 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
21. Konec Elizejeve službe (angleško)
Elizej je bil poklican v preroško službo, ko je še vladal Ahab, in je v življenju videl veliko sprememb v Izraelovem kraljestvu. Izraelce je zadela sodba za sodbo med vladanjem Sirca Hazaela, ki je bil pomaziljen, da bi bil šiba odpadlemu narodu. Strogi ukrepi prenove, ki jo je vpeljal Jehu, so povzročili pokol vse Ahabove hiše. V nadaljnjih vojnah s Sirci je Jehujev naslednik Joahaz izgubil nekaj mest vzhodno od Jordana. Nekaj časa se je zdelo, kakor da bodo Sirci prevzeli nadzor nad celotnim kraljestvom. Toda prenova, ki jo je začel Elija ter nadaljeval Elizej, je mnoge spodbudila k iskanju Boga. Zapustili so Baalove oltarje in počasi, vendar zanesljivo se je uresničeval Božji namen v življenju njih, ki so se mu odločili služiti z vsem srcem.
Bog je iz ljubezni do grešnega Izraela dovolil Sircem, da so jih tlačili. Zaradi/254/ usmiljenja do njih, katerih moralna moč je oslabela, je obudil Jehuja, da je pobil hudobno Jezabelo in vso Ahabovo hišo. Še enkrat so bili zaradi milostne previdnosti Baalovi duhovniki in Aštorete odstranjeni in njihovi poganski oltarji podrti. Bog je v svoji modrosti predvidel, da bodo nekateri zapustili poganstvo in obrnili svoje obličje proti nebu, če bodo odstranjene te skušnjave. Zato je dovolil, da so jih druga za drugo zadele nesreče. Njegove kazni so bile ublažene z milostjo, in ko je dosegel svoj namen, je obrnil plimo nesreč v korist njih, ki so se ga naučili iskati.
Ko so se vplivi za dobro in slabo bojevali za premoč in je Satan delal vse, kar je mogel, da bi dokončal uničevalno delo, ki ga je pričel med vladanjem Ahaba in Jezabele, je Elizej še vedno podajal svoje pričevanje. Doletelo pa ga je nasprotovanje, vendar ni nihče mogel ugovarjati njegovim besedam. Po vsem kraljestvu so ga spoštovali in cenili. Mnogi so se hodili posvetovat k njemu. Še za Jezabelinega življenja je izraelski kralj Joram prišel k njemu po nasvet. Ko je bil nekoč v Damasku, so ga obiskali sli sirskega kralja Ben-hadada, ki so hoteli izvedeti, ali se bo njegova bolezen končala s smrtjo. Vsem je prerok zvesto pričeval, in sicer v času, ko so na vsakem koraku sprevračali resnico in se je velika večina ljudstva javno upirala nebesom.
Bog ni nikoli zapustil svojega izvoljenega glasnika. Ob neki priložnosti med sirskim vpadom je sirski kralj hotel umoriti Elizeja, ker je obveščal Izraelovega kralja o sovražnikovih načrtih. Sirski kralj/255/ je sprejel nasvet svojih služabnikov, rekoč: "Na tem in tem mestu bodi moj tabor." (2 Kr 6,8) Gospod je ta načrt razodel Elizeju, on pa je sporočil Izraelovemu kralju: "Varuj se, da ne greš na tisto mesto, kajti tja so se odpravili Sirci. In Izraelov kralj je poslal na mesto, ki mu je o njem Božji mož bil povedal in ga posvaril, in se ga je ognil ne samo enkrat ali dvakrat.
In sirskemu kralju se je srce hudo vznemirilo zaradi tega; in pokliče svoje služabnike in jim veli: Ali mi nočete povedati, kdo je od naših zvezan z Izraelovim kraljem. Eden njegovih služabnikov pa mu reče: Ni tako, moj gospod, kralj, temveč Elizej prerok, ki je v Izraelu, pravi Izraelovemu kralju besede, ki jih govoriš v svoji spalnici." (2 Kr 6,9-12)
Sirski kralj se je odločil odstraniti preroka in je zapovedal: "Pojdite in poglejte, kje je, da pošljem in ga ujamem." (2 Kr 6,13) Prerok pa je bil v Dotanu in ko je kralj to izvedel, je tja poslal "konje in vozove in veliko vojsko; in pridejo ponoči ter obkolijo mesto. In ko vstane strežnik Božjega moža zarana in gre ven, vidi vojsko s konji in vozovi okoli mesta." (2 Kr 6,14.15)
Elizejev služabnik se je prestrašen obrnil nanj z novicami. Rekel je: "Gorje, moj gospod, kaj bomo počeli?" (2 Kr 6,15)
"Ne boj se," je odgovoril prerok, "zakaj več jih je z nami kakor z njimi." (2 Kr 6,16) Da bi se služabnik prepričal o tem, je Elizej molil, rekoč: "Gospod, prosim, odpri mu oči, da bo videl. In Gospod je odprl mladeniču oči,/256/ in je videl, in glej: gora je bila polna konj in ognjenih voz okoli Elizeja." (2 Kr 6,17) Med Božjim služabnikom in četami oboroženih sovražnikov je bila skupina nebeških angelov, ki ga je obdajala. Prišli so v silni moči, ne da bi uničili, ne da bi zahtevali spoštovanje, temveč da bi se ušotorili okoli slabotnih Gospodovih služabnikov in jim služili.
Kadar se Božje ljudstvo znajde v težavah, iz katerih na videz ni izhoda, se morajo zanašati samo na Gospoda.
Čete sirskih vojakov so drzno napredovale, ne zavedajoč se nevidne nebeške vojske, Elizej pa je molil h Gospodu: "Udari, prosim, ta narod s slepoto! In udaril jih je s slepoto po Elizejevi besedi. In Elizej jim reče: To ni tista pot, ne tisto mesto; pojdite za menoj in privedem vas k možu, ki ga iščete. In pripelje jih v Samarijo.
Ko pa pridejo v Samarijo, reče Elizej: Gospod, odpri oči tem možem, da vidijo. In Gospod je odprl njihove oči, in videli so, in glej, bili so sredi Samarije. In ko jih ugleda Izraelov kralj, reče Elizeju: Ali naj jih pobijem, moj oče? Naj jih pobijem? On odgovori: Ne pobijaj jih! Ali bi pobil tiste, ki si jih ujel z mečem in s svojim lokom? Postavi prednje kruha in vode, da jedo in pijo in se povrnejo k svojemu gospodu. In jim je pripravil veliko gostovanje. In ko so bili jedli/257/ in pili, jih je odpustil, in šli so k svojemu gospodu." (2 Kr 6,18-23)
Odtlej so bili Izraelci nekaj časa varni pred napadi Sircev. Pozneje pod odločnim vodstvom podjetnega kralja Hazaela pa so sirske čete obkolile Samarijo in jo oblegale. Izrael še nikoli ni bil v takšni stiski kakor med tem obleganjem. Grehi očetov so bili resnično obiskani na otrocih in vnukih. Strahote dolgotrajne lakote so izraelskega kralja prisilile k obupnim ukrepom, potem pa je Elizej za naslednji dan napovedal rešitev.
Ob svitu naslednjega dne je Gospod "dal sirski vojski slišati ropot voz in topotanje konj in hrup velike vojske", in od strahu "so vstali in pobegnili v mraku, zapustivši svoje šotore in svoje konje in osle v taboru, kakor je bil", z bogatimi zalogami hrane. "In so bežali, da si rešijo življenje", in se niso ustavili, dokler niso prišli čez Jordan. (2 Kr 7,6.7)
To noč, ko so oni zbežali, so se štirje gobavci pri mestnih vratih v obupu zaradi lakote odločili oditi v sirski tabor in se prepustiti na milost in nemilost oblegovalcem, pri tem pa so upali, da jim bodo naklonjeni in jim bodo dali hrano. Kako so bili presenečeni, ko so ob vstopu v tabor videli, da "ni bilo nikogar". (2 Kr 7,10) Ker jih nihče ni vznemirjal ali jim kaj prepovedal, "stopijo v najbližji šotor, jedo in pijejo in odneso odtod srebro, zlato in oblačil ter gredo in to skrijejo; in pridejo zopet in stopijo v drug šotor in pobero ravno tako, odneso in skrijejo. Tedaj reko drug drugemu: Ne delamo prav. Ta dan je/258/ dan veselega sporočila, in mi molčimo." (2 Kr 7,8.9) Hitro so se vrnili v mesto z veselimi novicami.
Plen je bil velik in zaloge hrane tolikšne, da je bila tisti dan "mera bele moke po seklu in dve meri ječmena po seklu," kakor je napovedal Elizej dan poprej. Še enkrat je bilo Božje ime poveličano pred pogani, "kakor je bil rekel Gospod" po svojem preroku v Izraelu. (2 Kr 7,16)
Tako je Božji mož nadaljeval delo iz leta v leto ter bil blizu ljudstvu z zvesto službo, med stiskami pa je stal ob strani kraljem kot modri svetovalec. Dolga leta malikovalskega odpadništva vladarjev in ljudstva so opravila svoje pogubno delo; temna senca odpadništva je bila še vedno povsod očitna. Vendar so se tu in tam še našli takšni, ki stanovitno niso hoteli pripogniti kolen pred Baalom. Elizej je nadaljeval svoje delo prenove in mnogi so se odvrnili od poganstva ter doživeli izkušnjo veselja v službi pravemu Bogu. Prerok se je veselil teh čudežev božanske milosti ter bil navdihnjen z globokim hrepenenjem, da bi dosegel vse iskrene v srcu. Kjer koli je bil, si je prizadeval biti učitelj pravičnosti.
S človeškega stališča je bilo pričakovati duhovno obnovo ljudstva prav tako brezupno, kakor je danes upanje Božjih služabnikov, ki delajo v temnih področjih sveta. Kristusova cerkev pa je Božje sredstvo za oznanitev resnice; On jo je pooblastil opravljati posebno nalogo. Če bo zvesta Bogu in poslušna njegovim zapovedim, bo prežeta s popolno božansko močjo. Če bo zvesta svoji/259/ dolžnosti, je ni moči, ki bi se postavila zoper njo. Sovražnikove sile je ne bodo mogle premagati nič bolj, kakor se pleve ne morejo upirati vetru.
Za cerkev bo napočil jasen in veličasten dan, če si bo nadela oblačilo Kristusove pravičnosti in se odpovedala vsakršni zvestobi svetu.
Bog vabi zveste, ki zaupajo vanj, naj pogumno spregovorijo ljudem, ki so brez vere in upanja. Obrnite se h Gospodu, vi jetniki v upanju. (Zah 9,12) Prosite za moč Boga, živega Boga. Pokažite neomajno in ponižno vero v njegovo moč in pripravljenost za reševanje. Ko se v veri oprimemo njegove moči, bo čudovito spremenil tudi najbolj brezupne in malodušne razmere. To bo naredil v slavo svojemu imenu.
Dokler je bil Elizej zmožen potovati iz kraja v kraj po Izraelovem kraljestvu, se je dejavno zanimal za ustanavljanje preroških šol. Kjer koli je bil, je bil Bog z njim ter govoril po njem in mu dajal moč delati čudeže. Ob neki priložnosti so preroški sinovi rekli Elizeju: "Glej vendar, kraj, kjer stanujemo pred teboj, je nam pretesen. Dovoli, da gremo k Jordanu, in ondi naj vsak vzame lesa, in naredimo si tam domovališče." (2 Kr 6,1.2)
Elizej se je z njimi podal k Jordanu in jih spodbujal s svojo navzočnostjo, jih poučeval in celo naredil čudež, da jim je pomagal pri delu. "In ko eden seka drevo, mu pade železo v vodo, in zavpije in reče: Gorje, moj gospod, saj še to sem vzel naposodo! A Božji mož vpraša: Kam je padlo?/260/ In pokaže mu tisti kraj. On pa odreže palico in jo porine tja in stori, da železo splava. In veli: Vzdigni si ga! In iztegne roko ter ga vzame." (2 Kr 6,5-7)
Elizejeva služba je bila tako uspešna in njegov vpliv tako razširjen, da je na njegovi smrtni postelji celo mladi kralj Joas, malikovalec, ki je zelo malo spoštoval Boga, spoznal v preroku očeta v Izraelu in priznal, da je bila njegova navzočnost med njimi med stisko veliko vrednejša od vojske s konji in vozovi. Poročilo pravi: "Elizej pa je zbolel za svojo boleznijo, za katero je tudi umrl. In Joas, Izraelov kralj, pride dol k njemu in joče nad njim ter reče: Moj oče, moj oče, Izraelovi vozovi in njegovi jezdeci!" (2 Kr 13,14)
Prerok je mnogim nesrečnikom v stiski pomagal kakor moder in ljubeč oče. Tudi v tem primeru se ni obrnil od brezbožnega mladeniča pred seboj, ki ni bil vreden odgovornega položaja, ki ga je zasedal in je bil tako zelo potreben nasveta. Bog je dal v svoji previdnosti kralju priložnost, da se odkupi za svoje pretekle napake in zagotovi prednost svojemu kraljestvu. Sirce, sovražnike, ki so sedaj zasedali področje vzhodno od Jordana, je bilo treba odgnati. Božja moč se je morala še enkrat razodeti za grešnega Izraela.
Umirajoči prerok je velel kralju: "Prinesi lok in puščice." (2 Kr 13,15) Joas je ubogal. Potem je prerok dejal: "Napni lok s svojo roko!" Joas "ga napne svojeročno. Elizej pa dene svoje roke na kraljeve in reče:/261/ Odpri okno proti vzhodu!" (2 Kr 13,16.17) Okno je gledalo proti mestom poleg Jordana, ki so bila v lasti Sircev. Ko je kralj odprl zamreženo okno, mu je Elizej velel, naj strelja. Ko je puščica poletela, je navdihnjeni prerok oznanil: "Puščica zmage od Gospoda, puščica zmage nad Sirijo! Zakaj udaril boš Sirce v Afeku, da jih pokončaš." (2 Kr 13,17)
Nato je prerok preizkusil kraljevo vero. Joasu je naročil, naj vzame puščice, in mu dejal: "Udarjaj ob zemljo!" (2 Kr 13,18) Kralj je trikrat udaril ob zemljo in potem ustavil svojo roko. Elizej je obupano zaklical: "Moral bi bil udariti petkrat ali šestkrat, pa bi bil udaril Sirijo,/262/ da bi jo bil pokončal. Sedaj pa boš udaril Sirijo samo trikrat." (2 Kr 13,19)
Nauk velja vsem na odgovornem položaju. Ko Bog odpre pot za dokončanje določenega dela in zagotavlja uspeh, morajo izbrana orodja narediti vse, kar morejo, da bi dosegli obljubljeni izid. Uspeh bo podarjen v sorazmerju z navdušenjem in vztrajnostjo, s katero se opravlja delo. Bog lahko dela čudeže za svoje ljudstvo samo, če ti opravijo svoj del z neutrudno odločnostjo. Na svoje delo vabi predane ljudi, ki imajo moralni pogum in gorečo ljubezen do bližnjih ter vnemo, ki nikoli ne poneha. Takšnim se nobena naloga ne bo zdela prenaporna, nobena možnost brezupna; neustrašno bodo delali, dokler se ne bo navidezni poraz spremenil v veličastno zmago. Ne zidovi ječe ne mučilni koli ne bodo omajali takšnih, da ne bi dokončali svojega dela skupaj z Bogom za vzpostavljanje njegovega kraljestva.
Elizejevo delo se je končalo s spodbudo in nasvetom, ki ga je dal Joasu. On, na kogar se je v polnoti izlil duh, ki je počival na Eliju, se je izkazal za zvestega do konca. Nikoli ni omahoval. Nikoli ni izgubil zaupanja v moč Vsemogočnega. Kadarkoli se je pot pred njim zdela zaprta, je vedno napredoval v veri, Bog pa je nagradil njegovo zaupanje in odprl pot pred njim.
Elizeju ni bilo dano, da bi se odpeljal za svojim učiteljem v ognjeni kočiji. Gospod je dovolil, da ga je doletela dolgotrajna bolezen. V dolgih urah človeške slabosti in/263/ trpljenja se je njegova vera trdno oklepala Božjih obljub, ob sebi pa je imel vedno nebeške glasnike tolažbe in miru. Kakor je na gori Dotanu videl, da ga obdajajo nebeške vojske, ognjeni Izraelovi vozovi in konjeniki, tako se je sedaj zavedal navzočnosti ljubečih angelov, ki so ga podpirali. V vsem življenju je kazal močno vero, in ko je napredoval v spoznanju Božje previdnosti in njegove usmiljene dobrotljivosti, je njegova vera dozorela v stanovitno zaupanje v Boga. Ko ga je smrt poklicala, je bil pripravljen za počivanje od svojega dela.
"Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih. Pravičnik ima nado tudi v smrti." (Ps 116,15; Prg 14,32) Elizej lahko skupaj s psalmistom reče z vsem zaupanjem: "Toda mojo dušo reši Bog iz oblasti groba, ker me vzame k sebi." (Ps 49,15) In veselo lahko priča: "A jaz vem, da živi moj Odrešenik, in On, ki je poslednji, se postavi nad prahom. Jaz pa bom v pravičnosti gledal tvoje obličje, sitil se bom, ko se zbudim, s tvojo podobo." (Job 19,25; Ps 17,15)/264/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!