Vsebina

Nazaj

Naprej

Preroki in kralji (Ellen G. White)

16. Padec Ahabovega doma (angleško)

Temeljno besedilo: 1 Kr 21; 2 Kr 1

Grešni vpliv, ki ga je Jezabela od začetka širila nad Ahabom, se je nadaljeval tudi pozneje v njegovem življenju in obrodil sadove v sramotnih dejanjih in nasilju, ki mu v sveti zgodovini skoraj ni enakega. "Saj ni bilo nikogar mimo Ahaba, ki se je prodal, da bi delal, kar je zlo v Gospodovih očeh, ker ga je izpodbadala Jezabela, njegova žena." (1 Kr 21,25)

Ahab je bil po naravi pohlepen, Jezabela pa ga je podpirala in krepila, da se je ravnal po nagibih svojega hudobnega srca, dokler ni bil popolnoma pod nadzorom duha sebičnosti. Ni trpel odpovedovanja svojim željam, in je menil, da ima pravico do tega, kar si je poželel.

Ta prevladujoča Ahabova lastnost, ki je tako nesrečno vplivala na usodo kraljestva pod njegovimi nasledniki, se kaže v dogodku, ki se je pripetil, ko je bil Elija še prerok v Izraelu. Ob kraljevi palači je bil zasajen vinograd, ki je pripadal Jezreelčanu Nabotu. Ahab pa si je/204/ poželel ta vinograd. Predlagal je, da bi ga odkupil ali pa zamenjal za drug kos zemlje. Nabotu je dejal: "Daj mi svoj vinograd, da si napravim iz njega zelnik, ker je blizu, tik moje hiše, in dam ti zanj boljši vinograd, ali, če ti je prav, dam ti zanj srebra, kolikor je vreden." (1 Kr 21,2)

Nabotu je vinograd veliko pomenil, saj je pripadal pred tem njegovim prednikom, zato ga ni hotel prodati. Ahabu je odvrnil: "Gospod mi ne daj, da bi dal dediščino svojih očetov tebi!" (1 Kr 21,3) Po levitskem zakonu ni bilo mogoče zemlje za vedno prenesti v lastništvo koga drugega s prodajo ali zamenjavo. Vsak izmed Izraelovih otrok se je moral "držati dediščine, lastne rodu njegovih očetov". (4 Mz 36,7)

Sebični vladar pa je zaradi Nabotove zavrnitve zbolel. "In Ahab pride domov hude volje in srdit zaradi besede, ki mu jo je govoril Jezreelčan Nabot; ... In leže na posteljo, obrne obraz in noče užiti kruha." (1 Kr 21,4)

Jezabela je kmalu izvedela podrobnosti in ogorčena nad tem, da je kdo lahko zavrnil kraljevo prošnjo, je Ahabu zagotovila, da mu ni več treba žalovati. Rekla je: "Ali ne vladaš ti sedaj Izraelovega kraljestva? Vstani in jej kruh in bodi dobre volje! Jaz ti hočem dati vinograd Jezreelčana Nabota." (1 Kr 21,7)

Ahaba ni zanimalo, kako bo njegova žena dosegla želeni cilj, Jezabela pa se je takoj namerila izvršiti svoj hudobni načrt. Napisala je pisma v kraljevem imenu, jih zapečatila z njegovim pečatom in jih odposlala/205/ starešinam in plemenitnikom v mestu, kjer je bival Nabot. V njih je pisalo: "Razglasite post in posadite Nabota med prvake ljudstva; in postavite dva moža, Belijalova otroka, proti njemu, da pričujeta zoper njega: Preklel si Boga in kralja. Nato ga peljite ven in ga lučajte s kamenjem, da umre." (1 Kr 21,9.10)

Ukaz je bil izvršen. "In njegovi someščani, starešine in plemenitniki, ... store, kakor jim je Jezabela ukazala, prav kakor je bilo ukazano v listih, ki jim jih je poslala." (1 Kr 21,11) Potem se je Jezabela odpravila h kralju in mu velela, naj vstane in prevzame vinograd. Ahab se je ne glede na posledice slepo ravnal po njenem nasvetu in si prilastil želeno imetje.

Vendar kralju ni bilo dovoljeno nepokarano uživati tega, kar je pridobil s prevaro in prelitjem krvi. "A Gospodova beseda pride Eliju Tisbljanu, veleč: Vstani, pojdi dol naproti Ahabu, Izraelovemu kralju, ki prebiva v Samariji; glej, on je v Nabotovem vinogradu, kamor je šel, da ga vzame v posest. In govori mu, rekoč: Tako pravi Gospod: Ali nisi ubil in po sili vzel?" (1 Kr 21,17-19) Gospod pa je še naročil Eliju, naj objavi strašno obsodbo nad Ahabom.

Prerok je pohitel izvršit božanski ukaz. Krivični vladar je strahoma izgovoril besede, ko je srečal strogega Jahvejevega poslanca v vinogradu: "Ali si me našel, moj sovražnik?" (1 Kr 21,20)

Gospodov poslanec je brez obotavljanja odvrnil: "Našel sem te, zato ker si se prodal, da delaš, kar je hudo v Gospodovih očeh. Glej, jaz pripravim nesrečo nadte in te dočista izmetem, in iztrebim od Ahabovih vsakega moškega, sužnja in prostega v Izraelu." (1 Kr 21,20.21) Vse to se bo zgodilo brez/206/ milosti. Ahabova hiša bo dokončno uničena; Gospod je objavil po svojem služabniku: "In storim s tvojo hišo kakor s hišo Jeroboama, Nebatovega sina, in kakor s hišo Baasa, Ahijevega sina, zaradi draženja, s katerim si me dražil, in da si Izraela zapeljeval v greh." (1 Kr 21,22)

Za Jezabelo pa je Gospod rekel: "Psi bodo žrli Jezabelo ob jezreelskem obzidju. Kdor umre od Ahabovih v mestu, ga bodo žrli psi, in njega, ki umre na polju, bodo žrle nebeške ptice." (1 Kr 21,23.24)

Ko je kralj slišal to strašno sporočilo, "si raztrga oblačila in dene raševnik na telo in se posti in spi v raševniku ter hodi pohlevno. Tedaj pride Gospodova beseda Eliju Tisbljanu in reče: Ali vidiš, kako se je Ahab ponižal pred menoj? Ker se ponižuje pred menoj, ne pripravim nesreče v njegovih dneh; v dneh njegovega sina pošljem nesrečo nad njegovo hišo." (1 Kr 21,27-29)

Manj kakor tri leta pozneje so kralja Ahaba umorili Sirci. Ahazija, njegov naslednik, "je delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, hodeč po poti svojega očeta in po poti svoje matere in po poti Jeroboama. ... In služil je Baalu in se mu poklanjal in dražil v jezo Gospoda, Izraelovega Boga, po vsem, kakor je bil delal njegov oče." (1 Kr 22,53.54) Kazni pa so nastopile kmalu po grehih upornega kralja. Nesrečna vojna z Moabci in potem nezgoda, v kateri bi bil skoraj izgubil življenje, vse to je pričalo o Božji jezi zoper njega.

Ahazija je "padel skozi omrežje v svoji zgornji sobi" (2 Kr 1,2) in se resno poškodoval. Ker se je bal posledic, je poslal nekaj služabnikov, naj povprašajo Baalzebuba,/207/ boga v Ekronu, ali bo ozdravel ali ne. Bog v Ekronu naj bi domnevno dajal obvestila o prihodnjih dogodkih po svojih posrednikih duhovnikih. Veliko ljudi je hodilo povpraševat o tem, vendar so izgovorjene napovedi in dana obvestila izvirala od kneza teme.

Ahazijevi služabniki so srečali Božjega moža, ta pa jim je naročil, naj se vrnejo h kralju z naslednjim sporočilom: "Ali ni Boga v Izraelu, da greste povpraševat Baalzebuba, boga v Ekronu? Zatorej pravi tako Gospod: Ne vstaneš iz postelje, v katero si legel, temveč gotovo umreš!" (2 Kr 1,3.4) Ko je prerok povedal svoje sporočilo, je odšel.

Osupli služabniki so pohiteli nazaj h kralju in mu ponovili besede Božjega moža. Kralj je povprašal: "Kakšne podobe in obleke je bil mož, ki vam je prišel naproti in vam je to govoril?" Odgovorili so: "Lasat mož je bil in opasan z usnjenim pasom okoli ledij." (2 Kr 1,7.8) Ahazija je vzkliknil: "Elija Tisbljan je." (2 Kr 1,8) Vedel je, da se bo napoved vsekakor izpolnila, če je bil človek, ki so ga srečali njegovi služabniki, resnično Elija. Poslal je po preroka, ker je želel ustaviti grozečo napoved, če je le mogoče.

Ahazija je dvakrat poslal vojake prestrašit preroka, in dvakrat je nanje prišla kazen Božje jeze. Tretja skupina vojakov se je ponižala pred Bogom. Njihov poveljnik se je približal Gospodovemu poslancu, padel na kolena pred njim in ga prosil, govoreč: "Božji mož, prosim, bodi/208/ pred teboj drago moje življenje in življenje teh petdesetih tvojih hlapcev. ...

In Gospodov angel govori Eliju: Pojdi dol z njim in ne boj se ga! Vstane torej in gre dol z njim h kralju in mu reče: Tako pravi Gospod: Ker si poslal sle vprašat Baalzebuba, boga v Ekronu, kakor da ni nobenega Boga v Izraelu, za čigar besedo bi se vprašalo, zato ne vstaneš iz postelje, v katero si legel, temveč gotovo umreš." (2 Kr 1,13-16)

Ahazija je bil med očetovo vladavino priča čudovitim dejanjem Najvišjega. Videl je strašne dokaze, ki jih je dal Bog odpadlemu Izraelu o tem, kako ravna z njimi, ki zavračajo obvezne zahteve njegovega zakona. Ahazija se je vedel, kakor da je ta strašna resničnost samo prazna bajka. Namesto da bi ponižal svoje srce pred/209/ Gospodom, je hodil za Baalom in končno šel tako daleč, da je storil to skrajno drzno brezbožno dejanje. Uporen in nepripravljen za spokorjenje je Ahazija umrl, "po Gospodovi besedi, ki jo je bil govoril Elija". (2 Kr 1,17)

Zgodovina greha kralja Ahazija in njegova kazen vsebuje svarilo, ki ga nihče ne more prezreti, ne da bi bil kaznovan. Ljudje morda danes ne izkazujejo spoštovanja poganskim bogovom, vendar tisoči molijo v Satanovih svetiščih prav tako resnično, kakor je to počel Izraelov kralj. Duh malikovalstva je danes na svetu zelo razširjen, čeprav je pod vplivom znanosti in izobrazbe prevzel bolj uglajene in privlačne oblike, kakor so bile v dneh, ko je Ahazija povpraševal boga iz Ekrona. Vsak dan imamo vse več žalostnih dokazov, da vera v zanesljivo preroško besedo upada, namesto nje pa um mnogih zasedata praznoverje in satansko čarovništvo.

Danes so skrivnosti poganskega čaščenja zamenjala tajna društva in seanse, skrivnosti in čudesa spiritističnih medijev. Tisoči, ki nočejo sprejeti luči iz Božje besede ali po njegovem Duhu, željno sprejemajo sporočila teh medijev. Verujoči v spiritizem sicer porogljivo govore o starodavnih čarodejih, veliki zapeljivec pa se zmagoslavno posmehuje, ko sprejemajo različne oblike njegovih prevar.

Mnogi se z grozo odvračajo od misli, da bi se posvetovali z duhom po mediju, privlačijo pa jih prijetnejše oblike spiritizma. Druge zavedejo nauki krščanskih znanstvenikov ter misticizem teozofije in druge vzhodnjaške vere./210/

Oznanjevalci skoraj vseh oblik spiritizma trdijo, da imajo moč zdraviti. To moč pripisujejo elektriki, magnetizmu in tako imenovanim "simpatičnim zdravilom" ali skritim silam v človeškem umu. Celo v tem krščanskem obdobju jih ni malo, ki hodijo k zdraviteljem, namesto da bi zaupali v moč živega Boga in znanje dobro usposobljenih zdravnikov. Mati, ki bedi ob postelji bolnega otroka, vpije: "Ničesar več ne morem storiti. Ali ni zdravnika, ki bi mogel ozdraviti mojega otroka?" Ko pa zve za "čudovito" zdravljenje jasnovidcev ali zdraviteljev z magnetizmom, jim zaupa svojega ljubega v oskrbo; v resnici pa ga položi v naročje samemu Satanu. V mnogih primerih prihodnje življenje otroka upravlja satanska moč, ki se zdi nepremagljiva.

Bog se je upravičeno jezil zaradi Ahazijeve brezbožnosti. Kaj vse je že naredil, da bi pridobil srce Izraelcev in jih spodbudil, da bi zaupali vanj! Več stoletij je svojemu ljudstvu razodeval neprimerljivo dobrotljivost in ljubezen. Od začetka je kazal, da mu je bilo "veselje bivati pri človeških otrocih". (Prg 8,31) Vsem, ki so ga iskreno prosili, je pravočasno pomagal. Sedaj pa se je Izraelov kralj odvrnil od Boga in iskal pomoč pri najhujšem sovražniku svojega ljudstva ter tako poganom pokazal, da bolj zaupa njihovim malikom kakor nebeškemu Bogu. Enako ga ljudje sramotijo danes, ko se odvračajo od Vira moči in modrosti ter prosijo za pomoč ali nasvet sile teme. Če je Ahazijevo dejanje razvnelo Božjo jezo,/211/ kako potem Bog gleda nanje, ki imajo še večjo luč, pa uberejo podobno pot?

Kdor se izpostavlja Satanovemu čaranju, se lahko hvali, da je prejel velike koristi; vendar ali to dokazuje, da je njegovo ravnanje modro ali varno? Kakšen pomen bi imelo podaljšano življenje? Kakšen pomen bi imeli minljivi dosežki? Ali bi se na koncu izplačalo preziranje Božje volje? Vsi takšni navidezni dosežki se bodo na koncu izkazali kot nepopravljiva izguba. Nekaznovano ne moremo podreti niti ene ograje, ki jo je Bog postavil, da bi zaščitil svoje ljudstvo pred Satanovo močjo.

Ahazija ni imel sina, zato ga je nasledil njegov brat Joram in nad desetimi rodovi vladal dvanajst let. Ves ta čas je njegova mati Jezabela še vedno živela in dalje širila slab vpliv na ljudstvo. Večina ljudstva se je še vedno ukvarjala z malikovalstvom. Joram je "delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, pa ne kakor njegov oče in njegova mati; kajti odpravil je Baalov steber, ki ga je bil naredil njegov oče. Vendar pa se je oklepal grehov Jeroboama, Nebatovega sina, s katerimi je ta zapeljeval v greh Izraela, ni jih opustil." (2 Kr 3,2.3)

Med Joramovim vladanjem v Izraelu je umrl Josafat in njegov sin, ki se je tudi imenoval Joram, je zasedel prestol Judovega kraljestva. Ko se je Joram iz Jude poročil s hčerjo Ahaba in Jezabele, se je tesno povezal z Izraelovim kraljem; v svojem vladanju je šel za Baalom, "kakor je delala Ahabova hiša. Tudi je naredil višave po Judovih gorah in zapeljeval jeruzalemske/212/ prebivalce, da so nečistovali, in zapeljal je tudi Judo." (2 Let 21,6.11)

Judov kralj pa ni smel nekaznovano nadaljevati strašnega odpadništva. Prerok Elija še ni bil vzet v nebesa in ni mogel molčati, ko je Judovo kraljestvo šlo po isti poti, ki je severno kraljestvo pripeljala na rob uničenja. Prerok je Joramu iz Jude poslal pisno sporočilo, v katerem je hudobni kralj lahko prebral:

"Tako pravi Gospod, Bog Davida, tvojega očeta: Ker nisi hodil po poteh Josafata, svojega očeta, ne po poteh Asa, Judovega kralja, temveč hodiš po poti kraljev Izraelovih in zapeljuješ Judo in jeruzalemske prebivalce v nečistovanje, kakor je Ahabova hiša nečistovala, in si tudi umoril svoje brate iz hiše svojega očeta, ki so bili boljši od tebe: glej, zato Gospod udari s hudo šibo tvoje ljudstvo, tvoje otroke in žene in vse tvoje blago; ti pa boš veliko trpel od bolezni na črevih." (2 Let 21,12-15)

Kot izpolnitev te prerokbe je "Gospod obudil zoper Jorama duha Filistejcev in Arabcev, ki prebivajo poleg Etiopcev; in prišli so gor zoper Judo in so vdrli v deželo in odnesli vse blago, kar ga je bilo v kraljevi hiši, tudi njegove sinove in žene, da mu ni ostalo sina, samo Joahaz, najmlajši njegovih sinov.

In po vsem tem ga je Gospod udaril na njegovih črevih z neozdravljivo boleznijo. In to je trpelo od dne do dne, in ko je tako minil čas dveh let, ... je umrl v hudih/213/ bolečinah. In Ahazija, njegov sin, je zakraljeval na njegovem mestu." (2 Let 21,16-19; 2 Kr 8,24)

Ahabov sin Joram je še vedno vladal v Izraelovem kraljestvu, ko je njegov nečak Ahazija prišel na Judov prestol. Ahazija je vladal samo eno leto in v tem času je pod vplivom svoje matere Atalije, ki je bila njegova "svetovalka, da bi ravnal brezbožno, ... hodil po poti Ahabove hiše, delajoč, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh". (2 Let 22,3; 2 Kr 8,27) Njegova babica Jezabela je še vedno živela, zato se je drzno povezal s svojim stricem Joramom iz Izraela.

Judov kralj Ahazija pa je kmalu nesrečno končal. Preživeli člani Ahabove družine so mu bili resnično "svetovalci po smrti njegovega očeta, njemu v pogubo". (2 Let 22,4) Ko je Ahazija obiskal svojega strica v Jezreelu, je prerok Elizej dobil božansko navodilo, naj pošlje enega preroških sinov v Ramot v Gileadu pomazilit Jehuja za Izraelovega kralja. Združene vojske Jude in Izraela so se v tem času bojevale zoper Sirce pri Ramotu v Gileadu. Joram je bil v bitki ranjen in se je vrnil v Jezreel, Jehuja pa je pustil za sabo, da je poskrbel za kraljevsko vojsko.

Ko je Elizejev sel pomazilil Jehuja, je dejal: "Pomazilil sem te za kralja Gospodovemu ljudstvu, Izraelu." (2 Kr 9,6) Potem je slovesno izročil Jehuju posebno nalogo iz nebes: "In udaril boš hišo Ahaba, svojega gospoda," je povedal Gospod po svojem slu, "da maščujem kri svojih hlapcev prerokov in kri vseh Gospodovih hlapcev nad/214/ Jezabelino roko. Kajti vsa Ahabova hiša pogine." (2 Kr 9,7.8)

Ko je vojska Jehuja razglasila za kralja, je pohitel v Jezreel in pričel moriti nje, ki so namerno grešili in napeljevali v greh še druge. Jehu je umoril Jorama iz Izraela, Ahazija iz Juda in Jezabelo, mater kraljico, "ki so ostali od Ahabove hiše v Jezreelu, in vse njegove prvake in zaupnike in duhovnike, da mu ni ostal eden". (2 Kr 10,11) "Vse Baalove preroke, vse častilce in vse njegove duhovnike," (2 Kr 10,19) ki so živeli v središču Baalovega čaščenja blizu Samarije, je pokončal z mečem. Malikovalske podobe je uničil in sežgal, Baalov tempelj pa razdejal. "Tako je Jehu potrebil Baala iz Izraela." (2 Kr 10,28)

Novice o tem splošnem pokončanju je zvedela Atalija, Jezabelina hči, ki je še vedno zasedala visok položaj v Judovem kraljestvu. Ko je videla, da je njen sin, Judov kralj, mrtev, "vstane in pomori vse kraljeve potomce Judove hiše". (2 Let 22,10) V tem pokolu so bili uničeni vsi Davidovi potomci, ki so imeli pravico do prestola, živ je ostal le dojenček z imenom Joas, ki ga je žena velikega duhovnika Jojada skrila v templju. Otrok je ostal skrit šest let, medtem ko je "Atalija gospodovala deželi". (2 Let 22,12)

Ob koncu tega časa so se leviti in ves Juda združili z Jojadom, velikim duhovnikom, ter okronali in pomazilili otroka Joasa za kralja. "In ploskajo z rokami in govore: Živel kralj!" (2 Kr 11,12)/215/

"Ko pa je Atalija slišala glas ljudstva, ki je pritekalo in kralja hvalilo, pride k ljudstvu v Gospodovo hišo. In pogleda in glej, kralj stoji ob svojem stebru pri vhodu in poveljniki in trobente okoli kralja, in vse ljudstvo dežele se veseli in trobijo na trobente. ...

Tedaj si Atalija raztrga oblačila in reče: Zarota, zarota!" (2 Let 23,12. 13) Jojada pa je zapovedal poveljnikom, naj primejo Atalijo in vse njene pristaše ter jih peljejo iz templja na kraj, kjer so jih potem pomorili.

Tako je bil pokončan še zadnji član Ahabove hiše. Strašno zlo, ki se je širilo zaradi njegove poroke z Jezabelo, se je nadaljevalo, vse dokler ni bil uničen še zadnji potomec. Celo v Judovi deželi, kjer uradno niso nikoli prenehali častiti pravega Boga, je Ataliji uspelo zapeljati mnoge. Takoj po usmrtitvi uporne kraljice "je vse ljudstvo dežele šlo v Baalovo hišo in so jo porušili; oltarje in njegove podobe pa so strli v kosce in Matana, Baalovega duhovnika, so umorili pred oltarji". (2 Kr 11,18)

Nastopila je prenova. Ti, ki so sodelovali pri pomaziljenju Joasa za kralja, so se slovesno obvezali, "da bodo Gospodovo ljudstvo". (2 Let 23, 16) In sedaj, ko je bil hudobni vpliv Jezabeline hčere odstranjen iz Judovega kraljestva in so bili Baalovi duhovniki pomorjeni in njihov tempelj razdejan, "se je veselilo vse ljudstvo dežele in mesto je imelo mir". (2 Let 23,21)/216/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!