 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
18. Ozdravitev vode (angleško)
V času očakov je Jordansko dolino "povsod namakala voda, ... kakor Gospodov vrt". (1 Mz 13,10) To lepo dolino si je Lot izbral za svoj dom, ko je "pomikal prav do Sodome svoje šotore". (1 Mz 13,12) Ob uničenju mest na tej ravnini je območje okoli nje postalo puščava in od tedaj je to del Judejske puščave.
V delu prelepe doline so ostali poživljajoči izviri in potoki, da razveseljujejo človekovo srce. V tej dolini, ki je bila bogata z žitnimi polji ter dateljnovimi palmami in drugimi sadnimi drevesi, se je utaborila Izraelova vojska potem, ko je prečkala Jordan, in prvič jedla od sadov Obljubljene dežele. Pred njimi so stali zidovi Jeriha, močnega poganskega utrjenega mesta, središča čaščenja Ašere, najnizkotnejše in najbolj pokvarjene od vseh kanaanskih oblik malikovalstva. Njegovi zidovi so kmalu padli/229/ in prebivalci so bili pobiti.
Po padcu tega mesta je bilo vsemu Izraelu slovesno objavljeno: "Preklet bodi pred Gospodom mož, ki vstane, da sezida to mesto Jeriho: ko mu položi podstavo, naj izgubi svojega prvorojenca, in ko mu postavi vrata, naj izgubi svojega najmlajšega!" (Joz 6,26)
Minilo je pet stoletij. Kraj je bil opustošen zaradi Božjega prekletstva. Pod prekletstvom so usahnili celo studenci, zaradi katerih je bila ta dolina tako prijetna za življenje. V dneh Ahabovega odpadništva, ko je pod Jezabelinim vplivom oživelo čaščenje Ašere, je bil pozidan Jeriho, starodavni sedež tega čaščenja, čeprav je zato utrpel hude izgube njegov graditelj "Hiel Betelski, ... ko pa mu je položil podstavo, je izgubil Abirama, svojega prvenca, in ko mu je postavil vrata, je izgubil najmlajšega sina Seguba, po Gospodovi besedi." (1 Kr 16,34)
Blizu Jeriha sredi bujnih gajev je bila ena od preroških šol, in tja se je odpravil Elizej po Elijevem vnebovzetju. Med bivanjem pri ljudeh tega mesta so prišli meščani k preroku in se mu potožili: "Glej, prosimo, v tem mestu je dobro prebivati, kakor vidi moj gospod, toda voda je nezdrava in zemlja nerodovitna." (2 Kr 2,19) Studenec, ki je bil v preteklih letih čist in poživljajoč ter je dajal dovolj vode za mesto in okolico, je bil sedaj neuporaben.
V odgovor na prošnjo Jerihoncev je Elizej dejal: "Prinesite mi novo čašo in denite soli vanjo." (2 Kr 2,20) Ko je to prejel, je odšel k studencu/230/ in vrgel vanj sol ter dejal: "Tako pravi Gospod: Ozdravil sem to vodo, odslej ne bo iz nje več smrti ali nerodovitnosti." (2 Kr 2,21)
Jerihonska voda je bila ozdravljena zaradi čudežnega Božjega posega, ne pa zaradi človeške modrosti. Ljudje, ki so zgradili mesto, si niso zaslužili nebeške naklonjenosti, pa vendar je On, ki "veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim", (Mt 5,45) hotel s tem znamenjem usmiljenja razodeti, da je pripravljen ozdraviti Izraela njihovih duhovnih bolezni.
Ozdravljenje je bilo trajno. "In voda je bila zdrava do tega dne po besedi Elizeja, ki jo je bil govoril." (2 Kr 2,22) Iz veka v vek je voda tekla in tisti del doline naredila za oazo lepote.
Iz dogodka o ozdravljenju vode lahko vzamemo mnogo duhovnih naukov. Nova čaša, sol in studenec so znamenja z globokim pomenom.
Ko je Elizej vrgel sol v grenko vodo, je podal isti duhovni nauk, kakor ga je stoletja pozneje podal Zveličar, ko je svojim učencem dejal: "Vi ste sol zemlje." (Mt 5,13) Sol, ki je bila vržena v onesnažen studenec, je očistila vodo ter povrnila življenje in blagoslov tja, kjer sta bili prej poguba in smrt. Ko Bog primerja svoje otroke s soljo, jih uči, da jih je za podložnike svoje milosti naredil zato, da bi postali njegovo orodje za reševanje drugih.
Bog z izvolitvijo svojega ljudstva pred vsem svetom ni načrtoval/231/ samo njega posvojiti za svoje otroke, temveč je hotel, da bi svet po njem prejel milost, ki prinaša zveličanje. Ko je Gospod izbral Abrahama, tega ni storil le zato, da bi ta postal poseben Božji prijatelj, marveč da bi bil posrednik posebnih prednosti, ki jih je Gospod nameraval podariti narodom.
Svet potrebuje dokaze iskrenega krščanstva. Strup greha razjeda srce družbe. Mesta so se pogreznila v greh in moralno pokvarjenost. Svet je poln bolezni, trpljenja in krivičnosti. Ljudje so se povsod znašli v uboštvu in nesreči, teži jih občutek krivde ter propadajo, ker ni zveličavnega vpliva. Evangelij resnice je bil vedno pred njimi, pa vendar gredo v pogubo, ker jim tisti, ki bi jim morali biti dišava za življenje, pomenijo dišavo za smrt. Njihovo srce pije grenkobo, ker so izviri zastrupljeni, namesto da bi bili studenec, ki teče v večno življenje.
Sol je treba pomešati s snovjo, kateri se dodaja; mora jo prežeti in prepojiti, da bi jo ohranila. Prav tako samo z osebnim stikom in druženjem lahko ljudem oznanimo zveličavno moč evangelija. Ne rešujemo se kot množica, marveč kot posamezniki. Osebni vpliv ima moč. Delovati mora s Kristusovim vplivom in dvigovati, kakor dviguje Kristus, razglašati pravilna načela in ustaviti napredovanje svetovne pokvarjenosti. Širiti mora milost, ki jo lahko da samo Kristus. Dvigovati mora ter lepšati življenje in značaj drugih z močjo čistega zgleda, združenega z gorečo vero in ljubeznijo./232/
O dotlej onesnaženem studencu v Jerihu je Gospod dejal: "Ozdravil sem to vodo, odslej ne bo iz nje več smrti ali nerodovitnosti." (2 Kr 2,21) Onesnažena voda predstavlja človeka, ki je ločen od Boga. Greh ne samo da ločuje od Boga, temveč tudi uničuje v človeškem srcu željo in zmožnost, da bi ga spoznali. Greh povzroča motnje v celotnem človeškem telesu, um se popači, domišljija pokvari; duševne sposobnosti se izpridijo. Ni več čiste vere in svetosti srca. Preobražujoča Božja moč ni spremenila značaja. Srce je slabotno, in ker nima moralne moči za zmago, je omadeževano in ponižano.
Pri očiščenem srcu pa je vse drugače. Sprememba značaja je pričevanje svetu, da v nas prebiva Kristus. Božji Duh v srcu obnovi življenje, misli in želje pa podredi poslušnosti Kristusovi volji. Notranji človek se obnovi po Božji podobi. Slabotni ljudje tako svetu kažejo, da lahko odrešitvena moč milosti povzroči, da se pomanjkljivi značaj razvije v uravnovešenega in bogato rodovitnega.
Srce, ki sprejme Božjo besedo, ni kakor mlaka, ki izhlapeva, ni kakor počen zbiralnik, ki pušča vodo. Podoben je gorskemu potoku, ki ga napajajo neusahljivi izviri, katerih mrzla in iskriva voda poskakuje po skalah ter osvežuje utrujene, žejne in obremenjene. Je kakor reka, ki neprestano teče in se ob tem poglablja in širi, dokler njene poživljajoče vode ne zajamejo vse/233/ zemlje. Žuboreča reka za sabo pušča svoj dar zelenja in obilja. Trava na njenih bregovih je sveže zelena, drevje ima bujnejše krošnje, tudi cvetja je več. Ko je zemlja v žgoči poletni vročini pusta in rjava, pas zelenja označuje tok reke.
Tako je tudi s pravimi Božjimi otroki. Kristusova vera se samodejno razodeva kot poživljajoče in prodorno načelo, kot živa, dejavna in duhovna moč. Ko se srce odpre nebeškemu vplivu resnice in ljubezni, ta načela znova potečejo kakor potoki v puščavi in ustvarjajo rodovitnost tam, kjer sta sedaj puščava in pomanjkanje.
Ko se ljudje, ki jih je spoznanje svetopisemske resnice očistilo in posvetilo, srčno lotijo dela reševanja ljudi, postanejo resnično dišava življenja za življenje. Medtem ko vsak dan pijejo iz neizčrpnega studenca milosti in znanja, ugotavljajo, da je njihovo srce prepolno z Duhom svojega Učitelja in da je njihova nesebična služba mnogim prinesla telesni, duševni in duhovni blagoslov. Utrujeni bodo pokrepčani, bolni ozdravljeni, z grehom obremenjeni pa osvobojeni. V oddaljenih deželah se sliši zahvaljevanje iz ust njih, katerih srce se je odvrnilo od službe grehu k pravičnosti.
"Dajajte, in vam bo dano," (Lk 6,38) kajti Božja beseda je "studenec na vrtu, vodnjak žive vode in potoki, ki teko od Libanona". (Vp 4,15)/234/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!