 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
12. Od Jezreela do Horeba (angleško)
Temeljno besedilo: 1 Kr 18,41 do 19,8
Usmrtitev Baalovih prerokov je odprla pot za izvajanje velike duhovne prenove med deseterimi rodovi severnega kraljestva. Elija je ljudstvu predočil njihovo odpadništvo; povabil jih je, naj ponižajo svoje srce in se obrnejo h Gospodu. Nebeške sodbe so se izvršile; ljudstvo je priznalo svoje grehe in pripoznalo Boga svojih očetov za živega Boga; nebeško prekletstvo bo sedaj umaknjeno, zemeljski življenjski blagoslovi pa bodo obnovljeni. Deželo bo osvežil dež. Elija je rekel Ahabu: "Pojdi gor, jej in pij, kajti šumi, kakor da se bliža silen dež." (1 Kr 18,41) Potem se je prerok odpravil na vrh gore molit.
Noben zunanji znak ni kazal na to, da bi lahko deževalo, na podlagi katerega bi Elija lahko s takšno gotovostjo naznanil Ahabu, naj se pripravi na dež. Prerok na nebu ni videl oblakov, niti ni slišal grmenja. Preprosto je izrekel/155/ besedo, ki mu jo je v odgovor na močno vero Gospodov Duh položil v usta. Ves dan je neustrašno izpolnjeval Božjo voljo in pokazal svoje brezpogojno zaupanje v prerokovanja Božje besede; sedaj pa, ko je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, je vedel, da bodo nebesa radodarno podelila napovedane blagoslove. Isti Bog, ki je poslal sušo, je obljubil tudi obilno deževje kot nagrado za pravilno ravnanje; sedaj je torej Elija čakal na obljubljeno deževanje. V ponižnosti je sklonil "obraz med svoja kolena" in prosil Boga za spokorjenega Izraela. (1 Kr 18,42)
Elija je vedno znova pošiljal svojega služabnika na vrh, od koder se je videlo Sredozemlje, pogledat, ali se že vidi katero znamenje, da je Bog uslišal njegovo molitev. Služabnik se je vsakič vrnil z besedami: "Ničesar ni." (1 Kr 18,43) Prerok ni postal neučakan, niti ni izgubil vere, temveč je še dalje goreče molil. Šestkrat se je služabnik vrnil z besedami, da ni znamenja dežja na bronastem nebu. Pogumni Elija ga je poslal na ogled še enkrat, tokrat pa se je služabnik vrnil z novico: "Glej, oblaček vstaja iz morja, majhen kakor moška roka." (1 Kr 18,44)
To je zadostovalo. Elija ni čakal, da bi se na nebu zbrali temni oblaki. V tistem oblačku je z vero videl obilno deževje in deloval je skladno s svojo vero. Hitro je k Ahabu poslal svojega služabnika s sporočilom: "Zaprezi in pelji se dol, da te dež ne zadrži!" (1 Kr 18,44)
Bog je lahko uporabil Elija v tej veliki krizi v Izraelovi zgodovini, ker je bil mož velike vere./156/ Ko je molil, je njegova vera segala po nebeških obljubah in se jih oprijela, v molitvi pa je vztrajal, dokler niso bile njegove prošnje uslišane. Ni čakal na popolni dokaz, da ga je Bog uslišal, temveč je bil popolnoma pripravljen opreti se že na najmanjše znamenje božanske naklonjenosti. Kar je Elija lahko naredil pod Božjim vodstvom, lahko naredijo vsi na svojem delovnem področju v Božji službi, saj je o preroku z Gileadskega gorovja zapisano: "Elija je bil človek, podvržen enakim slabostim kakor mi, in v molitvi je molil, naj ne dežuje, in ni deževalo na zemlji tri leta in šest mesecev." (Jak 5,17)
Danes na svetu potrebujemo takšno vero - vero, ki se bo trdno oklenila obljub Božje besede in jih ne bo izpustila, dokler nebesa ne bodo uslišala. Takšna vera nas trdno povezuje z nebesi in nam daje moč za boj s silami teme. Po veri so Božji otroci "premagovali kraljestva, izvrševali pravičnost, dobivali obljube, mašili levom žrela, gasili moč ognja, ubežavali osti meča, v slabosti prejemali moč, junaki postali v vojski, odbijali napade tujcev". (Heb 11,33.34) Po veri moramo tudi mi danes dosegati višine Božjega cilja za nas. Kajti "vse je mogoče tistemu, ki veruje". (Mr 9,23)
Vera je bistvena prvina zmagovite molitve. "Kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo. Sliši nas, če kaj prosimo po njegovi volji; in če vemo, da nas sliši, česar koli prosimo, vemo,/157/ da nam je izpolnjeno, česar smo ga prosili." (Heb 11,6; 1 Jn 5,14. 15) Z vztrajno Jakobovo vero in nepopustljivo Elijevo vztrajnostjo lahko povemo svoje prošnje Očetu ter se sklicujemo na vse, kar je obljubil. Čast njegovega prestola jamči, da se bo njegova beseda izpolnila.
Nad goro Karmel so se zbirale večerne sence, ko se je Ahab pripravil na odhod v dolino. "In med tem malo po malo zatemni nebo z oblaki in vetrom, in nastane velik dež. In Ahab sede na voz in se pelje v Jezreel." (1 Kr 18,45) Ahab med potovanjem proti kraljevskemu mestu skozi temo in zaslepljujoč dež ni več mogel videti poti pred seboj. Elija, ki je kot Božji prerok tisti dan ponižal Ahaba pred njegovimi podložniki in pobil njegove malikovalske duhovnike, ga je še vedno priznaval za Izraelovega kralja. Zato je sedaj iz spoštovanja do njega in okrepljen z Božjo močjo tekel pred kraljevsko kočijo ter vodil kralja do vhoda v mesto.
V tem milostljivem dejanju, ki ga je Božji glasnik izkazal hudobnemu kralju, obstaja nauk za vse, ki trdijo, da so Božji služabniki, vendar imajo visoko mnenje o sebi. Nekaterim se zdi sramota opravljati dolžnosti, ki jih imajo za hlapčevske. Takšni se obotavljajo opraviti celo nujno pomoč iz strahu, da bo kdo opazil, da opravljajo hlapčevske posle. Ti se lahko veliko naučijo iz Elijevega zgleda. Po njegovi besedi je bila zemlja tri leta in pol prikrajšana za nebeške zaklade. Bog ga je izredno počastil v odgovor na njegovo molitev na Karmelu in poslal ogenj z neba, da je použil daritev. Njegova/158/ roka je izvršila Božjo sodbo in pobila malikovalske preroke; njegova prošnja za dež je bila uslišana. Kljub temu pa je bil pripravljen opraviti še hlapčevsko delo po veličastnih zmagah, s katerimi je Bog počastil njegovo javno službo.
Ob jezreelskih vratih sta se Elija in Ahab ločila. Prerok se je odločil ostati zunaj obzidja. Ovil se je v plašč in legel na golo zemljo, da bi zaspal. Kralj, ki je šel v mesto, je kmalu prispel v zavetje svoje palače. Tam je povedal svoji ženi o čudovitih dogodkih tistega dne in kako se je čudovito razodela božanska moč, ki je Izraelu dokazala, da je Jahve pravi Bog in Elija njegov izvoljeni glasnik. Ko je Ahab povedal kraljici o usmrtitvi malikovalskih prerokov, se je zakrknjena in nespokorjena Jezabela razkačila. V dogodkih na Karmelu ni hotela spoznati vsemogočne Božje previdnosti in je v svoji kljubovalnosti drzno objavila, da mora Elija umreti.
Tisto noč je utrujenega preroka prebudil sel in mu sporočil Jezabeline besede: "Bogovi naj mi store to in to naj še pridenejo, če ne storim jutri ob tem času s tvojim življenjem, kakor si storil z življenjem onih." (1 Kr 19,2)
Pričakovali bi, da Elija po tako neustrašnem pogumu, ki ga je pokazal, in po tako popolni zmagi nad kraljem, duhovniki in ljudstvom nikoli več ne bo malodušen ter ne bo dovolil, da bi ga premagal strah. Ampak ta, ki je bil blagoslovljen s tolikimi dokazi o Božji nežni skrbi, ni bil brez človeških slabosti in v tisti temni uri sta ga zapustila vera in pogum. Zbegan/159/ je skočil iz sna. Lilo je in povsod je bila tema. Prerok je pozabil, da ga je Bog pred tremi leti napotil v zavetje pred Jezabelinim sovraštvom in Ahabovim iskanjem, zato je sedaj zbežal, da bi si rešil življenje. Prišel je v Bersebo in "pustil ondi svojega hlapca. Sam pa je odšel dalje v puščavo, en dan hoda." (1 Kr 19,3.4)
Elija ne bi smel zapustiti svoje dolžnosti. Moral bi se spopasti z Jezabelino grožnjo in prositi za zaščito njega, ki ga je pooblastil zagovarjati Jahvejevo čast. Glasniku bi moral povedati, da ga bo Bog, v kogar zaupa, varoval pred kraljičinim sovraštvom. Le nekaj ur je minilo, odkar je bil priča čudovitemu razodetju božanske moči, in to bi moralo zadoščati kot jamstvo, da tudi sedaj ne bo ostal sam. Ko bi ostal tam, kjer je bil, ko bi bil Bog njegovo zavetje in moč ter bi neomajno stal za resnico, bi bil zaščiten pred nevarnostjo. Gospod bi mu podaril še eno izredno zmago, ko bi kaznoval Jezabelo. Vtis, ki bi ga to naredilo na kralja in ljudstvo, bi povzročil veliko prenovo.
Elija je veliko pričakoval od čudeža na Karmelu. Upal je, da Jezabela po tem razodetju Božje moči ne bo več imela vpliva na Ahaba in da se bo v Izraelu hitro izvršila prenova. Ves dan se je na vrhu Karmela trudil brez hrane. Ostal je zelo pogumen, tudi ko je kljub telesnim naporom vodil Ahabovo kočijo do jezreelskih vrat./160/
Elija je doletelo to, kar pogosto nastopi po veliki veri in veličastnem uspehu. Bal se je, da prenova, ki se je začela na Karmelu, ne bo trajala, zato je postal potrt. Bil je povišan že do vrha gore Pizge, sedaj pa se je znašel v dolini. Ko je bil pod vplivom Vsemogočnega, je zdržal najhujši preizkus vere; toda med malodušjem, ko mu je v ušesih odmevala Jezabelina grožnja/161/ in je Satan na videz še vedno zmagoval po zaroti hudobne ženske, se je nehal zanašati na Boga. Bil je povišan do najvišje stopnje in preobrat je bil grozen. Elija je pozabil Boga in bežal, dokler se ni znašel sam v sivi puščavi. Skrajno izčrpan se je usedel pod brinov grm, da bi se spočil. Ko je tam sedel, je prosil, da bi lahko umrl. Rekel je: "Zadosti mi je! Sedaj, o Gospod, vzemi mojo dušo; kajti nisem boljši kakor moji očetje!" (1 Kr 19,4) Ubežnik, daleč od poseljenih krajev, potrtega duha in grenko razočaran, si je želel, da nikoli več ne bi ugledal človeškega obraza. Skrajno izčrpan je končno zaspal.
V izkušnji vseh pridejo trenutki ogromnega razočaranja in skrajnega malodušja - dnevi keliha bridkosti, ko je težko verjeti, da je Bog še vedno nežen dobrotnik svojih pozemskih otrok; dnevi, ko nadloge mučijo dušo, dokler se smrt ne zdi boljša od življenja. V takšnih trenutkih se mnogi prenehajo zanašati na Boga in se znajdejo v sužnosti dvoma in okovih nevere. Ko bi lahko v takšnih časih z duhovnimi očmi zaznali pomen Božje previdnosti, bi videli angele, ki nas poskušajo rešiti nas samih in postaviti naše noge na temelj, ki je trdnejši kakor večni griči. Potem bi nas prežela nova vera in novo življenje.
Zvesti Job je v dneh svoje stiske in teme rekel: "Izgine naj dan, ki sem v njem bil rojen. O da bi se stehtala moja nevolja in da bi na tehtnico položili vso mojo nesrečo./162/ O da bi se zgodila moja prošnja, in da bi mi dal Bog, česar želim: da me Bog izvoli streti, da oprosti svojo roko in me odreže! Tako bi mi še ostala tolažba. Zato ne morem tudi jaz braniti svojim ustom, govoril bom v stiski svojega duha, žaloval v bridkosti svoje duše. Moja duša hrepeni po zadušitvi in rajši bi bil mrtev kakor suho okostje. Zamrzelo mi je življenje - ne bi hotel živeti vekomaj. Odnehaj! Kajti kakor sapa so moji dnevi." (Job 3,3; 6,2.8-10; 7,11.15.16)
Toda Jobu ni bilo dovoljeno umreti, čeprav je bil sit življenja. Pokazane so mu bile možnosti za prihodnost in dano mu je bilo sporočilo upanja: "In boš nepremakljiv in se ne boš bal. Kajti tedaj pozabiš nadlogo, spominjal se je boš kot voda, ki so potekle mimo; in življenje ti zasije jasneje kakor poldnevna svetloba, in če se kdaj zmrači, mine mrak kakor ob jutru. In boš upal. ... Počival boš in nihče te ne bo plašil, mnogi pa bodo prosili tvoje blagovoljnosti. Brezbožnikom pa bodo oči od koprnenja hirale, in pribežališče jim izgine in njihovo upanje bo, da izdahnejo dušo." (Job 11, 15-20)
Iz globin malodušja in potrtosti se je Job povzpel v višine brezpogojnega zaupanja v Božjo milost in zveličavno moč. Zmagoslavno je objavil:/163/ "Glej, čeprav me usmrti, čakal ga bom; ... tudi to mi bo služilo v rešenje. A jaz vem, da živi moj Odrešenik, in On, ki je poslednji, se postavi nad prahom; in ko bo za mojo kožo to telo strto, vendar bom gledal iz svojega mesa Boga, ki ga jaz sam bom gledal sebi v dobro, in ga bodo videle moje oči, in ne tujec." (Job 13,15.16; 19,25-27)
"Tedaj odgovori Gospod iz viharja in reče Jobu." (Job 38,1) Svojemu služabniku je razodel velikost svoje moči. Ko je Job zagledal "majhen obris" (Job 26,14) svojega Stvarnika, je zaničeval samega sebe in se spokoril v prahu in pepelu. Potem ga je Gospod lahko obilno blagoslovil in njegova poznejša leta naredil za najlepša v njegovem življenju.
Upanje in pogum sta najpomembnejša za popolno službo Bogu. Sta sad vere. Malodušnost je grešna in nerazumna. Bog je zmožen in pripravljen še obilneje dati svojim služabnikom moč, ki jo potrebujejo v preizkušnjah in skušnjavah. Načrti sovražnikov njegovega dela se morda zde dobri in trdni, vendar Bog lahko prepreči tudi najboljše. To pa bo naredil ob svojem času in po svoje, ko bo videl, da je vera njegovih služabnikov zadosti preizkušena.
Za malodušne obstaja zanesljivo zdravilo - vera, molitev in delo. Vera in delo bosta obrodila gotovost in zadovoljstvo, ki bosta iz dneva v dan vse bolj rastla. Ali ste v skušnjavi, da bi se prepustili občutkom mučnih slutenj ali skrajnemu malodušju? V najtemnejših dneh, ko se vse zdi narobe, se nikar ne bojte. Verujte v Boga. On pozna vaše potrebe./164/ Je vsemogoč. Njegova neskončna ljubezen in sočutje nikoli ne opešata. Nikar se ne bojte, da ne bo izpolnil svoje obljube. On je večna resnica. Nikoli ne bo spremenil zaveze, ki jo je sklenil z njimi, ki ga ljubijo. Svojim zvestim služabnikom bo podaril toliko moči, kolikor je potrebujejo. Apostol Pavel je pričal: "Dejal mi je: Dosti ti je moja milost; zakaj moja moč se v slabosti izkazuje popolna. ... Zato sem dobre volje v slabostih, v zasramovanju, v potrebah, v preganjanju, v težavah, za Kristusa; zakaj kadar sem slab, tedaj sem močan." (2 Kor 12,9.10)/165/
Ali je Bog zapustil Elija v njegovi uri preizkušnje? O ne! Svojega služabnika Elija ni ljubil nič manj, ko se je počutil zapuščen od Boga in ljudi, kakor ga je takrat, ko je v odgovor na molitev iz nebes švignil ogenj in razsvetlil gorski vrh. Elija je iz spanja prebudil nežen dotik in prijeten glas. Prestrašen je vstal in hotel zbežati v strahu, da ga je sovražnik našel. Sočuten obraz, ki se je sklanjal nadenj, pa ni bil sovražnikov, temveč prijateljev. Bog je poslal angela iz nebes s hrano za svojega služabnika. Angel je rekel: "Vstani in jej! In se ozre, in glej, pri glavi njegovi je bil kruh, pečen na gorkih kamnih, pa vrč vode." (1 Kr 19,5.6)
Ko je Elija zaužil okrepčilo, ki mu je bilo pripravljeno, je znova zaspal. Angel je prišel še drugič. Dotaknil se je izčrpanega moža in s sočutno prijaznostjo dejal: "Vstani in jej! Kajti predolga je pot zate. In vstane in je in pije." (1 Kr 19,7.8) In okrepčan s hrano je bil zmožen potovati "štirideset dni in štirideset noči, dokler ne pride do Božje gore, Horeba", kjer je našel zavetje v jami. (1 Kr 19,8)/166/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!