Vsebina

Nazaj

Naprej

Preroki in kralji (Ellen G. White)

14. V Elijevem duhu in moči (angleško)

V dolgih stoletjih, ki so minila od Elijevega časa, je poročilo njegovega življenjskega dela navdihovalo in spodbujalo ljudi, ki so bili poklicani postaviti se za pravičnost sredi odpadništva. Poseben pomen pa ima še za nas, "na katere so prišli konci vekov". (1 Kor 10,11) Zgodovina se ponavlja. Današnji svet ima tudi svoje Ahabe in Jezabele. Sedanje obdobje je malikovalsko, kakor je bilo obdobje, v katerem je živel Elija. Ni videti svetišč in ni podob, na katerih bi se ustavilo oko, pa vendar tisoči sledijo bogovom tega sveta - hodijo za bogastvom, slavo, zadovoljstvom in prijetnimi bajkami, ki dovoljujejo človeku popuščati nagnjenju neprenovljenega srca. Množice napačno razumejo Boga in njegove lastnosti in prav tako resnično služijo lažnemu bogu, kakor so to počeli Baalovi častilci. Celo mnogi taki, ki trdijo, da so kristjani, so se povezali z vplivi, ki neprestano nasprotujejo Bogu in/177/ njegovi resnici. Tako se odvračajo od božanskega k poveličevanju človeškega.

Danes prevladuje duh nezvestobe in odpadništva - duh namišljenega razsvetljenja zaradi spoznanja resnice, resnično pa najbolj slepe domišljavosti. Človeške teorije se povišujejo in postavljajo na prostor, kjer bi morala biti Bog in njegov zakon. Satan zapeljuje ljudi, da niso poslušni, ker jim obljublja, da bodo v neposlušnosti našli svobodo in neodvisnost, po kateri bodo postali kakor bogovi. Viden je tudi duh nasprotovanja jasni Božji besedi, duh malikovalskega poviševanja človeške modrosti nad božanskim razodetjem. Ljudje so dovolili, da je njihov um potemnel in postal zbegan zaradi prilagajanja posvetnim navadam in vplivom, tako da se zdi, da je izgubil vso sposobnost za razlikovanje med svetlobo in temo, resnico in zmoto. Tako daleč so zašli od prave poti, da se jim zdi mnenje nekaterih tako imenovanih mislecev vrednejše zaupanja kakor svetopisemske resnice. Vabila in obljube Božje besede ter grožnje pred neposlušnostjo in malikovalstvom so videti nemočne, da bi omehčale njihovo srce. Vero, ki je spodbujala Pavla, Petra in Janeza, imajo za zastarelo, skrivnostno in neprimerno za razumnost sodobnih mislecev.

V začetku je dal Bog svoj zakon človeštvu kot sredstvo za doseganje sreče in večnega življenja. Edino Satanovo upanje za preprečitev Božjih namenov je zapeljati ljudi v neposlušnost temu zakonu. Zato si neprestano prizadeva napačno predstaviti njegove nauke in jim omalovažiti njihovo pomembnost. Njegov največji uspeh je bil poskus, da bi spremenil sam zakon in s tem napeljal ljudi, da bi kršili njegove uredbe, medtem ko trdijo, da jih izpolnjujejo./178/

Neki pisec je primerjal poskus spremembe Božjega zakona s starodavnim in grdim početjem, da se na pomembnem cestnem križišču obrne kažipot v napačno smer. Zapleti in težave, ki so bile tako prizadejane, so bile velike.

Bog je postavil kažipot zanje, ki potujejo po tem svetu. En krak tega kažipota kaže na prostovoljno poslušnost Stvarniku kot pot v srečo in življenje, drugi krak pa kaže neposlušnost kot na pot v bedo in smrt. Pot v srečo je bila tako jasno označena, kakor je bila nekoč pot v zavetno mesto med judovsko ureditvijo. V nesrečnem trenutku za naš rod pa je veliki sovražnik vsega dobrega obrnil kažipot in množice so zgrešile pot.

Gospod je poučil Izraelce po Mojzesu: "Moje sobote res spoštujte, ker so znamenje med menoj in vami po vaših prihodnjih rodovih, da veste, da sem jaz Gospod, ki vas posvečujem. Imejte torej v čislih dan počitka, ker je svet za vas; kdor koli ga oskruni, mora umreti; kajti kdor koli bi delal kako delo v ... sobotni dan, mora umreti. Zato naj ohranijo Izraelovi sinovi soboto, da praznujejo počitek po svojih prihodnjih rodovih, kot večno zavezo. Znamenje je to med menoj in med Izraelovimi sinovi na veke; zakaj v šestih dneh je naredil Gospod nebo in zemljo, sedmi dan pa je počival in se poživil." (2 Mz 31,13-17)

S temi besedami je Gospod jasno opredelil poslušnost kot pot v Božje mesto, vendar je Krivičnik obrnil kažipot, da kaže v napačno smer. Postavil/179/ je lažno soboto in napeljal ljudi, da mislijo, da so s počivanjem na ta dan poslušni zapovedi svojega Stvarnika.

Bog je objavil, da je sedmi dan Gospodova sobota. Ko "so bila dodelana nebesa in zemlja", je postavil ta dan kot spomin na svoje ustvarjalno delo. S počivanjem na sedmi dan "od vsega svojega dela, ki ga je bil storil", je "blagoslovil Bog sedmi dan in ga posvetil". (1 Mz 2,1-3)

Ob izhodu iz Egipta je bila sobotna zapoved izredno poudarjena Božjemu ljudstvu. Še vedno so bili v sužnosti in njihovi priganjači so jim nalagali vse več zahtevanega dela na teden,/180/ da bi jih prisilili delati tudi v soboto. Delovne razmere so bile vedno težje in strožje. Izraelci pa so bili rešeni sužnosti in pripeljani v kraj, kjer je bilo možno nemoteno izpolnjevati vse Jahvejeve predpise. Na Sinaju je bil razglašen zakon in njegov prepis na dveh kamnitih ploščah, napisan "z Božjim prstom", je bil izročen Mojzesu. (2 Mz 31,18) V skoraj štiridesetih letih tavanja je Bog Izraelce neprestano spominjal na dan počitka, ki ga je določil. To je delal tako, da sedmi dan mana ni padala, na dan priprave pa je padla v dvojni količini in se čudežno ohranila za sedmi dan.

Preden so Izraelci stopili v Obljubljeno deželo, jih je/181/ Mojzes posvaril: "Spoštuj sobotni dan, da ga posvečuješ." (5 Mz 5,12) Gospod je določil, da bi se Izrael z zvestim posvečevanjem sobotne zapovedi nenehno spominjal svoje odgovornosti do njega kot Stvarnika in Odrešenika. Dokler bi izpolnjevali soboto v pravem duhu, malikovalstvo ne bi moglo obstajati. Če pa bi predpise desetih zapovedi zavrgli kot neobvezne, potem bi pozabili svojega Stvarnika in častili druge bogove. Bog je rekel: "Pa tudi svoje sobote sem jim dal, naj bodo znamenje med menoj in njimi, da bi spoznali, da sem jaz Gospod, ki jih posvečujem." Toda oni so "zavrgli moje sodbe in niso živeli po mojih postavah in oskrunili moje sobote; zakaj njihovo srce je šlo za njihovimi grdimi maliki." (Ezk 20,12.16) In ko jih je Bog vabil, da bi se povrnili k njemu, je znova usmeril njihovo pozornost na pomembnost posvečevanja sobote. Dejal je: "Jaz sem Gospod, vaš Bog: po mojih postavah živite in moje pravde izpolnjujte ter po njih ravnajte; in moje sobote posvečujte, da bodo v znamenje med menoj in vami, da bi vedeli, da sem jaz Gospod, vaš Bog." (Ezk 20,19.20)

Ko je Gospod Jude opozarjal na grehe, ki so jih končno pripeljali v babilonsko ujetništvo, je rekel: "Moje sobote si skrunilo. Zato izlijem nadnje svoj srd, z ognjem svoje jeze jih pokončam; njihovo dejanje jim spravim na glavo." (Ezk 22,8.31)

V Nehemijevih dneh, ko so obnavljali Jeruzalem, so bili prestopniki sobote strogo vprašani: "Ali niso vaši očetje delali tudi tako, in ali ni spravil naš Bog vseh teh nesreč/182/ nad nas in nad to mesto? In vi pripravljate še več srda nad Izraela s tem, da oskrunjate soboto!" (Neh 13,18)

Kristus je med svojo službo na zemlji poudaril obvezujoče zahteve sobote; v vseh svojih naukih je pokazal spoštovanje do te ustanove, ki jo je sam vpeljal. V njegovem času so soboto tako popačili, da je njeno posvečevanje odsevalo značaj sebičnih in samovoljnih ljudi, ne pa Božjega značaja. Kristus je razveljavil lažni nauk, s katerim so Boga napačno predstavljali ti, ki so trdili, da ga poznajo. Čeprav ga je spremljalo neusmiljeno sovraštvo rabinov, se ni niti navidezno prilagodil njihovim zahtevam, marveč je še naprej dosledno posvečeval soboto po Božjem zakonu.

Njegove besede so jasno pričale o njegovem spoštovanju Jahvejevega zakona. Rekel je: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim. Kajti resnično vam pravim: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine niti najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor koli torej popači eno teh najmanjših zapovedi in ljudi tako nauči, se bo imenoval najmanjši v nebeškem kraljestvu; kdor koli jih pa izpolnjuje in uči, ta se bo velik imenoval v nebeškem kraljestvu." (Mt 5,17-19)

Med uveljavljanjem krščanstva je veliki sovražnik človeške sreče soboto iz četrte zapovedi naredil za cilj izrednega napada. Satan pravi: "Božje namene bom preprečil. Svoje sledilce bom pooblastil, da bodo odstranili Božji spomenik - sedmi dan, soboto. Tako bom svetu razložil, da je bil spremenjen dan, ki ga je Bog posvetil/183/ in blagoslovil. Tisti dan bo izginil iz misli ljudi. Izbrisal bom spomin nanj. Namesto njega bom postavil dan, ki nima Božje veljave, dan, ki ne more biti znamenje med Bogom in njegovim ljudstvom. Ljudi, ki bodo sprejeli ta dan, bom napeljal, da mu pripišejo enako svetost, kakršno je Bog določil za sedmi dan.

Po svojem namestniku bom povišal sebe. Prvi dan bo povzdignjen, protestantski svet pa bo sprejel to ponarejeno soboto kot pravo. S teptanjem sobote, ki jo je ustanovil Bog, bom povzročil, da se bo njegov zakon zaničeval. Besede 'znamenje med menoj in njimi po vseh vaših rodovih' bodo namenjene moji soboti.

Tako bo svet postal moj. Jaz bom vladar zemlje, knez tega sveta. Človekov um bom tako imel pod svojo oblastjo, da bo Božja sobota posebna tarča zaničevanja. Kaj pa znamenje? Posvečevanje sedmega dne bom naredil za znamenje nezvestobe svetovni oblasti. Človeški zakoni bodo tako strogi, da si ljudje ne bodo drznili posvečevati sobote sedmega dne. Iz strahu, da bodo ostali brez hrane in obleke, se bodo pridružili svetu v prestopanju Božjega zakona. Zemlja bo popolnoma v moji oblasti."

Z ustanovitvijo lažne sobote se je sovražnik namenil spremeniti čase in postave. Toda ali mu je resnično uspelo spremeniti Božji zakon? Besede iz 2 Mz 31,13.17 dajejo odgovor. On, ki je isti včeraj, danes in na vekomaj, je dejal o sedmem dnevu soboti: "Znamenje so med menoj in med vami, po vaših prihodnjih/184/ rodovih. ... Znamenje je to ... na veke." Obrnjeni kažipot kaže v napačno smer, vendar se Bog ni spremenil. Še vedno je mogočni Izraelov Bog. "Glej, narodi so kakor kapljica v vedru in se čislajo kakor prašek na tehtničnem torilu; glej, otoke vzdiguje kakor trohico. Tudi Libanona ne bi bilo dovolj za ogenj in njegovih živali ne bi bilo dovolj za žgalno daritev. Vsi narodi so kakor nič pred njim, manj kakor nič in ničevost." (Iz 40,15-17) Tudi danes je prav tako vnet za svoj zakon, kakor je bil v Ahabovih in Elijevih dneh.

Ampak kako se ta zakon ne spoštuje! Poglejte današnji svet, ki se odkrito upira Bogu. To je zares kljubovalen rod, poln nehvaležnosti, zunanje pobožnosti, hinavščine, ošabnosti in odpadništva. Ljudje omalovažujejo Sveto pismo in sovražijo resnico. Jezus vidi, da je njegov zakon zavržen, njegova ljubezen zaničevana, z njegovimi poslanci pa ravnajo ravnodušno. Spregovoril je z blagoslovi, pa jih niso prepoznali; spregovoril je z opozorili, pa jih niso upoštevali. Tempeljsko dvorišče človeškega srca se je spremenilo v brezbožno tržnico. Goji se sebičnost, zavist, ošabnost in zloba.

Mnogi se brez obotavljanja posmehujejo Božji besedi. Rogajo se njim, ki verujejo tej besedi, kakor je napisana. Naraščajoče zaničevanje zakona in reda izhaja naravnost iz kršenja jasnih Jahvejevih zapovedi. Nasilje in zločin sta posledica stopanja s poti poslušnosti. Kar poglejte bedo in uboštvo množic, ki častijo v kapelicah malike in si zaman prizadevajo najti srečo in mir./185/

Poglejte malodane splošno zaničevanje sobotne zapovedi. Poglejte tudi drzno brezbožnost njih, ki sprejemajo zakone, s katerimi naj bi zaščitili domnevno svetost prvega dne v tednu, hkrati pa uzakonjajo prodajo opojnih pijač. Imajo se za modrejše od tega, kar je zapisano, in si prizadevajo izvajati pritisk na človekovo vest, medtem ko ne kaznujejo zla, ki posurovi in uničuje bitja, ustvarjena po Božji podobi. Takšno zakonodajo spodbuja sam Satan. On dobro ve, da bo Božje prekletstvo doletelo ljudi, ki povišujejo človeške zakone nad božanske. Z vsemi svojimi močmi si prizadeva napeljati ljudi na široko pot, ki vodi v pogubo.

Ljudje so toliko časa častili človeška mnenja in zakone, da skoraj ves svet služi malikom. Ta, ki si je prizadeval spremeniti Božji zakon, uporablja vse zvijače, da bi prepričal ljudi, naj se razvrstijo proti Bogu in proti razpoznavnemu znamenju pravičnih. Toda Bog ne bo v nedogled dovolil, da se njegov zakon nekaznovano krši in zaničuje. Prihaja čas, ko bo "ponižan človek prevzetnih oči in človeška visokost se potlači, in povišan bo sam Gospod tisti dan". (Iz 2,11) Dvomljivci se lahko posmehujejo in rogajo zahtevam Božjega zakona ter jih zavračajo. Duh posvetnosti lahko zastrupi mnoge in nadzoruje nekatere, Božje delo lahko vzdrži samo s skrajnim naporom in neprestanim žrtvovanjem, kljub temu pa bo resnica na koncu veličastno zmagala.

V sklepnem Božjem delu na zemlji bo merilo njegovega zakona znova povišano. Lahko prevlada lažna vera,/186/ se pomnoži krivičnost, omrzne ljubezen mnogih, lahko se pozabi golgotski križ in tema kakor smrtni pokrov obda svet; celotno javno mnenje se lahko z vso močjo obrne zoper resnico; zarota za zaroto se lahko kuje, da bi premagali Božje ljudstvo, toda v uri največje nevarnosti bo Elijev Bog obudil človeške pomočnike, da bodo oznanili sporočilo, ki ga ne bo mogoče utišati. V gosto naseljenih mestih in v krajih, kjer so ljudje najbolj govorili zoper Najvišjega, se bo slišal glas stroge graje.

Od Boga določeni ljudje bodo pogumno žigosali zvezo cerkve s svetom. Goreče bodo vabili ljudi, naj se odvrnejo od spoštovanja človeške ustanove k posvečevanju prave sobote. Vsakemu narodu bodo oznanili: "Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe; in molite njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje in studence voda. ... Če kdo moli zver in njeno podobo in vzame njeno znamenje na svoje čelo ali na roko, bo tudi on pil od vina Božjega srda, ki je čisto pripravljeno v čaši njegove jeze." (Raz 14,7-10)

Bog ne bo razdrl svoje zaveze, niti spremenil ničesar, kar je prišlo iz njegovih ust. Njegova beseda bo trdno stala na vekomaj tako nespremenljivo kakor njegov prestol. Pri sodbi se bo pokazala zaveza, ki je bila jasno napisana z Božjim prstom, in svet bo poklican na odgovor pred sodišče neskončne Pravice, da bi prejel sodbo.

Kakor je bila v Elijevih dneh,/187/ tako je tudi danes jasno začrtana ločnica med ljudstvom, ki spolnjuje Božje zapovedi, in častilci lažnih bogov. "Kako dolgo omahujete na dve strani?" je vpil Elija: "Je li Gospod Bog, hodite za njim, če pa je Baal, hodite za njim!" (1 Kr 18,21) Sporočilo za danes pa se glasi: "Padel je, padel veliki Babilon. ... Izidite iz nje, moje ljudstvo, da se ne udeležite njenih grehov in da ne prejmete od njenih šib; kajti njeni grehi so se nakopičili do neba, in Bog se je spomnil njenih krivic." (Raz 18,2.4.5)

Ni več daleč dan, ko bo vsak človek preizkušen. Silili nas bodo posvečevati lažno soboto. Boj se bo bil med Božjimi in človeškimi zapovedmi. Kdor je postopoma popuščal svetovnim zahtevam in se prilagajal posvetnim običajem, bo takrat raje popustil tistim silam, kakor pa da bi se izpostavil zasmehovanju, žalitvam, grožnjam z ječo in smrtjo. Takrat bo zlato ločeno od žlindre. Prava pobožnost bo jasno razločena od podobe in sijaja lažne. Mnoge zvezde, ki smo jih občudovali zaradi njihovega sijaja, bodo takrat potemnele. Kdor si bo nadel okrase svetišča, pa ne bo oblečen v Kristusovo pravičnost, se bo takrat pojavil v sramoti svoje nagote.

V vseh deželah bodo med prebivalci tega sveta živeli tudi takšni, ki se niso pripognili pred Baalom. Kakor nebeške zvezde, ki se pojavijo samo ponoči, se bodo ti zvesti zasvetili, ko bo tema pokrila zemljo in mrak obdal ljudi. V poganski Afriki, v evropskih in južnoafriških katoliških državah, na Kitajskem, v Indiji,/188/ na morskih otokih in po vseh temnih kotičkih Zemlje ima Bog pripravljenih mnogo zvezd, ki bodo zasvetile v temi in odpadlemu svetu jasno kazale preobražujočo moč poslušnosti njegovemu zakonu. Že sedaj so vidni v vsakem narodu, v vsakem jeziku, rodu in ljudstvu; tudi med najglobljim odpadništvom, ko si bo Satan skrajno prizadeval povzročiti, da bi vsi "mali in veliki, bogati in ubogi, svobodni in hlapci," pod grožnjo smrti prejeli znamenje pokornosti lažnemu dnevu počitka, (Raz 13,16) se bodo ti zvesti "brez pogreška in čisti, Božji otroci brez madeža," svetili "kakor nebeške luči na svetu." (Flp 2,15) Kolikor temnejša bo noč, toliko močneje bodo svetili.

Kako napačno bi ravnal Elija, ko bi preštel Izraela v času, ko so Božje sodbe zadele odpadniško ljudstvo! Na Gospodovi strani bi naštel samo enega. Ko pa je rekel: "Ostal sem jaz sam, pa še meni strežejo po življenju," ga je presenetil Gospodov odgovor: "Storil pa sem, da mi jih ostane sedem tisoč v Izraelu, vsa kolena, ki se niso pripogibala pred Baalom." (1 Kr 19,14.18)

Naj si torej niti danes nihče ne prizadeva prešteti Izraela, temveč naj si vsak pridobi meseno srce, polno nežnega sočutja, ki si bo kakor Kristusovo srce prizadevalo rešiti izgubljen svet./189/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!