 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
9. Elija Tisbljan (angleško)
Temeljno besedilo: 1 Kr 17,1-7
Med gileadskimi gorami vzhodno od Jordana je v Ahabovih dneh prebival mož vere in molitve, čigar neustrašna služba je bila določena ustaviti hitro širjenje odpadništva v Izraelu. Čeprav je Elija Tisbljan živel daleč od kakšnega znanega mesta in ni zasedal nikakršnega visokega položaja v življenju, je nastopil svoje poslanstvo z zaupanjem, da mu bo Bog pripravil pot in mu podaril obilen uspeh. Govoril je besede vere in moči, celotno svoje življenje pa je posvetil prenovitvenemu delu. Bil je glas vpijočega v puščavi, ki je obsojal greh in zadrževal plimo zla. Čeprav je poslan k ljudstvu grajat greh, je njegovo sporočilo ponujalo gileadski balzam ljudem, ki so bili ranjeni od greha in so si želeli ozdraveti.
Ko je Elija videl, da se Izrael vse globlje pogreza v malikovalstvo, je bila njegova duša žalostna. Bog je naredil velike reči za svoje ljudstvo. Rešil/119/ jih je sužnosti in jim dal "dežele poganov, ... da naj se drže njegovih postav in hranijo njegove zakone". (Ps 105,44.45) Dobrotljive Jahvejeve načrte pa so sedaj skoraj pozabili. Nevera je hitro ločevala izvoljeni narod od Vira njegove moči. Ko je Elija iz svojega gorskega zavetja opazoval odpadništvo, ga je prežela žalost. V duševni bolečini je prosil Boga, naj svoje izvoljeno ljudstvo ustavi na njihovi hudobni poti in jih obišče s kaznimi, če je potrebno, da bi v pravi luči videli svojo ločitev od Nebes. Hrepenel je po njihovem spokorjenju, preden bi se toliko pogreznili v zlo in bi toliko izzvali Gospoda, da bi jih dokončno uničil.
Elijeva molitev je bila uslišana. Pogoste prošnje, svarila in opomini niso mogli pripeljati Izraela k spokorjenju. Prišel je čas, ko jim je Bog moral spregovoriti s sodbami. Ker so Baalovi častilci trdili, da nebeški blagoslovi, rosa in dež, ne prihajajo od Jahveja, temveč od navadnih naravnih sil, in da bogastvo in rodovitnost zemlje prihajata od sončne moči, je Božje prekletstvo zadelo oskrunjeno deželo. Odpadlim Izraelovim rodovom je bilo treba pokazati, kako neumno je od Baalove moči pričakovati pozemske blagoslove. Dokler se ne bodo v spokorjenju obrnili k Bogu in ga priznali za vir vseh blagoslovov, ne bo niti deževalo niti rosilo.
Eliju je bila zaupana naloga, da Ahabu oznani nebeško sporočilo o sodbi. Sam si ni prizadeval, da bi/120/ bil Gospodov glasnik; prišla mu je Gospodova beseda. V svoji gorečnosti za čast Božjega dela se ni obotavljal izvršiti božanskih ukazov, čeprav bi ga zaradi poslušnosti lahko hudobni kralj takoj usmrtil. Prerok se je nemudoma odpravil ter potoval dan in noč, dokler ni prispel v Samarijo. V palači ni prosil za sprejem, niti ni čakal, da bi ga uradno najavili. Oblečen v preprosta oblačila, ki so jih nosili preroki tistega časa, je šel mimo straže, ki ga očitno ni opazila, in naenkrat stal pred presenečenim kraljem.
Elija se ni opravičeval zaradi tega nenadnega nastopa. Višji od Izraelovega vladarja mu je ukazal govoriti. Zato je dvignil roko proti nebesom in slovesno prisegel pri živem Bogu, da bodo Izraela zadele sodbe Najvišjega. "Kakor res živi Jahve, Izraelov Bog, ki stojim pred njegovim obličjem, ne bo ta leta ne rose ne dežja, razen le po moji besedi!" (1 Kr 17,1)
Elija je oznanil svoje sporočilo samo zaradi močne vere v zanesljivo moč Božje besede. Ko ne bi bil brezpogojno zaupal v njega, komur je služil, nikoli ne bi stopil pred Ahaba. Na poti v Samarijo je šel mimo žuborečih potočkov, hribov, prekritih z bujnim zelenjem, in čudovitih gozdov, za katere se je zdelo, da jim suša ne more do živega. Vse, na čemer koli se je ustavilo oko, je bilo odeto v lepoto. Prerok bi se utegnil spraševati, kako bi lahko usahnili potoki, ki niso nikoli nehali teči, ali kako bi lahko suša požgala hribe in doline. Vendar se ni prepustil/121/ neveri. Popolnoma je veroval, da bo Bog ponižal odpadlega Izraela in ga s svojimi sodbami pripeljal k spokorjenju. Nebeški razglas je pričel veljati; Božja beseda se mora izpolniti; in Elija je v smrtni nevarnosti pogumno izpolnil svojo nalogo. Sporočilo o neizbežni kazni je kakor strela z jasnega zadelo ušesa hudobnega kralja. Preden si je Ahab lahko opomogel od osuplosti ali utegnil kaj odgovoriti, je Elija izginil prav tako nenadoma, kakor je prišel, ne da bi čakal na učinek svojega sporočila. Gospod pa je šel pred njim/122/ in mu pripravljal pot. Preroku je velel: "Obrni se proti vzhodu ter se skrij pri potoku Keritu, ki teče proti Jordanu. In iz potoka boš pil, krokarjem pa sem zapovedal, da te ondi žive." (1 Kr 17,3.4)
Kralj je skrbno iskal preroka, vendar ga niso našli. Kraljica Jezabela, besna zaradi sporočila, ki je zaprl nebeške zakladnice, ni izgubljala časa. Posvetovala se je z Baalovimi duhovniki, ki so se ji pridružili v preklinjanju preroka in kljubovanju Jahvejevi jezi. Čeprav so si še tako želeli najti njega, ki je objavil nadlogo, so morali doživeti razočaranje. Pa tudi pred drugimi niso mogli skriti spoznanja, da je bila obsodba izrečena zaradi prevladujočega odpadništva. Novice o Elijevem žigosanju Izraelovih grehov in o njegovem prerokovanju o hitro prihajajoči kazni so se z naglico razširile po deželi. Nekateri so se zbali, toda na splošno so nebeško sporočilo sprejeli posmehljivo in porogljivo.
Prerokove besede so se takoj izpolnile. Ljudje, ki so se sprva nagibali k posmehovanju ob misli na nesrečo, so kmalu dobili priložnost za resni premislek. Kajti zemlja, ki je nista osvežila ne rosa ne dež, je bila čez nekaj mesecev suha, zelenje pa je ovenelo. Sčasoma je začela upadati gladina rek, ki so vedno tekle, potoki pa so začeli usihati. Voditelji pa so kljub temu ljudstvo nagovarjali, naj zaupa v Baalovo moč ter zavrže Elijevo prerokovanje kot prazne besede. Duhovniki so še vedno vztrajno trdili, da nalivi dežja prihajajo po Baalovi moči. Govorili so, naj se ljudstvo ne boji Elijevega Boga, niti naj ne trepeta ob/123/ njegovi besedi, kajti Baal daje žetev o pravem času in skrbi za človeka in živali.
Božje sporočilo Ahabu je dalo Jezabeli in njenim duhovnikom ter vsem Baalovim in Ašerinim sledilcem priložnost, da preizkusijo moč svojih bogov ter po možnosti, dokažejo, da je Elijeva beseda lažna. Elijeva prerokba je stala sama nasproti zagotovilom stotinam malikovalskih duhovnikov. Če bi lahko Baal kljub prerokovi objavi dal roso in dež ter povzročil, da bi potoki spet tekli in zelenje uspevalo, potem naj ga izraelski kralj kar moli in ljudstvo naj govori, da je on Bog.
Ker so se Baalovi duhovniki odločili ljudstvo obdržati v zmoti, so še naprej darovali svojim bogovom ter jih dan in noč prosili, naj osvežijo zemljo. Z dragimi daritvami so si duhovniki prizadevali pomiriti jezo svojih bogov; z vnemo in vztrajnostjo, ki bi bili vredni bolj vzvišenega cilja, so se mudili ob poganskih oltarjih in goreče molili za dež. Noč za nočjo je po vsej obsojeni deželi odmevalo njihovo vpitje in prošnje. Toda na nebu se niso pokazali oblaki, ki bi čez dan skrili žgoče sončne žarke. Ne rosa ne dež nista osvežila žejne zemlje. Jahvejeve besede ni moglo spremeniti nič, kar so naredili Baalovi duhovniki.
Minilo je eno leto in še vedno ni bilo dežja. Zemlja je bila požgana kakor od ognja. Žgoča sončna vročina je uničila še tisto malenkost zelenja, kar ga je ostalo. Potoki so usahnili, zato so maloštevilne črede ovac in govedi blejale in mukale ter žalostno tavale sem ter tja. Nekoč bujna polja so postala podobna žgočemu puščavskemu pesku, razdejani puščavi. Gaji, posvečeni malikovanju, so bili brez listja, gozdna drevesa so bila kakor pošastni okostnjaki/124/ narave in niso dajala sence. Zrak je bil suh in zadušljiv; puščavske nevihte so slepile oči in ovirale dihanje. Nekoč cvetoča mesta in vasi so postala kraji žalovanja. Lakota in žeja sta povzročali med ljudmi in živalmi strašno smrtnost. Vse bolj se je približevala lakota z vso svojo grozo.
Kljub dokazom o Božji moči pa se Izrael ni spokoril, niti se ni naučil nauka, ki mu ga je namenil Bog. Niso spoznali, da On, ki je ustvaril naravo, nadzoruje njene zakone in jih lahko uporabi za sredstvo blagoslova ali uničenja. Ošabni in zasvojeni/125/ s svojim lažnim čaščenjem se niso bili pripravljeni ponižati pod mogočno Božjo roko, temveč so pričeli iskati druge vzroke, katerim bi lahko pripisali svoje trpljenje.
Jezabela nikakor ni hotela priznati, da je suša Jahvejeva kazen. Ker se je odločila trmasto kljubovati nebeškemu Bogu, je skupaj z vsem Izraelom obtoževala Elija, da je on povzročil njihovo bedo. Mar ni govoril zoper njihove oblike čaščenja? Če bi ga lahko odstranili, je zatrjevala, bi pomirili jezo svojih bogov, in njihove težave bi se končale.
Ahab je na kraljičino zahtevo začel skrbno iskati prerokovo skrivališče. Daleč med okoliške narode je poslal sle iskat moža, ki ga je sam sovražil, vendar se ga je tudi bal. Ker si je prizadeval, da bi bilo iskanje čim temeljitejše, je zahteval od teh kraljestev in narodov, naj prisežejo, da resnično ne vedo, kje je prerok. Iskali pa so zaman. Prerok je bil varen pred hudobnostjo kralja, čigar grehi so nad deželo priklicali sodbo žaljenega Boga.
Jezabela se je zaradi neuspeha v boju zoper Elija odločila maščevati tako, da je ukazala pomoriti vse Jahvejeve preroke v Izraelu. Nobeden ni smel ostati živ. Razkačena ženska je uresničila svoj namen s pobojem veliko Božjih služabnikov. Seveda pa niso pomorili vseh. Obadija, oskrbnik Ahabove hiše, ki je bil zvest Bogu, je "vzel sto prerokov in jih je skril v jami tu petdeset in tam petdeset, ter jih oskrboval s kruhom in z vodo", čeprav je s tem tvegal svoje življenje. (1 Kr 18,4)/126/
Minilo je drugo leto lakote, na neusmiljenem nebu pa še vedno ni bilo znamenj, da bo deževalo. Suša in lakota sta še vedno pustošili po kraljestvu. Očetje in matere so bili prisiljeni gledati, kako jim umirajo otroci, ker jim niso mogli lajšati trpljenja. Odpadli Izrael pa še vedno ni hotel ponižati svojega srca pred Bogom in so dalje mrmrali zoper moža, po čigar besedi so jih doletele te hude kazni. Zdelo se je, da svojega trpljenja in nesreče niso spoznali za vabilo k spokorjenju, za božanski ukrep, s katerim jih je želel obvarovati, da ne bi naredili usodnega koraka čez mejo nebeškega odpuščanja.
Izraelovo odpadništvo je bilo hujše zlo kakor pa vsa množica strahot lakote. Bog je hotel osvoboditi ljudstvo njihove zmote in jim pomagati razumeti, da so odgovorni njemu, komur dolgujejo svoje življenje in vse drugo. Poskušal jim je pomagati oživiti njihovo izgubljeno vero, zato je nadnje nujno moral pripeljati veliko stisko.
"Ali mi je res po volji brezbožnikova smrt? govori Gospod Jahve; ali mi ni bolj všeč, da se spreobrne od svojega dejanja ter živi? Vrzite od sebe vse svoje prestopke, s katerimi ste se pregrešili, in oskrbite si novo srce in novega duha! Kajti čemu naj bi mrli, o Izraelova družina? Zakaj meni ni po volji smrt njega, ki gine, govori Gospod Jahve. Zato se spreobrnite in živite! Obrnite se, obrnite se od svojih hudobnih poti! Ker čemu bi hoteli mreti, o Izraelova družina?" (Ezk 18,23.31.32; 33,11)
Bog je poslal Izraelu glasnike z vabili, naj se povrnejo k zvestobi. Ko bi ubogali vabila in/127/ se odvrnili od Baala k živemu Bogu, Elijevo sporočilo o kazni nikoli ne bi bilo podano. Toda svarila, ki bi lahko bila vonjava življenja za življenje, so se jim izkazala kot vonjava smrti za smrt. Ranjen je bil njihov ponos, razjezili so se na glasnike in sedaj so silno sovražili preroka Elija. Ko bi le padel v njihove roke, bi ga z veseljem izročili Jezabeli - kakor da bi z utišanjem njegovega glasu lahko ustavili uresničitev njegovih besed! Kljub nesreči so dalje odločno vztrajali v malikovanju. Tako so še povečevali krivdo, ki je nad deželo priklicala nebeške kazni.
Za prizadetega Izraela je obstajalo samo eno zdravilo - opustiti grehe, ki so nadnje priklicali kaznovalno roko Vsemogočnega, in obrniti se h Gospodu z vsem srcem. Njim je bilo namenjeno zagotovilo: "Kadar zaprem nebo, da ne bo dežja, ali če zapovem kobilicam, da pojedo deželo, ali če pošljem kugo med svoje ljudstvo: če se bo moje ljudstvo, ki je imenovano po mojem imenu, ponižalo in molilo in iskalo moje obličje ter se odvrnilo od svojih hudobnih poti: tedaj uslišim iz nebes in odpustim njihov greh in ozdravim njihovo deželo." (2 Let 7,13.14) Bog je še dalje zadrževal roso in dež, dokler koli ni nastala odločna prenova, saj jim je šele potem lahko podelil blagoslove./128/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!