 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
10. Glas stroge graje (angleško)
Temeljno besedilo: 1 Kr 17,8 do 18,19
Elija je nekaj časa ostal skrit v gorah ob potoku Keritu. Tam je bil več mesecev čudežno oskrbovan s hrano. Pozneje, ko je zaradi dolgotrajne suše potok usahnil, je Bog velel svojemu služabniku, naj si poišče zavetje v poganski deželi. Dejal mu je: "Vstani, pojdi v Sarepto pri Sidonu, in tam prebivaj; glej, zapovedal sem ondi ovdoveli ženi, da te oskrbuje." (1 Kr 17,9)
Ta ženska ni bila Izraelka. Nikoli ni bila deležna prednosti in blagoslovov, ki jih je uživalo izvoljeno Božje ljudstvo, toda verovala je v pravega Boga in hodila v vsej luči, ki je razsvetljevala njeno pot. Ker torej Elija ni bil več varen v Izraelu, ga je Bog poslal k tej ženski, da bo v njenem domu našel zavetišče.
"Vstane torej in odide v Sarepto, in ko pride do mestnih vrat, glej, vdova je bila/129/ ondi in je pobirala dračje. In jo pokliče ter veli: Prinesi mi, prosim, malo vode v posodi, da pijem. Ko ona gre, da prinese, pokliče za njo in veli: Prosim, prinesi mi tudi grižljaj kruha v svoji roki." (1 Kr 17, 10.11)
V tem revnem domu je lakota hudo pritiskala in zdelo se je, da bo pošla še tista zaloga pičle hrane. Elija je prišel prav na dan, ko se je vdova zbala, da se bo morala vdati v boju za ohranitev življenja, in tako je bila do skrajnosti preizkušena njena vera v moč živega Boga, da lahko zadovolji njene potrebe. Toda celo v tej hudi skrajni sili je pričala o svoji veri tako, da je ustregla želji tujca, ki jo je prosil, naj z njim podeli svoj zadnji grižljaj.
V odgovor na Elijevo prošnjo po hrani in vodi je vdova rekla: "Kakor res živi Gospod, tvoj Bog, nimam ničesar pečenega, samo prgišče moke v skrinji in malo olja v vrču, in glej, ravnokar sem nabrala malo dračja, da stopim noter in to pripravim sebi in svojemu sinu, da jeva in umreva." (1 Kr 17,12) Elija ji je dejal: "Ne boj se! Pojdi in naredi, kakor si dejala, toda pripravi meni majhen kolač najprej ter mi ga prinesi in potem pripravi sebi in svojemu sinu. Zakaj tako pravi Gospod, Izraelov Bog: Moka v skrinji ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dneva, ob katerem pošlje Gospod dež nad zemljo." (1 Kr 17,13.14)
Večjega preizkusa vere od tega ni bilo mogoče zahtevati. Vdova je tudi doslej z vsemi tujci ravnala prijazno in radodarno. Sedaj je ne glede na trpljenje, ki bi ga lahko doživela ona in sin, z zaupanjem v Izraelovega Boga,/130/ da bo zadovoljil vsako njeno potrebo, stala pred tem najhujšim preizkusom gostoljubnosti ter "naredila po Elijevi besedi". (1 Kr 17,15)
Feničanka je izkazala čudovito gostoljubnost Božjemu preroku, in prav tako čudovito sta bili nagrajeni njena vera in radodarnost. "In je jedla, tudi on in ona in njena družina dosti dni. Moka v skrinji ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo po Gospodovi besedi, ki jo je bil govoril po Eliju." (1 Kr 17,15.16)
"Zgodi se pa po teh rečeh, da zboli sin tiste žene, hišne gospodinje, in bolezen mu je bila tako huda, da ni bilo več sape v njem. In reče Eliju: Kaj je meni s teboj, Božji mož? Prišel si k meni, da spraviš v spomin mojo krivico in da umoriš mojega sina!
On pa veli: Daj mi sem svojega sina. In ga vzame iz njenega naročja ter ga odnese v zgornjo izbo, kjer je prebival, in ga položi na svojo posteljo. ... In se razprostre trikrat nad detetom in kliče h Gospodu. ... In Gospod je uslišal Elijev glas, in dečkova duša se je povrnila vanj, in je oživel.
In Elija vzame dečka ter ga prinese iz zgornje izbe dol v hišo in ga izroči njegovi materi; in Elija reče: Glej, tvoj sin živi! In žena reče Eliju: Sedaj sem spoznala, da si ti Božji mož in da Gospodova beseda v tvojih ustih je resnica." (1 Kr 17,17-24)
Vdova iz Sarepte je podelila svoj grižljaj z Elijem in v povračilo je bilo ohranjeno njeno in sinovo življenje. Bog je obljubil velik blagoslov vsem, ki med preizkušnjo in v potrebah izkažejo sočutje/131/ in pomagajo potrebnejšim. Ni se spremenil. Njegova moč ni danes nič manjša, kakor je bila v Elijevih dneh. Sedaj ni nič manj zanesljiva kakor takrat, ko jo je izgovoril naš Zveličar: "Kdor sprejme preroka v ime preroka; prejme plačilo preroka." (Mt 10,41)
"Gostoljubnosti ne pozabite: z njo so namreč nevedoma nekateri vzeli pod streho angele." (Heb 13,2) Te besede kljub minevanju časa niso izgubile svoje moči. Naš nebeški Oče še vedno na pot svojih otrok postavlja priložnosti, za katerimi so skriti blagoslovi. Kdor izkoristi te priložnosti, doživlja veliko veselje. "Podeliš pa lačnemu iz svojega srca in nasitiš potrto dušo; tedaj prisije v temi tvoja svetloba in tvoja temina postane kakor poldan. In Gospod te bo vodil vedno in v najhujši suši ti bo sitil srce in tvoje kosti naredil čile; in boš kakor namočen vrt in kakor vrelec voda, ki se nikdar ne posuše." (Iz 58,10.11)
Kristus tudi danes pravi svojim zvestim služabnikom: "Kdor sprejme vas, sprejme mene in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal." (Mt 10,40) Nobeno prijazno dejanje, ki smo ga storili v njegovem imenu, ne bo neopaženo in nenagrajeno. V to nežno priznanje Kristus prišteva tudi najslabotnejše in najnižje v Božji družini. On pravi: "In če kdo napoji enega od teh malih" - ki so kakor otroci glede svoje vere in poznanja Kristusa - "samo s kupico studenčnice v ime učenca, resnično vam pravim, ne izgubi svojega plačila." (Mt 10,42)/132/
V dolgih letih suše in lakote je Elija goreče molil, da bi se srce Izraelcev od malikovanja obrnilo k zvestobi Bogu. Prerok je potrpežljivo čakal, medtem ko je Gospodova roka hudo pritiskala prizadeto deželo. Ko je prerok videl dokaze trpljenja in pomanjkanja, ki so se povsod večali, je žalost strla njegovo srce, zato je zahrepenel po moči, da bi hitro opravil prenovo. Toda sam Bog je ta, ki je izvrševal svoj načrt, vse pa, kar je lahko naredil njegov služabnik, je bilo moliti v veri in čakati na čas za odločno delovanje.
Prevladujoče odpadništvo v Ahabovih dneh je bilo posledica dolgoletnega napačnega ravnanja. Izrael se je počasi leto za letom oddaljeval od prave poti. Mnogi rodovi niso hoteli poravnati poti svojim nogam in nazadnje se je velika večina ljudstva vdala vodstvu sil teme.
Minilo je približno stoletje, odkar je Izrael pod vladavino kralja Davida z veseljem složno prepeval hvalnice Najvišjemu ter tako priznaval svojo popolno odvisnost od njega za vsakdanje blagoslove. Prisluhnimo njihovim besedam čaščenja: "O Bog našega zveličanja! Delaš, da se vesele, kjer je svit jutra in mrak večera. Ti si obiskal zemljo in ji dal obilost, močno jo obogatil. Božji potok je napolnjen z vodami. Pripravljaš jim žito, ko si jo tako obdelal,/133/ napojil njene brazde in ji razmočil njene grude; z deževjem si jo zrahljal, kal njeno blagoslovil. Venčal si leto svoje dobrote, in tvoje sledi kapljajo maščobo. Kapljajo tudi trate v puščavi, in griči so kakor opasani z radostjo. Pašniki so vsi polni čred in doline so pogrnjene z obilim žitom. Vse veselo uka in poje." (Ps 65,5.8-13)
Takrat je Izrael priznal Boga kot njega, ki je "postavil zemljo na njene podstave". (Ps 104,5) V svoji veri so peli: "Z valovjem si jo ogrnil kakor z odejo, čez gore so stale vode. Na tvoje karanje so pobegnile, pred glasom tvojega groma so urno bežale - dvignile so se gore, pogreznile se doline - na mesto, katero si jim bil ustanovil. Mejo si jim postavil, da je ne prestopijo, da se ne povrnejo pokrit zemljo." (Ps 104,6-9)
Mogočna sila Neskončnega zadržuje naravne prvine na zemlji, morju in nebu znotraj njihovih meja. Te prvine pa uporablja za srečo svojega stvarstva. Svojo bogato zakladnico odpira vsem, "da daje dež deželi o pravem času in da blagoslovi vse delo" človeških rok. (5 Mz 28,12) "Ti izpuščaš studence po dolinah, da tečejo med gorami; napajajo vse poljske živali, svojo žejo si gase divji osli. Poleg njih prebivajo nebeške ptice, glasijo se izmed vej./134/ On daje, da raste trava živini in zelišče človeku v rabo, da si pripravi hrano iz zemlje, in vino, ki razveseljuje srce človeku, in olje, ki svetel nareja obraz, in kruh, ki podpira srce človeku. Kako mnogotera so tvoja dela, o Gospod, v svoji modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja tvojih stvarstev! Ondi morje, veliko in prostrano, v njem je laznine brez števila, velikih in malih živali. Vse to čaka tebe, da jim daš njihov živež ob svojem času. Kadar jim daješ, pobirajo, odpreš jim svojo roko, in sitijo se z dobrotami." (Ps 104,10-12.14.15.24.25.27.28)
Izrael je imel veliko razlogov za radovanje. Dežela, v katero jih je privedel Gospod, je bila dežela, kjer sta tekla mleko in med. Med tavanjem po puščavi jim je Bog zagotovil, da jih vodi v deželo, kjer jim nikoli ne bo treba trpeti suše. Dejal jim je: "Dežela namreč, ki jo greste posedat, ni kakor Egiptovska dežela, iz katere ste odšli, kjer si sejal seme in moral napeljevati vodo nanje s svojo nogo kakor na zelenjavni vrt. Ampak dežela, kamor potujete, da se je polastite, je dežela hribov in dolin in pije vodo od dežja z neba; dežela je, za katero skrbi Gospod, tvoj Bog: vedno so oči Gospoda, tvojega Boga, obrnjene nanjo, od začetka do konca leta." (5 Mz 11,10-12)
Obljuba o obilem dežju je bila dana pod/135/ pogojem poslušnosti. Gospod je objavil: "Če boste torej marljivo poslušali moje zapovedi, ki vam jih danes zapovedujem, da boste ljubili Gospoda, svojega Boga, in mu služili iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše, bo dajal dežja vaši deželi o pravem času, zgodnjega in poznega dežja, da spraviš žito, vino in svoje olje; tudi za tvojo živino ti dam trave na polju in jedel boš in se nasitil." (5 Mz 11,13-15)
Gospod je svaril svoje ljudstvo: "Varujte se, da se ne da premotiti vaše srce, da bi odstopili s poti in služili tujim bogovom ter jih molili; in Gospodova jeza bi se razvnela proti vam, in zaprl bi nebo, da ne bo dežja in da zemlja ne obrodi svojega sadu, in izginili bi hitro iz predobre dežele, ki vam jo da Gospod." (5 Mz 11,16.17)
Izraelci so bili posvarjeni: "Če pa ne boš poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi hranil in izpolnjeval vse njegove zapovedi in postave, ki ti jih danes zapovedujem: vse te prekletve pridejo nadte in te dohite. Nebo, ki ti je nad glavo, bo bronasto, in zemlja, ki po njej hodiš, železna. Gospod da tvoji deželi za dež prah in pepel, z neba bo padal nate, dokler ne boš pokončan." (5 Mz 28,15.23.24)
To pa so bili modri Jahvejevi nasveti starodavnemu Izraelu. Svojemu izvoljenemu ljudstvu je ukazal: "Zato si vtisnite te moje besede v srce in v svojo dušo in privežite si jih za znamenje na roko in naj bodo kot čelno vezilo med vašimi očmi. In učite jih svoje otroke, govoreč o njih, ko sediš v svoji hiši,/136/ ko hodiš po poti, ko greš spat in ko vstajaš." (5 Mz 11,18.19) Te zapovedi so bile jasne. Toda z minevanjem stoletij so rodovi drug za drugim pozabili pogoje za svojo duhovno blaginjo, zato so pogubni vplivi odpadništva grozili, da bodo odstranili vse ograje, ki jih je postavila božanska milost.
Tako se je zgodilo, da je sedaj Bog obiskal svoje ljudstvo s svojimi najstrožjimi kaznimi. Elijeva napoved se je izpolnila v vsej grozoti. Tri leta so iskali glasnika nesreče v vsakem mestu in narodu. Na Ahabovo zahtevo so mnogi vladarji častno prisegli, da nenavadnega preroka ni bilo najti na njihovem ozemlju. Kljub temu se je iskanje nadaljevalo, kajti Jezabela in Baalovi preroki so smrtno sovražili Elija, zato jim ni bilo žal truda, da bi ga dobili v svojo oblast. Dežja pa še vedno ni bilo.
Po mnogih dneh pa je končno prišla Gospodova beseda Eliju: "Pojdi, pokaži se Ahabu, da dam dežja na zemljo." (1 Kr 18,1)
Poslušen ukazu, je "šel torej Elija, da se pokaže Ahabu". (1 Kr 18,2) Medtem ko se je prerok odpravljal na pot v Samarijo, je Ahab naročil Obadiju, oskrbniku v svojem domu, naj temeljito išče potoke, ker je upal, da bo našel pašo za izstradane črede govedi in ovac. Posledice dolgotrajne suše so čutili celo na kraljevem dvoru. Kralj je bil močno zaskrbljen za prihodnost svojega doma, zato se je odločil osebno pridružiti svojemu služabniku pri iskanju kakšnih ugodnih kotičkov, kjer/137/ bi lahko našla pašo. "Razdelita si torej deželo, da jo prehodita; Ahab gre po eni poti sam in po drugi poti Obadija sam." (1 Kr 18,6)
"In ko je Obadija na poti, glej, pride mu Elija naproti; in ga spozna ter pade na obraz in reče: Si li ti, moj gospod Elija?" (1 Kr 18,7)
Med Izraelovim odpadništvom je Obadija ostal zvest. Njegov gospodar, kralj, ga ni mogel odvrniti od zvestobe živemu Bogu. Sedaj mu je Elija izkazal čast z nalogo, rekoč: "Pojdi, povej svojemu gospodu: Glej, Elija je tu." (1 Kr 18,8)
Obadija je prestrašen vzkliknil: "Kaj sem pregrešil, da hočeš dati mene, svojega hlapca, Ahabu v roko, da me umori?" (1 Kr 18,9) Odnesti tako sporočilo Ahabu je pomenilo oditi v gotovo smrt. Zato je pojasnil preroku: "Kakor resnično živi Gospod, tvoj Bog, ni ga naroda ali kraljestva, kamor ni poslal moj gospod te iskat; in ko so rekli: ni ga tukaj, je zahteval prisego od tistega kraljestva in naroda, da te niso našli. In sedaj mi veliš: Pojdi, povej svojemu gospodu: Glej, Elija je tu! Lahko se zgodi, ko odidem od tebe, da te Gospodov Duh odnese ne vem kam; in ko pridem in povem Ahabu zate, on pa te ne najde, tedaj me umori." (1 Kr 18,10-12)
Obadija je goreče prosil preroka, naj ga ne pošilja. Rotil je: "In tvoj hlapec se boji Gospoda od svoje mladosti. Ali niso tebi, mojemu gospodu, povedali, kaj sem storil, ko je Jezabela morila Gospodove preroke? Da sem jih skril sto izmed Gospodovih prerokov v jami, tu petdeset, tam petdeset, in sem jih oskrboval/138/ s kruhom in z vodo? In sedaj mi veliš: Pojdi, povej svojemu gospodu: Glej, Elija je tu! In me umori." (1 Kr 18, 12-14)
Elija je slovesno prisegel Obadiju, da njegova naloga ne bo zaman. Dejal je: "Kakor res živi Gospod nad vojskami, ki stojim pred njegovim obličjem, gotovo se mu pokažem danes!" (1 Kr 18,15) S tem zagotovilom je šel Obadija to povedat Ahabu.
Kralj je z osuplostjo in grozo poslušal sporočilo o človeku, katerega se je bal in ga sovražil ter ga tako neutrudno iskal. Dobro je vedel, da Elija ne bo izpostavil nevarnosti svojega življenja zgolj zato, da bi ga srečal. Ali je možno, da bo prerok izrekel še eno gorje zoper Izraela? Kraljevo srce je vztrepetalo od groze. Spomnil se je Jeroboamove posušene roke. Ahab se ne bi mogel izogniti poslušnosti pozivu in si ne bi upal dvigniti svoje roke zoper Božjega poslanca. Tako je vladar trepetaje odšel naproti preroku v spremstvu telesne straže.
Kralj in prerok sta se srečala iz oči v oči. Čeprav je bil Ahab poln vročekrvnega sovraštva, se je pred Elijem zdel ukročen in nebogljen. S svojimi prvimi omahljivimi besedami: "Ali si tu ti, ki spravljaš v nesrečo Izraela?" je nehote razodel najbolj skrita čustva svojega srca. (1 Kr 18,17) Ahab je vedel, da je nebo postalo kakor bron po Božji besedi, vendar je poskušal za hude kazni nad deželo obdolžiti preroka.
V prestopnikovi naravi je, da ima Božje poslance odgovorne za nesreče, ki so zanesljiva posledica odstopanja s poti pravičnosti. Kdor/139/ se izpostavi Satanovemu vplivu, ne more videti stvari tako, kakor jih vidi Bog. Ko je pred takšne postavljeno ogledalo resnice, se razjezijo zaradi pomisli, da bodo grajani. Oslepljeni zaradi greha se nočejo spokoriti; menijo, da so se Božji služabniki obrnili zoper nje in si zaslužijo strogo kazen.
Elija se je zavedal svoje nedolžnosti in je stal pred Ahabom, ne da bi si prizadeval opravičiti ali laskati kralju. Prav tako se ni nameraval izogniti kraljevi jezi z veselo novico, da bo suše kmalu konec. Ni se opravičeval. Ogorčen in vnet za Božjo čast je ovrgel Ahabov očitek ter pogumno objavil kralju, da so njegovi grehi in grehi njegovih očetov spravili nad Izraela to strašno nesrečo. Elija je smelo rekel: "Nisem jaz spravil v nesrečo Izraela, temveč ti in hiša tvojega očeta s tem, da ste zapustili Gospodove zapovedi in si ti hodil za Baali." (1 Kr 18,18)
Tudi danes obstaja potreba po strogi graji, saj so strašni grehi ločili ljudi od Boga. Nezvestoba hitro postaja priljubljena. Tisoči govorijo: "Nočemo, da bi nam ta kraljeval." (Lk 19,14) Prijetne pridige, ki jih tako pogosto slišimo, nimajo trajnega učinka; trobenta ne oddaja razločnega zvoka. Jasne in ostre resnice Božje besede ljudem ne prodirajo do srca.
Mnogi teh, ki se imajo za kristjane, bi dejali, če bi izrazili svoje prave občutke: Čemu je treba govoriti tako odkrito? Prav tako bi lahko vprašali: Čemu je moral Janez Krstnik reči farizejem: "Gadja zalega, kdo vas je poučil, da ubežite prihodnji/140/ jezi?" (Lk 3,7) Čemu je moral izzvati Herodiadino jezo s tem, da je povedal Herodu, da nezakonito živi z bratovo ženo? Kristusov znanilec je izgubil svoje življenje zato, ker je govoril odkrito. Zakaj ni mogel živeti, ne da bi izzival nezadovoljstvo ljudi, ki so živeli v grehu?
Tako so razpravljali ljudje, ki bi morali stati kot zvesti stražarji Božjega zakona, dokler ni preračunljivost sedla na prostor zvestobe, greh pa je ostal nekaznovan. Kdaj bo v cerkvi znova slišati glas zvestega ukora?
"Ti si tisti mož!" (2 Sam 12,7) Tako nezmotljivo jasne besede, kakršne so te, ki jih je izgovoril Natan Davidu, je redko slišati z današnjih prižnic; redko se pojavijo v javnih občilih. Ko bi ne bile tako redke, bi lahko videli med ljudmi večje razodetje Božje moči. Gospodovi glasniki se ne smejo pritoževati, da njihov trud ne obrodi sadu, če se prej ne spokorijo zaradi svoje ljubezni do odobravanja in želje po ugajanju ljudem, zaradi česar zamolčijo resnico.
Pridigarji, ki delajo, kar je všeč ljudem, in vpijejo: Mir, mir, ko Bog ni oznanil miru, naj ponižajo svoje srce pred Bogom in ga prosijo odpuščanja za svojo hinavščino in pomanjkanje moralnega poguma. Sporočila, ki jim je bilo zaupano, niso omilili iz ljubezni do svojega bližnjega, temveč zaradi prizanesljivosti do sebe in ljubezni do lagodja. Prava ljubezen želi najprej počastiti Boga in rešiti ljudi. Kdor ima takšno ljubezen, se ne bo izogibal resnici, da bi se rešil neprijetnih posledic odkritega pričevanja. Ko so ljudje v nevarnosti, Božji služabniki ne smejo/141/ misliti nase, temveč morajo spregovoriti, kar jim je bilo naročeno, in ne smejo opravičevati ali prikrivati zla.
O, ko bi se vsak pridigar zavedal svetosti svoje službe in svojega dela ter pokazal pogum, kakršnega je kazal Elija! Pridigarji, ki jih je Bog določil za glasnike, imajo ogromno odgovornost. Morajo namreč prepričevati, kaznovati in opominjati "z vso potrpežljivostjo". (2 Tim 4,2) Namesto Kristusa morajo delati kot oskrbniki nebeških skrivnosti ter spodbujati poslušne in svariti neposlušne. Svetovna preračunljivost ne sme vplivati nanje. Nikoli ne smejo zaviti s poti, po kateri jim je ukazal hoditi Jezus. Iti morajo naprej v veri in se spominjati, da jih obdaja oblak prič. Ne smejo govoriti svojih besed, marveč besede, ki jim jih je ukazal govoriti On, ki je večji od zemeljskih vladarjev. Njihovo sporočilo se mora glasiti: "Tako pravi Gospod." Bog vabi ljudi, kakršni so bili Elija, Natan in Janez Krstnik - ljudi, ki bodo zvesto oznanili njegovo sporočilo, ne glede na posledice, ljudi, ki bodo pogumno povedali resnico, čeprav bodo s tem žrtvovali vse, kar imajo.
Bog ne more uporabiti ljudi, ki se ob nevarnosti, ko se od vseh zahteva moč, pogum in vpliv, bojijo odločno postaviti za pravico. Potrebuje ljudi, ki se bodo zvesto bojevali zoper zmoto, "zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12) Takšnim bo spregovoril: "Dobro, vrli in zvesti hlapec, ... pojdi v veselje svojega Gospoda." (Mt 25,23)/142/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!