 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
73. Davidova zadnja leta (angleško)
Temeljno besedilo 2 Sam 24; 1 Kralj 1; 1 Let 21; 28; 29
Absalomov poraz ni takoj prinesel miru kraljestvu. Vstaji se je pridružil tako velik del ljudstva, da se David ni hotel vrniti v svojo prestolnico in ponovno zavzeti svoje oblasti brez povabila rodov. V zmedi, ki je nastala po Absalomovem porazu, ni bilo takojšnjega in odločnega delovanja, da bi kralja poklicali nazaj. In ko je Juda končno poskusil pripeljati Davida, se je pojavila zavist drugih rodov in nastala nasprotna revolucija. Ta je bila hitro zadušena, in v Izraela se je povrnil mir.
Davidova zgodovina daje eno najvplivnejših pričevanj, ki so bila kdaj dana o nevarnostih, ki pretijo človeku zaradi moči in bogastva ter pozemske časti - zaradi moči, ki si jih ljudje najbolj želijo. Redki so šli skozi izkušnjo, ki bi bila bolje prikrojena, da jih pripravi za zdržanje takega preizkusa. Davidovo zgodnje pastirsko življenje, ki ga je naučilo ponižnosti, potrpežljivega dela in nežne skrbi za čredo; občestvo z naravo v samoti gora, razvoj nadarjenosti za glasbo in pesništvo ter usmerjanje misli k Stvarniku; dolga vzgoja puščavskega življenja, ki je terjala pogum, trdnost, potrpežljivost in vero v Boga - vse te reči je Gospod določil kot pripravo za Izraelov prestol. David je užil dragocene izkušnje Božje ljubezni in bil obilo obdarjen z Božjim Duhom. V Savlovi zgodovini je videl skrajno ničvrednost gole človeške modrosti. Pa vendar sta posvetni uspeh in čast tako oslabila Davidov značaj, da ga je skušnjavec večkrat premagal.
Druženje s poganskimi ljudstvi je zbudilo željo, da bi posnemali njihove ljudske običaje in zanetili poželenje po posvetni velikosti. Izraela naj bi častili kot Jahvejevo ljudstvo, toda z naraščanjem ošabnosti in samozaupnosti so postali Izraelci/746/ nezadovoljni s to vzvišenostjo. Raje so skrbeli za svoj ugled med drugimi narodi. Ta duh je privabljal skušnjavo. Da bi David razširil svoje zmage med tujimi narodi, se je odločil povečati svojo vojsko tako, da je poklical v vojaško službo vse, ki so bili primerne starosti. Da bi to dosegel, je bilo treba popisati prebivalstvo. To kraljevo dejanje sta spodbudili ošabnost in častihlepnost. Štetje ljudstva bo pokazalo nasprotje med šibkostjo kraljestva v času, ko je David zasedel prestol, ter njegovo močjo in blaginjo v času njegove vladavine. To bi težilo k nadaljnjemu pospeševanju že tako prevelike samozaupnosti kralja in ljudstva. Sveto pismo pravi: "In Satan se je vzdignil zoper Izraela in spodbodel Davida, da naj sešteje Izraela." (1 Let 21,1) Izraelovo blaginjo v Davidovem času gre prej pripisati Božjim blagoslovom kakor pa kraljevim sposobnostim ali moči vojske. Naraščanje vojaških sil v kraljestvu pa bi dalo okoliškim narodom vtis, da je Izrael zaupal v svoje vojske, ne pa v Jahvejevo moč.
Čeprav je bilo izraelsko ljudstvo ponosno na velikost naroda, niso bili naklonjeni Davidovemu načrtu o tako obsežni razširitvi vojaške službe. Predlagano novačenje je povzročilo mnogo nezadovoljstva; zato so za štetje ljudstva uporabili vojaške poveljnike namesto duhovnikov in sodnikov, ki so prej opravljali popis. Cilj tega početja je bil neposredno nasproten načelom bogovladja. Celo Joab je ugovarjal, ki se je do sedaj sicer izkazal nevesten. Rekel je: "Gospod pridaj k svojemu ljudstvu stokrat toliko, kolikor jih je! Ali, moj gospod, kralj, niso li vsi hlapci mojega gospoda? Čemu zahteva to moj gospod? Zakaj naj se to šteje v pregreho Izraelu? Vendar pa je obveljala kraljeva beseda zoper Joaba. Zatorej odide Joab in prehodi vse Izraelovo in se vrne v Jeruzalem." (1 Let 21,3.4) Štetje še ni bilo končano, ko se je David že prepričal o svojem grehu. Samoobtožujoče je rekel Bogu: "Hudo sem grešil, da sem storil to; a sedaj, prosim, odpravi krivico svojega hlapca, kajti ravnal sem zelo nespametno." (1 Let 21,8) Naslednje jutro je prerok Gad prinesel Davidu sporočilo: "Tako pravi Gospod: Izberi si: bodisi tri leta lakote ali da tri mesece bežiš pred/747/ svojimi nasprotniki, ko te dohiteva meč tvojih sovražnikov, ali pa tri dni Gospodov meč in kugo v deželi in Gospodovega angela, ki bo pogubljal po vseh Izraelovih mejah." (1 Let 21,11.12) Prerok je dejal: "Sedaj pa premisli, kakšen odgovor naj dam njemu, ki me je poslal." (1 Let 21,12)
Kraljev odgovor se je glasil: "V veliki stiski sem! Rajši padem, prosim, v Gospodovo roko, kajti veliko je njegovo usmiljenje; le nikar naj ne padem v človeško roko!" (1 Let 21,13)
Deželo je udarila kuga, ki je uničila sedemdeset tisoč Izraelcev. Toliko da se šiba ni zlila tudi na prestolnico, ko je David povzdignil oči in videl "Gospodovega angela, stoječega med nebom in zemljo, in v njegovi roki potegnjen meč, naperjen proti Jeruzalemu. Tedaj padejo David in starešine, oblečeni v raševino, na svoje obraze." (1 Let 21,16) Kralj je prosil Boga v dobro Izraela: "Nisem li jaz velel, naj se sešteje ljudstvo? Jaz sem tisti, ki sem grešil in zelo krivično ravnal, te ovce pa, kaj so storili? Tvoja roka, prosim, o Gospod, moj Bog, bodi zoper mene in zoper hišo mojega očeta, nikar zoper tvoje ljudstvo, da ga tepe!" (1 Let 21,17)
Štetje je povzročilo nezadovoljstvo med ljudstvom, pa vendar so gojili enake grehe, kakršni so spodbudili Davidovo dejanje. Kakor je Gospod po Absalomovem grehu obiskal s sodbo Davida, tako bo po Davidovi napaki kaznoval Izraelove grehe.
Angel pokončevalec je bil ustavljen ravno, ko je prišel pred Jeruzalem. Stal je na gori Moriji, "pri gumnu Ornana Jebusejca". (1 Let 21,15) David se je po prerokovem navodilu odpravil na goro in tam postavil oltar Gospodu "in je daroval žgalne in mirovne daritve in klical Gospoda; On pa mu je odgovoril iz nebes po ognju na oltarju žgalnih daritev. In Gospod se je dal izprositi za deželo, in kuga je nehala nad Izraelom." (1 Let 21,26; 2 Sam 24,25)
Kraj, kjer je bil postavljen oltar, so imeli odtlej za sveta tla, in ga je Ornan želel kralju podariti. Kralj pa ga ni hotel sprejeti. Rekel je: "Nikar, ampak res hočem to kupiti od tebe za polno ceno, ker ne vzamem, kar je tvojega, za Gospoda, in ne bom daroval žgalne daritve brez stroškov. Dal je torej David Ornanu za tisti kraj šeststo zlatih/748/ seklov po teži." (1 Let 21,24.25) Ta kraj, ki je veljal za spominskega kot kraj, kjer je Abraham postavil oltar, da bi daroval svojega sina, in je zdaj postal češčen zaradi te velike rešitve, je bil kasneje izbran za sedež templja, ki ga je postavil Salomon.
Nad Davidova zadnja leta pa se je zgrnila še ena senca. Dosegel je starost sedemdesetih let. Nadloge in izpostavljanja v njegovih zgodnjih tavanjih ter veliko vojn, skrbi in stiske v kasnejših letih so spodkopali studenec življenja. Kljub temu da je njegov um ohranil jasnost in moč, sta slabotnost in starost z željo po odmaknjenosti preprečila hitro razumevanje tega, kar se je odvijalo v kraljestvu. V senci prestola se je zopet pojavil upor. Ponovno se je razodel sad Davidove očetovske popustljivosti. Ta, ki si je sedaj poželel prestola, je bil Adonija, mož zelo lepe postave po zunanjosti in vedenju, vendar nenačelen in lahkomiseln. V svoji mladosti je bil zelo razvajen, saj ga "njegov oče ni nikdar užalil, da bi mu bil rekel: Zakaj si storil tako?" (1 Kralj 1,6) Zdaj se je uprl oblasti Boga, ki je za prestol določil Salomona. Salomon je bil bolje kakor njegov brat usposobljen, da postane Izraelov vladar, tako glede naravne obdarjenosti kakor tudi po verskem značaju. Čeprav je bila Božja izbira jasno nakazana, je Adonija našel somišljenike. Joab je bil do sedaj kljub krivdi za mnoge zločine zvest prestolu, zdaj pa se je skupaj z duhovnikom Abiatarjem pridružil zaroti proti Salomonu.
Upor je dozorel; zarotniki so se zbrali na velikem slavju zunaj mesta, da bi Adonija razglasili za kralja. Njihove načrte je preprečilo takojšnje dejanje maloštevilnih zvestih oseb, med katerimi so bili vodje duhovnik Zadok, prerok Natan in Salomonova mati Batseba. Stanje so predstavili kralju in ga spomnili na božanski ukaz, da naj bi prestol nasledil Salomon. David se je nemudoma odrekel prestolu v korist Salomona, ki je bil takoj pomaziljen in razglašen za kralja. Zarota je bila zadušena. Njeni glavni udeleženci so si nakopali smrtno kazen. Abiatarju je bilo prizaneseno iz spoštovanja do njegove službe in prejšnje zvestobe Davidu. Bil pa je odstranjen iz službe velikega duhovnika, da je prešla na Zadokovo potomstvo. Joabu in Adoniju je bilo prizaneseno za nekaj časa, po Davidovi smrti pa sta bila kaznovana/749/ za svoje hudodelstvo. Izvršitev kazni nad Davidovim sinom je dovršila štirikratno obsodbo, ki je pričala o Božjem studu do očetovega greha.
Od samega začetka kraljevanja je bil eden Davidovih najbolj priljubljenih načrtov, da bi Gospodu postavil svetišče. Čeprav mu ni bilo dovoljeno izvršiti načrta, ni kazal glede tega nič manjše gorečnosti in vneme. Priskrbel je obilo najdragocenejše snovi - zlato, srebro, oniksove kamne in kamne raznih barv; marmor in najdragocenejši les. Zdaj pa je moral te vredne dragocenosti, ki jih je zbral, izročiti drugim, ker je bilo določeno, da bodo druge roke postavile hišo skrinji, simbolu Božje navzočnosti.
Ko je kralj videl, da se mu približuje konec, je sklical Izraelove kneze skupaj s predstavniki iz vseh delov kraljestva, da prejmejo v skrbništvo to zapuščino. Želel jim je izročiti svoje zadnje naročilo ter jim zagotoviti sodelovanje in podporo v velikem delu, ki ga je treba dokončati. Zaradi njegove telesne slabosti se ni pričakovalo, da bo osebno navzoč pri tem dejanju. Ampak nadenj je prišel Božji navdih in z več gorečnosti in moči, kakor bi si ju želel, je bil zadnjič zmožen spregovoriti svojemu ljudstvu. Povedal jim je o osebni želji, da bi postavil svetišče, in o Gospodovem ukazu, da mora delo zaupati svojemu sinu Salomonu. Božansko zagotovilo se je glasilo: "Salomon, tvoj sin, bo zgradil mojo hišo in moje veže, zakaj izvolil sem ga, da mi bodi sin in jaz mu bom oče. In utrdim njegovo kraljestvo na vekomaj, če bo stanovitno izpolnjeval moje zapovedi in sodbe, kakor se danes godi." (1 Let 28,6.7) David je še rekel: "Sedaj torej, vpričo vsega Izraela, Gospodovega zbora, in vpričo našega Boga velim: Izpolnjujte in v čislih imejte vse zapovedi Gospoda, svojega Boga, da bi dedno vladali to dobro deželo in jo v dedno last zapustili svojim otrokom za seboj na vekomaj." (1 Let 28,8)
David je iz lastne izkušnje spoznal, kako težka je pot njega, ki odide od Boga. Čutil je obsodbo prekršenega zakona in žel posledice prestopanja. Njegovo celotno bitje je ganila skrb, ali bodo Izraelovi voditelji zvesti Bogu ter ali bo Salomon ubogal Božji zakon in se izogibal grehov, ki so oslabili očetovo oblast, mu zagrenili življenje in osramotili Boga. David je vedel,/750/ da bo Salomon za upiranje skušnjavam, ki ga bodo prav gotovo oblegale na vzvišenem položaju, potreboval srčno ponižnost, neprestano zaupanje v Boga ter nenehno čuječnost. Kajti tako pomembne osebe so posebna tarča za Satanove puščice. Ko se je David obrnil k svojemu sinu, ki je že bil priznan za prestolonaslednika, je rekel: "Ti pa, Salomon, moj sin, spoznaj Boga, ki je Bog tvojega očeta, in mu služi z nerazdeljenim srcem in z radovoljnim duhom! Kajti Gospod preiskuje vsa srca in razume vse naklepe misli. Če ga boš iskal, ga najdeš; če pa ga zapustiš, te zavrže vekomaj! Sedaj torej pazi, kajti Gospod te je izvolil, da zgradiš hišo za svetišče; močan bodi in delaj!" (1 Let 28,9.10)
David je dal Salomonu natančna navodila za gradnjo templja, načrte za vsak del in vse pripomočke za službo, kakor mu je bilo razkrito po božanskem navdihnjenju. Salomon je bil še mlad in se je zbal tako velike odgovornosti, kakršna je bila postavitev templja in vladanje Božjemu ljudstvu. David je dejal svojemu sinu: "Bodi močan in srčen, in delaj! Ne boj se in ne plaši se, zakaj Gospod Bog, moj Bog, je s teboj, ne odtegne se ti in te ne zapusti." (1 Let 28,20)
David je spet spregovoril občini: "Salomon, moj sin, ki je njega samega izvolil Bog, je še mlad in šibek, in delo je veliko; kajti tista palača ni za človeka, ampak za Gospoda Boga. Jaz pa sem z vsemi svojimi močmi pripravil za hišo svojega Boga." (1 Let 29,1.2) Potem je naštel gradivo, ki ga je zbral. Nato je dejal: "Razen tega, ker me veseli hiša mojega Boga, sem dal iz lastnega zaklada zlata in srebra za hišo svojega Boga poleg vsega, kar sem oskrbel za sveto hišo: tri tisoč talentov zlata, zlata iz Ofirja, in sedem tisoč talentov prečiščenega srebra, da se z njim prevlečejo hišne stene." (1 Let 29,3.4) Nazadnje je vprašal zbrano množico, ki je prinesla prostovoljne darove: "In kdo je radovoljen napolniti danes svojo roko za Gospoda?" (1 Let 29,5)
Ljudstvo se je z veseljem odzvalo temu vabilu: "Tedaj so se izkazali radovoljne poglavarji očetovin in knezi Izraelovih rodov in poveljniki čez tisoč in čez sto in oskrbniki kraljevih opravil, in so darovali za službo Božje hiše pet tisoč talentov zlata/751/ in deset tisoč darikov, srebra pa deset tisoč talentov in brona osemnajst tisoč talentov in železa za sto tisoč talentov. In tisti, pri katerih so se našli dragi kamni, so jih dali v zaklad Gospodove hiše. ... Tedaj se je ljudstvo veselilo, da so radovoljno darovali, ker z nerazdeljenim srcem so to poklonili Gospodu prostovoljno, tudi kralj David se je radoval z velikim veseljem.
In David je hvalil Gospoda vpričo vsega zbora in dejal: Hvaljen bodi, o Gospod, Bog Izraela, našega očeta, od vekov na veke! Tvoja, o Gospod, je velikost in moč in slava in dika in veličastvo; zakaj vse, kar je v nebesih in na zemlji, je tvoje. Tvoje je kraljestvo, o Gospod, in ti si povišan kot glava nad vsem! Bogastvo in čast prihaja od tebe, in ti si vladar vsemu, in v tvoji roki je moč in oblast, in v tvoji roki je poveličati in ojačiti vse. Sedaj torej, naš Bog, te zahvaljujemo in hvalimo ime tvoje slave. Saj kdo sem jaz in kdo je moje ljudstvo, da bi imeli moč toliko radovoljno darovati tebi? Kajti od tebe je vse, in iz tvoje roke smo prejeli in dali tebi. Zakaj mi smo tujci pred teboj in priseljenci, kakor so bili vsi naši očetje; naši dnevi na zemlji so kakor senca in ni upanja, da tu ostanemo. O Gospod, naš Bog, vsa ta obilna množina, ki smo jo pripravili v zgradbo tvoje hiše, tvojemu svetemu imenu, je iz tvoje roke in vse to je tvoje. Vem tudi, moj Bog, da preiskuješ srce in prijetna ti je preprostost.
Jaz sem torej iz preprostosti svojega srca vse to radovoljno daroval, in sedaj sem z veseljem videl tvoje ljudstvo, ki je tu pričujoče, da je radovoljno tebi darovalo. O Gospod, Bog Abrahama, Izaka in Izraela, naših očetov, ohrani vekomaj tako misel in namero v srcu tvojega ljudstva in obračaj njihova srca k sebi! In daj Salomonu, mojemu sinu, nerazdeljeno srce, da izpolnjuje tvoje zapovedi, tvoja pričevanja in tvoje postave in da stori vse in da zgradi palačo, ki sem oskrbel zanjo priprave! David je rekel vsemu zboru: Hvalite sedaj Gospoda, svojega Boga! In ves zbor je hvalil Gospoda, Boga svojih očetov, in pripognili so se in storili poklon Gospodu." (1 Let 29,6-20)
Kralj je z najglobljim zanimanjem zbral dragoceno gradivo/752/ za gradnjo in olepšavo templja. Spesnil je veličastne hvalnice, ki bodo v poznejših letih odmevale po njegovih dvoranah. Zdaj se je njegovo srce veselilo v Bogu, ko so poveljniki očetovin in Izraelovi knezi tako plemenito odgovorili na njegovo vabilo ter se ponudili za pomembno delo, ki je bilo pred njimi. Ko so ponudili svoje storitve, so bili nagnjeni k temu, da bi naredili še več. Zalogo zbranih darov so povečali s prilaganjem lastnih sredstev v zakladnico. David je globoko občutil lastno nevrednost v zbiranju gradiva za Božjo hišo. Razveselil ga je izraz vdanosti in pripravljenosti, ki so jo pokazali voditelji v njegovem kraljestvu, ko so z radovoljnim srcem posvečali svoje zaklade Jahveju in se izročali njegovi službi. Samo Bog je v njegovo ljudstvo vsadil to pripravljenost. On, in ne človek, mora biti poveličevan. On je oskrbel ljudstvo z bogastvi zemlje in njegov Duh jih je spodbudil, da so prinašali svoje dragocenosti za tempelj. Vse je bilo Gospodovo. Če njegova ljubezen ne bi ganila srca ljudi, bi se kralj zaman trudil in tempelj ne bi bil nikoli postavljen.
Vse, kar človek prejema od Božjega obilja, še vedno pripada Bogu. Kar koli je Bog dal vrednega in lepega od zemeljskih stvari, je dano v človeške roke, da jih preizkusi - da naznani globine njihove ljubezni do Boga in da se vidi, kako bodo cenili darove njegove milosti. Ne glede na to, ali gre za materialno ali duhovno bogastvo, je treba to kot radovoljno daritev prinesti pred Jezusove noge. Dajalec naj skupaj z Davidom reče: "Kajti od tebe je vse, in iz tvoje roke smo prejeli in dali tebi." (1 Let 29,14)
Ko je David začutil, da se mu približuje smrt, ga je še vedno skrbelo za Salomona in za Izraelovo kraljestvo, katerega blaginja je bila zelo odvisna od kraljeve zvestobe. "In zapove svojemu sinu Salomonu, rekoč: Jaz odhajam po poti vsega zemeljskega; bodi torej močan in kaži se moža in strezi na službo Gospodu, svojemu Bogu, da hodiš po njegovih poteh, da izpolnjuješ postave in zapovedi in njegove sodbe in njegova pričevanja, ... da bi imel prospeh v vsem, kar počneš in kamor koli se obrneš; da bi Gospod utrdil svojo besedo, ki jo je govoril zame, rekoč: Bodo li pazili tvoji sinovi na svojo pot, da hodijo pred menoj v resnici in z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo, ne bo ti zmanjkalo (je dejal) moža za Izraelov prestol." (1 Kralj 2,1-4)/753/
Davidove "zadnje besede", kakor je zapisano, so pesem - pesem zaupanja, vzvišenega načela in vztrajne vere: "David, Jesejev sin, govori, mož, ki je bil visoko postavljen, maziljenec Jakobovega Boga, sladki pevec psalmov v Izraelu govori: Gospodov Duh je govoril po meni. ... Pride vladar ljudem, pravičen, ki vlada v Božjem strahu, in bo kakor jutranja svetloba, ko sonce vzhaja, jutro brez oblakov; od njegovega sijaja po dežju poganja zelenjava iz zemlje. Čeprav ni taka moja hiša pri Bogu, a vendar je storil večno zavezo z menoj, urejeno v vsem in zavarovano; kajti to je vse moje rešenje in vsa moja želja." (2 Sam 23,1-5)
Davidov padec je bil globok, toda njegovo spokorjenje je bilo veliko, njegova ljubezen goreča in njegova vera močna. Veliko mu je bilo odpuščeno, in zatorej je zelo ljubil. (Luk 7,47)
Davidovi psalmi so šli skozi dolgo vrsto izkušenj, od globin zavestne krivde in samoobsodbe do najvišje vere in najbolj vzvišenega občestva z Bogom. Poročilo njegovega življenja objavlja, da greh lahko prinese samo sramoto in gorje, Božja ljubezen in milost lahko sežeta do najglobljih globin in da bo vera povzdignila spokorjenca, da bo posinovljen za Božjega otroka. Od vseh zagotovil, ki jih vsebuje Božja beseda, je to eno najmočnejših pričevanj o zvestobi, pravičnosti in zavezni Božji milosti.
Človek "beži kakor senca in nima obstanka, a beseda našega Boga ostane vekomaj. A Gospodova milost se razteza od veka do veka nanje, ki se ga boje, in njegova pravičnost je za sinove sinov, zanje, ki hranijo njegovo zavezo in se spominjajo njegovih zapovedi, da jih izpolnjujejo." (Job 14,2; Iz 40,8; Ps 103,17.18)
"Spoznal sem, da bo vse, kar Bog dela, za večno." (Prop 3,14)
Veličastne so obljube, ki so bile storjene Davidu in njegovi hiši, obljube, ki kažejo na večne čase in se izpolnijo v Kristusu. Gospod je objavil:/754/
"Prisegel sem Davidu, svojemu hlapcu: Z njim bodi moja roka stanovitna in moja rama naj ga krepča. In moja zvestoba in moja milost bo z njim, in v mojem imenu se povzdigne njegov rog. In nad morje položim njegovo roko in nad reke njegovo desnico. On me bo klical: Oče moj si ti, moj mogočni Bog in skala mojega rešenja. Jaz pa ga postavim za prvorojenca, za najvišjega kraljem zemlje. Vekomaj mu ohranim svojo milost, in moja zaveza mu ostani zvesta. In postavim njegovo potomstvo, da večno traja, in njegov prestol kakor dnevi nebes." (Ps 89,3.21.24-29)
"On oskrbi pravico ubožcem ljudstva, pomoč sinovom siromakov, stiskalca pa zdrobi. Bali se te bodo, dokler bo svetilo sonce in dokler bo trajal mesec, od roda do roda. ... Pravični bo v cvetu ob njegovem času, in miru bo obilost, dokler ne izgine luna. In gospodoval bo od morja do morja in od velereke do mej zemlje. In njegovo ime bo vekomaj; dokler bo trajalo sonce, bo poganjalo njegovo ime, in blagoslavljali se bodo v njem in ga blagrovali vsi narodi." (Ps 72,4-8.17)
"Zakaj dete nam je rojeno, Sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo, in njegovo ime so bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru. Ta bo velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, njegovega očeta, in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca." (Iz 9,6; Luk 1,32.33)/755/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!