 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
28. Ezekija (angleško)
V ostrem nasprotju z nepremišljenim Ahazovim vladanjem je bila prenova med uspešnim vladanjem njegovega sina. Ezekija se je po prihodu na prestol odločil narediti vse, kar je mogel, da bi rešil Juda pred usodo, ki je doletela severno kraljestvo. Sporočila prerokov niso dovoljevala polovičnih ukrepov. Samo z najodločnejšo prenovo se lahko ustavijo grozeče sodbe.
Ezekija se je v stiski izkazal za človeka, ki zna izkoristiti priložnost. Takoj po zasedbi prestola je naredil načrt in ga začel izvajati. Najprej je svojo pozornost usmeril tempeljskim službam, ki so bile tako dolgo zanemarjene. Pri tem delu je resno prosil za pomoč skupino duhovnikov in levitov, ki so ostali zvesti svojemu svetemu poklicu. Ker se je prepričal, da so zvesti kralju, jim je odkrito povedal svojo željo, da bi opravil takojšnjo in daljnosežno prenovo. Priznal je: "Naši očetje so se izneverili in delali, kar je hudo v očeh/331/ Gospoda, našega Boga, in so ga zapustili. Sedaj pa sem se namenil v svojem srcu skleniti zavezo z Gospodom, Izraelovim Bogom, da bi se odvrnila togota njegove jeze od nas." (2 Let 29,6.10)
Z nekaj dobro izbranimi besedami je kralj opisal razmere, v katerih so se znašli - zapiranje templja in prenehanje vseh njegovih služb; sramotno malikovanje, ki so ga opravljali na mestnih ulicah in po vsem kraljestvu; odpadništvo množic, ki bi ostale zveste Bogu, ko bi jim bili judovski voditelji dali pravi zgled; in slabljenje kraljestva in izguba ugleda med okoliškimi narodi. Severno kraljestvo se je hitro drobilo na kosce. Mnogi so bili pobiti z mečem; veliko jih je bilo odpeljanih v ujetništvo, Izrael pa je kmalu popolnoma padel v roke Asircev in bil dokončno pokončan. Ta usoda bo zanesljivo doletela tudi Judo, če ne bo Bog mogočno deloval po svojih izbranih predstavnikih.
Ezekija je naravnost povabil duhovnike, naj se mu pridružijo pri opravljanju nujne prenove. Opominjal jih je: "Ne bodite zdaj leni, zakaj vas je Gospod izvolil, da imate stati v službi pred njim ter da mu boste strežaji in kadilci. Posvetite se zdaj in posvetite hišo Gospoda, Boga svojih očetov." (2 Let 29,11.5)
Čas je zahteval hitro delovanje. Duhovniki so se takoj lotili dela. Poklicali so k sodelovanju druge iz svojih vrst, ki niso bili navzoči pri tem posvetu, in se srčno lotili čiščenja in obnovitve/332/ templja. Zaradi dolgoletne skrunitve in zanemarjanja so imeli pri tem številne težave; ampak duhovniki in leviti so neutrudno delali in v zelo kratkem času so lahko sporočili, da so dokončali nalogo. Tempeljska vrata so popravili in jih na stežaj odprli; zbrali so svete posode in jih položili na njihov prostor; tako je bilo vse pripravljeno za ponovni začetek svetiščnih služb.
Pri prvem bogoslužju so se mestni voditelji pridružili kralju Ezekiju, duhovnikom in levitom, ki so prosili za odpuščanje grehov ljudstva. Na oltar so položili daritve za greh, "da se izvrši poravnava za vsega Izraela. ... In ko so končali darovanje, poklekne kralj in vsi, ki so bili pri njem, ter molijo". (2 Let 29,24.29) Po tempeljskih vežah sta znova odmevali hvala in poveličevanje. Veselo so peli Davidove in Asafove pesmi, molivci pa so spoznali, da so rešeni jarma greha in odpadništva. "In Ezekija se je veselil z vsem ljudstvom tega, kar je bil Bog pripravil svojemu ljudstvu, zakaj povelje se je hitro izvršilo." (2 Let 29,36)
Bog je resnično pripravil srca Judovih poglavarjev, da so začeli odločno prenovitveno gibanje in je bila plima odpadništva ustavljena. Po svojih prerokih je Bog pošiljal izvoljenemu ljudstvu sporočilo za sporočilom gorečih prošenj - ta sporočila pa je deset rodov Izraelovega kraljestva zaničevalo in zavrglo, in so bili zato izročeni sovražniku. V Judi pa je ostal pobožni ostanek, in te so preroki še naprej vabili. Izaija je spodbujal: "Povrnite se k njemu, od katerega/333/ ste tako daleč odšli, Izraelovi sinovi!" (Iz 31,6) Prisluhnite Mihu, ki z zaupanjem objavlja: "A jaz bom gledal na Gospoda, čakal bom Boga svojega rešenja; usliši me, moj Bog. Ne veseli se nad menoj, moja sovražnica! Če sem padel, zopet vstanem; če sedim v temi, Gospod mi je luč. Gospodov srd bom prenašal, kajti grešil sem zoper njega; dokler se ne potegne za mojo pravdo in ne izvrši sodbe zame. Privede me ven na luč, in gledal bom njegovo pravičnost." (Mih 7,7-9)
To in druga podobna sporočila, ki razodevajo Božjo pripravljenost odpustiti in sprejeti nje, ki se k njemu obrnejo z vsem srcem, so mnogim plašnim vlila upanje v temačnih letih, ko so bila tempeljska vrata zaprta. Sedaj, ko so voditelji začeli prenovo, se je bila množica ljudi, utrujena od sužnjevanja grehu, pripravljena odzvati.
Kdor je prišel na tempeljsko dvorišče, da bi mu bilo odpuščeno in bi obnovil svojo zaobljubo zvestobe Jahveju, je našel v preroških delih Svetih spisov čudovito spodbudo. Resna svarila zoper malikovalstvo, ki so bila podana po Mojzesu vpričo vsega Izraela, so spremljala prerokovanja o Božji pripravljenosti, da sliši in odpusti njim, ki ga bodo med odpadništvom iskali z vsem srcem. Mojzes je dejal: "V poslednjih dneh se spreobrneš h Gospodu, svojemu Bogu, in boš poslušal njegov glas. Zakaj Gospod, tvoj Bog, je mogočni Bog, poln usmiljenja: ne odtegne se ti in te ne pokonča, tudi ne pozabi zaveze tvojih očetov, za katero jim je prisegel." (5 Mz 4,30.31)/334/
Pri posvetitvi templja, katerega službe so sedaj Ezekija in njegovi družabniki obnovili, je Salomon v preroški molitvi prosil: "Kadar bo sovražnik porazil pred seboj tvoje ljudstvo, Izraela, ker so grešili zoper tebe, pa se zopet obrnejo k tebi in pripoznajo tvoje ime in bodo molili in ponižno prosili tebe v tej hiši: ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva Izraela." (1 Kr 8,33.34) Ta molitev je bila potrjena s pečatom božanskega odobravanja, saj je na koncu molitve šinil ogenj z neba in použil žgalno daritev in druge daritve. Tempelj pa je napolnila Gospodova slava. (Glej 2 Let 7,1) Ponoči se je Gospod prikazal Salomonu in mu povedal, da je bila njegova molitev uslišana in da bo izkazal milost ljudem, ki bodo molili v tem templju. Milostno mu je zagotovil: "Če se bo moje ljudstvo, ki je imenovano po mojem imenu, ponižalo in molilo in iskalo moje obličje ter se odvrnilo od svojih hudobnih poti: tedaj uslišim iz nebes in odpustim njihov greh in ozdravim njihovo deželo." (2 Let 7,14)
Te obljube so se obilno izpolnile med prenovo, ki jo je opravil Ezekija.
Po dobrem začetku med očiščenjem templja je nastopilo še širše gibanje, v katerem sta sodelovala Izrael in Juda. Ezekija se je v svoji vnemi, da bi bile tempeljske službe resnično v blagoslov ljudstvu, odločil oživiti starodavni običaj zbiranja vseh Izraelcev k praznovanju pashe.
Pashe kot ljudskega praznika niso praznovali že veliko let. Zaradi razdelitve kraljestva po/335/ koncu Salomonovega vladanja se je to zdelo neizvedljivo. Strašne kazni, ki so doletele deset rodov, pa so prebudile v nekaterih srcih željo po čem boljšem, zato so spodbudna sporočila prerokov dosegla cilj. Kraljevski sli so ponesli vabilo za praznovanje pashe v Jeruzalemu daleč naokoli "od mesta do mesta po Efraimovi in Manasejevi deželi prav do Zebulona". (2 Let 30,10) Navadno so nosilce ljubeznivega vabila/336/ zavrnili. Nespokorjeni so se lahkomiselno obrnili stran, nekateri, ki so si želeli poprositi Boga za jasnejše spoznanje njegove volje, pa so "se ponižali in prišli v Jeruzalem". (2 Let 30,11)
V Judovi deželi je bil odziv velik, kajti nad njimi "je bila Božja roka, da jim je dal eno srce, da izpolnijo zapoved kralja in knezov po Gospodovi besedi", zapoved, ki se je ujemala z Božjo voljo, kakor se je razodela po njegovih prerokih. (2 Let 30,12)
Ta priložnost se je izkazala za eno največjih koristi za zbrano množico. Oskrunjene ulice mesta so očistili malikovalskih oltarjev, ki so jih tja postavili med Ahazovim vladanjem. Na določeni dan so praznovali pasho in ves teden preživeli v darovanju mirovnih daritev in v spoznavanju tega, kaj želi Bog, da bi delali. Leviti so vsak dan poučevali iz Gospodove besede, in kdor je pripravil svoje srce za iskanje Boga, mu je bilo odpuščeno. Množico, ki se je zbrala k bogoslužju, je zajelo veliko veselje. "In leviti in duhovniki so hvalili Gospoda vsak dan, pojoč z glasbili," vsi so se združili v želji, da bi slavili njega, ki se je izkazal tako ljubezniv in usmiljen. (2 Let 30,21)
Sedem dni, kolikor so jih predvideli za praznovanje pashe, je prehitro minilo, zato so se zbrani odločili skupaj preživeti še nadaljnjih sedem dni, da bi še več izvedeli o Gospodovi poti. Duhovniki učitelji so nadaljevali delo poučevanja iz knjige postave. Ljudstvo se je vsak dan zbralo ob templju, da je darovalo svojo hvalo in slavo. Ko se je veliki dogodek približeval koncu,/337/ je bilo očitno, da je Bog čudežno ustavil Judov padec in zajezil plimo malikovalstva, ki je grozila, da bo uničila vse pred seboj. Resna svarila prerokov niso bila izgovorjena zaman. "In bilo je veliko veselje v Jeruzalemu, kajti od časa Salomona, Davidovega sina, kralja nad Izraelom, ni bilo nič takega v Jeruzalemu." (2 Let 30,26)
Nastopil je čas, da so se verniki vrnili na svoj dom. "Potem so duhovniki leviti vstali in blagoslovili ljudstvo, in njihov glas je bil uslišan in njihova molitev je prišla v njegovo sveto prebivališče, v nebesa." (2 Let 30,27) Bog je sprejel ljudi, ki so s strtim srcem priznali svoje grehe ter se odločno obrnili k njemu po odpuščanje in pomoč.
Sedaj je bilo treba opraviti pomembno delo, pri katerem bodo morali dejavno sodelovati ljudje, ki so se vrnili na svoj dom. Dokončanje tega dela je pričalo o pristnosti opravljene prenove. Poročilo pravi: "In ko je bilo vse to opravljeno, so šli vsi Izraelci, ki so bili navzoči, v Judova mesta in so strli poslikane stebre ter posekali Ašere in razvalili višave in oltarje po vsem Judovem in Benjaminovem, tudi po Efraimovem in Manasejevem, da so jih vse zatrli. Tedaj so se vrnili vsi sinovi Izraelovi, vsak na svoj dom, v svoje mesto." (2 Let 31,1)
Ezekija in njegovi pomočniki so vpeljali različne oblike prenove za duhovni in posvetni napredek kraljestva. Kralj je "po vsem Judovem delal, kar je bilo dobro in prav in zvesto pred Gospodom,/338/ njegovim Bogom. In vse svoje delo, ki ga je začel, ... je delal iz vsega svojega srca, in šlo mu je po sreči. On je upal v Gospoda, Izraelovega Boga, ... ni se umaknil, hodeč za njim, temveč je izpolnjeval njegove zapovedi, ki jih je bil Gospod zapovedal Mojzesu. In Gospod je bil z njim." (2 Let 31,20; 2 Kr 18,5-7)
Za Ezekijevo vladavino so bili značilni izredni ukrepi, ki so okoliškim narodom razodeli, da je Izraelov Bog s svojim ljudstvom. Uspeh Asircev, ko so podjarmili Samarijo in razkropili zmeden ostanek desetih rodov med narode v začetku njegovega vladanja, je v mnogih vzbudil dvom o moči judovskega Boga. Ninivljani so zaradi tega uspeha dolgo zavračali Jonovo sporočilo in kljubovalno nasprotovali nebeškemu načrtu. Nekaj let po padcu Samarije so se zmagoslavne vojske znova pojavile v Palestini in tokrat svoje sile usmerile proti utrjenim Judovim mestom. Nekoliko so bili uspešni, vendar so se za nekaj časa umaknili zaradi težav, ki so se pojavile v drugih delih njihovega kraljestva. Šele nekaj let pozneje proti koncu Ezekijevega vladanja je bilo narodom sveta razodeto, ali bodo na koncu zmagali poganski bogovi./339/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!