 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
11. Karmel (angleško)
Temeljno besedilo: 1 Kr 18,19-40
Elija je, stoječ pred Ahabom, zahteval, naj se Izrael zbere, da se sreča z njim ter z Baalovimi in Ašerinimi preroki na gori Karmel. Ukazal je: "Sedaj torej pošlji in zberi k meni vsega Izraela pri gori Karmelu in prerokov Baalovih štiristo in petdeset, tudi štiristo Ašerinih prerokov, ki jedo z Jezabeline mize." (1 Kr 18,19)
Ta ukaz je izdal človek, ki je bil videti, kakor da stoji pred samim Jahvejem, zato je Ahab takoj ubogal, kakor da bi bil prerok vladar, kralj pa podložnik. Po vsem kraljestvu so poslali hitre sle s sporočilom, naj se srečajo z Elijem ter z Baalovimi in Ašerinimi preroki. V vsakem mestu in vasi so se ljudje pripravili za prihod na zborovanje v napovedanem času. Ko so potovali proti dogovorjenemu kraju, je bilo srce mnogih prežeto z nevsakdanjimi slutnjami. Nekaj nenavadnega se bo zgodilo, čemu bi se drugače zbrali na Karmelu? Katera/143/ nova nadloga bo doletela ljudstvo in deželo?
Pred sušo je bila gora Karmel čudovit kraj, njeni potoki so se napajali iz neizčrpnih izvirov, njena rodovitna pobočja so bila prekrita z raznobarvnimi rožami in cvetočimi gaji. Sedaj pa je njena lepota izginila zaradi prekletstva suše. Oltarji, ki so bili postavljeni za čaščenje Baala in Ašere, so sedaj stali v ogolelih gajih. Na vrhu enega najvišjih gorskih grebenov je v ostrem nasprotju s temi stal porušen Jahvejev oltar.
S Karmela se je odpiral širok pogled na deželo; njegove vrhove je bilo možno videti iz mnogih delov Izraelovega kraljestva. Ob vznožju gore so bila ugodna področja, od koder se je lahko videla večina tega, kar se je dogajalo zgoraj. Boga je hudo sramotilo malikovalsko čaščenje, ki se je opravljalo skrito v njegovih gozdnatih pobočjih. Zato je Elija izbral to goro kot najbolj primeren kraj, da bo na njem razodel Božjo moč in obranil čast njegovega imena.
Zgodaj zjutraj na določeni dan so se množice odpadlega Izraela v napetem pričakovanju zbrale blizu vrha gore. Jezabelini preroki so se vzpenjali v občudovanja vrednem sprevodu. Ob vladarskem blišču se je pojavil kralj in zasedel svoj položaj na čelu duhovnikov, malikovalci pa so mu vzklikali dobrodošlico. Toda srce duhovnikov je prežemal strah, ko so se spomnili, da je na prerokovo besedo Izraelova dežela tri leta in pol ostala brez rose in dežja. Bili so prepričani, da se približuje neka strašna nesreča. Bogovi, v katere so zaupali, niso mogli dokazati, da je Elija lažni prerok. Maliki, katere so častili, so ostali nenavadno brezbrižni do njihovega divjega kričanja, njihovih/144/ molitev, solz, ponižanja, ogabnih obredov ter do njihovih dragih in neprestanih daritev.
Elija je stopil pred kralja Ahaba in lažne preroke, obdan z zbranimi Izraelovimi množicami; bil je edini, ki je prišel zagovarjat Jahvejevo čast. Ta, ki ga je celotno kraljestvo dolžilo za gorje, je sedaj stal na videz brez varstva pred Izraelovim vladarjem, Baalovimi preroki, vojščaki in zbranimi tisoči. Ampak Elija ni bil sam. Nad njim in okoli njega so bile zaščitniške nebeške čete, tj. mogočni angeli.
Prerok je stal brez sramu in strahu pred množico ter se popolnoma zavedal naloge, da mora izvršiti Božji ukaz. Njegovo obličje je izžarevalo izredno dostojanstvenost. Ljudstvo je napeto čakalo, da bo spregovoril. Najprej je pogledal na podrt Jahvejev oltar in potem na množico ter zavpil z jasnim in donečim glasom: "Kako dolgo omahujete na dve strani? Če je Gospod Bog, hodite za njim, če pa je Baal, hodite za njim!" (1 Kr 18,21)
Ljudstvo mu ni odgovorilo niti besede. Niti eden v tej veliki množici si ni upal pokazati zvestobe Jahveju. Prevara in zaslepljenost sta kakor temen oblak prekrili Izraela. To pogubno odpadništvo jih ni zajelo naenkrat, marveč postopoma, ko so nenehno zavračali besede opomina in graje, ki jim jih je pošiljal Gospod. Vsako odstopanje od pravilnega ravnanja in vsako zavračanje spokorjenja je poglabljalo njihovo krivdo in jih še bolj oddaljevalo od nebes. V tej nesreči se sedaj niso hoteli postaviti na Božjo stran./147/
Gospodu se gnusita brezbrižnost in nezvestoba med stisko pri njegovem delu. Vse vesolje z nepopisnim zanimanjem opazuje sklepne prizore velikega boja med dobrim in zlom. Božje ljudstvo se približuje mejam večnega sveta; kaj bi jim lahko bilo pomembnejše, kakor da so zvesti nebeškemu Bogu?
V vseh časih je imel Bog moralne junake, pa tudi sedaj jih ima - ljudi, ki se kakor Jožef, Elija in Daniel ne sramujejo priznati, da so njegovo posebno ljudstvo. Izjemni blagoslovi spremljajo ljudi dejanj, tj. ljudi, ki ne bodo zašli s prave poti dolžnosti, temveč bodo z božansko močjo dejali: "Sem k meni, kdor je Gospodu na strani!" (2 Mz 32,26) Vendar se takšni ljudje ne bodo ustavili pri sami izjavi, marveč bodo zahtevali, da tisti, ki pravijo, da so Božje ljudstvo, stopijo naprej in očitno pokažejo svojo zvestobo Kralju kraljev in Gospodu gospodov. Takšni podrejajo svojo voljo in načrte Božjemu zakonu. Ljubezen do Boga jim je dragocenejša od življenja. Njihova naloga je sprejemati luč iz Božje besede in svetiti v svetu z jasnimi in stalnimi žarki. Njihovo geslo je zvestoba Bogu.
Izrael je na Karmelu še dvomil in se obotavljal, Elijev glas pa je znova prekinil tišino: "Jaz, jaz sam sem ostal Gospodov prerok, a Baalovih prerokov je štiristo in petdeset mož. Dajte nam torej dva junca, in oni naj si izbero junca zase in ga razsekajo in polože na drva, ognja pa naj ne zanetijo; in jaz pripravim drugega junca ter ga položim na drva, ognja pa ne zanetim. In kličite ime svojega boga,/148/ jaz pa bom klical Gospodovo ime: in Bog, ki odgovori z ognjem, ta bodi Bog." (1 Kr 18,22-24)
Elijev predlog je bil tako razumen, da ga ljudstvo ni moglo zavrniti, zato so pogumno odgovorili: "Prav si govoril." (1 Kr 18,24) Baalovi preroki si niso upali črhniti besede nasprotovanja, in Elija jim je rekel: "Izberite si enega junca in ga najprej pripravite, zakaj vas je veliko; in kličite ime svojega boga, ognja pa ne zanetite!" (1 Kr 18,25)
Lažni preroki so na zunaj pogumni in kljubovalni, toda z grozo v pokvarjenem srcu pripravili svoj oltar, položili nanj drva in daritev, potem pa so začeli klicati Baalovo ime. Njihovi vreščeči kriki so odmevali po gozdovih in okoliških vrhovih, ko so klicali ime svojega boga, rekoč: "O Baal, usliši nas!" (1 Kr 18,26) Duhovniki so se zbrali okoli svojega oltarja in s skakanjem, zvijanjem, kričanjem, puljenjem las in zbadanjem po telesu rotili svojega boga, naj jim pomaga.
Jutro je minilo, prišlo je poldne, vendar še vedno ni bilo dokaza, da Baal sliši vpitje svojih zapeljanih sledilcev. Na njihove divje molitve ni bilo ne glasu ne odgovora. Daritev je ostala nesežgana.
Med blaznimi molitvami so si zviti duhovniki nenehno prizadevali iznajti kaj, s čimer bi zanetili ogenj pod oltarjem in tako zapeljali ljudstvo k verovanju, da je ogenj prišel naravnost od Baala. Elija pa je opazoval vsak njihov gib; duhovniki so v praznem upanju, da bodo dobili priložnost za prevaro, nadaljevali svoje nesmiselne obrede.
"In ko je bilo že poldne, jih zasmehuje Elija in/149/ veli: Vpijte prav glasno, saj je vendar bog! Nemara da je zatopljen v misli ali je šel na stran ali je na potovanju; morda spi in se prebudi! In vpijejo glasno in se po svoji šegi bodejo z nožmi in sulicami, da je kri po njih tekla. In ko je minil poldan, še prerokujejo, dokler ne pride čas, da se prinese večerna daritev, a ni bilo glasu, ne odgovora, ne nikogar, ki bi poslušal." (1 Kr 18,27-29)
Satan bi prav rad prišel na pomoč njim, ki jih je zavedel in so mu vdano služili. Prav rad bi poslal strelo, da bi zanetila njihovo daritev. Ampak Jahve je onemogočil Satana in omejil njegovo moč, zato nobena sovražnikova prevara ni mogla zanetiti iskre na Baalovem oltarju.
Končno so duhovniki obupali, ko so bili njihovi glasovi že hripavi od kričanja in njihova oblačila okrvavljena zaradi ran, ki so si jih naredili sami. Z nezmanjšano besnostjo so sedaj med svojimi prošnjami strašno preklinjali boga Sonca, Elija pa jih je še vedno napeto opazoval; vedel je namreč, da bi ga duhovniki takoj raztrgali na kosce, če bi jim s kakršno koli zvijačo uspelo zanetiti ogenj na oltarju.
Začelo se je večeriti. Baalovi preroki so bili potrti, izčrpani in zmedeni. Eden je predlagal eno, drugi drugo, dokler končno niso opustili svojega prizadevanja. Njihovo kričanje in preklinjanje nista več donela po Karmelu. Obupani so se umaknili iz boja.
Ljudstvo je bilo ves dan priča nastopom prevaranih duhovnikov. Opazovali so njihovo divje poskakovanje okoli oltarja, kakor da bi hoteli ujeti žgoče sončne žarke in z njimi doseči svoj cilj. Z grozo so opazovali,/150/ kako so se duhovniki sami strašno pohabljali, in tako so imeli priložnost razmišljati o neumnosti malikovalstva. Mnogi v množici so se naveličali razkazovanja moči zlih duhov in so z globokim zanimanjem čakali, kaj bo naredil Elija.
Bila je ura večerne daritve in Elija je dejal ljudem: "Pristopite k meni!" (1 Kr 18,30) Ko so se trepetaje približali, se je obrnil k podrtemu oltarju, kjer so ljudje nekoč molili nebeškega Boga, ter ga popravil. Zanj je bil ta kup ruševin dragocenejši od vseh veličastnih poganskih oltarjev.
S popravljanjem tega starodavnega oltarja je Elija pokazal svoje spoštovanje do zaveze, ki jo je Gospod sklenil z Izraelom, ko so prečkali Jordan na poti v obljubljeno deželo. "In Elija vzame dvanajst kamnov, po številu rodov sinov Jakoba. ... In iz teh kamnov zgradi oltar v Gospodovem imenu." (1 Kr 18,31.32)
Razočarani Baalovi duhovniki, izčrpani zaradi svojih jalovih prizadevanj, so čakali in opazovali, kaj bo naredil Elija. Preroka so sovražili, ker je predlagal preizkus, ki je razkrinkal slabost in nemoč njihovih bogov; a vendar so se bali njegove moči. Tudi ljudstvo se je balo in skoraj brez diha opazovalo, ko je Elija nadaljeval svoje priprave. Mirno prerokovo vedenje je bilo v ostrem nasprotju z zaslepljeno in nesmiselno norostjo Baalovih sledilcev.
Ko je bil oltar dokončan, je prerok okoli njega skopal jarek, naložil drva in pripravil junca ter položil daritev na oltar. Ljudstvu je naročil, naj daritev in oltar polijejo z vodo. Ukazal je: "Napolnite štiri vrče z vodo in jo izlijte na žgalno žrtev/151/ in na drva. In veli: Še drugič storite to! In ko store drugič, veli: Storite še tretjič! In store še tretjič. In voda je tekla okoli oltarja; pa tudi jarek je napolnil z vodo." (1 Kr 18,33-35)
Elija je ljudstvo spomnil na dolgotrajno odpadništvo, ki je izzvalo Jahvejevo jezo, potem pa jih je povabil, naj ponižajo svoje srce in se obrnejo k Bogu svojih očetov, da bo prenehalo prekletstvo nad Izraelovo deželo. Nato se je spoštljivo priklonil pred nevidnim Bogom, dvignil roke proti nebu in izgovoril preprosto molitev. Baalovi preroki so kričali in se penili ter poskakovali od zgodnjega jutra do poznega popoldneva. Ko pa je molil Elija, niso po karmelskih vrhovih odmevali nerazumljivi kriki. Molil je kot človek, ki ve, da je Jahve navzoč in je priča prizoru ter posluša njegove prošnje. Baalovi preroki so molili divje in zmedeno. Elija pa je molil preprosto in goreče ter prosil Boga, naj pokaže svojo premoč nad Baalom, da bi se Izrael lahko obrnil k njemu.
"Gospod, Abrahamov, Izakov in Izraelov Bog, daj danes spoznati, da si ti Bog v Izraelu in da sem jaz tvoj hlapec in da sem storil vse to po tvoji besedi! Odgovori mi, o Gospod, odgovori mi! da spozna to ljudstvo, da si ti, o Gospod, Bog in si ti sam spreobrnil njihovo srce." (1 Kr 18,36.37)
Na vse se je spustila tesnobna tišina v svoji svečanosti. Baalovi preroki so trepetali od groze. Ker so se zavedali svoje krivde, so pričakovali hitro kazen.
Komaj je Elija končal molitev, so z neba švignili plameni/152/ kakor svetleči bliski na postavljeni oltar ter sežgali daritev, vodo v jarku in celo kamne oltarja. Blisk plamena je razsvetlil goro in množici zaslepil oči. Iz dolin, kjer jih je veliko zaskrbljeno in napeto opazovalo početje tistih na vrhu, so jasno videli, ko se je spustil ogenj, in osupnili ob tem prizoru. Ta je bil podoben ognjenemu stebru, ki je ob Rdečem morju ločil Izraelce od egipčanske vojske.
Ljudstvo na gori je v največjem spoštovanju popadalo na obraz pred nevidnim Bogom. Niso si več upali opazovati z neba poslanega ognja. Bali so se, da bodo tudi sami zgoreli; bili pa so tudi prepričani, da je njihova dolžnost Elijevega Boga priznati za Boga svojih očetov, komur dolgujejo svojo vdanost, zato so soglasno zavpili: "Gospod je Bog! Gospod je Bog!" (1 Kr 18,39) Krik je osupljivo jasno odmeval na gori in donel po ravnini. Končno se je Izrael predramil, rešil zmot in spokoril. Slednjič je ljudstvo spoznalo, kako hudo so sramotili Boga. Značaj čaščenja Baala je bil popolnoma razkrinkan v nasprotju z razumno službo, ki jo zahteva pravi Bog. Ljudstvo je spoznalo, da je Bog pravičen in usmiljen, ko je zadržal roso in dež, dokler ne bodo priznali njegovega imena. Sedaj so bili pripravljeni priznati, da je Elijev Bog nad vsakim malikom.
Zgroženi Baalovi preroki so bili priče čudovitemu razodetju Jahvejeve moči. Celo v svojem/153/ porazu in v navzočnosti božanske slave se niso hoteli spokoriti za svoje grešno ravnanje. Še vedno so želeli ostati Baalovi preroki. Tako so pokazali, da so dozoreli za uničenje. Da bi bil spokorjeni Izrael zaščiten pred zapeljevanjem teh, ki so jih učili častiti Baala, je Gospod Eliju ukazal, naj uniči lažne učitelje. Jeza ljudstva se je že razvnela zoper nje, kateri so jih vodili v greh, in ko je Elija ukazal: "Primite Baalove preroke, da njih nobeden ne ubeži!" so bili pripravljeni ubogati. (1 Kr 18,40) Prijeli so duhovnike in jih odpeljali k potoku Kisonu ter tam pobili Baalove služabnike, še preden se je končal dan, ki je zaznamoval začetek odločne prenove. Nihče ni smel ostati živ./154/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!