 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
20. Naaman (angleško)
Temeljno besedilo: 2 Kr 5
"Naaman, poveljnik vojske sirskega kralja, je bil velik mož pri svojem gospodu in spoštovan, zakaj po njem je Gospod dal zmago Sircem; bil je tudi hraber vojščak, toda gobav." (2 Kr 5,1)
Sirski kralj Ben-hadad je porazil Izraelovo vojsko v bitki, v kateri je padel Ahab. Od takrat so se Sirci neprestano bojevali ob meji zoper Izraela in v enem od teh pohodov so odpeljali deklico, da je v deželi svojega jetništva "stregla Naamanovi ženi". (2 Kr 5,2) Čeprav je bila ta deklica kot sužnja tako daleč od doma, je bila vendar ena od Božjih prič, ki je nevede izpolnila cilj, zaradi katerega je Bog izvolil Izraela za svoje ljudstvo. Ko je stregla v tem poganskem domu, se ji je smilil njen gospodar; in ko se je spomnila osupljivih čudežev/244/ ozdravljenja, ki jih je naredil Elizej, je dejala svoji gospodinji: "Ah, da bi bil moj gospod pri preroku, ki je v Samariji! Potem bi ga ozdravil njegove gobavosti!" (2 Kr 5,3) Vedela je, da Elizeja spremlja nebeška moč, in verovala, da ta moč lahko ozdravi Naamana.
Dekličino vedenje in način, kako je služila v tem poganskem domu, je mogočno pričevanje o vplivu domače vzgoje v otroštvu. Ni večje odgovornosti, kakor je ta, ki je zaupana očetom in materam, da skrbijo za vzgojo svojih otrok. Starši postavljajo same temelje navad in značaja. S svojim zgledom in poučevanjem zelo določajo prihodnost svojih otrok.
Srečni so starši, katerih življenje pravilno odseva božanska načela, tako da obljube in Božje zapovedi v otroku spodbudijo hvaležnost in spoštovanje. Blagor staršem, katerih nežnost, pravičnost in potrpežljivost otroku kažejo Božjo ljubezen, pravičnost in potrpežljivost. Kajti ko učijo otroka, da jih ljubi, jim zaupa in jih uboga, ga učijo ljubiti, ubogati in zaupati nebeškemu Očetu. Starši, ki otrokom dajejo takšen dar, so jim podarili zaklad, ki je dragocenejši od bogastev vseh časov in trajen kakor večnost.
Ne vemo, na katero področje bodo poklicani služiti naši otroci. Morda bodo preživeli življenje v domačem krogu, morda se bodo zaposlili v običajnih poklicih ali pa bodo odšli kot učitelji evangelija v poganske dežele, vendar so vsi poklicani za Božje misijonarje, služabnike milosti svetu. Pridobiti morajo znanje, ki jim bo omogočilo stati na Kristusovi strani v nesebični službi./245/
Medtem ko so starši to judovsko sužnjo učili o Bogu, niso vedeli, kaj jo bo doletelo. Vendar so zvesto opravljali svojo nalogo, zato je v domu poveljnika sirske vojske njihova hči pričala o Bogu, ki se ga je naučila spoštovati.
Naaman je slišal besede, ki jih je sužnja povedala svoji gospodinji. Ko je dobil dovoljenje od kralja, se je odpravil iskat ozdravitev, s seboj pa je vzel "deset talentov srebra in šest tisoč zlatnikov in desetero prazničnih oblek". (2 Kr 5,5) Imel je tudi pismo sirskega kralja, namenjeno Izraelovemu kralju, v katerem je bilo sporočilo: "Glej, poslal sem Naamana, svojega služabnika, k tebi, da ga ozdraviš njegove gobavosti." (2 Kr 5,6) Ko je Izraelov kralj prebral pismo, "si raztrga oblačila in reče: Ali sem Bog, da morem usmrtiti in oživiti, da ta pošilja k meni moža, naj ga ozdravim gobavosti? Pa premislite, prosim, in glejte, da išče razloga za boj z menoj!" (2 Kr 5,7)
Novice o tem so prišle do Elizeja, zato je poslal sporočilo kralju, rekoč: "Zakaj si raztrgal svoja oblačila? Naj le pride k meni, in spozna, da je prerok v Izraelu!" (2 Kr 5,8)
"Tedaj pride Naaman s svojimi konji in s svojimi vozovi ter se ustavi pri vratih Elizejeve hiše." (2 Kr 5,9) Prerok mu je po slu naročil: "Pojdi in umij se v Jordanu sedemkrat, in meso se ti obnovi in boš čist." (2 Kr 5,10)
Naaman je pričakoval kakšno čudežno razodetje nebeške moči. Dejal je: "Glejte, menil sem, da pride gotovo ven k meni in pristopi in bo klical ime/246/ Gospoda, svojega Boga, in potegne svojo roko čez boleznivino, in tako ozdravi gobavost." (2 Kr 5,11) Ko pa mu je bilo naročeno, naj se umije v Jordanu, je bil prizadet njegov ponos, zato je užaljen in razočaran zavpil: "Nista li Abana in Farfar, reki v Damasku, boljši kakor vse Izraelove vode, da bi se v njiju umil in se očistil? Obrne se torej in jezen hoče oditi." (2 Kr 5,12)
Ošabni Naamanov duh se je uprl Elizejevim navodilom. Okolico rek, ki ju je omenil sirski poveljnik, so krasili gaji, in mnogi so prihajali k bregovom teh prijetnih voda častit svoje mališke bogove. Naamanu se ne bi bilo treba veliko ponižati, da bi stopil v katero od njih. Ampak ozdravel je lahko samo z upoštevanjem določenih prerokovih navodil. Samo prostovoljna poslušnost lahko obrodi želene sadove.
Naamana so služabniki rotili, naj izvrši Elizejeva navodila: "Če bi ti bil prerok ukazal kaj velikega," so dejali, "ne bi bil storil tega? Koliko bolj, ko ti je rekel samo: Umij se in bodi čist!" (2 Kr 5,13) Naamanova vera je bila na preizkušnji, ošabnost pa se je bojevala za prevlado. Toda vera je zmagala in ponosni Sirec je premagal svojo ošabnost ter se pokorno priklonil razodeti Jahvejevi volji. Sedemkrat se je potopil v Jordan, "kakor je velel Božji mož". (2 Kr 5,14) Njegova vera je bila nagrajena: "In meso se mu zopet naredi kakor meso majhnega dečka, in bil je čist." (2 Kr 5,14)
Hvaležen "se vrne k Božjemu možu, on in vse njegovo spremstvo," ter prizna: "Glej, sedaj/249/ vem, da ni Boga na vsej zemlji, samo v Izraelu!" (2 Kr 5,15)
Po navadi tistega časa je Naaman sedaj povabil Elizeja, naj sprejme dragoceno darilo. Prerok pa je to odklonil. Ni mogel sprejeti plačila za blagoslov, ki ga je milostljivo podaril Bog. Rekel je: "Kakor res živi Gospod, ki stojim pred njegovim obličjem, ničesar ne vzamem! In ga sili, naj vzame, pa on odkloni." (2 Kr 5,16)
Naaman je nato rekel: "Če torej nočeš, daj, prosim, svojemu hlapcu prsti, kolikor je moreta nesti dva mezga; zakaj tvoj hlapec ne bo odslej daroval žgalnih in klalnih žrtev drugim bogovom razen samemu Gospodu. Samo v tem bodi Gospod milostiv tvojemu hlapcu: Kadar gre moj gospodar v Rimonovo hišo molit in se nasloni na mojo roko in se jaz priklonim v Rimonovi hiši, naj prizanese Gospod temu mojemu priklanjanju v Rimonovi hiši iz tega razloga. On mu veli: Pojdi v miru! In šel je od njega nekoliko poti." (2 Kr 5,17-19)
Elizejev služabnik Gehazi je imel v dolgih letih priložnost razviti duha samopožrtvovalnosti, ki je bil značilen za življenjsko delo njegovega učitelja. Imel je prednost postati plemeniti praporščak v Gospodovi vojski. Dolgo je imel na voljo najboljše darove nebes, vendar se je od njih odvrnil in si poželel ničvredno posvetno bogastvo. Sedaj so ga prikrite želje njegovega pohlepnega duha vodile, da je popustil močni skušnjavi. Sam sebi je dejal: "Glej, moj gospodar je prevarčno ravnal s tem Sircem Naamanom, da ni vzel iz njegovih rok, kar je prinesel; ... potečem za njim, da/250/ prejmem kaj od njega." (2 Kr 5,20) Tako se je Gehazi na skrivaj podal za Naamanom.
Ko je Naaman videl, da teče za njim, je stopil z voza, mu šel naproti in rekel: "Ali je dobro? Ta reče: Dobro!" (2 Kr 5,21.22) Nato se je Gehazi načrtno zlagal: "Moj gospod me je poslal, naj sporočim: Glej, ravno sedaj sta k meni prišla dva mladeniča iz preroških sinov z Efraimskega gorovja. Daj jima, prosim, talent srebra in dve praznični obleki." (2 Kr 5,22) Naaman je rade volje izpolnil prošnjo in dal Gehaziju dva talenta srebra namesto enega in dve praznični obleki, in reče hlapcema, naj odneseta to nazaj.
Ko se je Gehazi približal Elizejevi hiši, je odpustil hlapca ter skril srebro in obleki. Ko je to opravil, se je postavil pred svojega gospodarja, in da bi se izognil graji, je izrekel drugo laž. V odgovor na prerokovo vprašanje: "Odkod si prišel, Gehazi?" mu je odgovoril: "Tvoj hlapec ni hodil ne sem, ne tja." (2 Kr 5,25)
Potem je prišla stroga obsodba, ki je pokazala, da Elizej vse ve. Vprašal je: "Ali ni šlo moje srce s teboj, ko se je vrnil mož s svojega voza tebi naproti? Ali je čas jemati srebro in oblačila in pridobivati oljkove vrte in vinograde, ovce in vole, hlapce in dekle? Zatorej se bo Naamanova gobavost prijela tebe in tvojega potomstva vekomaj!" (2 Kr 5,26.27) Kazen je takoj zadela krivca. Odšel je od Elizeja "gobav in bel kakor sneg". (2 Kr 5,27)/251/
Ta izkušnja njega, ki so mu bile zaupane vzvišene in svete prednosti, nam podaja slovesne nauke. Gehazijevo ravnanje je nastavilo kamen spotike na pot Naamana, čigar um je obsijala čudovita svetloba in je imel prednost spreobrniti se v službo živemu Bogu. Za Gehazijevo prevaro ni opravičila. Do svoje smrti je ostal gobav. Bog ga je preklel, ljudje pa so se ga izogibali.
"Kriva priča ne bo brez kazni, in kdor govori laži, ne bo ubežal." (Prg 19,5) Ljudje morda mislijo, da lahko skrijejo svoja grešna dejanja pred človeškimi očmi, vendar ne morejo prevarati Boga. "In stvari ni skrite pred njim, temveč vse je golo in razodeto očem njega, ki imamo z njim opravek." (Heb 4,13) Gehazi je menil, da je prevaral Elizeja, vendar je Bog razodel preroku besede, ki jih je Gehazi izgovoril Naamanu, in vsako podrobnost, ki se je zgodila med njima.
Resnica je od Boga, prevara pa je v vseh svojih neštetih oblikah od Satana. Kdor koli kakor koli odstopa z ravne poti resnice, se izpostavlja vplivu hudobnega. Kdor se uči od Kristusa, se ne udeležuje "nerodovitnih del teme". (Ef 5,11) V govoru in življenju je preprost, pošten in pravičen, saj se pripravlja za občestvo svetih, v katerih "ustih se ni našla laž". (Raz 14,5)
Stoletja potem, ko se je Naaman vrnil na svoj sirski dom telesno ozdravljen in spremenjenega duha, je njegovo čudovito vero omenil in pohvalil Zveličar kot nazoren nauk/252/ za vse, ki trdijo, da služijo Bogu. Zveličar je dejal: "In veliko gobavcev je bilo za preroka Elizeja v Izraelu, a nobeden od njih ni bil očiščen razen Sirca Naamana." (Lk 4,27) Bog je prezrl mnoge gobavce v Izraelu, ker jim je njihova nevera zaprla vrata za dobro. Poganski plemič, ki je bil zvest svojim prepričanjem o pravici in se zavedal svoje potrebe po pomoči, pa je bil v Božjih očeh vrednejši njegovih blagoslovov kakor bolni v Izraelu, ki so omalovaževali in zaničevali od Boga dane prednosti. Bog deluje zanje, ki cenijo njegovo pomoč in se odzivajo na luč, dano iz nebes.
Danes v vsaki deželi živijo odkritosrčni ljudje in nanje sveti luč iz nebes. Če bodo še naprej zvesto opravljali to, kar imajo za svojo dolžnost, jim bo postopoma dana vse večja luč, dokler ne bodo kakor nekoč Naaman prisiljeni priznati, da "ni Boga na vsej zemlji," razen živega Boga Stvarnika. (2 Kr 5,15)
Vsakemu iskrenemu človeku, ki "hodi po temi, komur ni svetlobe," je podano vabilo, "upaj v Gospodovo ime in opiraj se na svojega Boga! Zakaj od veka se ni slišalo, nikdar niso čula ušesa, tudi oko ni videlo Boga razen tebe, ki bi toliko delal za njega, ki ga čaka. Naproti prihajaš njemu, ki se veseli pravičnosti in ji streže, njim, ki se spominjajo tebe na svojih poteh." (Iz 50,10; 64,4.5)/253/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!