 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
15. Josafat (angleško)
Preden je bil Josafat poklican na prestol v petintridesetem letu, je imel pred seboj dober zgled kralja Asa, ki je v skoraj vsaki težavi delal, "kar je bilo prav v Gospodovih očeh". (1 Kr 15,11) V cvetočih petindvajsetih letih vladavine si je prizadeval hoditi "po vsej poti Asa, svojega očeta; ni se ganil od nje". (1 Kr 22,43)
Josafat se je trudil modro vladati in si prizadeval prepričati svoje podložnike, naj se odločno uprejo malikovanju. Ljudstvo v njegovem kraljestvu je "darovalo in žgalo kadilo na višavah". (1 Kr 22,44) Kralj ni takoj odpravil teh svetišč, temveč je od začetka poskušal Judo obvarovati pred grehi, ki so bili značilni za severno kraljestvo pod vladavino kralja Ahaba, čigar sodobnik je bil mnogo let. Josafat je bil zvest Bogu. "Ni maral za Baale,/190/ temveč iskal je Boga svojega očeta, živeč po njegovih zapovedih, in ni delal kakor Izrael." (2 Let 17,3.4) Zaradi njegove neoporečnosti je bil Gospod z njim in "je utrdil kraljestvo v njegovi roki". (2 Let 17,5)
"In ves Juda mu je prinašal darila, in imel je obilo bogastva in časti. In ko se mu je srce ohrabrilo na Gospodovih poteh, je poslej odpravil višave in Ašere z Judovega." (2 Let 17,5.6) Med minevanjem časa se je uresničevala prenova. "On je tudi spravil iz dežele ostanke nečistosti posvečenih moških, ki so preostali v dneh Asa, njegovega očeta." (1 Kr 22,47) Tako so se prebivalci Jude postopoma osvobodili mnogih nevarnosti, ki so grozile, da bodo resno ovirale njihov duhovni razvoj.
Po vsem kraljestvu je bilo treba ljudstvo poučiti o Božjem zakonu. Od razumevanja tega zakona je bila odvisna njihova varnost; s prilagajanjem svojega življenja njegovim zahtevam bi postali zvesti tako Bogu kakor ljudem. Josafat je to vedel, zato je naredil vse, da bi svojemu ljudstvu zagotovil temeljito poznanje Svetih spisov. Knezom, ki so bili odgovorni za različne dele njegovega kraljestva, je naročil, naj poskrbijo za zvesto službo duhovnikov, ki bodo poučevali. Ti učitelji, ki jih je določil kralj, so delali pod neposrednim nadzorom teh knezov in "hodili okrog po vseh Judovih mestih in učili ljudstvo". (2 Let 17,9) Tisti, ki so si prizadevali razumeti Božje zahteve in odstraniti greh, so doživeli duhovno obnovitev./191/
Blaginja Josafatove vladavine je bila odvisna predvsem od njegove modre skrbi za duhovne potrebe podložnikov. Poslušnost Božjemu zakonu prinaša velik dobiček. Prilagajanje božanskim zahtevam ima preobražujočo moč, ki prinaša mir in dobro voljo med ljudi. Ko bi imeli nauki Božje besede vodilni vpliv v življenju vsakega človeka ter bi se srce in um podrejala njihovi nadzorovalni moči, ne bi bilo zla, ki sedaj obstaja v odnosih med narodi in ljudmi. Iz vsakega doma bi se širil vpliv, ki bi ljudem okrepil duhovni vid in moralno moč, zato bi narodi in posamezniki živeli v ugodnih razmerah.
Josafat je veliko let živel v miru. Okoliški narodi ga niso nadlegovali. "In strah od Gospoda je obšel vsa kraljestva dežel, ki so bile okoli Jude." (2 Let 17,10) Filisteja mu je dajala davek in darila. Arabija pa velike črede ovac in koz. "Tako je Josafat rastel in bil čimdalje večji in sezidal je na Judovem gradove in mesta za skladišča." (2 Let 17,12) Veliko vojakov in junakov je streglo kralju, poleg "tistih, ki jih je bil kralj namestil v utrjenih mestih po vsem Judovem". (2 Let 17,19) Imel je "obilo bogastva in časti", zato je laže širil mogočen vpliv za resnico in pravičnost. (2 Let 18,1)
Josafat je nekaj let po prihodu na prestol, ko je bil na vrhuncu blaginje, privolil, da se je njegov sin Joram poročil z Ahabovo in Jezabelino hčerjo Atalijo. S to zvezo je bilo med/192/ kraljestvoma Judo in Izraelom sklenjeno zavezništvo, ki ni bilo Bogu po volji in je v težavnem času spravilo nesrečo nad kralja in mnoge njegove podložnike. Ob neki priložnosti je Josafat obiskal izraelskega kralja v Samariji. Kraljevskemu gostu iz Jeruzalema so izkazali posebno čast in pred koncem obiska so ga prepričali, da se je pridružil izraelskemu kralju v vojni zoper Sirce. Ahab je upal, da bo z združitvijo svojih in Judovih sil lahko osvojil Ramot, eno od starih zavetnih mest, ki je po njegovi trditvi upravičeno pripadalo Izraelcem.
Josafat je v trenutku slabosti sicer prenagljeno obljubil, da se bo pridružil Izraelovemu kralju v vojni zoper Sirce, vendar ga je zdrava presoja spodbudila, da je o tem početju povprašal Boga. "Vprašaj, prosim, danes Gospodovo besedo!" (2 Let 18,4) je predlagal Ahabu. Ahab je v odgovor sklical štiristo lažnih samarijskih prerokov ter jih povprašal: "Ali naj gremo v boj proti Ramotu v Gileadu, ali naj to opustim?" In oni so odgovorili: "Pojdi gor, kajti Bog ga da v kraljevo roko." (2 Let 18,5)
Josafat ni bil zadovoljen in je hotel zanesljivo izvedeti Božjo voljo. "Ali ni tu sicer nobenega Gospodovega preroka, da bi ga povprašali?" (2 Let 18,6) Ahab je odgovoril: "Še en mož je, po katerem moremo vprašati Gospoda, Mihaj, Imlov sin; ali jaz ga sovražim, zakaj ne prerokuje mi nikdar dobrega, ampak vsekdar hudo." (1 Kr 22,8; 2 Let 18,7) Josafat pa je vztrajal pri svoji zahtevi, da pokličejo Božjega moža, in ko je ta prišel prednje, ga je Ahab rotil, naj ne govori "ničesar razen/195/ resnice v Gospodovem imenu". (1 Kr 22,16; 2 Let 18,15) Zato je Mihaj rekel: "Videl sem vse Izraelce razkropljene po gorah kakor ovce, ki nimajo pastirja; in Gospod je dejal: Ti nimajo gospodarja! Vsak naj se vrne domov v miru." (1 Kr 22,17; 2 Let 18,16)
Prerokove besede bi morale zadostovati, da bi kraljema dokazale, da Nebesa niso odobrila njunega načrta, vendar noben vladar ni hotel ubogati svarila. Ahab si je zamislil svojo pot in se odločil iti po njej. Josafat je obljubil: "Pojdemo s teboj v boj!" (2 Let 18,3) Po storjeni obljubi pa ni hotel odtegniti svoje vojske. "Nato sta šla Izraelov kralj in Josafat, Judov kralj, gor proti Ramotu v Gileadu." (1 Kr 22,29)
V bitki je Ahaba zadela puščica, in zvečer je umrl. "In ko je sonce zahajalo, je šel klic po taborišču: Vsak pojdi v svoje mesto in v svoj kraj." (1 Kr 22,36) Tako se je izpolnila prerokova beseda.
Iz te nesrečne bitke se je Josafat vrnil v Jeruzalem. Ko se je približal mestu, mu je prišel naproti prerok Jehu in ga okaral: "Ali imaš ti pomagati brezbožniku in ljubiti tiste, ki sovražijo Gospoda? Zato gre zoper tebe srd izpred Gospoda. Vendar pa se je našlo nekaj dobrega pri tebi v tem, da si odpravil Ašere iz dežele in pripravil svoje srce, da iščeš Gospoda." (2 Let 19,2.3)
Josafat je poznejša leta vladavine pretežno porabil za krepitev narodove in duhovne obrambe./196/ "Potem je zopet šel med ljudstvo, od Bersebe do Efraimskega gorovja, ter jih spreobrnil h Gospodu, Bogu njihovih očetov." (2 Let 19,4)
Eden od pomembnejših kraljevih ukrepov je bila ustanovitev in ohranjanje učinkovitih sodišč. "In postavil je sodnike v deželi po vseh utrjenih Judovih mestih, v vsakem mestu nekaj." (2 Let 19,5) Ko jim je določil nalogo, je dejal: "Glejte, kaj delate! Zakaj ne vršite pravde za človeka, temveč za Gospoda, in On je pri vas v sodbi. Zato bodi Gospodov strah na vas; pazite, kako delate! Kajti pri Gospodu, našem Bogu, ni nobene krivice: on ne gleda na zunanjost oseb in ne jemlje darov." (2 Let 19,6.7)
Sodna ureditev je bila spopolnjena z ustanovitvijo sodišča v Jeruzalemu, kjer je Josafat "postavil nekaj levitov in duhovnikov in poglavarjev Izraelovih očetovin, da vrše Gospodovo sodbo in druge pravde". (2 Let 19,8) Kralj je opomnil te sodnike, naj bodo zvesti. Naročil jim je: "Tako ravnajte v Gospodovem strahu, v zvestobi in z nerazdeljenim srcem. In kadar koli pride pred vas kaka pravda vaših bratov, ki stanujejo v svojih mestih, med krvjo in krvjo, med zakonom in zapovedjo, med postavami in pravicami, poučujte jih, da se ne pregrešijo proti Gospodu in ne pride srd nad vas in nad vaše brate; to delajte, in ne boste krivi.
In glejte, Amarija, višji duhovnik, je nad vami v vseh Gospodovih zadevah, in Zebadija, Izmaelov sin,/197/ poglavar Judove hiše, v vseh kraljevih zadevah, tudi leviti so kot načelniki pred vami. Srčno pojdite na delo, in Gospod bodi z dobrim!" (2 Let 19,9-11)
Medtem ko je Josafat skrbno varoval pravice in svoboščine svojih podložnikov, je poudarjal, da pravični Bog, ki vlada nad vsem, ceni vsakega člana človeške družine. "Bog stoji v Božjem zboru, sodi sredi bogov." (Ps 82,1) Kdor pa je določen za sodnika v njegovem imenu, mu je naloženo: "Potegujte se za pravdo ubožca in sirote, ... oprostite ubogega in potrebnega, iz roke krivičnih ga rešite!" (Ps 82,3.4)
Proti koncu Josafatove vladavine je v Judovo kraljestvo vdrla vojska, pred katero so prebivalci dežele upravičeno trepetali. "In zgodi se potem, da pridejo Moabovi in Amonovi sinovi in z njimi nekateri iz Meunimov bojevat se zoper Josafata." (2 Let 20,1) Novice o tem vdoru so dospele do kralja po poslancu, ki se je pojavil s strašnim sporočilom: "Prihaja velika množica zoper tebe z one strani morja, od Sirije; in glej, že so v Hazazon-tamarju (to je Engedi)." (2 Let 20,2)
Josafat je bil pogumen in junaški mož. Dolga leta je krepil svojo vojsko in utrjena mesta. Bil je dobro pripravljen na srečanje s skoraj vsakim sovražnikom, vendar v tej nevarnosti ni zaupal v človeško moč. Na doseganje zmage zoper te/198/ pogane, ki so se bahali, da bodo s svojo močjo ponižali Judo v očeh narodov, ni mogel upati z izurjeno vojsko in utrjenimi mesti, temveč z živo vero v Izraelovega Boga.
"In Josafat se zboji in obrne obraz, da bi iskal Gospoda, in razglasi post po vsem Judovem. In Juda se zbere, da išče pomoči od Gospoda; prav iz vseh Judovih mest so prišli iskat Gospoda." (2 Let 20,3.4)
Josafat je stal v tempeljskem dvorišču pred ljudstvom in v molitvi izlival svoje srce. Skliceval se je na Božje obljube in priznal Izraelovo nebogljenost. Prosil je: "O Gospod, Bog naših očetov, ali nisi Bog v nebesih? In ali nisi ti vladar vsem kraljestvom narodov? In v tvoji roki je krepkost in moč, da se ti ne more nihče ustavljati. Ali nisi ti, o naš Bog, pregnal prebivalcev te dežele pred svojim ljudstvom Izraelom ter si jo dal potomstvu Abrahama, svojega prijatelja, na vekomaj? In prebivali so v njej in ti zgradili v njej svetišče za tvoje ime in dejali: Če pride nad nas nesreča, meč, sodba, ali kuga, ali lakota, postavimo se pred to hišo in pred teboj (kajti v tej hiši je tvoje ime) in bomo vpili k tebi v svoji stiski, in ti boš slišal in pomagal.
In sedaj, glej, Amonovi in Moabovi sinovi in s Seirske gore, med katere nisi dovolil iti Izraelu, ko so šli iz Egiptovske dežele, temveč izognili so se jim ter jih niso pokončali: glej, oni nam to povračajo s tem, da so prišli nas podit iz tvoje posesti, ki si jo nam dal v last. O naš Bog, ali jih ne boš sodil? Zakaj v nas ni moči proti temu velikemu/199/ krdelu, ki gre semkaj zoper nas; mi ne vemo, kaj storiti, temveč naše oči gledajo po tebi." (2 Let 20,6-12)
Josafat je lahko z zaupanjem rekel Gospodu: "Naše oči gledajo po tebi." (2 Let 20,12) Leta je učil ljudstvo, naj zaupa njemu, ki je v preteklosti tolikokrat ukrepal za rešitev svojih izvoljencev pred popolnim uničenjem. In sedaj, ko je bilo kraljestvo v nevarnosti, Josafat ni stal sam: "In ves Juda je stal pred Gospodom s svojimi otročiči, s svojimi ženami in sinovi." (2 Let 20,13) Složno so se postili in molili, složno so prosili Gospoda, naj zmede njihove sovražnike, da bi se poveličalo Jahvejevo ime. "O Bog, ne molči, ne delaj se gluhega in ne miruj, o mogočni Bog! Zakaj, glej, tvoji neprijatelji ropočejo in tvoji sovražniki dvigajo glave. Zoper tvoje ljudstvo kujejo prekanjene naklepe in se posvetujejo zoper tvoje varovance. Govore: Pridite, in potrebimo jih, da ne bodo narod, da se nihče več ne spominja Izraelovega imena. Kajti naklep so storili v srcu enih misli; zoper tebe so sklenili zavezo: Edomovi šotori in Izmaelci, Moab in Hagarenci, Gebal in Amon in Amalek. Stori jim kakor Madiancem, kakor Siseru, kakor Jabinu ob potoku Kisonu. Rdečica naj jih oblije in izbegajo naj se za ves čas, sramujejo naj se in poginejo, da spoznajo, da si ti, ki ti je ime Jahve, sam Najvišji nad vesoljno zemljo." (Ps 83,1-6.9.17.18)/200/
Ko se je ljudstvo pridružilo svojemu kralju in se ponižalo pred Bogom ter ga prosilo za pomoč, je nad Jahaziela, "levita iz Asafovih sinov", (2 Let 20,14) prišel Gospodov Duh, in je rekel:
"Poslušajte mene, ves Juda in prebivalci v Jeruzalemu in ti, kralj Josafat! Tako vam pravi Gospod: Ne bojte se, ne plašite se spričo te velike množice, zakaj boj ni vaš, ampak Božji. Jutri pojdite dol proti njim; glejte, gredo sem gor po klancu Zizu, in zalotite jih ob koncu doline, pred Jeruelsko puščavo. Vam se ni treba bojevati v tej bitki: razpostavite se in tiho stojte ter glejte Gospodovo rešenje pri sebi, Juda in Jeruzalem! Ne bojte se in ne plašite se: jutri pojdite ven proti njim, Gospod je z vami! Nato se Josafat pripogne z obrazom do tal, in ves Juda in jeruzalemski prebivalci padejo pred Gospodom in molijo Gospoda. Leviti pa izmed Kahatovih in Korahovih sinov vstanejo hvalit Gospoda, Izraelovega Boga, s silno velikim glasom." (2 Let 20,15-19)
Zgodaj zjutraj so vstali in odšli v Tekojsko puščavo. Ko so se približevali bojišču, je Josafat rekel: "Poslušajte me, Juda in vsi jeruzalemski prebivalci! Verujte v Gospoda, svojega Boga, in varni boste, verujte njegovim prerokom, in srečo boste imeli! In ko se je posvetoval z ljudstvom, postavi pevce, da naj pojo Gospodu in ga hvalijo v diki svetosti." (2 Let 20,20.21) Ti pevci so šli pred vojsko in peli hvalnice Bogu za obljubljeno zmago./201/
To je bil edinstven način bojevanja zoper sovražnikovo vojsko - hvaliti Gospoda s petjem in poveličevanjem Izraelovega Boga. To je bila njihova bojna pesem. Bili so navdihnjeni z lepoto svetosti. Ko bi danes bolj hvalili Boga, bi stalno naraščali upanje, pogum in vera. Ali ne bi to okrepilo roke teh, ki danes pogumno zagovarjajo resnico?
"Gospod je storil, da je šla zaseda zoper Amonove in Moabove sinove in tiste s Seirske gore, ki so bili prišli proti Judi; in bili so poraženi. Kajti Amonovi in Moabovi sinovi so se dvignili zoper prebivalce na Seirski gori, da bi jih docela pokončali in zatrli. In ko so storili konec prebivalcem Seira, so pomagali drug drugemu uničiti sebe. Ko pa pridejo Judovi k stražnemu stolpu ob puščavi, so se ozrli po množici, in glej, tu so ležala mrtva trupla po zemlji, nihče ni ubežal." (2 Let 20,22-24)
Bog je bil Judova moč v tej stiski in On je moč svojega ljudstva tudi danes. Ne zaupajmo v voditelje, niti ne postavljajmo ljudi na Božji prostor. Vedimo, da so ljudje zmotljivi in delajo napake ter da je On, ki ima vso moč, naš trden obrambni stolp. V vsaki težavi se moramo zavedati, da je boj njegov. Njegova sredstva so brezmejna, in kolikor bolj je zmaga videti neuresničljiva, toliko večja bo. "Reši nas, o Bog našega zveličanja, in zberi nas in reši poganov, da hvalimo tvoje sveto ime in se veličamo v tvoji hvali." (1 Let 16,35)/202/
Judova vojska se je naložena s plenom vrnila "z veseljem; zakaj Gospod jih je razveselil nad njihovimi sovražniki. In dospejo v Jeruzalem in stopijo v Gospodovo hišo s psalmovimi strunami in harfami in trobentami." (2 Let 20,27.28) Imeli so velik vzrok za veselje. Ker so bili poslušni zapovedi: "Razpostavite se in tiho stojte ter glejte Gospodovo rešenje. ... Ne bojte se, ne plašite se." (2 Let 20,17) Popolnoma so zaupali v Boga, in On se je izkazal za njihovo trdnjavo in rešitelja. Sedaj so lahko z razumevanjem peli navdihnjene Davidove hvalnice:
"Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah najhitrejša pomoč. Lok lomi in sulico krši, bojne vozove sežiga z ognjem. Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog! Povišan naj bom med narodi, povišan na zemlji. Gospod vojnih krdel je z nami, visok grad je nam Jakobov Bog. Kakor tvoje ime, tako je tvoja slava do krajev zemlje: pravičnosti je polna tvoja desnica. Veseli naj se gora Sion, radostno naj poskakujejo Judove hčere zavoljo tvojih sodb. Zakaj ta Bog je Bog naš vselej in vekomaj. Ta nas bo vodil preko smrti." (Ps 46,1.9-11; 48,10.11.14)
Zaradi vere Judovega vladarja in njegovih vojsk "je Božji strah obšel vsa kraljestva po deželah, ko so slišali, da se je Gospod bojeval zoper Izraelove sovražnike. In Josafatova kraljevina je uživala mir, kajti njegov Bog mu je dal pokoj z vseh strani." (2 Let 20,29.30)/203/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!