 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
27. Ahaz (angleško)
Z Ahazovim prihodom na prestol so Izaija in njegove prijatelje doletele razmere, ki so bile hujše kakor katere koli, ki so obstajale dotlej v Judovem kraljestvu. Mnogi, ki so se prej upirali zapeljivim vplivom malikovanja, so bili sedaj zavedeni k sodelovanju pri čaščenju poganskih božanstev. Knezi v Izraelu so se izkazali nezveste svojemu oskrbništvu. Pojavljali so se lažni preroki z varljivimi sporočili in celo nekateri duhovniki so vedeževali za plačilo. Vodje odpadništva pa so še vedno hranili podobo pravega bogoslužja in trdili, da pripadajo Božjemu ljudstvu.
Prerok Miha, ki je pričal v teh težavnih časih, je dejal o grešnikih s Siona, ki so trdili, da "se opirajo na Gospoda" in se hkrati bogokletno bahajo: "Mar ni Gospod med nami? Nesreča ne pride nad nas nobena," da še vedno zidajo "Sion s krvjo in Jeruzalem s krivico". (Mih 3,11.10) Zoper to zlo/322/ je prerok Izaija povzdignil glas stroge graje: "Čujte Gospodovo besedo, sodomski vodniki, poslušajte postavo našega Boga, gomorsko ljudstvo! Čemu mi množina vaših daritev? pravi Gospod. ... Ko prihajate, da se prikažete pred mojim obličjem - kdo je zahteval to od vaše roke, da teptate moje veže?" (Iz 1,10-12)
Navdihnjenje objavlja: "Daritev brezbožnih je gnusoba; koliko bolj, ko jo daruje s hudim namenom!" (Prg 21,27) Oči nebeškega Boga "so prečiste, da bi gledal hudo, in krivičnosti ne moreš videti". (Hab 1,13) Od prestopnika se ne odvrača, ker ne bi hotel odpustiti, temveč grešnika zato ne more rešiti greha, ker noče izkoristiti bogastva milosti, ki jo je Bog priskrbel. "Glejte, ni prekratka Gospodova roka, da ne more rešiti, tudi njegovo uho ni gluho, da ne more slišati; toda vaše krivice so postale pregrada med vami in vašim Bogom, in vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši." (Iz 59,1.2)
Salomon je zapisal: "Gorje ti, o dežela, če je tvoj kralj otrok!" (Prd 10,16) Tako je bilo z Judovo deželo. Njeni vladarji so zaradi neprestanega prestopanja postali podobni otrokom. Izaija je pozornost ljudstva usmeril na njihov nebogljeni položaj med zemeljskimi ljudstvi in razložil, da je to posledica greha njihovih voditeljev. Dejal je: "Kajti glej, Gospod, Jahve nad vojskami, vzame iz Jeruzalema in od Jude oporo in podporo, vso podporo kruha in vso podporo vode, junaka in vojščaka, sodnika in preroka, vedeža in starca,/323/ petdesetnika in veljaka, svetovalca in spretnega umetnika in izvedenca v čarovništvu. In dati jim hočem dečke za kneze, in razposajenci jim bodo gospodovali. Kajti Jeruzalem je porušen in Juda je padel, ker njihov jezik in njihova dejanja so zoper Gospoda." (Iz 3,1-4.8)
Prerok je nadaljeval: "Oni, ki te vodijo, te zapeljujejo ter v zmešnjavo spravljajo stezo tvojih poti." (Iz 3,12) Med Ahazovim vladanjem je to dobesedno držalo, kajti o njem je zapisano: "Hodil je po poti Izraelovih kraljev, in je tudi napravil ulite podobe za Baale. Vrhutega je žgal kadilo v dolini Hinomovega sina. Celo svojega sina je daroval, da je šel skozi ogenj, po gnusobah poganov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov." (2 Let 28,2.3; 2 Kr 16,3)
To je bil za izvoljeni narod resnično čas velike nevarnosti. Samo še nekaj kratkih let je minilo, in so bili deseteri rodovi Izraelovega kraljestva razkropljeni med poganske narode. Tudi Judovemu kraljestvu je grozila temna prihodnost. Vpliv dobrega se je naglo zmanjševal, vpliv zla pa se je povečeval. Prerok Miha je bil ob pogledu na razmere prisiljen vzklikniti: "Pobožni je izginil z zemlje in ni ga poštenjaka med ljudmi. Najboljši izmed njih je kakor trnov grm, najpoštenejši je kakor trnje v plotu." (Mih 7,2.4) Izaija je dejal: "Ko bi nam ne bil Gospod nad vojskami pustil ostanka, čeprav majhnega, bi bili kakor Sodoma, bi bili podobni Gomori." (Iz 1,9)
Bog je v vseh časih zaradi njih, ki so mu ostali zvesti, ter zaradi svoje neskončne ljubezni do grešnikov dolgo trpel uporneže in jih vabil, naj zapustijo hudobne poti in se povrnejo k njemu./324/ "Zapoved na zapoved, ukaz na ukaz, nekoliko tu, nekoliko tam," je po svojih predstavnikih kazal prestopnikom pot pravičnosti. (Iz 28,10)
Tako je bilo tudi med Ahazovim vladanjem. Grešnemu Izraelu je bilo pošiljano vabilo za vabilom, naj se povrnejo k zvestobi Jahveju. Preroki so prisrčno vabili; ko so tako stali pred ljudstvom in ga goreče spodbujali k spokorjenju in prenovi, so njihove besede obrodile sad v slavo Bogu.
Po Mihu je bilo podano čudovito vabilo: "Čujte vendar, kar pravi Gospod: Vstani, pravdaj se vpričo gora in hribi naj slišijo tvoj glas. Poslušajte, o gore, Gospodovo pravdo, in vi nepremični temelji zemlje! Zakaj pravdo ima Gospod s svojim ljudstvom in z Izraelom mora obračunati.
Moje ljudstvo, kaj sem ti storil in s čim sem ti bil nadležen? Izpričaj zoper mene! Kajti pripeljal sem te gor iz Egiptovske dežele in te odrešil iz hiše sužnjev, in poslal sem pred teboj Mojzesa, Arona in Mirjamo.
Moje ljudstvo, spomni se vendar, kaj je imel v mislih Balak, moabski kralj, in kaj mu je odgovoril Balaam, Beorjev sin; kaj se je godilo od Sitima do Gilgala, da spoznaš pravična Gospodova dela." (Mih 6,1-5)
Bog, ki mu služimo, je zelo potrpežljiv. "Njegovo usmiljenje nima konca." (Žal 3,22) Med preizkušnjo je njegov Duh prosil ljudi,/325/ naj sprejmejo dar življenja. "Kakor res živim, govori Gospod Jahve, nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt, temveč da se brezbožnik obrne od svoje poti in živi. Obrnite se, obrnite se od svojih hudobnih poti! Ker čemu bi hoteli mreti?" (Ezk 33,11) Satanov posebni načrt je napeljati ljudi v greh in jih potem v njem pustiti nemočne in brezupne, da si ne upajo prositi za odpuščanje. Bog pa vabi: "Naj se izroči v varstvo meni, sklene mir z menoj, sklene naj mir z menoj!" (Iz 27,5) V Kristusu je poskrbljeno za vse, ponujena je vsa možna podpora.
Med Judovim in Izraelovim odpadništvom so se mnogi spraševali: "S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave? Ali naj stopim predenj z žgalnimi žrtvami, z enoletnimi teleti? Ali se bo Gospod veselil tisoč ovnov, deset tisoč potokov olja? Ali naj dam svojega prvenca za svoj prestopek, sad svojega telesa za greh svoje duše?" (Mih 6,6.7) Odgovor je bil jasen in ugoden: "Naznanil ti je, o človek, kaj je dobro; in kaj zahteva Gospod od tebe, kakor da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje in da hodiš ponižno s svojim Bogom." (Mih 6,8)
Ko je prerok poudarjal vrednost praktične pobožnosti, je samo ponavljal nasvet, ki je bil dan Izraelu nekaj stoletij poprej. Ko je bil Izrael tik pred vstopom v Obljubljeno deželo, je po Mojzesu prišla Gospodova beseda: "Sedaj pa, o Izrael, kaj zahteva Gospod, tvoj Bog, od tebe? Samo to: da se bojiš Gospoda, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, da ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše, da držiš Gospodove zapovedi in njegove postave, ki ti jih danes zapovedujem tebi v dobro." (5 Mz 10,12.13) Iz veka v vek so Jahvejevi služabniki te nasvete/326/ ponavljali ljudem, ki jim je grozila nevarnost, da bi zabredli v navade zunanje pobožnosti ter pozabili kazati usmiljenje. Ko je h Kristusu med njegovo zemeljsko službo pristopil učitelj postave in ga vprašal: "Učitelj, katera zapoved v postavi je največja?" (Mt 22,36) mu je Jezus odgovoril: "Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje pameti. Ta je prva in največja zapoved. Druga pa je tej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ob teh dveh zapovedih visi vsa postava in preroki." (Mt 22,37-40)
Te jasne besede prerokov in samega Učitelja bi morali sprejeti zase kot Božji glas vsakemu srcu. Nobene priložnosti ne bi smeli zamuditi za izkazovanje usmiljenja, nežne pozornosti in krščanske prijaznosti obremenjenim in zatiranim. Če ne moremo storiti ničesar več, lahko vsaj spregovorimo spodbudne in upanja polne besede ljudem, ki še ne poznajo Boga, in se jim lahko najlaže približamo z naklonjenostjo in ljubeznijo.
Bogate in številne obljube so dane njim, ki so pozorni na priložnosti, da lahko vnesejo radost in blagoslov v življenje drugih. Če "podeliš ... lačnemu iz svojega srca in nasitiš potrto dušo: tedaj prisije v temi tvoja svetloba in tvoja tema postane kakor poldan. In Gospod te bo vodil vedno in v najhujši suši ti bo sitil srce in tvoje kosti naredil čile; in boš kakor namočen vrt in kakor vrelec voda, ki se nikdar ne posuše." (Iz 58,10.11)
Malikovalsko Ahazovo življenje je kljub gorečim vabilom prerokov lahko obrodilo samo en sad. "Odtod/327/ je prišel Gospodov srd nad Judo in Jeruzalem, in izdal jih je, da jih peste, zatirajo in nad njimi žvižgajo." (2 Let 29,8) Kraljestvo je doživelo hiter padec in kmalu so sovražne vojske ogrozile sam njegov obstoj. "Tedaj pride Rezin, sirski kralj, in Pekah, Remalijev sin, Izraelov kralj, gor zoper Jeruzalem se vojskovat; in oblegali so Ahaza." (2 Kr 16,5)
Ko bi bili Ahaz in vodilni možje v njegovem kraljestvu zvesti služabniki Najvišjega, se jim ne bi bilo treba bati tako nenaravne zveze, ki se je združila proti njim. Stalno življenje v grehu pa jim je odvzelo moč. Kralja je prežel grozen strah pred povračilnimi sodbami/328/ Boga, ki so ga žalili. "Njegovo srce je trepetalo in srce njegovega ljudstva, kakor trepečejo drevesa v gozdu od vetra." (Iz 7,2) V tej stiski je prišla Gospodova beseda Izaiju, naj stopi pred trepetajočega kralja in mu reče:
"Pazi, da boš miren; ne boj se in srce naj se ti ne plaši. ... Ker je osnovala Sirija hudoben naklep zoper tebe, tudi Efraim in Remalijev sin, govoreč: Pojdimo gor nad Judejo, da jo spravimo v strah ter jo siloma odpremo sebi in postavimo za kralja v njej Tabeelovega sina; zato pravi tako Gospod Jahve: Ne zgodi se in ne bo tega." (Iz 7,4-7) Prerok je objavil, da bosta Izraelovo kraljestvo in Sirija kmalu doživela konec. Končal je z besedami: "Če ne verjamete, zares, nimate obstanka." (Iz 7,9)
Dobro bi bilo za Judovo kraljestvo, ko bi Ahaz sprejel to sporočilo kakor nebeško. Ker pa se je odločil, da se bo zanesel na meseno ramo, je poiskal pomoč pri poganih. Obupan je poslal sporočilo asirskemu kralju Tiglat-pileserju: "Hlapec sem tvoj in tvoj sin; pridi gor in me reši iz roke sirskega kralja in iz roke Izraelovega kralja, ki sta se dvignila zoper mene." (2 Kr 16,7) Prošnji je priložil bogato darilo iz kraljeve in tempeljske zakladnice.
Kralj Ahaz je prejel pomoč, za katero je prosil, in za nekaj časa si je lahko oddahnil, toda koliko je to stalo Judo! Ponujeno darilo je pri Asircih prebudilo pohlep in zahrbtni narod je kmalu grozil, da bo preplavil in izropal Judo. Ahaza in njegove nesrečne podložnike je sedaj mučil strah, da bodo popolnoma padli v roke krutih Asircev!/329/
"Gospod je poniževal Judo" zaradi stalnega prestopanja. (2 Let 28,19) V tej stiski se Ahaz ni spokoril, temveč "se je izneveril Gospodu, ... zakaj daroval je bogovom Damaščanov, ki so ga porazili, in je dejal: Ker jim bogovi asirskih kraljev pomagajo, jim hočem darovati, da mi tudi pomagajo." (2 Let 28,22.23)
Ko se je odpadli kralj približal koncu svojega vladanja, je povzročil, da so se zaprla tempeljska vrata. Svete službe so bile opuščene. Pred oltarjem niso več gorele svetilnice svečnika. Niso se več prinašale daritve za grehe ljudstva. Sladkodišeče kadilo se ni več dvigalo med jutranjo in večerno daritvijo. Ko so prebivalci brezbožnega mesta zapustili dvorišče Božje hiše in zaklenili njena vrata, so drzno postavili oltarje, da so na njih častili poganska božanstva. To so počeli na uličnih vogalih po vsem Jeruzalemu. Bilo je videti, kakor da je poganstvo zmagalo; sile teme so skoraj prevladale.
V Judu pa so še živeli ljudje, ki so ostali zvesti Jahveju ter vztrajno zavračali malikovalstvo. Nanje so se z upanjem ozirali Izaija in Miha in njuni sodelavci, ko so si ogledovali razdejanje, ki ga je v preteklih letih povzročil Ahaz. Njihovo svetišče je bilo zaprto, zvestim pa je bilo vendar obljubljeno: "Bog je z nami! Gospoda nad vojskami samega posvečujte, in On vam bodi strah, On vam bodi groza. In On vam bo v zavetno svetišče." (Iz 8,10.13.14)/330/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!