 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
2. Tempelj in njegova posvetitev (angleško)
Salomon je modro izpeljal dolgo snovan Davidov načrt, da bi postavil tempelj Gospodu. Jeruzalem je bil sedem let poln marljivih delavcev, ki so ravnali izbrano zemljišče, postavljali ogromne podporne zidove, polagali široke temelje iz "velikih in dragih kamnov, obsekanih kamnov", (1 Kr 5,17) oblikovali trd les iz libanonskih gozdov in postavljali veličastno svetišče.
Hkrati s pripravo lesa in kamna, čemur je na tisoče ljudi posvetilo svoje moči, je nepretrgoma potekala izdelava opreme za tempelj pod vodstvom Hirama iz Tira, "modrega moža, obdarovanega z razumnostjo", ki je znal "delati iz zlata, srebra, brona, železa, kamna, lesa, iz zagorelordečega in višnjevega blaga, iz tenčice in karmezina". (2 Let 2,13.14)
Ko so na gori Moriji tako brezhrupno/35/ postavljali stavbo, "so jo skladali iz kamnov, popolnoma obsekanih v kamenarnici, da ni bilo slišati kladiva, ne sekire, ne kakršnega koli železnega orodja v hiši, ko so jo gradili". (1 Kr 6,7) Obenem so pripravljali čudovite priprave po vzorcih, ki jih je David izročil svojemu sinu, "vse tiste posode, ki so bile v Božji hiši". (2 Let 4,19) To je zajemalo kadilni oltar, mizo s kruhi obličja, svečnik in svetilke, posode in pripomočke, potrebne za službo duhovnikov v svetem, vse je bilo "popolno zlato". (2 Let 4,21) Bronasta oprema - oltar za žgalne daritve, veliki umivalnik, ki je stal na dvanajstih volih, manjši umivalnik in mnoge druge posode - "v Jordanski dolini jih je dal kralj liti v ilovnati prsti, med Sukotom in Zeredo". (2 Let 4,17) Te snovi je bilo priskrbljeno v obilici, da je ne bi primanjkovalo.
Salomon in njegovi pomočniki so postavili za Boga in službo njemu palačo dovršene lepote in neprekosljivega sijaja. Okrašena je bila z dragocenimi kamni, obdana s prostornimi hodniki z veličastnimi stopnicami in obložena z izrezljano cedrovino in zglajenim zlatom. Takšna je s svojimi okrasi in bogato opremo ustrezno ponazarjala živo Božjo cerkev na zemlji. Ta se je skozi veke gradila kot stavba v skladnosti z božanskim vzorcem, iz prvin, kakršne so "zlato, srebro, drago kamenje" in "vogelni stebri, obdelani po zidavi svetišča". (1 Kor 3,12; Ps 144,12) Temu duhovnemu templju je Kristus "vogelni kamen, ... v katerem je vse poslopje točno sestavljeno in raste v svet tempelj v Gospodu". (Ef 2,20.21)/36/
Končno je bil zgrajen tempelj, ki ga je načrtoval kralj David in postavil njegov sin Salomon. "In vse, kar je prišlo Salomonu v srce, da napravi v Gospodovi hiši, ... je uspešno dovršil." (2 Let 7,11) Potem pa so opravili slovesen obred in jo uradno posvetili Jahveju in njegovi službi, da bi bila na gori Moriji postavljena palača resnično prebivališče ne "za človeka, ampak za Gospoda Boga", (1 Let 29,1) kar je David tako zelo želel.
Prostor, na katerem so postavili tempelj, so dolgo imeli za posvečen kraj. Tukaj je Abraham, oče zvestih, pokazal, da je pripravljen darovati edinega sina v poslušnosti Jahvejevemu ukazu. Tukaj je Bog z Abrahamom obnovil zavezo blagoslova. Ta je vsebovala veličastno mesijansko obljubo človeškemu rodu, da bo rešen z daritvijo Sina Najvišjega. (Glej 1 Mz 22,9.16-18) Tukaj je David daroval žgalne in mirovne daritve, da bi ustavil maščevalni meč angela pokončevalca, in mu je Bog odgovoril z ognjem z neba. (Glej 1 Let 21) Sedaj pa so se še enkrat častilci Jahveja zbrali tukaj, da bi se srečali s svojim Bogom in obnovili svojo obljubo zvestobe.
Za posvetitev so izbrali najprimernejši čas, in sicer sedmi mesec, ko so se ljudje iz vseh delov kraljestva ponavadi zbrali v Jeruzalemu k obhajanju praznika šotorov. Ta praznik je bil predvsem priložnost za veselje. Žetev se je končala in garanje v novem letu se še ni pričelo, zato so bili ljudje prosti vsake skrbi in so se lahko prepustili vplivom svetih in radostnih trenutkov./37/
Ob napovedanem času so se izraelske množice skupaj z bogato oblečenimi predstavniki iz mnogih tujih dežel zbrale na tempeljskem dvorišču. Prizor je bil izredno veličasten. Salomon je z Izraelovimi starešinami in najvplivnejšimi ljudmi izmed ljudstva prišel iz drugega dela mesta, od koder so prinesli skrinjo zaveze. Iz svetišča na gibeonskih višinah so prenesli "shodni šotor in vse svete posode, ki so bile v šotoru". (2 Let 5,5) Ti dragi spomini na pretekle izkušnje Izraelcev med njihovim tavanjem po puščavi in na njihovo zmago v Kanaanu so sedaj našli stalni dom v bleščeči stavbi, ki so jo postavili namesto prenosnega šotora.
Med prenašanjem svete skrinje v tempelj, v kateri sta bili dve kamniti plošči, ki je bil Bog nanju s svojim prstom napisal deset zapovedi, je Salomon posnemal zgled svojega očeta Davida. Po vsakem šestem koraku je daroval daritev. S petjem in glasbo in velikim slavjem so duhovniki "ponesli skrinjo Gospodove zaveze na njeno mesto, v govorišče hiše, v najsvetejše". (2 Let 5,7) Po prihodu iz notranjega svetišča so stopili na prostore, ki so jim bili določeni. Pevci - leviti, oblečeni v bela lanena oblačila s cimbali in psalmovimi strunami in harfami - so stali ob vzhodnem delu oltarja, skupaj z njimi pa je sto dvajset duhovnikov trobilo na trobente. (Glej 2 Let 5,12)
"Zgodi se torej, ko so trobentači in pevci bili kakor eden, da bi se slišal le en glas v proslavo in/38/ zahvalo Gospoda, in ko so povzdignili svoj glas s trobentami, cimbali in drugimi godali in hvalili Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja njegova milost: tedaj se je hiša, Gospodova hiša, napolnila z oblakom, da niso mogli duhovniki stati, da bi opravljali službo, spričo oblaka, zakaj Gospodova slava je napolnila Božjo hišo." (2 Let 5,13. 14)
Salomon je razumel, kaj pomeni ta oblak, zato je objavil: "Jahve je rekel, da bo prebival v mrakoti. A jaz sem ti zgradil hišo v prebivališče, stan tebi za sedež na veke!" (2 Let 6,1.2)
"Gospod kraljuje, ljudstva trepetajo; sedeč na kerubih, kraljuje, maje se zemlja. Gospod je velik na Sionu in visok je On nad vsa ljudstva. Slave naj tvoje veliko in strašno ime - On je svet! - Povišujte Gospoda, našega Boga, in pokleknite pred podnožjem njegovih nog: On je svet!" (Ps 99,1-3. 5)
Sredi tempeljskega dvorišča je bil postavljen bronast oder, "pet komolcev dolg in pet komolcev širok in tri komolce visok". (2 Let 6,13) Na njem je stal Salomon in z dvignjenimi rokami blagoslavljal veliko množico pred seboj. "In ves Izraelov zbor je stal." (2 Let 6,3)
"Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog," je vzkliknil Salomon, "ki je s svojimi usti obljubil Davidu, mojemu očetu, in s svojo roko je to izpolnil,/39/ govoreč: ... Toda izvolil sem Jeruzalem, da bodi v njem moje ime." (2 Let 6,4-6)
Potem je Salomon pokleknil na odru in pred vsem ljudstvom molil posvetitveno molitev. Dvignil je roke proti nebu, zbor pa se je z obličjem sklonil proti tlem. Kralj je nato molil: "O Gospod, Izraelov Bog, tebi ni enakega Boga v nebesih ali na zemlji, ki hraniš zavezo in milost svojim hlapcem, ki hodijo pred tvojim obličjem z vsem svojim srcem." (2 Let 6,14)
"Toda ali Bog v resnici prebiva z ljudmi na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! Vendar se ozri na molitev svojega hlapca in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog, da poslušaš vpitje in molitev, ki jo moli tvoj hlapec pred teboj: da bodo tvoje oči odprte proti tej hiši podnevi in ponoči, proti mestu, o katerem si rekel, da postaviš tam svoje ime, da uslišiš molitev, ki jo bo molil tvoj hlapec na tem mestu. Poslušaj torej prošnjo svojega hlapca in svojega ljudstva Izraela, ki jo bodo prosili, obrnjeni proti temu mestu, poslušaj na mestu svojega prebivanja, v nebesih, in ko poslušaš, odpuščaj!" (2 Let 6,18-21)
"Kadar bo tvoje izraelsko ljudstvo poraženo pred sovražnikom, ker so grešili zoper tebe, pa se zopet obrnejo in pripoznajo tvoje ime in bodo molili in ponižno prosili pred teboj v tej hiši: ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva, Izraela, ter jih zopet pripelji v deželo, ki si jo dal njim in njihovim očetom." (2 Let 6,24.25)/40/
"Kadar se zapre nebo, da ne bo dežja, ker so grešili zoper tebe, pa bodo molili, obrnjeni proti temu kraju, in pripoznavali tvoje ime in se spreobrnejo od svojih grehov, ker si jih ponižal; ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih hlapcev in svojega ljudstva, Izraela, da jih učiš dobro pot, po kateri naj hodijo, in pošlješ dežja svoji deželi, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dediščino.
Kadar bo v deželi lakota, kadar pride kuga ali snet ali strupena rosa, kobilice ali gosenice; ko jih bodo sovražniki oblegali v deželi njihovih mest; katera koli pridi nadloga, katera koli bolezen: kakršno koli molitev in prošnjo bo molil kdo ali vse tvoje izraelsko ljudstvo, kadar spozna vsakteri svojo kazen in svojo nadlogo in iztegne roke proti tej hiši: ti poslušaj v nebesih, v mestu svojega prebivanja, in odpusti in vsakemu povrni po vsem njegovem življenju, kakor spoznaš njegovo srce, ... da bi se te bali in hodili po tvojih poteh, dokler žive v deželi, ki si jo dal njihovim očetom.
Če pa tudi tujec, ki ni iz tvojega ljudstva, Izraela, pride iz daljne dežele zaradi tvojega velikega imena in zaradi tvoje močne roke in tvoje iztegnjene rame; ko torej pridejo in bodo molili proti tej hiši; ti poslušaj v nebesih, v mestu svojega prebivanja, in stori vse, za kar te kliče tujec; da spoznajo vsa ljudstva na zemlji tvoje ime, da bi se te bali kakor tvoje ljudstvo, Izrael, ter da se prepričajo, da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po tvojem imenu./41/
Kadar pojde tvoje ljudstvo v vojno zoper svoje sovražnike, po kateri koli poti jih pošlješ, in bodo molili k tebi, ozirajoč se proti temu mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil tvojemu imenu: ti poslušaj v nebesih njihovo molitev in prošnjo ter se potegni za njihovo pravdo.
Kadar se pregreše zoper tebe (kajti ni ga človeka, ki ne greši) in se razsrdiš nad njimi in jih izročiš sovražniku, da jih ujete peljejo v daljno ali bližnjo deželo: če pa se premislijo v deželi, kamor so bili odpeljani v ujetništvo, in se spreobrnejo in te ponižno prosijo v deželi svojega ujetništva, govoreč: Grešili smo, krivično smo delali, brezbožno smo ravnali, če se k tebi povrnejo iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše v deželi svojega ujetništva, kamor so jih ujete odpeljali, in molijo, ozirajoč se proti svoji deželi, ki si jo dal njihovim očetom, in mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil tvojemu imenu: ti poslušaj v nebesih, v mestu svojega prebivanja, njihovo molitev in prošnjo ter se potegni za njihovo pravdo, in odpusti svojemu ljudstvu, ki je grešilo zoper tebe.
Sedaj torej, moj Bog, prosim, naj bodo odprte tvoje oči in naj pazijo tvoja ušesa na molitev, ki se opravlja na tem mestu. Sedaj torej vstani, o Gospod Bog, pridi v svoje počivališče, ti in skrinja tvoje moči! Tvoji duhovniki, o Gospod Bog, naj bodo oblečeni z zveličanjem, in tvoji svetniki naj se vesele dobrote! O Gospod, Bog, ne zavrni obličja svojega maziljenca! Spominjaj se dobrot, obljubljenih Davidu, svojemu hlapcu." (2 Let 6,26-42)/42/
Ko je Salomon končal molitev, "švigne ogenj z neba in požre žgalno in klalno daritev". (2 Let 7,1) Duhovniki niso mogli stopiti v tempelj, ker "je Gospodova slava napolnila hišo. In vsi Izraelovi sinovi so gledali ... in je bila Gospodova slava nad hišo; in pripognili so se z obrazom do tal, na tlak, in so molili in zahvaljevali Gospoda, ker je dobrotljiv, ker vekomaj traja njegova milost." (2 Let 7,2.3)
Nato so kralj in ljudstvo darovali Gospodu daritve. "Tako so posvetili Božjo hišo kralj in vse ljudstvo." (2 Let 7,5) Sedem dni so radostno praznovale množice z vseh delov kraljestva, "silno velik zbor, ki se je sešel od vhoda v Hamat do Egiptovskega potoka". (2 Let 7,8) Naslednji teden je srečna množica preživela v praznovanju praznika šotorov. Ob koncu tega časa ponovne posvetitve in veselja se je ljudstvo vrnilo na svoje domove "veselo in dobre volje zaradi dobrot, ki jih je izkazal Gospod Davidu in Salomonu in Izraelu, svojemu ljudstvu". (2 Let 7,10)
Kralj je naredil vse, kar je mogel, da je spodbudil ljudstvo, da so se v celoti izročili Bogu in njegovi službi ter poveličali njegovo sveto ime. In sedaj je izraelski voditelj znova kakor že prej v začetku svojega vladanja v Gibeonu dobil dokaz, da ga Bog sprejema in blagoslavlja. Gospod se mu je prikazal v nočnem videnju s sporočilom: "Uslišal sem tvojo molitev in sebi izvolil to mesto za daritveno hišo. Kadar zaprem nebo, da ne bo dežja, ali če zapovem kobilicam, da pojedo deželo, ali če/45/ pošljem kugo med svoje ljudstvo: če se bo moje ljudstvo, ki je imenovano po mojem imenu, ponižalo in molilo in iskalo moje obličje ter se odvrnilo od svojih hudobnih poti: tedaj uslišim iz nebes in odpustim njihov greh in ozdravim njihovo deželo. Sedaj bodo moje oči odprte in moja ušesa bodo pazila na molitev, ki se opravlja na tem mestu. Kajti sedaj sem izvolil in posvetil to hišo, da bodi moje ime tukaj vekomaj, in moje oči in moje srce naj bodo vselej tu." (2 Let 7,12-16)
Če bi Izrael ostal zvest Bogu, bi ta veličastna stavba stala za vselej kot večno znamenje Božje posebne naklonjenosti njegovemu izvoljenemu ljudstvu. Bog je objavil: "Inozemce pa, ki so se pridružili Gospodu, da mu strežejo in da ljubijo Gospodovo ime, da mu bodo hlapci: kdor koli hrani soboto, da je ne bi oskrunil, in kateri trdno drže mojo zavezo, nje tudi pripeljem h gori svoje svetosti in jih razveselim v svoji molitveni hiši, njihove žgalne in klalne daritve bodo prijetne na mojem oltarju. Kajti moja hiša se bo imenovala dom molitve vsem narodom." (Iz 56,6.7)
Ko je Gospod kralju zagotovil, da ga je sprejel, mu je obenem zelo jasno pokazal pot dolžnosti, po kateri naj hodi. Rekel mu je: "Ti pa, če boš hodil pred menoj, kakor je hodil David, tvoj oče, da storiš po vsem, kar sem ti zapovedal, in boš držal moje postave in sodbe: tedaj utrdim stol tvojega kraljestva, kakor sem se zavezal Davidu, tvojemu očetu, rekoč: Ne bo ti zmanjkalo moža, ki bo vladal Izraelu." (2 Let 7,17.18)/46/
Če bi Salomon še naprej ponižno služil Gospodu, bi njegova celotna vladavina širila mogočen vpliv za dobro na okoliške narode, na katere je naredila tako dober vtis vladavina Davida, Salomonovega očeta, in modre besede ter mogočna dela, ki jih je sam naredil v prvih letih svojega vladanja. Bog je vnaprej videl strašne skušnjave, ki spremljajo blaginjo in posvetno čast. Zato je posvaril Salomona pred zlom odpadništva ter napovedal grozne posledice greha. Tudi čudovit tempelj, ki je bil pravkar posvečen, bo postal "v pregovor in zabavljico med vsemi ljudstvi", (2 Let 7,20) če bodo Izraelci zapustili "Gospoda, Boga svojih očetov" in vztrajali v malikovanju. (2 Let 7,22)
Salomona je opogumilo in razveselilo sporočilo iz nebes, da bo njegova molitev za Izraela uslišana, in tako je zakorakal v najveličastnejše obdobje svoje vladavine. To je bil čas, ko so "vsi kralji zemlje hrepeneli po Salomonovem obličju, da bi slišali njegovo modrost, ki mu jo je dal Bog v srce". (2 Let 9,23) Mnogi so si prišli ogledat njegov način vladanja in ga prosit za navodila, kako naj rešijo težave.
Ko so ti ljudje obiskovali Salomona, jih je poučeval o Bogu kot Stvarniku vsega. Domov so se vračali z jasnejšim spoznanjem Izraelovega Boga in o njegovi ljubezni do človeštva. V naravi so sedaj videli izraz njegove ljubezni in razodetje njegovega značaja. Mnogi so ga pričeli častiti kot svojega Boga.
Salomonova ponižnost ob sprejemanju državnih bremen, ko je pred Bogom priznal,/47/ da je "majhen deček", (1 Kr 3,7) njegova velika ljubezen do Boga in njegovo globoko spoštovanje božanskih načel, njegovo nezaupanje vase in poviševanje neskončnega Stvarnika vsega - vse te značajske lastnosti, ki so tako vredne posnemanja, so se razodele v službah posvetitve templja, ko je med svojo posvetitveno molitvijo pokleknil v ponižni prosilčev položaj. Današnji Kristusovi sledilci se morajo paziti, da ne izgubijo duha spoštovanja in Božjega strahu. Sveto pismo uči ljudi, kako naj se približajo svojemu Stvarniku - s ponižnostjo in strahom, z vero v božanskega Posrednika. Psalmist je dejal: "Zakaj velik mogočni Bog je Gospod in velik kralj nad vse bogove. Pridite, priklonimo se in padimo na tla, pripognimo kolena pred Gospodom, ki nas je ustvaril." (Ps 95,3.6)
Pri javnem in zasebnem bogoslužju je naša prednost pripogniti kolena pred Bogom, ko mu pošiljamo prošnje. Jezus, naš zgled, je pokleknil na kolena in molil. (Lk 22,41) O učencih je zapisano, da so tudi pokleknili in molili. (Dej 9,40) Pavel je izjavil: "Zategadelj pripogibljem kolena pred Očetom." (Ef 3,14) Ezra je pokleknil, ko je pred Bogom priznaval Izraelove grehe. (Ezr 9,5) Daniel je "trikrat vsak dan padel na kolena in molil in se zahvaljeval pred svojim Bogom". (Dan 6,10)
Pravo čaščenje Boga nastaja zaradi dojemanja njegove neskončne velikosti in zavesti o njegovi navzočnosti. Ta zavest o Nevidnem bi morala na vsako srce narediti globok vtis. Ura in kraj molitve sta sveta, kajti tam je/48/ navzoč Bog. Ko pa se spoštovanje kaže v vedenju in obnašanju, se poglobi občutek, ki nas k temu spodbuja. "Sveto in strašno je njegovo ime," pravi psalmist. (Ps 111,9) Ko to ime izgovorijo angeli, si zastrejo obraz. S kakšnim spoštovanjem bi torej morali to ime izgovarjati mi, ki smo padli in grešni!
Dobro bi bilo, ko bi mlajši in starejši razmišljali o teh svetopisemskih besedah, ki kažejo, kako se je treba vesti do kraja, ki je zaznamovan z Božjo posebno navzočnostjo. Bog je ob gorečem grmu ukazal Mojzesu: "Sezuj obuvalo s svojih nog, zakaj mesto, ki na njem stojiš, je sveta zemlja." (2 Mz 3,5) Potem ko je Jakob v sanjah videl angela, je vzkliknil: "Gospod je v tem kraju, in jaz nisem vedel! ... Ni nič drugega kakor Božja hiša, in tu so nebeška vrata." (1 Mz 28,16.17)
Salomon je s tem, kar je povedal med posvetitvenim obredom, želel iz misli navzočih odstraniti praznoverja glede Stvarnika, ki so pomračila um poganov. Bog nebes ni omejen na ročno narejene templje kakor poganski bogovi. Pa vendar se bo s svojim ljudstvom srečal po svojem Duhu, ko se bodo zbirali v hiši, ki je posvečena za bogoslužje.
Stoletja pozneje je Pavel učil isto resnico s temi besedami: "Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, On, ki je gospodar neba in zemlje, ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena; tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse; ... da bi iskali Boga, ali ga ne bi kako otipali in našli,/49/ ko vendar ni daleč nobenemu od nas. Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo. Blagor narodu, čigar Bog je Gospod, ljudstvu, katero si je izvolil v dediščino. Iz nebes gleda Gospod, vidi vse človeške sinove. Z mesta svojega prebivališča gleda na vse prebivalce zemlje. Gospod je v nebesih postavil svoj prestol, in njegovo kraljestvo gospoduje vsem. O Bog, v svetosti je tvoja steza; kdo je velik mogočni Bog kakor naš Bog? Ti si sam mogočni, čudodelni Bog, pokazal si svojo moč med narodi." (Dej 17,24-28; Ps 33, 12-14; 103,19; 77,13.14)
Čeprav Bog ne prebiva v templjih, ki so narejeni z rokami, vendar počasti s svojo navzočnostjo svoje zbrano ljudstvo. Obljubil je, da se bo srečal z njimi po svojem Duhu, ko se bodo zbrali, da bi ga iskali, priznavali svoje grehe in molili drug za drugega. Kateri pa se zbirajo, da bi ga častili, morajo odstraniti vsak greh. Če ga ne molijo v duhu in resnici in v lepoti svetosti, njihovo shajanje nima smisla. O takšnih Gospod pravi: "To ljudstvo me časti s svojimi ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Ali zaman me časte, učeč nauke, človeške zapovedi." (Mt 15,8.9) Kdor moli Boga, ga mora moliti "v duhu in resnici: saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili". (Jn 4,23)
"Toda Gospod je v templju svoje svetosti - molči pred njim, vsa zemlja!" (Hab 2,20)/50/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!