Vsebina

Nazaj

Naprej

Preroki in kralji (Ellen G. White)

29. Poslanci iz Babilona (angleško)

Sredi uspešne vladavine je kralj Ezekija nenadoma smrtno zbolel. Ker je imel takšno bolezen, mu ni mogel pomagati noben človek. Zadnji žarek upanja je zbledel, ko je predenj stopil prerok Izaija s sporočilom: "Tako pravi Gospod: Uredi svojo hišo, kajti v kratkem umreš in ne boš živel." (Iz 38,1; 2 Kr 20,1)

Prihodnost se je zdela skrajno temačna, vendar je kralj lahko še vedno molil k njemu, ki je bil doslej njegovo "pribežališče in moč, v stiskah najhitrejša pomoč. Tedaj obrne Ezekija obličje v steno in moli h Gospodu, govoreč: Ah, Gospod, spomni se, prosim, da sem neprestano hodil pred teboj v resnici in z nerazdeljenim srcem ter delal, kar je dobro v tvojih očeh. In jokal je Ezekija, silno jokal." (Ps 46,1; 2 Kr 20,2.3; Iz 38,2.3)

Od Davidovega časa ni bilo več kralja, ki bi tako mogočno deloval za napredek Božjega kraljestva med odpadništvom in malodušjem, kakor je to/340/ naredil Ezekija. Umirajoči vladar je zvesto služil svojemu Bogu ter okrepil zaupanje ljudstva v Jahveja kot njihovega vrhovnega Vladarja. Podobno kakor David je lahko tudi on prosil: "Pred tvoje obličje pridi moja molitev, nagni svoje uho k mojemu vpitju. Kajti nasičena je z nadlogami moja duša in moje življenje je dospelo do kraja mrtvih. Zakaj ti si moja nada, Gospod Jahve, moje upanje od moje mladosti. Nate sem se opiral od rojstva. Ne zavrzi me ob času starosti. Bog, ne bivaj daleč od mene, na pomoč mi hiti! Ne zapusti me, o Bog, da še oznanjam tvoje rame prihodnjemu rodu in tvojo moč vsem, ki še pridejo." (Ps 88,2.3; 71,5.6.9. 12.18)

On, čigar "usmiljenje nima konca", je slišal molitev svojega služabnika. (Žal 3,22) "In zgodi se, ko ni bil Izaija še prešel sredine mesta, da pride Gospodova beseda do njega, veleč: Vrni se in reci Ezekiju, vojvodi mojega ljudstva: Tako pravi Gospod, Bog tvojega očeta Davida: Slišal sem tvojo molitev, videl sem tvoje solze. Glej, ozdravim te; tretji dan pojdeš gor v Gospodovo hišo. In pridenem tvojim dnem petnajst let in iz roke asirskega kralja otmem tebe in to mesto, in branil bom to mesto zaradi sebe in zaradi Davida, svojega hlapca." (2 Kr 20,4-6)/341/

Prerok se je vesel vrnil z zagotovilom in upanjem. Naročil je, naj kralju na obolele dele telesa položijo kepo fig, in potem je kralju podal sporočilo Božjega usmiljenja in zaščite.

Kakor Mojzes v Madianski deželi, kakor Gideon v navzočnosti nebeškega poslanca in kakor Elizej pred odhodom svojega gospodarja v nebesa, je tudi Ezekija prosil za znamenje, da je sporočilo prišlo iz nebes. Preroka je vprašal: "Kaj je znamenje, da me Gospod ozdravi in da pojdem tretji dan gor v Gospodovo hišo?" (2 Kr 20,8)

Prerok je odvrnil: "To ti bodi znamenje od Gospoda, da bo storil Gospod, kar je govoril: Ali naj gre senca deset stopinj naprej ali naj gre deset stopinj nazaj? Ezekija reče: Lahko se senca pomakne deset stopinj naprej; nočem tega, temveč naj se vrne senca deset stopinj nazaj." (2 Kr 20,9.10)

Samo z neposrednim Božjim delovanjem se je lahko senca vrnila nazaj za deset stopinj, in to je bilo znamenje Ezekiju, da je Gospod uslišal njegovo molitev. Zatorej je "klical h Gospodu; in On je storil, da je šla senca po stopinjah, po katerih je bila šla dol na Ahazovi sončni uri za deset stopinj nazaj." (2 Kr 20,11)

Ko se je Judovemu kralju povrnila običajna krepkost, se je v pesmi zahvalil za Jahvejevo usmiljenje ter se zaobljubil, da bo posvetil preostale dni prostovoljni službi Kralju kraljev. Njegovo hvaležno priznanje Božjega usmiljenega ravnanja z njim je spodbuda vsem, ki si želijo svoja leta preživeti v slavo svojemu Stvarniku./342/ "Rekel sem: V svojih pokojnih dnevih moram stopiti v vrata groba; oropan sem ostanka svojih let. Dejal sem: Ne bom videl Gospoda, Gospoda v deželi živečih; ondi, kjer prebivajo mrtvi, ne bom več ugledal človeka. Moj dom je razrušen in ga nosijo od mene kakor pastirski šotor. Dotkal sem kakor tkalec svoje življenje; od statev me je odrezal. Od dne do noči me boš končal! Tolažil sem se do jutra - kakor lev je zdrobil vse moje kosti. Od dne do noči me boš končal! Kakor lastovka in žerjav sem cvičal, grulil sem kakor golob. Koprneče so mi zrle oči kvišku: o Gospod, v stiski sem, bodi mi porok! Kaj naj rečem? On mi je obljubil in On je tudi izpolnil. Tiho bom hodil vsa svoja leta zaradi bridkosti svoje duše. O Gospod, ob tem žive ljudje in vsekakor je v tem življenje mojega duha; in me ozdraviš in ohraniš v življenju: Glej, v mir mi je bilo, da me je zadela prebridka bridkost; ali ti si v ljubezni potegnil mojo dušo iz jame pogube, kajti vse moje grehe si vrgel za svoj hrbet. Saj grob te ne slavi, smrt te ne hvali; ni upanja v tvojo zvestobo njim, ki se pogrezajo v jamo./343/ Živeči, živeči te bo slavil kakor jaz danes; oče bo sinovom oznanjal tvojo zvestobo. Gospod je bil pripravljen rešiti me, zato bomo peli moje pesmi s strunami, dokler živimo, v Gospodovi hiši!" (Iz 38, 10-20)

V rodovitnih dolinah med Tigrisom in Evfratom je prebival starodavni rod, ki mu je bilo dano zavladati nad svetom, čeprav je bil v tistem času podložen Asiriji. Med njegovim ljudstvom so bili modrijani, ki so namenjali veliko pozornost proučevanju zvezdoslovja. Tako so opazili, da se je sončna senca pomaknila za deset stopinj nazaj, in se silno čudili. Ko je njihov kralj Merodak Baladan izvedel, da je bil ta čudež narejen za znamenje Judovemu kralju in mu je nebeški Bog zagotovil še nekaj let življenja, je poslal k Ezekiju poslance, da bi mu voščili ob ozdravitvi in poizvedeli, če je mogoče, več o Bogu, ki je lahko naredil tako velik čudež.

Obisk poslancev vladarja daljne dežele je ponudil Ezekiju priložnost poveličati živega Boga. Kako lahko bi jim pripovedoval o Bogu, vzdrževalcu vsega ustvarjenega, po čigar naklonjenosti je bilo prizaneseno njegovemu življenju, ko je že izgubil vsako drugo upanje. Do kakšne bistvene spremembe bi lahko prišlo, ko bi bili ti iskalci resnice s kaldejskih planjav spodbujeni priznati vrhovno oblast živega Boga!

Toda Ezekijevo srce sta zasedla ošabnost in nečimrnost, zato je v samopoviševanju pred pohlepnimi očmi/344/ razkazal zaklade, s katerimi je Bog obdaroval svoje ljudstvo. Kralj "jim je pokazal hišo svojih dragocenosti: srebro, zlato, dišave in najboljše olje, in vso svojo orožarno in vse, kar je bilo v njegovih zakladih; ničesar ni bilo v njegovi hiši in pod njegovo oblastjo, da jim tega Ezekija ne bi razkazal". (Iz 39,2; 2 Kr 20,13) Tega ni storil, da bi v očeh tujih knezov poveličal Boga, temveč sebe. Ni pomislil, da so ti možje predstavniki mogočnega naroda, ki se v svojem srcu ne boji in ne ljubi Boga./345/ Zelo nepremišljeno je bilo zaupati jim pozemsko narodovo bogastvo.

Obisk poslancev pri Ezekiju je bil preizkus njegove hvaležnosti in vdanosti. Poročilo pravi: "Toda ko so bili k njemu poslani poslanci babilonskih vojvod, da bi vprašali po čudnem znamenju, ki se je bilo zgodilo v deželi, ga je Bog zapustil, da ga je izkusil, da bi spoznal vse, kar je bilo v njegovem srcu." (2 Let 32,31) Ko bi Ezekija izrabil ponujeno priložnost in pričal o moči, dobroti in usmiljenju Izraelovega Boga, bi bilo poročilo poslancev kakor luč, ki prežene temo. Tako pa je povišal sebe nad Gospoda nad vojskami. "Ali Ezekija ni povrnil dobrote, ki mu je bila dana. Zakaj njegovo srce se je prevzelo." (2 Let 32,25)

Kako pogubne posledice so morale nastopiti! Izaiju je bilo razodeto, da poslanci odhajajo domov s poročilom o bogastvu, ki so ga videli, ter da bodo babilonski kralj in njegovi knezi naredili načrt, po katerem lahko obogatijo svojo deželo z jeruzalemskimi zakladi. Ezekija se je hudo pregrešil, in "zato je prišel srd nad njega in nad Judo in Jeruzalem". (2 Let 32,25)

"Tedaj pride prerok Izaija h kralju Ezekiju in mu reče: Kaj so rekli oni možje in od kod so prišli k tebi? In Ezekija reče: Iz daljne dežele so prišli k meni, iz Babilona. In vpraša: Kaj so videli v tvoji hiši? In Ezekija odgovori: Kar koli je v moji hiši, so videli; ničesar ni bilo v mojih zakladih, česar jim ne bi bil pokazal.

Tedaj reče Izaija Ezekiju: Čuj besedo/346/ Gospoda nad vojskami! Glej, pridejo dnevi, ko se odnese v Babilon vse, kar je v tvoji hiši in kar so nabrali tvoji očetje do tega dne; nič ne ostane, pravi Gospod. Tudi tvojih sinov, ki pridejo iz tebe, ki jih boš rodil, vzemo, in bodo dvorniki v palači babilonskega kralja.

In Ezekija reče Izaiju: Dobra je Gospodova beseda, ki si jo govoril." (Iz 39,3-8)

Ezekija je pekla vest in se je "ponižal zato, ker se je bilo prevzelo njegovo srce, z jeruzalemskimi prebivalci vred", in "ni prišel nadnje Gospodov srd v Ezekijevih dneh". (2 Let 32,26) Toda slabo seme je bilo posejano in ob svojem času je pognalo ter obrodilo žetev razdejanja in gorja. V preostalih letih je bil Judov kralj uspešen, ker se je trdno odločil odkupiti za preteklost in poveličati ime Boga, kateremu je služil. Njegova vera pa je bila močno preizkušena in naučil se je, da lahko samo s popolnim zaupanjem v Jahveja upa na zmago nad silami teme, ki so kovale njegovo pogubo in popolno uničenje njegovega ljudstva.

Zgodovina o neuspehu Ezekija, da bi se izkazal zvest svoji dolžnosti med obiskom poslancev, je polna naukov za vse. Veliko bolj kakor smo to delali, bi morali govoriti o dragocenih poglavjih v naši izkušnji, o Božji milosti in ljubezni, o neprimerljivi globini Zveličarjeve ljubezni. Ko sta um in srce napolnjena z ljubeznijo do Boga, ne bo težko drugim povedati tega,/347/ kar spada k duhovnemu življenju. Vzvišene misli, plemenite težnje, jasno dojemanje resnice, nesebične namere, koprnenje po pobožnosti in svetosti se bodo izražali v besedah, ki razodevajo naravo srčnega zaklada.

Ljudje, s katerimi se vsak dan družimo, potrebujejo našo pomoč in vodstvo. Morda so v takšnem duševnem stanju, da bo o pravem času izgovorjena beseda kakor dobro zabit žebelj. Jutri so lahko ti ljudje že na kraju, kjer jih ne bomo mogli doseči. Kakšen je naš vpliv na te sopotnike?

Vsak dan je poln odgovornosti, ki jih moramo nositi. Vsak dan naše besede in dejanja vplivajo na ljudi, s katerimi se družimo. Kako zelo nujno je, da postavimo stražo svojim ustom in skrbno pazimo na svoje korake! Zaradi enega nepremišljenega giba in neprevidnega koraka bodo visoki valovi kakšne močne skušnjave preplavili človeka ter ga pahnili na napačno pot. Ne moremo odstraniti misli, ki smo jih posejali v človekov um. Če so bile to slabe misli, smo morda sprožili plaz okoliščin ali plimo zla, ki je ne bomo več mogli ustaviti.

Po drugi strani pa lahko s svojim zgledom pomagamo drugim razvijati dobra načela, s čimer vplivamo nanje, da delajo dobro. Oni pa prav tako širijo enak blagodejen vpliv na druge. Tako s svojim vplivom pomagamo stotinam in tisočim, ne da bi se tega zavedali. Pravi Kristusov sledilec spodbuja dobre namene vseh, s katerimi pride v stik. Pred neverujočim svetom, ki ljubi greh, razodeva moč Božje milosti in popolnost njegovega značaja./348/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!