 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
23. Asirsko ujetništvo (angleško)
Zadnja leta nesrečnega Izraelovega kraljestva so označevali nasilje in prelivanje krvi, kakršnega ni bilo videti niti v najhujših časih spopadov in nemirov Ahabove hiše. Več kakor dve stoletji so vladarji desetih rodov sejali veter, sedaj pa so želi vihar. Kralji so bili ubijani drug za drugim, da so odprli pot do oblasti drugim stremuhom. Gospod je rekel o teh brezbožnih nasilnežih: "Kralje so postavljali, ali brez mene, nameščali poglavarje, in jaz nisem vedel." (Oz 8,4) Zavrgli so vsa načela pravičnosti. Ti, ki naj bi stali pred narodi sveta kot oskrbniki božanske milosti, "so nezvesto ravnali zoper Gospoda" in drug z drugim. (Oz 5,7)
Bog je želel z najstrožjimi ukori prebuditi zakrknjen narod, da bi se zavedali neizbežne nevarnosti končnega uničenja. Po Ozeju in Amosu je pošiljal/279/ desetim rodovom sporočilo za sporočilom ter spodbujal k pravemu in popolnemu spokorjenju. Opozarjal jih je na grozeče razdejanje, ki bo posledica nadaljevanja v grehu. Ozej je oznanil: "Orali ste krivičnost, pregreho ste želi, sad laži ste jedli; kajti zanašal si se na svoje poti, na množico svojih junakov. Zato nastane bojni hrup med tvojimi ljudstvi, in vse tvoje trdnjave bodo razvaljene. ... Ob jutranjem svitu bo docela pokončan Izraelov kralj." (Oz 10,13-15)
O Efraimu je prerok pričal: "Tujci so použili njegovo moč, on pa tega ne ve; tudi se mu je sivina po glavi razlezla, pa tega ne ve." (Oz 7,9) (Prerok Ozej je pogosto omenjal Efraima za vodilnega v odpadništvu med Izraelovimi rodovi kot simbol odpadlega naroda.) "Izrael je zavrgel, kar je dobro." (Oz 8,3) "Potrti zaradi sodbe" in nezmožni razločiti žalostne posledice svojega grešnega ravnanja se bodo deseteri rodovi kmalu "klatili med narodi". (Oz 5,11; 9,17)
Nekateri Izraelovi voditelji so močno občutili izgubo svojega ugleda in si želeli, da bi to lahko povrnili. Namesto da bi opustili navade, ki so oslabile kraljestvo, so še dalje delali krivico in si laskali, da bodo, ko se bo pojavila priložnost, znova pridobili želeno politično moč, ko se bodo povezali s pogani. "Ko je Efraim videl svojo bolezen in Juda svojo rano, je šel Efraim v Asirijo. In Efraim je kakor preprost golob, brez razuma: kličejo na pomoč Egipt, gredo v Asirijo. Zavezo sklepajo z Asirijo." (Oz 5,13; 7,11; 12,2)/280/
Po Božjem možu, ki se je pojavil pred oltarjem v Betelu, po Eliju in Elizeju, Amosu in Ozeju je Gospod neprestano desetim rodovom predočal posledice neposlušnosti. Kljub graji in prošnjam pa se je Izrael pogrezal vedno globlje v odpadništvo. Gospod je objavil: "Izrael se je upiral kakor neukročena telica, ... moje ljudstvo se silno drži odpada od mene." (Oz 4,16; 11,7)
Včasih so nebeške kazni močno zadele uporno ljudstvo. Bog je dejal: "Zato sem jih obtesaval po prerokih, ubijal sem jih z besedami svojih ust: in moja sodba vzhaja kakor luč. Kajti usmiljenja želim in ne daritve in Božjega spoznanja več kakor žgalnih žrtev. Oni pa so kakor Adam prestopili zavezo, ondi so se mi izneverili." (Oz 6,5-7)
Končno so prejeli sporočilo, ki se je glasilo: "Čujte Gospodovo besedo, Izraelovi sinovi! Ker si ti zavrgel spoznanje, te tudi jaz zavržem, da mi ne boš duhovnik; ker si pozabil postavo svojega Boga, pozabim tudi jaz tvoje otroke. Kolikor bolj so se množili, tem bolj so grešili zoper mene: njihovo slavo spremenim v sramoto. ... In kaznoval jih bom za njihove poti in jim poplačam njihova dejanja." (Oz 4,1.6-9)
Izraelova krivičnost je bila v zadnjih petdesetih letih pred asirsko sužnostjo takšna kakor tista v Noetovem času in v vseh drugih obdobjih, ko so ljudje zavrgli Boga in se popolnoma vdali grešnemu življenju. Poviševanje narave nad njenega Boga in čaščenje stvarstva namesto Stvarnika je vedno obrodilo/281/ največje zlo. Ko so torej Izraelci s čaščenjem Baala in Aštorete izkazovali najvišje spoštovanje naravnim silam, so pretrgali zvezo z vsem, kar dviguje in plemeniti, ter postali lahek plen skušnjave. Ko je bila porušena obramba duše, zapeljani častilci niso več imeli zaščite pred grehom in so se vdajali pregrešnim strastem človeškega srca.
Preroki so dvigovali svoj glas zoper očitno zatiranje, ostudno krivičnost, nenavadno razkošje in nesramno veseljačenje in pijančevanje, veliko razuzdanost in nezmernost svojega časa; vendar je bilo njihovo nasprotovanje zaman, zaman so žigosali greh. Amos je oznanil: "Oni sovražijo njega, ki pravično razsoja med vrati, in studijo njega, ki govori o brezmadežnosti. ... Stiskate pravičnika, jemljete podkupila in krivite pravico revežev med vrati." (Am 5,10.12)
Takšne so bile nekatere posledice Jeroboamove postavitve dveh zlatih telet. Prvo oddaljevanje od postavljenih oblik čaščenja je bilo uvod v začetek še večjega malikovanja, dokler se niso skoraj vsi prebivalci dežele prepustili zapeljivemu čaščenju narave. Izraelci so pozabili svojega Stvarnika in "se globoko popačili". (Oz 9,9)
Preroki so še naprej nasprotovali tem zlom in vabili k pravičnemu ravnanju. Ozej je rotil: "Sejte si za pravičnost, žanjite po usmiljenju; preoravajte si novino; kajti čas je, da iščete Gospoda, dokler ne pride in vam bo dežil pravičnost. Ti torej se spreobrni k svojemu Bogu; usmiljenje in pravico ohrani in upaj stanovitno v svojega Boga!/282/ Povrni se, o Izrael, prav h Gospodu, svojemu Bogu, kajti padel si po svoji pregrehi, ... recite mu: Odpusti vso pregreho in sprejmi nas milostljivo." (Oz 10,12; 12,7; 14,1.2)
Prestopniki so imeli veliko priložnosti za spokorjenje. Med njihovim najglobljim odpadništvom in največjo potrebo so prejeli Božje sporočilo odpuščanja in upanja. Bog jim je dejal: "Tvoja poguba je, o Izrael, da si zoper mene, zoper svojo pomoč. Kje je sedaj tvoj kralj, da te reši po vseh tvojih mestih?" (Oz 13,9.10)
Prerok je rotil: "Pridite in povrnimo se h Gospodu! Kajti On nas je raztrgal in nas tudi ozdravi, On nas je udaril in nas tudi obveže. Oživi nas po dveh dneh, tretji dan nas dvigne, da bomo živeli pred njegovim obličjem. In spoznavajmo Gospoda, prizadevajmo si ga spoznati! Njegov izhod je gotov kakor jutranji svit, in pride nam kakor deževje, kakor pozni dež, ki vlaži zemljo." (Oz 6,1-3)
Njim, ki so pozabili načrt vekov o rešitvi grešnikov, ujetih pod Satanovo oblast, je Gospod ponujal obnovo in mir. Dejal jim je: "Ozdravim njihov odpad, rad jih hočem ljubiti; kajti moja jeza se je odvrnila od njih. Bom kakor rosa Izraelu, cvetel bo kakor lilija in poganjal korenine kakor Libanon. Razprostro se njegove veje, in njegova lepota bo kakor oljka in njegov duh kakor Libanon. Kateri bodo prebivali v njegovi senci, bodo zopet pridelovali žito in zeleneli kakor vinska trta, katere sloves bo kakor libanonskega vina. Efraim poreče: Kaj hočem/283/ še z maliki? Jaz sem ga uslišal in se nanj oziram. Jaz sem kakor zeleneča cipresa. Iz mene se najde sad na tebi. Kdor je moder, bo razumel to; kdor je razumen, bo to spoznal. kajti ravne so Gospodove poti in pravični bodo hodili po njih, toda prestopniki padejo na njih." (Oz 14,4-9)
Blagoslovi iskanja Boga so bili močno poudarjeni. Gospod je vabil: "Iščite me, in boste živeli! In ne iščite Betela in ne hodite v Gilgal in ne zahajajte v Bersebo; kajti Gilgal bo gotovo odpeljan v sužnost in Betel pride v nič.
Iščite dobrega, ne pa hudega, da boste živeli; in tako bo z vami Gospod, Bog nad vojskami, kakor pravite. Sovražite hudo in ljubite dobro, uveljavite pravico med vrati; morda se usmili Gospod, Bog nad vojskami, Jožefovega ostanka." (Am 5,4.5.14.15)
Velika večina teh, ki so slišali ta vabila, ni hotela imeti koristi od njih. Besede Božjih glasnikov so bile v takšnem nasprotju s hudobnimi željami nespokorjenih, da je malikovalski duhovnik v Betelu poslal izraelskemu vladarju sporočilo, rekoč: "Amos je napravil zaroto zoper tebe sredi Izraelove hiše; dežela ne more več prenašati vseh njegovih besed." (Am 7,10)
Po Ozeju je Gospod objavil: "Kadar hočem zdraviti Izraela, se pokaže Efraimova krivičnost in zlobnost Samarije. In ošabnost Izraela mu priča v oči; a nočejo se vrniti h Gospodu, svojemu Bogu, ne ga iskati kljub vsemu temu." (Oz 7,1.10)/284/
Gospod je iz roda v rod trpel svoje trmaste otroke in celo sedaj ob odprtem uporu jim je še vedno hrepenel razodeti sebe kot Boga, ki želi rešiti. Klical je: "Kaj naj ti storim, o Efraim? Kaj naj ti storim, o Juda? Kajti vaša dobrota je kakor jutranji oblak in kakor rosa, ki hitro izgine." (Oz 6,4)
Zlo, ki se je razširilo po deželi, je postalo neozdravljivo. Nad Izraelom je bila izrečena smrtna kazen: "Efraim se je združil z maliki - pusti ga! Prišli so dnevi obiskovanja, prišli so dnevi povračila; Izrael bo zvedel." (Oz 4,17; 9,7)
Deset Izraelovih rodov je moralo žeti sadove odpadništva, ki se je začelo s postavljanjem tujih oltarjev v Betelu in Danu. Njim namenjeno Božje sporočilo se je glasilo: "Bog je zavrgel tvoje tele, o Samarija! Moj srd je razvnet zoper nje: doklej se še ne bodo mogli očistiti? Kajti iz Izraela je tudi to tele; umetnik ga je naredil, in ni Bog; res, v kosce razpade samarijsko tele. Prebivalci v Samariji bodo trepetali zavoljo teleta v Betavenu; da, njegovo ljudstvo bo nad njim žalovalo in njegovi mališki duhovniki se bodo zanje tresli. ... Tudi ono samo prineso v Asirijo v darilo kralju Jarebu (Senaheribu)." (Oz 8,5.6; 10,5.6)
"Glej, oči Gospoda Jahveja so obrnjene zoper to pregrešno kraljestvo, in ga potrebim s površja zemlje; samo da docela ne iztrebim Jakobove hiše, govori Gospod. Kajti glej, jaz ukažem, in rešetali bodo/285/ Izraelove sinove med vsemi narodi, kakor se trese žito na rešetu; a nobeno zrnce ne pade na tla. Pod mečem umrejo vsi grešniki mojega ljudstva, kateri govore: Ne približa se nam in ne zadene nas nesreča.
In podrem zimsko hišo s poletno hišo vred, in pokončane bodo slonokoščene hiše, velike hiše izginejo, govori Gospod. Kajti Gospod, Jahve nad vojskami, On se dotakne zemlje, in se taja in žalujejo vsi prebivalci na njej. In tvoji sinovi in tvoje hčere padejo pod mečem, in tvoja zemlja bo razdeljena z mersko vrvico, ti sam pa umreš v ognušeni zemlji, in Izrael bo gotovo odpeljan v ujetništvo iz svoje dežele. Ker ti to hočem storiti, pripravi se, Izrael, da pojdeš Bogu naproti." (Am 9,8-10; 3,15; 9,5; 7,17; 4,12)
Za nekaj časa so bile te sodbe zadržane in med dolgim vladanjem Jeroboama II. so Izraelove vojske dosegle nekaj pomembnih zmag. Ampak to obdobje navideznega uspeha ni spremenilo src nespokorjenih, zato je bilo dokončno izrečeno: "Jeroboam umre po meču, in Izraela bodo gotovo odpeljali v ujetništvo iz njegove zemlje." (Am 7,11)
Kralj in ljudstvo pa so bili tako zelo zakrknjeni, da se niso menili za te prepričljive besede. Amazija, vodja malikovalskih duhovnikov v Betelu, so razburile jasne besede, ki jih je izgovoril prerok Amos zoper narod in njihovega kralja, da mu je rekel: "Videc, pojdi, zbeži v Judovo deželo in ondi jej svoj kruh in tam prerokuj; toda v Betelu nikdar več ne prerokuj; kajti kraljevo svetišče je in dom kraljev je." (Am 7,12.13)
Na to je prerok odločno odgovoril: "Zato pravi tako Gospod: ... Izrael bo gotovo odpeljan v ujetništvo." (Am 7,17)/286/
Besede, ki so bile izgovorjene zoper odpadle rodove, so se dobesedno izpolnile. Propad kraljestva pa je nastopil postopoma. V kazni se je Gospod spomnil usmiljenja, in ko je prvič prišel v deželo asirski kralj Pul, izraelski kralj Menahem ni postal ujetnik, temveč mu je bilo dovoljeno ostati na prestolu kot podložnik asirskega kraljestva. "Menahem je dal Pulu tisoč talentov srebra, da bi mu bil v pomoč in mu potrdil kraljestvo. In Menahem je naložil tisti denar Izraelu, vsem premožnim možem, vsakemu možu petdeset seklov srebra, da ga da asirskemu kralju." (2 Kr 15,19.20) Ko so Asirci ponižali deset rodov, so se za nekaj časa vrnili v svojo deželo.
Menahem se še zdaleč ni nameraval spokoriti za zlo, ki je povzročilo propad njegovega kraljestva, in je še vedno vztrajal in "ni odstopil od grehov Jeroboama, Nebatovega sina, ki je z njimi zapeljeval v greh Izraela". (2 Kr 15,18) Pekahija in Pekah, njegova naslednika, sta prav tako delala, "kar je bilo hudo v Gospodovih očeh". (2 Kr 15,24.28) V dneh Pekaha, ki je vladal dvajset let, je asirski kralj Tiglat-pileser, zasedel Izraela in s seboj odpeljal množico ujetnikov izmed rodov, ki so živeli v Galileji in vzhodno od Jordana. "Rubence, Gadovce in polovico Manasejevega rodu" z drugimi prebivalci Gileada in Galileje in vse Neftalijeve pokrajine, so raztepli med pogani v deželah, daleč stran od Palestine. (1 Let 5,26; 2 Kr 15,29)
Severno kraljestvo si nikoli ni opomoglo od tega strašnega udarca. Slaboten ostanek je ohranil obliko vladavine, čeprav dolgo ni imel oblasti. Po Pekahu je nastopil samo še en vladar, Hosea. Kmalu je nastopil čas, ko je bilo kraljestvo/287/ za vedno odpravljeno. Med žalostjo in nesrečo pa je bil Bog še vedno usmiljen in je dal ljudstvu še eno priložnost, da bi se odvrnilo od malikovalstva.
V tretjem letu Hoseovega vladanja je kralj Ezekija zavladal v Judi, in kolikor hitro je bilo mogoče, je vpeljal pomembne spremembe v tempeljske službe v Jeruzalemu. Pripravil je praznovanje pashe. Na ta praznik pa so poleg Judovega in Benjaminovega rodu, nad katerima je bil Ezekija pomaziljeni kralj, povabili tudi vse severne rodove. Objavili so oznanilo, ki je donelo "po vsem Izraelu, od Bersebe do Dana, da naj pridejo praznovat pasho Gospodu, Izraelovemu Bogu, v Jeruzalem; zakaj že dolgo časa je niso praznovali tako, kakor je predpisano.
In hitri sli so šli z listi od kralja in njegovih poglavarjev po vsem Izraelovem in Judovem" ter glasno vabili: "Izraelovi sinovi, preobrnite se h Gospodu, Abrahamovemu, Izakovemu in Izraelovemu Bogu, da se povrne k ostanku vas, ki ste ubežali roki asirskih kraljev. ... Sedaj torej ne bodite trdovratni kakor vaši očetje, temveč podajte svojo roko Gospodu in pridite v njegovo svetišče, ki ga je posvetil za vekomaj, ter služite Gospodu, svojemu Bogu, da se odvrne od vas togota njegove jeze. Kajti če se preobrnete h Gospodu, zadobe vaši bratje in otroci usmiljenje pred tistimi, ki so jih zavedli v ujetništvo, in smeli se bodo povrniti v to deželo. Zakaj Gospod, vaš Bog, je usmiljen in milosten ter ne odvrne obličja od vas, če se k njemu preobrnete." (2 Let 30,5-9)/288/
"Od mesta do mesta po Efraimovi in Manasejevi deželi prav do Zebulona" so šli sli, ki jih je Ezekija poslal s sporočilom. Izrael bi moral v tem vabilu prepoznati poziv k spokorjenju in k spreobrnitvi k Bogu. Ostanek desetih rodov, ki je še vedno bival na ozemlju nekoč cvetočega severnega kraljestva, pa je bil do kraljevih poslancev brezbrižen in celo prezirljiv. "Toda smejali so se jim in jih zasmehovali." (2 Let 30,10) Bilo pa jih je nekaj, ki so se z veseljem odzvali. "Le nekateri Aserjevi, Manasejevi in Zebulonovi so se ponižali in prišli v Jeruzalem, ... da bi obhajali praznik opresnikov." (2 Let 30,11-13)
Okoli dve leti pozneje so Samarijo oblegale asirske čete pod vodstvom Salmaneserja in v tem obleganju je veliko ljudi pomrlo zaradi lakote, bolezni in pod mečem. Mesto in ljudstvo sta padla in razbit ostanek desetih rodov je bil odpeljan v ujetništvo ter razkropljen po pokrajinah asirskega kraljestva.
Uničenje, ki je zadelo severno kraljestvo, je bilo neposredna kazen iz nebes. Asirci so bili le orodje, ki ga je Bog uporabil za izvedbo svojega načrta. Po Izaiju, ki je začel prerokovati malo pred padcem Samarije, je Gospod imenoval asirske čete "šiba moje jeze". Dejal je: "In palica v njegovi roki je moja togota." (Iz 10,5)
Izraelovi otroci so hudo "grešili zoper Gospoda, svojega Boga ... in delali so hudobne reči. Vendar niso poslušali, ampak ... zaničevali so njegove postave in njegovo zavezo, ki jo je sklenil z njihovimi očeti, in njegova/291/ pričevanja, ki jih je pričal zoper nje." (2 Kr 17,7.11.14.15) Ker so "zapustili vse zapovedi Gospoda, svojega Boga, in si napravili ulite podobe, zlasti dve teleti, in naredili Ašero in so molili vso nebeško vojsko in služili Baalu," ter se nikakor niso hoteli spokoriti, jih je Gospod "stiskal in jih dal plenilcem v roke, dokler jih ni pognal izpred svojega obličja," v skladnosti z jasnimi opozorili, ki jih je pošiljal po "vseh svojih hlapcih prerokih". (2 Kr 17,16.20.23)
"Tako je bil Izrael preseljen iz svoje dežele v Asirijo, ... ker niso poslušali glasu Gospoda, svojega Boga, in so prelomili njegovo zavezo, vse, kar je zapovedal Mojzes, Gospodov služabnik." (2 Kr 17,23; 18,12)
Gospod je imel moder in milosten namen s strašnimi kaznimi, ki so doletele deset rodov. Česar ni mogel več delati po njih v deželi njihovih očetov, je opravil tako, da jih je razkropil med pogane. Njegov načrt zveličanja za vse, ki se bodo odločili prositi za odpuščanje po Zveličarju človeškega rodu, se bo šele izpolnil. S kaznimi, ki so doletele Izraela, pa je Bog pripravljal pot za svojo slavo, ki se bo razodela narodom sveta. Niso pa bili nespokorjeni vsi, ki so bili odpeljani v sužnost. Med njimi je bilo nekaj takšnih, ki so ostali zvesti Bogu, in drugih, ki so se ponižali pred njim. Po teh "sinovih mogočnega Boga" (Oz 1,10) je množice v asirskem kraljestvu seznanil z lastnostmi svojega značaja in blagoslovi svojega zakona./292/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!