov, strašen je zemeljskim kraljem." (Ps 76)
Vzpon in padec asirskega kraljestva je poln naukov za ljudstva, ki živijo danes na zemlji. Navdihnjenje je slavo Asirije na višku njene blaginje primerjalo/362/ s plemenitim drevesom v Božjem vrtu, ki kraljuje nad drugimi drevesi.
"Glej, Asur je bil ceder na Libanonu, z lepimi vejami, košat za senco in silno visok, in njegov vrh je segal med oblake. ... In bil je prelep v svoji velikosti in ker je imel široko raztegnjene odrastke; kajti njegove korenine so bile ob obilih vodah. Cedre na Božjem vrtu ga niso nadkriljevale, ciprese se niso mogle enačiti z njegovimi vejami in javori niso bili kakor njegove mladike, nobeno drevo na Božjem vrtu mu ni bilo enako v lepoti. ... In zavidala so mu vsa edenska drevesa, ki so bila na Božjem vrtu." (Ezk 31, 3-9)
Namesto da bi vladarji v Asiriji izkoristili te izredne blagoslove v korist človeštva, so postali bič za mnoge dežele. Bili so kruti, niso mislili na Boga ali svoje bližnje, uveljavljali so trdno politiko, da bodo vse narode pripravili priznati prevlado bogov iz Niniv, katere so poviševali nad Najvišjega. Bog je k njim poslal Jona z opominom, in tedaj so se za nekaj časa ponižali pred Gospodom nad vojskami ter prosili za odpuščanje. Kmalu pa so se zopet povrnili k čaščenju malikov in k osvajanju sveta.
Prerok Nahum je v obtožbi proti hudobnežem v Ninivah vpil: "Gorje okrvavljenemu mestu, vse polno je laži in silovitosti, ne neha ropati. Biči pokajo in kolesa škripljejo, konji dirjajo in vozovi drdrajo!/363/ Konjeniki pridirjavajo in meči se svetijo in sulice blesketajo! Množica je pobitih. ... Glej, jaz sem zoper tebe, govori Gospod nad vojskami." (Nah 3,1-5)
Neskončni še vedno z nezmotljivo natančnostjo piše poročilo o narodih. Ker njegova milost še čaka, zaradi vabila k spokorjenju to poročilo ostaja odprto; ko pa bodo številke dosegle mero, ki jo je določil Bog, se bo sprožila njegova jeza. Poročilo bo končano. Božanske potrpežljivosti bo konec. Milost se ne bo več potegovala zanje.
"Gospod je počasen za jezo in velik v moči, a krivca nikakor ne šteje za nedolžnega. Gospodova pot je v viharju in nevihti in oblaki so prah njegovim nogam. On zapreti morju in ga osuši, in vse reke posuši; Basan in Karmel hirata in cvetje na Libanonu vene. Gore se tresejo pred njim in hribi se tajajo; pred njegovim obličjem se giblje zemlja in vesoljni svet in vsi, ki na njem prebivajo. Kdo more stati vpričo njegovega srda? In kdo obstoji ob gorečnosti njegove jeze? Njegova togota se razliva kakor ogenj in skale se rušijo pred njim." (Nah 1,3-6)
Tako so Ninive, "tisto veselo mesto, ki je prebivalo brez skrbi, ki je govorilo v svojem srcu: Jaz sem, in nobenega ni razen mene," postale "prazne in izpraznjene in opustošene, ... ležišče levov in pašnik levičem, koder se je sprehajal lev, levinja in levič, in nihče jih ni strašil". (Zef 2,15; Nah 2,10.11)/364/
Zefanija je gledal naprej v čas, ko bo ošabnost Asirije ponižana, in prerokoval: "In ležale bodo sredi mesta črede, vsake vrste živali; tudi pelikani in ježi bodo prenočevali na glavičih njihovih stebrov. Glas vetra bo pel v oknu, razvaline bodo na pragih, ker odtrgani so cedrovi obložci." (Zef 2,14)
Velika je bila slava asirskega kraljestva; njegov padec je bil globok. Prerok Ezekiel je nadaljeval prispodobo o veličastni cedri ter jasno napovedal padec Asirije zaradi njene ošabnosti in krutosti. Objavil je:
"Zato je tako rekel Gospod Jahve: ... Vrh je iztezal tja med oblake in njegovo srce se je prevzelo zaradi njegove visokosti: zato ga dam v pest mogočniku med narodi, naj le ravna z njim, kakor hoče; zaradi njegove brezbožnosti sem ga zavrgel. In tujci, silovitniki med narodi, so ga posekali ter vrgli na tla: njegovi odrastki so popadali po gorah in po vseh dolinah in njegove veje so se polomile in obležale po vseh globinah dežele; in vsa zemeljska ljudstva so šla izpod njegove sence in se niso več zanj zmenila; na njegov podrti trup so sedli vsi nebeški ptiči in po njegovih vejah čepe vse zemeljske zverine: da se ne povzdiguje nobeno drevo ob vodah zaradi svoje visokosti. ...
Tako pravi Gospod Jahve: V dan, ko je šel dol v pekel, sem napravil žalovanje; ... in zaradi njega so omedlevala vsa drevesa na polju. Storil sem, da so se od hrupa njegovega padca tresli narodi." (Ezk 31,10-16)/365/
Ošabnost Asirije in njen padec služijo kot nazoren nauk do konca časa. Bog povprašuje današnje zemeljske narode, ki se ošabno in objestno razvrščajo zoper njega: "Komu si enak v taki slavi in velikosti med edenskimi drevesi? A pahnjen boš z edenskimi drevesi v spodnje kraje zemlje." (Ezk 31,18)
"Dobrotljiv je Gospod, zavetišče je v dan stiske in pozna nje, ki pribegajo k njemu. Ali s povodnjijo, ki vse poplavi," bo uničil vse, ki se poskušajo povzdigniti nad Najvišjega. (Nah 1,7.8)
"In potlačena bo prevzetnost Asirije in žezlo Egipta se umakne." (Zah 10,11) To ne velja samo za narode, ki so se razvrščali zoper Boga v starodavnih časih, temveč tudi za narode, ki danes nočejo izpolniti božanskega načrta. Na dan sodbe, ko bo pravični Sodnik vse zemlje "presejal narode" (Iz 30,28) in bo njim, ki so se držali resnice, dovoljeno stopiti v Božje mesto, bo nebeški obok odmeval od zmagoslavnih pesmi odrešenih. "Vi pa boste peli," pravi prerok, "kakor v noči, ko se posvečuje praznik, in srčno se veselili kakor tisti, ki gredo s piščaljo, da stopijo na Gospodovo goro, k Izraelovi Skali. In Gospod stori, da se zasliši veličastvo njegovega glasu. ... Kajti po Gospodovem glasu bo potrt Asirec, ki je bil vajen tepsti s šibo. In vsak udarec določene šibe, ki bo z njo švigal Gospod po njem, se bo godil med glasom bobnov in strun." (Iz 30,29-32)/366/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!