 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
17. Poklicanje Elizeja (angleško)
Bog je Eliju naročil, naj pomazili drugega za preroka namesto sebe. "Elizeja, Safatovega sina, ... pomazili za preroka namesto sebe," (1 Kr 19,16) je Bog spregovoril, Elija pa je poslušen temu naročilu šel iskat Elizeja. Med potovanjem proti severu je Elija lahko opazil, kako zelo se je pokrajina spremenila v kratkem času! Poprej so bila tla izsušena, njive neobdelane, saj tri leta in pol ni ne deževalo ne rosilo. Sedaj pa je na vsaki strani poganjalo zelenje, kakor da bi hotelo popraviti čas suše in lakote.
Elizejev oče je bil bogat kmetovalec, mož, čigar dom je bil eden teh, ki tudi med splošnim odpadništvom ni pripognil kolen pred Baalom. V njihovem domu so častili Boga in v njihovem vsakdanjem življenju je vladalo pravilo zvestobe veri starodavnega Izraela. V takšnih razmerah je minevalo Elizejevo otroštvo. V spokojnosti podeželskega življenja, poučevan od Boga in/217/ narave ter ob vzgoji pri koristnem delu si je izoblikoval navade preprostosti in poslušnosti staršem in Bogu, to pa ga je usposobilo za visoki položaj, ki mu je bil namenjen.
Elizej je bil poklican za preroka, ko je z očetovimi služabniki oral na polju. Oprijel se je najbližjega dela. Imel je voditeljske sposobnosti ter bil pripravljen krotko služiti. Čeprav je bil mirnega in krotkega duha, je bil kljub temu odločen in stanoviten. Bil je pošten in zvest ter je ljubil Boga in se ga bal. S ponižnim opravljanjem vsakdanjega dela je pridobil vztrajnost in plemenit značaj ter je neprestano rastel v milosti in spoznanju. Ob sodelovanju z očetom pri vsakdanjih domačih dolžnostih se je učil sodelovati z Bogom.
Elizej se je z zvestim opravljanjem drobnih opravil pripravljal za pomembnejše dolžnosti. Dan za dnem si je iz vsakdanje izkušnje pridobival lastnosti, ki so ga usposabljale za pomembnejše in bolj vzvišeno delo. Naučil se je streči, in tako se je naučil tudi poučevati in voditi. To je nauk za vse. Nihče ne ve, za kaj ga Bog vzgaja. Vsi pa smo lahko prepričani, da je zvestoba v malem dokaz usposobljenosti za večje odgovornosti. Vsako življenjsko dejanje razodeva značaj, Bog pa bo počastil z bolj vzvišeno službo samo njega, ki se v drobnih opravilih izkaže "kot delavca, ki se mu ni sramovati". (2 Tim 2,15)
Kdor meni, da ni pomembno, kako opravlja manjše naloge, se izkazuje neprimernega za častnejši položaj. Morda o sebi meni, da je popolnoma pripraven za prevzem večjih dolžnosti; toda Bog vidi globlje kakor pod površje./218/ Po preverjanju in preizkušnji je zanj zapisana sodba: "Pretehtan si bil na tehtnici in prelahek si se izkazal." (Dan 5,27) Žel bo posledice svoje nezvestobe. Ni pridobil značajske lepote, moči in trdnosti, ki se izoblikujejo v brezpogojni izročitvi.
Ker mnogi niso naravnost povezani s kakšno versko nalogo, menijo, da je njihovo življenje nekoristno in da ničesar ne prispevajo k napredku Božjega kraljestva. S kakšnim veseljem bi se lotili velikega dela, ko bi jim ga kdo zaupal! Ker pa lahko služijo samo v malem, menijo, da imajo prav, če nič ne delajo. V tem pa se motijo. Človek lahko dejavno dela za Boga, četudi opravlja navadne, vsakdanje dolžnosti - podira drevesa, trebi zemljišče ali orje. Mati, ki vzgaja svoje otroke za Kristusa, dela za Boga prav tako kakor pridigar za prižnico.
Mnogi si želijo posebnih nadarjenosti, s katerimi bi opravili izvrstno delo, ne menijo pa se za dolžnosti, ki so jim pri roki. Če bi jih opravili, bi njihovo življenje postalo dišava. Takšni naj se oprimejo dolžnosti, ki jih čakajo prav na njihovi poti. Uspeh ni odvisen toliko od nadarjenosti, kolikor od trdne volje in pripravljenosti. Za opravljanje sprejemljive službe nas ne usposabljajo čudovite nadarjenosti, temveč skrbno opravljanje vsakdanjih dolžnosti, zadovoljen duh ter pristno in iskreno zanimanje za blaginjo drugih. V najskromnejših življenjskih razmerah lahko najdemo pravo vrlino. Najnavadnejše naloge, ki jih opravimo z ljubeznijo in zvesto, so v Božjih očeh čudovite.
Ko se je Elija po božanskem naročilu podal iskat naslednika, je šel mimo polja, na katerem je oral Elizej, in/219/ mladeničeva ramena ogrnil s plaščem posvečenja. Med lakoto se je Safatova družina seznanila z Elijevim delom in poslanstvom, in sedaj je Božji Duh razložil Elizejevemu srcu, kaj pomeni prerokovo dejanje. To je bilo znamenje zanj, da ga je Bog poklical biti Elijev naslednik.
"In on popusti vole in teče za Elijem in reče: Dovoli mi, prosim, da poljubim svojega očeta in svojo mater, in potem pojdem za teboj!" (1 Kr 19,20) Elija pa je odgovoril: "Idi, vrni se! Kajti kaj sem ti storil?" (1 Kr 19, 20) To ni bilo zavračanje, marveč preizkus vere. Elizej je moral pretehtati - sam se je moral odločiti, ali bo sprejel ali zavrnil vabilo. Če je navezan na dom in njegove prednosti, se je lahko svobodno odločil ostati tam. Toda Elizej je razumel pomen vabila. Vedel je, da prihaja od Boga, zato se ni obotavljal ubogati. Za nič na svetu ne bi zamudil priložnosti, da postane Božji glasnik, ali žrtvoval prednosti druženja z njegovim služabnikom. "In vzame jarem volov ter ju zakolje; in skuha meso pri opravi, ki je bila na volih, in da ljudstvu, in so jedli. Potem vstane in hodi za Elijem in mu streže." (1 Kr 19,21) Brez obotavljanja je zapustil dom, kjer so ga imeli radi, ter spremljal preroka v njegovem negotovem življenju.
Ko bi Elizej vprašal, kaj se od njega pričakuje - kaj bo njegovo delo - bi mu Elija lahko odgovoril: Bog ve in On ti bo vse razložil. Če boš čakal Gospoda, bo odgovoril na vsako tvoje vprašanje. Lahko greš z menoj, če si prepričan, da te je poklical Bog. Sam moraš vedeti, da je z menoj Bog in/220/ da si slišal njegov glas. Če imaš vse za smeti, da boš lahko dosegel Božjo naklonjenost, potem pridi.
Vabilo, ki ga je bil prejel Elizej, je bilo podobno Kristusovemu odgovoru bogatemu mladeniču, kateri ga je vprašal: "Kaj dobrega naj storim, da imam večno življenje?" (Mt 19,16) Kristus je odgovoril: "Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj!" (Mt 19,21)
Elizej je sprejel vabilo v službo in se ni oziral na zadovoljstva in udobje, ki jih je zapustil. Ko pa je bogati mladenič slišal Zveličarjeve besede, je odšel "žalosten; kajti imel je mnogo premoženja". (Mt 19,22) Ni bil pripravljen za žrtev. Ljubezen do premoženja je bila večja od ljubezni do Boga. Ker se ni hotel odpovedati vsemu za Kristusa, se je izkazal nevrednega zasesti prostor v Učiteljevi službi.
Vsi so povabljeni izročiti vse na oltar službe. Seveda se ne zahteva od vseh, da bi služili, kakor je služil Elizej, niti ni vsem rečeno, naj prodajo vse, kar imajo. Vsekakor pa Bog zahteva, da njegovi službi damo prvi prostor v svojem življenju in da ne mine dan, ne da bi naredili kaj za napredek njegovega dela na zemlji. Ne pričakuje od vseh iste službe. Nekdo je lahko poklican služiti v tuji deželi, nekdo drug je zaprošen žrtvovati svoja sredstva, da bi podpiral evangeljsko delo. Bog sprejema daritev od vsakogar. Potrebno je posvetiti svoje življenje in vse njegove koristi. Kdor se tako posveti, bo slišal vabilo Nebes in mu sledil./221/
Gospod določi delo za druge vsakomur, kdor postane deležnik njegove milosti. Kot posamezniki moramo vstati v svojem okolju in reči: "Tukaj sem, pošlji me." Bodisi da je človek pridigar ali zdravnik, prodajalec ali kmetovalec, uradnik ali obrtnik - na vsakomur počiva odgovornost. Njegova naloga je drugim razodevati evangelij za njihovo zveličanje. Vse, česar se loti, se mora uporabiti kot sredstvo za doseganje tega cilja.
Od Elizeja se sprva ni zahtevalo kakšno veliko delo; njegovo usposabljanje je sestojalo iz običajnih dolžnosti. O njem je zapisano, da je polival z vodo roke svojega gospodarja Elija. Bil je pripravljen narediti vse, kar je zahteval Gospod, in na vsakem koraku se je učil ponižnosti in strežbe. Kot prerokov osebni spremljevalec se je še naprej izkazoval zvestega v malem, medtem ko se je vsak dan krepila njegova odločenost, da se posveti poslanstvu, ki mu ga je namenil Bog.
Elizejevo življenje potem, ko se je pridružil Eliju, ni bilo brez skušnjav. Doživel je veliko preizkušenj, vendar se je v vsaki težavi oprl na Boga. Bil je skušan razmišljati o domu, katerega je bil zapustil, vendar se za to skušnjavo ni zmenil. Ko je prijel za plug, se je odločil, da se ne bo obračal nazaj. V preizkušnjah in skušnjavah se je izkazal vreden zaupanja.
Služba oznanjevanja zajema veliko več kakor pridiganje. Pomeni usposabljanje mladeničev, kakor je Elija vzgajal Elizeja. Pomeni vzeti jih od vsakdanjih dolžnosti in jim naložiti odgovornosti, da jih opravljajo v Božjem delu - sprva majhne, ko pridobijo moč in izkušnje, pa večje. V pridigarski službi so ljudje vere in molitve, ki lahko/222/ rečejo: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči, kar smo gledali in so tipale naše roke, o Besedi življenja; ... kar smo videli in slišali, oznanjamo vam." (1 Jn 1,1-3) Mladi in neizkušeni delavci naj bi se pripravljali pri resničnem delu z izkušenimi Božjimi služabniki. Tako se bodo naučili, kako je treba nositi odgovornosti.
Kdor se loti takšnega poučevanja mladih delavcev, opravlja plemenito službo. Sam Gospod sodeluje pri njihovih prizadevanjih. Mladi, kateri so bili poklicani v sveto službo in uživajo prednost, da tesno sodelujejo z resnimi in pobožnimi delavci, bi morali čimbolj izkoristiti to priložnost. Bog jih je počastil, ko jih je izbral za svojo službo in jih postavil tja, kjer se bodo najbolje usposobili zanjo. Zato bi morali biti ponižni, zvesti, poslušni in pripravljeni za žrtev. Če dovolijo, da jih Bog vzgaja, izvršujejo njegova navodila in izbirajo njegove služabnike za svoje svetovalce, se bodo razvili v pravične, visoko načelne in stanovitne ljudi, ki jim Bog lahko zaupa odgovornosti.
Kadar je treba evangelij oznaniti v njegovi čistosti, bodo ljudje poklicani od svojega pluga in vsakdanjih življenjskih opravil, ki zelo zaposlujejo um. Poučili jih bodo izkušeni možje. Ko se bodo naučili učinkovito delati, bodo z močjo oznanjali resnico. Čudovito delovanje božanske previdnosti bo odstranilo gore težav in jih vrglo v morje. Prebivalci zemlje bodo slišali in razumeli sporočilo, ki je zanje toliko pomembno. Spoznali bodo,/223/ kaj je resnica. Delo bo vse bolj napredovalo, dokler ne bo vsa zemlja posvarjena, in tedaj pride konec.
Več let potem, ko je bil Elizej poklican, sta z Elijem skupaj delala. Mlajši je bil vsak dan bolj pripravljen na svoje delo. Elija je Bog uporabil za izkoreninjenje ogromnega zla. Malikovalstvo, ki sta ga podpirala Ahab in poganka Jezabela, je zapeljalo narod, zato ga je bilo treba odločno ustaviti. Baalovi preroki so bili pomorjeni. Celotno Izraelsko ljudstvo je bilo temeljito pretreseno in mnogi so se povrnili k čaščenju Boga. Elijev naslednik Elizej si bo moral prizadevati s skrbnim in potrpežljivim poučevanjem voditi Izraela po zanesljivi poti. Njegovo druženje z Elijem, največjim prerokom po Mojzesovem času, ga je pripravilo za delo, ki se ga je kmalu lotil sam.
V dneh skupnega dela je bil Elija včasih poklican strogo pokarati gnusno zlo. Ko si je hudobni Ahab prilastil Nabotov vinograd, je Elijev glas napovedal obsodbo zanj in za ves njegov dom. In ko se je Ahazija po smrti očeta Ahaba odvrnil od živega Boga k Baalzebubu, ekronskemu bogu, je bilo znova slišati Elijev glas resnega nasprotovanja.
Preroške šole, ki jih je ustanovil Samuel, so v letih Izraelovega odpada začele propadati. Elija je te šole na novo organiziral ter poskrbel, da so mladeniči lahko dobili izobrazbo, ki jih je usposobila poveličati postavo in jo postaviti v čast. Poročilo omenja/224/ tri od teh šol, eno v Gilgalu, drugo v Betelu in tretjo v Jerihu. Tik preden je bil Elija vzet v nebesa, sta z Elizejem obiskala ta vzgojna središča. Božji prerok je ponovil nauke, ki jih je podal ob prejšnjih obiskih. Posebej jih je poučil o njihovi vzvišeni prednosti, da vdano ohranijo svojo zvestobo nebeškemu Bogu. V misli jim je vtisnil tudi pomembnost potrebe, da preprostost označuje vse razsežnosti njihove vzgoje. Samo tako jih bodo nebesa lahko oblikovala, da bodo odšli na delo po Gospodovi volji.
Elijevo srce se je veselilo, ko je videl, kaj vse so dosegle te šole. Delo prenove še ni bilo popolno, vendar je po kraljestvu lahko videl potrditev Gospodove besede: "Storil pa sem, da mi jih ostane sedem tisoč v Izraelu, vsa kolena, ki se niso pripogibala pred Baalom." (1 Kr 19,18)
Ko je Elizej spremljal preroka na njegovem službenem potovanju od šole do šole, sta bili njegova vera in odločnost znova preizkušani. Prerok mu je v Gilgalu, Betelu in Jerihu rekel, naj se vrne. Elija je dejal: "Ostani tukaj, prosim; zakaj Gospod me je poslal tja do Betela." (2 Kr 2,2) Elizej pa se je v zgodnjih letih, ko je usmerjal plug, naučil, da ne odneha ali izgubi pogum. In sedaj ko je oral na drugem področju, prav tako ni hotel opustiti svojega cilja. Ni hotel zapustiti svojega gospodarja, dokler koli je imel priložnost, da se česa nauči za prihodnjo službo. Elija ni vedel, da je bilo njegovo vnebovzetje razodeto njegovim učencem v preroških šolah, še posebej pa Elizeju. Sedaj se je preizkušani služabnik Božjega moža držal blizu njega. Kadar/225/ koli je predlagal, naj se vrne, je odgovoril: "Kakor res živi Gospod in kakor živi tvoja duša, jaz te ne zapustim.
In gresta obadva naprej. ... Onadva pa sta stala pri Jordanu. Tedaj vzame Elija svoj plašč ter ga zvije skup in udari z njim ob vodo, in se razdeli na obe strani, in onadva preideta po suhem. In ko sta šla na drugo stran, reče Elija Elizeju: Prosi, kaj naj ti storim, preden bom vzet od tebe!" (2 Kr 2,6-9)
Elizej ni prosil za posvetno čast ali za visok položaj med zemeljskimi veljaki. Želel si je obilno mero Duha, ki ga je Bog tako velikodušno izlil nanj, ki bo kmalu počaščen z vnebovzetjem./226/ Vedel je, da ga nihče, razen Duha, ki je bil v Eliju, ne more usposobiti za izpolnitev naloge v Izraelu, na katero ga je poklical Bog, zato je rekel: "Prosim, da dobim dvojen delež od tvojega duha!" (2 Kr 2,9)
Elija je v odgovor na to prošnjo rekel: "Težke reči si prosil; če me boš videl, kadar bom vzet od tebe, se ti zgodi; če pa ne, ne bo tega. In ko gresta še skupaj in se pogovarjata, glej, ognjen voz in ognjeni konji, ki ju ločijo narazen. In Elija je šel v viharju gor v nebesa." (2 Kr 2,10.11)
Elija je bil predstavnik svetih, ki bodo živeli na zemlji ob drugem Kristusovem prihodu in se bodo spremenili "v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti", ne da bi okusili smrt. (1 Kor 15,52) Kot predstavniku teh, ki bodo tako vzeti v nebesa, je bilo Eliju ob koncu Kristusove pozemske službe dovoljeno stati z Mojzesom ob Zveličarju na Gori spremenjenja. Ko so učenci gledali ta poveličana moža, so v malem videli prikaz kraljestva odrešenih. Jezusa so videli odetega v nebeško svetlobo, slišali so glas iz oblaka, ki ga je potrdil za Božjega Sina. Videli so Mojzesa kot predstavnika ljudi, ki bodo obujeni od mrtvih ob drugem Jezusovem prihodu. Ob njem pa je stal tudi Elija kot predstavnik tistih, ki bodo ob koncu zemeljske zgodovine spremenjeni iz smrtnih v nesmrtne ter vzeti v nebesa, ne da bi videli smrt./227/
Elija je v puščavi osamljen in malodušen rekel, da ima dovolj življenja, in prosil za smrt. Gospod pa mu v svoji milosti ni izpolnil prošnje. Elija je vendar še moral opraviti veliko delo, ko pa ga je končal, mu ni bilo namenjeno umreti v malodušju in osamljenosti. Ni mu bilo namenjeno oditi v grob, temveč se z Božjimi angeli dvigniti v navzočnost njegove slave.
"In Elizej je to videl in je klical: Moj oče, moj oče! Izraelovi vozovi in njegovi jezdeci! In ni ga videl več. Tedaj prime svoja oblačila ter jih raztrga na dva kosa. In dvigne Elijev plašč, ki mu je spadel, in se vrne ter stopi na breg Jordana. In vzame Elijev plašč, ki mu je spadel, in udari vodo in reče: Kje je Jahve, Elijev Bog? In ko je tudi udaril vodo, se razdeli na obe strani, in Elizej preide. In ko ga vidijo preroški sinovi, ki so stali pri Jerihu njemu nasproti, reko: Elijev Duh počiva nad Elizejem. In pridejo mu naproti in se mu poklonijo do tal." (2 Kr 2,12-15)
Ko se Gospodu v njegovi previdnosti zdi ustrezno umakniti z dela nje, ki jim je podaril modrost, pomaga njihovim naslednikom in jih okrepi, če se ozrejo vanj za pomoč in hodijo po njegovih poteh. Lahko so celo modrejši od svojih predhodnikov, saj lahko uporabijo njihove izkušnje in se naučijo modrosti iz njihovih napak.
Odslej je Elizej zasedal Elijev položaj. On, ki je bil zvest v malem, je dobil priložnost, da se izkaže zvestega v velikem./228/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!