Vsebina

Nazaj

Naprej

Preroki in kralji (Ellen G. White)

22. "Ninive, veliko mesto" (angleško)

Eno največjih mest starodavnega sveta v dneh razdeljenega Izraela so bile Ninive, prestolnica asirskega kraljestva. Mesto je stalo na rodovitnem obrežju Tigrisa in kmalu po razkropitvi z babelskega stolpa se je razcvetelo skozi stoletja, dokler ni postalo "veliko mesto ... tri dni hoda". (Jon 3,3)

Med svojim materialnim razcvetom so bile Ninive središče zločina in pregrehe. Navdihnjenje to mesto opisuje kot "okrvavljeno mesto, ... polno ... laži in silovitosti". (Nah 3,1) V slikovitem jeziku je prerok Nahum primerjal Ninive s krutim požrešnim levom. Vprašal je: "Na koga se ni razlivala tvoja hudobnost neprestano?" (Nah 3,19)

Ninive pa se kljub temu, da so postale hudobne, še niso popolnoma pogreznile v zlo. On, ki "vidi vse človeške sinove" (Ps 33,13) in "raznotere dragocenosti", (Job 28,10) je v tem mestu videl mnoge, ki so hrepeneli/265/ po čem boljšem in višjem. Če bi imeli priložnost spoznati živega Boga, bi ga častili in prenehali delati hudo. Tako se jim je Bog v svoji modrosti razodel na očiten način, da bi jih, če bo mogoče, spodbudil k spokorjenju.

Za to delo je bil izbran prerok Jona, Amitajev sin. Njemu je prišla Gospodova beseda: "Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in kliči zoper njega; kajti njihova zloba je prišla gor predme." (Jon 1,2)

Ko je prerok razmišljal o težavah in navidezni neizvedljivosti te naloge, je prišel v skušnjavo in podvomil o modrosti vabila. S človeškega stališča se je zdelo, kakor da oznanitev takšnega sporočila v tem ošabnem mestu ne more ničesar doseči. Za trenutek je pozabil, da je Bog, kateremu služi, najmodrejši in vsemogoč. Ko se je še obotavljal in dvomil, ga je Satan premagal z malodušnostjo. Prerok se je zelo prestrašil in vstal, "da bi zbežal v Tarsis". (Jon 1,3) Šel je v Jopo in tam našel ladjo, ki je bila pripravljena izpluti. "In plača brodnino in stopi vanjo, da bi se peljal z njimi." (Jon 1,3)

Jonu je bila zaupana naloga z veliko odgovornostjo, toda On, ki mu je naročil oditi, je lahko podpiral svojega služabnika in mu zagotovil uspeh. Ko bi prerok brez dvoma ubogal, bi mu bile prizanesene mnoge bridke izkušnje in bi bil obilno blagoslovljen. Gospod pa Jona ni zapustil niti v njegovi uri obupa. V nizu preizkušenj in nenavadnih/266/ dejanj previdnosti je oživelo prerokovo zaupanje v Boga in v njegovo neskončno moč za rešitev.

Ko bi bil Jona o prvem vabilu trezno razmislil, bi spoznal, kako neumno bi bilo truditi se ubežati odgovornosti, ki mu je bila naložena. Vendar mu ni bilo dolgo dovoljeno nespametno bežati. "Gospod je zagnal močan veter na morje, in nastal je velik vihar na morju, da je hotelo ladjo razbiti. In mornarji se zboje in vpijejo vsak k svojemu bogu; in mečejo v morje orodje, ki je bilo na ladji, da bi si olajšali. Jona pa je bil šel na dno ladje in je legel in trdno zaspal." (Jon 1,4.5)

Ko so mornarji prosili svoje poganske bogove za pomoč, je kapitan ladje skrajno prestrašen poiskal Jona in mu rekel: "Kaj je s tabo, zaspanec? Vstani, kliči k svojemu Bogu! Morebiti se nas spomni tvoj Bog, da ne pomremo." (Jon 1,6)

Toda molitve človeka, ki se je odvrnil s poti dolžnosti, niso pomagale. Mornarji so pod vtisom mnenja, da je čudna močna nevihta znamenje jeze njihovih bogov, predlagali, da kot zadnjo možnost uporabijo metanje kocke. Dejali so: "Da zvemo, zavoljo koga nas je zadela ta nadloga. In mečejo kocke, in kocka pade na Jona. Tedaj mu reko: Povej nam, prosimo, zavoljo česa nas je zadela ta nadloga. Kakšno je tvoje opravilo in od kod si prišel? Katera je tvoja dežela in iz katerega si ljudstva?/267/

In jim reče: Hebrejec sem, in bojim se Gospoda, Boga nebes, ki je naredil morje in suhoto.

Tedaj prevzame može velik strah, in mu reko: Čemu si to storil? Vedeli so namreč možje, da je zbežal izpred Gospodovega obličja, ker jim je bil povedal. In ga vprašajo: Kaj hočemo storiti s teboj, da se morje pomiri proti nam? Kajti morje je vedno bolj divjalo. In jim reče: Vzemite me in me vrzite v morje, in morje se pomiri proti vam. V svesti sem si namreč, da je zavoljo mene prišel ta veliki vihar nad vas.

A možje so hrabro veslali, da bi pritegnili ladjo nazaj h kopnemu, a niso mogli, ker je morje bolj in bolj divjalo proti njim. Zato kličejo h Gospodu in reko: Ah, Gospod, prosimo, naj ne umremo zavoljo duše tega moža in ne prištevaj nam nedolžne krvi; zakaj ti, Gospod, si storil, kakor je bila tvoja volja. Nato vzamejo Jona in ga vržejo v morje. In morje je nehalo besneti. Možje pa so se bali z velikim strahom Gospoda, in darovali so klalščino Gospodu in storili obljube. In Gospod je pripravil veliko ribo, da bi požrla Jona. In Jona je bil v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.

In molil je Jona h Gospodu, svojemu Bogu, iz ribjega trebuha in rekel: H Gospodu sem klical v svoji stiski, in mi je odgovoril; iz krila smrtnega kraja sem vpil, ti si uslišal moj glas./268/ Kajti vrgel si me v globočino, v sredino morja, da so me vode objemale; vsi valovi in tvoji zagoni so drli čezme. In rekel sem: Pahnjen sem izpred tvojih oči; vendar bom zopet gledal proti templju tvoje svetosti. Vode so me zagrnile do duše, globočina me je objela, morska trava se mi je ovijala okrog glave. Pogrezal sem se do podzidja gora, zapahi zemlje so bili zaprti nad menoj za vekomaj. Tedaj si potegnil iz jame moje življenje, o Gospod, moj Bog! Ko je v meni hirala moja duša, sem se spominjal Gospoda, in moja molitev je prišla k tebi, v hram tvoje svetosti. Kateri časte prazne nečimrnosti, opuščajo Boga, svojo milost. Ali jaz ti bom daroval z glasom zahvaljevanja; izpolnim, kar sem obljubil. Pri Gospodu je rešitev!" (Jon 1,7 do 2,10)

Nazadnje se je Jona naučil, da je "rešitev Gospodova". (Ps 3,8) S kesanjem in spoznanjem zveličavne Božje moči je prišla tudi rešitev. Jona je bil rešen nevarnosti velikanske globine in vržen na kopno.

Božjemu služabniku je bilo znova naloženo posvariti Ninive. "In prišla je Gospodova beseda drugič Jonu, govoreč: Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in jim kliči oznanilo, ki ti ga povem." (Jon 3,1.2) Tokrat ni podvomil ali se spraševal, marveč je brez obotavljanja ubogal./269/ "Tedaj vstane Jona in gre v Ninive po Gospodovi besedi." (Jon 3,3)

Jona je po prihodu v mesto takoj pričel oznanjati sporočilo zoper njega: "Še štirideset dni, in Ninive bodo razdejane!" (Jon 3,4) Hodil je iz ulice v ulico in oznanjal svarilo.

Sporočilo ni bilo zaman. Klic, ki je odmeval po ulicah brezbožnega mesta, se je prenašal od ust do ust, dokler niso vsi prebivalci slišali strašnega obvestila. Božji Duh je vtisnil sporočilo v vsako srce in množice so trepetale zaradi svojih grehov ter se spokorile v globokem ponižanju.

"In ljudstvo v Ninivah je verovalo Bogu, in razglasili so post in se oblekli v raševino vsi, od največjega do najmanjšega. In vest je prišla do kralja v Ninivah: in vstane s svojega prestola, sleče svoj plašč in se ogrne z raševnikom, in sede v pepel. In da razglasiti v Ninivah: To je ukaz kralja in njegovih velikašev: Ljudje in živali, goved in drobnica naj ničesar ne pokusijo, naj se ne pasejo in ne pijo vode; temveč naj se pokrijejo z raševino ljudje in živali ter naj močno vpijejo k Bogu; in naj se spreobrne vsakdo od svoje hudobne poti in od krivice, ki je na njegovih rokah. Kdo ve? Bog se morda obrne in se usmili in se odvrne od togote svoje jeze, da ne pomremo." (Jon 3,5-9)

Ko so se kralj in velikaši skupaj z navadnimi ljudmi, visokimi in nizkimi, združeno spokorili po Jonovem oznanjanju in vpili k nebeškemu Bogu, jim je/270/ bila zagotovljena njegova milost. "In Bog je videl njihova dela, da so se spreobrnili od svoje hudobne poti, in mu je bilo žal za hudo, kar je govoril, da jim stori, in ni storil tega." (Jon 3,10)

Nesreča je bila preprečena, Izraelov Bog pa je bil poveličan in počaščen in njegova postava spoštovana po vsem poganskem svetu. Šele veliko let pozneje so Ninive postale plen okoliških narodov, ko so pozabile Boga in spet postale ošabne. (Poročilo o padcu Asirije je zapisano v poglavju 30.)

Ko je Jona izvedel, da Bog namerava prizanesti mestu, ki se je kljub svoji brezbožnosti spokorilo v raševniku in pepelu, bi se moral prvi veseliti zaradi Božje osupljive usmiljenosti. Namesto tega pa je razmišljal o možnosti, da ga bodo imeli za lažnega preroka. Ker ga je preveč skrbelo za lasten ugled, je pozabil na neskončno večjo vrednost ljudi v tem nesrečnem mestu. Usmiljenje, ki ga je pokazal Bog do spokorjenih Ninivljanov, "je Jona zelo bolelo in se je jezil". (Jon 4,1) Gospoda je vprašal: "Ah Gospod, ali ni bila to moja beseda, ko sem bil še v svoji deželi? Da se ognem temu, zato sem zbežal v Tarsis, kajti vedel sem, da si Bog mogočni milostljiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in obilen v milosti in ti je žal hudega." (Jon 4,2)

Še enkrat je podlegel negotovosti in dvomu in znova ga je premagalo malodušje. Ni mislil na druge in raje bi umrl, kakor pa videl, da je mestu prizaneseno. V svojem nezadovoljstvu je zavpil: "In sedaj, Gospod, prosim, vzemi mojo dušo od mene, ker mi je bolje umreti kakor živeti." (Jon 4,3)/271/

Gospod ga je povprašal: "Ali je prav, da se jeziš? In Jona je šel ven iz mesta in je sedel ob vzhodu mestu nasproti. In ondi si napravi senčnico in sedi pod njo v senci, da bi videl, kaj se zgodi z mestom. In Gospod, Bog, pripravi kloščevino in stori, da zraste nad Jonom, da mu bo senca nad glavo in ga reši slabe volje. In Jona se veseli kloščevine z velikim veseljem." (Jon 4,4-6)

Potem je dal Gospod Jonu nauk. "Drugi dan pa ob zori pripravi Bog črva, ki je izpodjedel kloščevino, da je usahnila. In zgodi se ob sončnem vzhodu, da pripravi Bog suh vzhodni veter; in sonce je peklo Jona v glavo, da je obnemogel. In želel je smrti svoji duši in rekel: Bolje mi je umreti kakor živeti." (Jon 4,7.8)

Bog je znova spregovoril preroku. "Ali je prav, da se jeziš zavoljo kloščevine? In odgovori: Prav je, da se jezim do smrti! Gospod pa reče: Tebi se smili kloščevina, za katero se nisi trudil in je nisi vzredil, ki je eno noč postala in eno noč poginila: in meni naj se ne smili Niniv, velikega mesta, v katerem je več kakor sto dvajset tisoč ljudi, ki ne vedo razlike med svojo desnico in levico, in toliko živine!" (Jon 4,9-11)

Jona je bil zmeden, ponižan in nezmožen razumeti Božji namen, ko je prizanesel Ninivam, a vendar je izpolnil naročeno nalogo, da naj posvari veliko mesto. In čeprav se napovedani dogodek ni uresničil, je/272/ sporočilo vendar prišlo od Boga. Doseglo je namen, ki ga je načrtoval Bog. Slava njegove milosti se je razodela med pogani. Ljudje, ki so dolgo sedeli "v temoti in v smrtni senci, v sponah bridkosti in v železju, ... so klicali h Gospodu v svoji nadlogi in ... izpeljal jih je iz temin in smrtne sence in raztrgal je njihove vezi. ... Poslal je svojo besedo in jih ozdravil, in jih je otel pogina." (Ps 107,10.13.14.20)

Kristus je v svoji pozemski službi omenil dobre sadove, ki jih je dosegel Jona z oznanjevanjem v Ninivah. Prebivalce tega poganskega mesta je primerjal z njimi,/273/ ki so trdili, da so Božje ljudstvo v njegovem času. Objavil je: "Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in ga obsodijo, kajti oni so se spokorili po Jonovem oznanjevanju, in glej, tu je večji od Jona." (Mt 12,41) Kristus je prišel na ta prezaposleni svet, poln trgovskega trušča in obrtniških prepirov, kjer so si ljudje prizadevali zase prigrabiti vse, kar se da. Njegov glas je preglasil zmedo kakor Božja trobenta in bilo ga je slišati: "Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje? Kajti kaj more dati človek v zameno za svojo dušo!" (Mr 8,36.37)

Kakor je bilo Jonovo oznanjanje znamenje Ninivljanom, tako je bilo Kristusovo oznanjanje znamenje njegovemu rodu. Toda kako različno je bilo sprejeto sporočilo! Zveličar je kljub brezbrižnosti in posmehovanju delal naprej, dokler ni izpolnil svojega poslanstva.

Ta nauk velja današnjim Božjim poslancem, ko mesta po svetu prav tako potrebujejo spoznanje o lastnostih in namenih pravega Boga, kakor so ga potrebovale starodavne Ninive. Kristusovi poslanci morajo usmerjati ljudi k plemenitejšemu svetu, ki smo ga po večini pozabili. Po nauku Svetega pisma bo edino mesto, ki bo obstalo, tisto, katerega zidar in stvarnik je Bog. Ljudje lahko z očmi vere vidijo prag nebes, obsijan z živo Božjo slavo. Gospod Jezus po svojih prizadevnih služabnikih vabi ljudi, naj si posvečeno prizadevajo zagotoviti nesmrtno dediščino. Spodbuja jih, naj si nabirajo zaklade pri Božjem prestolu./274/

Nad prebivalce mest hitro in zanesljivo prihaja skoraj splošna obsodba, ker so postopoma in odločno napredovali v grehu. Prevladujoča pokvarjenost je tako velika, da je človeško pero ne more opisati. Vsak dan prinaša nova razkritja zdrah, podkupovanj in prevar; vsak dan prinaša svoja poročila, ki trgajo srce, o nasilju in brezzakonju, o brezbrižnosti do človeškega trpljenja, o okrutnem in hudobnem uničevanju človeškega življenja. Vsak dan priča o naraščanju blaznosti, umorov in samomorov.

Satan si je skozi vse čase prizadeval, da ljudje ne bi spoznali blagohotnih Jahvejevih načrtov. Njihovemu pogledu poskuša umakniti vzvišene prvine Božjega zakona - načela pravičnosti, usmiljenja in ljubezni, ki so tam zapisana. Ljudje se ponašajo z osupljivim napredkom in razsvetljenstvom dobe, v kateri živimo danes. Bog pa vidi, da je zemlja polna krivičnosti in nasilja. Ljudje trdijo, da je bil Božji zakon razveljavljen in da Sveto pismo ni pristno. Zato je svet preplavila plima zla, kakršne svet ni videl od dni Noeta in odpadlega Izraela. Plemenitost, nežnost in usmiljenje srca so izrinjene, da bi se zadovoljila prepovedana poželenja. Temno poročilo o zločinu, zagrešenem zaradi dobička, je tako dolgo, da nam ledeni kri v žilah in polni srce z grozo.

Naš Bog je usmiljen Bog. S prestopnikom svojega zakona ravna potrpežljivo in usmiljeno. Pa vendar v naših dneh, ko imajo moški in ženske toliko priložnosti, da bi se seznanili z božanskim zakonom, ki je razodet v Svetem pismu, vzvišeni Vladar vesolja z nezadovoljstvom gleda na pregrešna/275/ mesta, kjer vladata nasilje in zločin. Hitro se približuje konec Božje potrpežljivosti do njih, ki vztrajajo v neposlušnosti.

Ali naj bi bili ljudje presenečeni nad naglo in nepričakovano spremembo v ravnanju vrhovnega Vladarja s prebivalci padlega sveta? Ali smejo biti presenečeni, ko bo prestopke in naraščajoči zločin doletela kazen? Ali smejo biti presenečeni, da bo Bog uničil in pokončal tiste, ki so se okoristili s prevaro in zvijačo? Mnogi ne želijo priznati Jahvejeve oblasti in so po svoji izbiri ostali pod črno zastavo začetnika upora zoper nebeško vladavino, čeprav na njihovo pot sveti vse močnejša luč Božjih zahtev.

Božja potrpežljivost je bila zares velika - tako velika, da se čudimo, ko pomislimo na neprestano teptanje njegovih svetih zapovedi. Vsemogočni kaže moč obvladovanja svojih lastnosti. Vendar bo zagotovo vstal in kaznoval grešnike, ki so tako drzno kljubovali pravičnim zahtevam Desetih zapovedi.

Bog ljudem določa čas preizkušnje, vendar obstaja točka, ko je božansko potrpljenje izčrpano in zanesljivo pridejo Božje kazni. Gospod dolgo trpi ljudi in mesta, usmiljeno jih opominja, da bi jih rešil božanske jeze. Toda nastopil bo čas, ko ne bo več poslušal klicev po milosti in bodo uporniki, ki so neprestano zavračali luč resnice, uničeni iz usmiljenja do njih samih in do teh, na katere bi sicer vplival njihov zgled./276/

Pred nami je čas, ko bo svet zadela nesreča, ki je ne bo ublažil noben človeški balzam. Božji Duh se bo umaknil. Hitro se bodo zvrstile nesreče na morju in kopnem. Kako pogosto slišimo o potresih in viharjih, o uničenju z ognjem in poplavami, o velikih izgubah življenj in imetja! Na videz so te nesreče muhasti izbruhi nenadzorovanih in neurejenih sil narave, popolnoma zunaj človeške oblasti, vendar lahko v vsem tem beremo Božji namen. So namreč sredstva, s katerimi želi prebuditi ljudi, da bi se zavedeli nevarnosti.

Božji glasniki v velikih mestih pa naj ne izgubijo poguma zaradi pregrehe, krivice in izprijenosti, s katerimi so se poklicani spopasti, medtem ko si prizadevajo oznaniti veselo sporočilo zveličanja. Gospod bo vsakega delavca razveselil z istim sporočilom, ki ga je dal apostolu Pavlu v pokvarjenem Korintu: "Ne boj se, temveč govori in ne molči; zakaj jaz sem s teboj, in nihče te ne napade, da ti stori kaj hudega, kajti imam veliko ljudstvo v tem mestu." (Dej 18,9.10) Naj tisti, ki opravljajo poslanstvo reševanja ljudi, vedo, da se ne bo ves svet odvrnil od luči in resnice ter od vabil prizanesljivega in strpnega Zveličarja, kljub temu da mnogi ne bodo upoštevali Božjega nasveta v njegovi besedi. Čeprav je vsako mesto polno nasilja in zločina, je v njem mnogo ljudi, ki s pravilnim poučevanjem lahko postanejo Jezusovi sledilci. Tisoče lahko tako dosežemo z zveličavno resnico in jih spodbudimo, da sprejmejo Kristusa za osebnega Zveličarja./277/

Božje sporočilo za današnje prebivalce sveta se glasi: "Zato bodite tudi vi pripravljeni; kajti Sin človekov pride ob uri, ko se vam ne zdi." (Mt 24,44) Razmere, ki danes prevladujejo v družbi, zlasti pa v velikih mestih, z gromkim glasom oznanjajo, da prihaja ura Božje sodbe in da se je približal konec vsemu na tej zemlji. Stojimo na pragu stiske vekov. Božje sodbe se bodo hitro vrstile druga za drugo - ogenj, poplave, potresi, vojne in prelivanje krvi. V takšnem času nas ne smejo presenetiti pomembni in odločni dogodki, kajti angel usmiljenja ne bo mogel več dolgo ščititi upornih ljudi.

"Zakaj, glej, Gospod prihaja iz svojega kraja kaznovat prebivalce zemlje za njihovo krivico; in zemlja odkrije svojo kri in ne bo več pokrivala svojih ubitih." (Iz 26,21) Prihaja burja Božje jeze. Obstali bodo samo tisti, ki se odzovejo milostnim vabilom, kakor so se Ninivljani zaradi Jonovega oznanila, in se posvetijo s poslušnostjo zakonom božanskega Vladarja. Samo pravični bodo skriti s Kristusom v Bogu, dokler ne bo minilo pustošenje. Naše srce naj govori besede pesmi:

"Nimam drugega zavetja, Ti si moje upanje.

Ne daj, da se kdaj spotaknem, temveč stalno krepi me!

Pred nevihto me zaščiti, da na cilj prispel bom svoj,

v svoje varno pristanišče sprejmi me, Zveličar moj." (MV)/278/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!