 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
19. Prerok miru (angleško)
Temeljno besedilo: 2 Kr 4
Delo preroka Elizeja se je na nekaterih področjih zelo razlikovalo od Elijevega. Eliju so bila zaupana sporočila graje in sodbe, njegov glas je neustrašno karal ter vabil kralja in ljudstvo, naj se odvrnejo od svojih hudobnih poti. Elizej je imel miroljubnejše poslanstvo; moral je razviti in okrepiti delo, ki ga je začel Elija. Ljudi je moral poučiti o Gospodovi poti. Navdihnjeno poročilo ga opisuje kot njega, ki se je osebno družil z ljudmi, bil obdan s preroškimi sinovi ter s svojimi čudeži in službo zdravil in razveseljeval.
Elizej je bil človek blagega in prijaznega duha; da pa je znal biti tudi strog, vidimo iz njegovega ravnanja, ko se mu je na poti v Betel posmehovala brezbožna mladina, ki je prišla iz mesta. Ti mladi so slišali za Elijev vnebohod in iz tega slovesnega dogodka so naredili predmet za posmehovanje, rekoč Elizeju: "Plešivec, pridi gor! Plešivec,/235/ pridi gor!" (2 Kr 2,23) Ko je prerok slišal njihove porogljive besede, se je obrnil in pod vplivom Vsemogočnega nad njimi izrekel prekletstvo. Strašna kazen, ki se je izvršila, je prišla od Boga. "In prideta dve medvedki iz gozda in raztrgata izmed njih dvainštirideset otrok." (2 Kr 2,24)
Ko bi Elizej dovolil, da bi ostalo posmehovanje nekaznovano, bi se mu množica še naprej posmehovala in rogala, to pa bi uničilo njegovo poslanstvo poučevanja in reševanja med hudo nevarnostjo za ljudstvo. Ta edini primer strašne strogosti je zadostoval, da so ga spoštovali vse življenje. Petdeset let je hodil skozi betelska vrata ter prehodil deželo iz mesta v mesto, med množicami lene, grobe in malopridne mladine, vendar se ni nihče norčeval iz njega, niti ni lahkomiselno spregovoril o njegovi veljavi kot preroka Najvišjega.
Tudi dobrota mora imeti svoje meje. Veljavo je treba ohraniti s strogostjo ali pa nas bodo mnogi zasmehovali in prezirali. Tako imenovana blagost, prilizovanje in popuščanje, ki jih starši in skrbniki kažejo do mladih, je ena najhujših nesreč, ki jih lahko doleti. V vsaki družini so nujne odločnost, doslednost in jasne zahteve.
Spoštljivost, ki je manjkala mladim, kateri so se posmehovali Elizeju, je lastnost, ki bi jo morali skrbno gojiti. Vsakega otroka je treba poučiti izkazovati pravo spoštovanje Bogu. Njegovega imena nikoli ne smemo imenovati po nemarnem ali lahkomiselno. Angeli si ob izgovarjanju njegovega imena zastrejo obličje. S kakšnim spoštovanjem bi torej morali mi, ki smo padli in grešni, omenjati njegovo ime s svojimi usti!/236/
Spoštovati moramo tudi Božje predstavnike - pridigarje, učitelje in starše - ki so poklicani govoriti in delovati v njegovem imenu. Ko spoštujemo nje, častimo Boga.
Vljudnost je še ena vrlina Duha in jo morajo gojiti prav vsi. Ima moč omehčati značaje, ki bi brez nje postali neusmiljeni in grobi. Kdor pravi, da je Kristusov sledilec in je hkrati grob, neprijazen in nevljuden, se ni ničesar naučil od Jezusa. Ne gre dvomiti o njegovi iskrenosti, niti o njegovi poštenosti, vendar ti čednosti ne bosta popravili pomanjkanja prijaznosti in vljudnosti.
Duha prijaznosti, ki je omogočil Elizeju mogočno vplivati na življenje mnogih v Izraelu, kaže dogodek o njegovem prijateljevanju z družino v Sunamu. Na potovanjih po vsem kraljestvu "gre nekega dne Elizej skozi Sunam, in ondi je bila bogata žena; ta ga pridrži, da bi pri njej jedel. In kadar koli je poslej šel mimo, je stopil k njej in zaužil kruha." (2 Kr 4,8) Gospodinja je dojela, da je Elizej "svet Božji mož", zato je dejala svojemu možu: "Narediva mu, prosim, zidano zgornjo izbico in vanjo mu postavimo posteljo, mizo, stol in svečnik; in kadar pride k nam, naj vstopi." (2 Kr 4,9.10) Elizej je pogosto prihajal v to zavetje, hvaležen za njegov tihi mir. Bog se je ozrl na ženino prijaznost. Njen dom je bil brez otrok, in sedaj je Gospod nagradil njeno gostoljubnost, tako da ji je podaril sina./237/
Minevala so leta. Otrok je bil dovolj star, da je bil na polju z žanjci. Neki dan je dobil sončarico, in "reče svojemu očetu: O moja glava, moja glava!" (2 Kr 4,19) Oče je naročil hlapcu, naj ga odnese k materi. "Ta ga vzdigne in odnese k njegovi materi. Ona ga posadi na svoja kolena do opoldne, in nato je umrl. In ona stopi gor in ga položi na posteljo Božjega moža, zaklene in odide ven." (2 Kr 4,20.21)
Sunamljanka se je v svoji nesreči odločila iti po pomoč k Elizeju. Prerok je bil na Karmelu, in žena se je v spremstvu hlapca takoj odpravila k njemu. "Ko jo zagleda Božji mož oddaleč, reče Gehaziju, svojemu hlapcu: Glej, tam je Sunamljanka! Sedaj pa ji teci, prosim, naproti in jo vprašaj: Ali se ti dobro godi? Ali je dobro tvojemu možu? Ali je dobro dečku?" (2 Kr 4,25.26) Služabnik je storil, kar mu je bilo naročeno, vendar je ožaloščena mati razodela vzrok svoje žalosti šele, ko je prišla do Elizeja. Ko je slišal za njeno izgubo, je rekel Gehaziju: "Opaši si ledja in vzemi mojo palico v roko in pojdi tja! Če te kdo sreča, ga ne pozdravi, in če te kdo pozdravi, ga ne zahvali, in položi mojo palico dečku na obraz!" (2 Kr 4,29)
Toda mati ni bila zadovoljna, dokler ni šel z njo sam Elizej. Dejala je: "Kakor res živi Gospod in kakor živi tvoja duša, tebe jaz ne pustim! Vstane torej in gre za njo. Gehazi pa ju je bil prešel in položil palico dečku na obraz, a ni bilo glasu, ne čuta. Zatorej se vrne in mu pride naproti in mu pove, rekoč: Deček se ni prebudil." (2 Kr 4,30.31)/238/
Ko so prišli do hiše, je šel Elizej v sobo, kjer je ležal mrtvi deček "in zaklene vrata pred njima obema in moli h Gospodu. In stopi gor in leže na dečka in položi svoja usta na njegova usta in svoje oči na njegove oči in svoje roke na njegove roke, in se razprostre nad njim, da se je ogrelo dečkovo meso. Potem se dvigne in hodi po hiši semintja, in zopet stopi gor in se razprostre nad njim. In deček kihne sedemkrat, potem odpre oči." (2 Kr 4,33-35)
Nato je Elizej poklical Gehazija in mu naročil, naj pokliče mater. "In ko pride noter k njemu, reče: Vzemi svojega sina! Tedaj pristopi ona in mu pade pred noge in se prikloni do tal, nato vzame sina in odide." (2 Kr 4,36.37)
Tako je bila nagrajena vera te ženske. Kristus, vzvišeni Dajalec življenja, je njenega sina povrnil v življenje. Podobno bodo nagrajeni njegovi zvesti, ko bo ob njegovem prihodu smrt izgubila svoje želo in grob ostal brez zmage, ki si jo je lastil. Takrat bo svojim služabnikom povrnil otroke, ki jim jih je iztrgala smrt. "Tako pravi Gospod: Glas se sliši v Rami, žalovanje in prebridek jok. Rahel joče po svojih otrocih, brani se tolažbe za svoje otroke, ker jih ni več. Tako pravi Gospod: Zdržuj glas svojega joka in solze svojih oči, kajti plačilo je tvojemu delu, ... ker se povrnejo iz sovražnikove dežele. In upanje je za tvojo prihodnost, govori Gospod, in tvoji otroci se povrnejo v svojo pokrajino." (Jer 31,15-17)/239/
Jezus nas tolaži v žalosti zaradi umrlih s sporočilom o neskončnem upanju: "Iz oblasti pekla jih rešim, iz smrti jih odkupim. Kje je tvoj pomor, o smrt? Kje je pekel, tvoja poguba? Jaz sem ... Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na veke vekov, in ključe imam od smrti in smrtne države. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom." (Oz 13,14; Raz 1,18; 1 Tes 4,16.17)
Elizej, ki je bil vzorec Zveličarja človeštva, je kakor On v svoji službi med ljudmi združeval delo zdravljenja s poučevanjem. Zvesto in neutrudno si je v svoji dolgoletni in uspešni službi prizadeval za razvoj in napredek pomembnega vzgojnega dela, ki so ga opravljale preroške šole. Po Božji previdnosti je njegove besede poučevanja, ki so bile namenjene iskrenim skupinam mladih mož, potrjevalo globoko delovanje Svetega Duha, včasih pa drugi nezmotljivi dokazi o njegovi veljavi, ki jo je imel kot Jahvejev služabnik.
Ob nekem takšnem obisku v šoli v Gilgalu je ozdravil zastrupljeno jed. "In bila je lakota v deželi, in preroški sinovi so sedeli pred njim; in veli svojemu hlapcu: Pristavi velik lonec in skuhaj jed iz zelenjave preroškim sinovom. In eden gre na polje nabirat zelišč in najde nekaj kakor trto in nabere z nje divjih bučk polno/240/ svoje oblačilo; in ko se vrne, jih zreže v lonec za jed; niso namreč tega poznali. In nalijejo možem, da bi jedli. In ko so jedli od te jedi, zavpijejo in reko: O Božji mož, smrt je v loncu! In niso mogli jesti. On pa veli: Prinesite sem moke! In vrže moke v lonec in reče: Izlij ljudstvu, da bi jedli! In ni bilo nič hudega v loncu." (2 Kr 4,38-41)
Elizej je tudi v Gilgalu, ko je v deželi še vladala lakota, nahranil sto ljudi z darilom, ki mu ga je prinesel mož iz Baal-salisa. "In prinese Božjemu možu od svojih prvin: dvajset ječmenovih kruhov in svežega klasja v svoji vreči." (2 Kr 4,42) Z njim so bili ljudje, ki so resnično potrebovali hrano. Ko je prejel dar, je rekel svojemu služabniku: "Daj ljudstvu, da bi jedli! Njegov strežnik pa reče: Kaj? Ali naj to dam sto možem? Pa on veli: Daj ljudstvu, da bi jedli! Zakaj tako pravi Gospod: Jedli bodo, in še preostane. Postavi torej prednje, in jedli so in je še ostalo po Gospodovi besedi." (2 Kr 4,43.44)
Kako blagohotno je Kristus po svojem poslancu naredil čudež in potešil lakoto! Gospod Jezus je od takrat vedno znova zadovoljeval človeške potrebe, čeprav ne vedno tako opazno in veličastno. Ko bi bila naša duhovna razsodnost ostrejša, bi veliko laže dojeli Božje usmiljeno ravnanje s človeškimi otroki.
Božja milost naredi, da mala količina zadošča za vse. Božja roka lahko pomnoži tudi stokratno./241/ Iz svojih zakladnic lahko postavi mizo tudi v puščavi. Z dotikom svoje roke lahko pomnoži pičlo količino hrane in je naredi dovolj za vse. Njegova moč je pomnožila kruhe in zrna v rokah preroških sinov.
Kristus je med svojo pozemsko službo naredil podoben čudež in nahranil množice, in tedaj se je razodela enaka nevera, kakršno so pokazali ljudje,/242/ ki so sodelovali s starodavnim prerokom. Elizejev služabnik je vprašal: "Kaj? Ali naj to dam sto možem?" (2 Kr 4,43) Ko je bil Jezus velel učencem, naj množici dajo jesti, so tudi odgovorili: "Nimamo več kakor pet hlebov in dve ribi, razen če gremo morda mi, da kupimo jedi za vse to ljudstvo." (Lk 9,13) Kaj je to med toliko množico?
Ta nauk velja Božjim otrokom vseh časov. Ko Gospod zahteva, da se opravi neko delo, naj se človek ne sprašuje, ali je to razumen ukaz in kaj bodo možne posledice poslušnosti. Zaloga v njihovih rokah se bo morda zdela prepičla, da bi zadovoljili potrebe, v Gospodovih rokah pa se bo izkazala za več kakor zadostna. Služabnik je postavil živila prednje, "in jedli so in še je ostalo po Gospodovi besedi". (2 Kr 4,44)
Cerkev danes zelo potrebuje popolnejše razumevanje Božje povezanosti z njimi, ki jih je odkupil, ko je dal svojega Sina, ter večjo vero v napredek njegovega dela na zemlji. Nihče naj ne trati časa z objokovanjem omejenosti svojih vidnih sredstev. Na zunaj je nekaj lahko videti neobetavno, toda odločnost in zaupanje v Boga bosta zagotovili sredstva. Dar, ki mu ga prinesemo z zahvaljevanjem in molitvijo za njegov blagoslov, bo pomnožil, kakor je pomnožil hrano, postreženo preroškim sinovom in utrujeni množici./243/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!