 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
Dodatek (angleško)
a) Str. 189. V ukazu za Izraelovo rešitev je Gospod rekel faraonu: "Izrael je moj sin, moj prvenec. In velel sem ti, da odpustiš mojega sina, da mi služi." (2 Moj 4,22.23) Psalmist nam pove, čemu je Bog rešil Izraela iz Egipta. "Zato je izpeljal svoje ljudstvo z veseljem, s petjem svoje izvoljence, in dal jim je dežele poganov in pridelke ljudstev v last, da naj se drže njegovih postav in hranijo njegove zakone." (Ps 105,43-45) Tukaj spoznamo, da Hebrejci v Egiptu niso mogli služiti Bogu.
V 5 Moj 5,14 najdemo posebno poudarjen del četrte zapovedi, ki zahteva, da hlapci in dekle počivajo; Izraelcem je bilo povedano, naj se spominjajo, da so bili sužnji v egiptovski deželi. Gospod je rekel: "Ali sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu: v njem ne opravljaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne vol, ne tvoj osel, ne nobeno tvoje živinče, niti tujec, ki je v tvojih vratih, da se odpočije tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti. In spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in da te je Gospod, tvoj Bog, izpeljal od tod z mogočno roko in z iztegnjeno ramo: zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal praznovati sobotni dan." V 2 Moj 5,5 zvemo, da sta Mojzes in Aron dala ljudstvu "počitek od njegove rabote".
Iz teh dejstev lahko sklepamo, da je bila sobota ena od stvari, s katero niso mogli služiti Gospodu v Egiptu. Ko sta prišla Mojzes in Aron z Božjim sporočilom, (2 Moj 4,29-31) sta si prizadevala za prenovo, ta pa je samo povečala zatiranje. Izraelci so bili osvobojeni, da bi lahko posvečevali Gospodove odredbe, skupaj s četrto zapovedjo. To jih je dodatno obvezalo, da strogo posvečujejo soboto, kakor tudi da izpolnjujejo vse zapovedi. Tako je v 5 Moj 24,17.18 njihova rešitev iz Egipta navedena kot dejstvo, ki jim je naložilo posebne obveznosti, da izkazujejo prijaznost vdovam in sirotam: "Ne ovrzi pravice tujcu in siroti, tudi ne jemlji vdovi oblačila v zastavo. In spominjaj se, da si bil suženj v Egiptu, in Gospod, tvoj Bog, te je odkupil odondod: zato ti zapovedujem, da tako ravnaj."/757/
b) Str. 199. Da je bil namen šib uničiti zaupanje Egipčanov v moč in zaščito njihovih malikov in celo prikazati njihove bogove kot krute mučitelje svojih oboževalcev, je razvidno iz proučevanja egipčanske vere. Nekaj primerov bo služilo za ponazoritev tega dejstva.
Prva šiba, ki je spremenila v kri vodo reke Nila in drugih prekopov, (2 Moj 7,19) je bila usmerjena zoper vir samega egiptovskega obstoja. Reko Nil so po božje častili in na nekaterih krajih so Nilu kot bogu darovali žrtve.
Druga šiba je v Egipt prinesla žabe. (2 Moj 8,6) Egipčani so imeli žabe za svete in za eno svojih božanstev, Heqo, ki je bila boginja z žabjo glavo, so menili, da vsebuje ustvarjalno moč. Ko so se žabe na Mojzesov ukaz razmnožile tako zelo, da so napolnile deželo od enega konca do drugega, so se Egipčani lahko spraševali, čemu Heqa muči svoje goreče častilce, namesto da bi jih ščitila. Na tak način druga šiba Egipčanov ni samo kaznovala, temveč so bili priče tudi preziru, ki se je nakopičil nad njimi, odgovornost zanj pa so pripisali enemu svojih bogov, (2 Moj 9,3) ki je bil eden predstavnikov mogočnih bogov v egiptovski grobnici. Če jih omenimo le nekaj, ugotovimo, da je bil bik Apis posvečen Ptahu, očetu vseh bogov, krava je bila posvečena Hathorju, enemu najbolj oboževanih boginj na področju Nila, oven pa je predstavljal kar nekaj bogov kot Khnemu in Amona z ovnovo glavo, ki je bil egiptovski glavni bog v obdobju novega cesarstva. Zato je bolezen, ki je pobila živali, posvečene njihovim božanstvom, Egipčanom razkrila nemoč njihovih bogov v navzočnosti Boga preziranih Hebrejcev.
Deveta šiba (2 Moj 10,21) je prizadela težak udarec enemu največjih bogov v Egiptu, bogu sonca Ra, ki so ga častili vse od najzgodnejših časov zgodovine Egipta. V deželi, ki je redkokdaj videla oblake na nebu, je bilo sonce priznano za neusahljivo moč, ki je oskrbovala s toploto, svetlobo, življenjem in rastjo ves svet. Vsak egiptovski kralj se je imel za Raovega sina in je ta napis nosil v svojem naslovu. Ko je tebski Amon v času osemnajste dinastije postal glavni egiptovski bog, je bila moč sončnega boga Raa priznana do take razsežnosti, da so sklenili sporazum in združili Amona in Raa v enega boga - Amon-Ra. Nekaj let po izhodu, ko je Iknaton za kratek čas vpeljal enoboštvo, se je obdržal le bog Aton, sončni kolut. Ko vidimo, kako utrjeno je bilo češčenje sonca v egipčanskem verskem življenju in kako visoko so častili sončnega boga Raa, Amon-Raa ali Atona, lahko razumemo, zakaj je bila šiba usmerjena zoper tega boga puščena nad Egipt pred vrhuncem boja med hebrejskim Bogom in njegovimi egiptovskimi sovražniki./758/
Prav tako je deseta šiba, poboj prvorojencev, (2 Moj 12,29) udarila najmanj enega boga. To je bil kralj Horus, sin Ozirisa. Kot vladarja Nilove pokrajine so ga podložniki imenovali "dobri bog". Zato je bila zadnja šiba krona dejanja, ki jih je storila čudežna moč hebrejskega Boga. Do sedaj so bili osramočeni bogovi, za katere so mislili, da nadzorujejo sile narave ali živali, zdaj pa je bil ponižan bog, ki je v človeški podobi živel med Egipčani. Ponižal ga je prezirani Bog hebrejskih sužnjev, o komer je ošabni faraon nekoč rekel: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom pustil." (2 Moj 5,2)
c) Str. 206. V 1 Moj 15,13 beremo, da je Gospod dejal Abrahamu: "Vedi zagotovo, da bodo tvoji potomci tujci v deželi, ki ni njihova, in jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let." To besedilo poraja vprašanja o tem, ali se 400 let nanaša na čas stiske ali potovanja ali oboje in kako je povezanih 400 let s 430 leti iz 2 Moj 12,40.41 in Gal 3,16.17.
Izjava v 2 Moj 12,40, da "je bilo prebivanja Izraelovih sinov, odkar so bivali v Egiptu, štiristo in trideset let", daje vtis, da so Izraelci od Jakobovega vstopa v Egipt do izhoda dejansko preživeli 430 let v deželi ob Nilu. Da ta vtis ni pravilen, je očitno iz Pavlove navdihnjene razlage v Gal 3,16.17, kjer je za 430 let rečeno, da pokrivajo obdobje, ki se je začelo, ko je Bog sklenil zavezo z Abrahamom, do razglasitve zakona s Sinaja. Videti je, da Pavel misli na prvo Božjo obljubo Abrahamu, ko je bil poklican zapustiti Haran. (1 Moj 12,1-3) Takrat se je začelo 430 let. Abraham je bil star 75 let, (1 Moj 12,4) medtem ko se je 400 let iz prerokovanja v 1 Moj 15,13 začelo trideset let pozneje, ko je bilo Abrahamu sto pet let, sinu Izaku pa pet let. (1 Moj 21,5) V tem času, ko je Izmael, ki "se je po mesu narodil, preganjal tega (Izaka), ki je bil rojen po Duhu", (Gal 4,29; 1 Moj 21,9-11) se je začel čas stiske Abrahamovega potomstva, ki se je v presledkih nadaljeval do njihovega izhoda iz Egipta. Izak ni imel težav samo s polbratom Izmaelom, marveč tudi s Filistejci; (1 Moj 26,15.20.21) Jakob je zbežal pred svojim bratom Ezavom, da si je rešil življenje, (1 Moj 27,41-43) kasneje pred Labanom, (1 Moj 31,21) potem je bil znova v nevarnosti pred Ezavom; (1 Moj 32,8) Jožefa so v suženjstvo prodali bratje (1 Moj 37,28) in Izraelove otroke so Egipčani zatirali mnogo desetletij. (2 Moj 1,14)
Od Abrahamovega poklicanja do Jakobovega vstopa v Egipt je minilo 215 let, kar je vsota:
1) 25 let med Abrahamovim poklicanjem in Izakovim rojstvom, (1 Moj 12,4; 21,5)
2) 60 let med/759/ Izakovim in Jakobovim rojstvom (1 Moj 25,26) ter
3) 130 let Jakobovega življenja ob času selitve v Egipt. (1 Moj 47,9) Tako nam ostane 215 let od 430 kot dejanski čas, ki so ga Izraelci preživeli v Egiptu. Zato 430 let iz 2 Moj 12,40 zajema tudi potovanje očakov v Kanaan, pa tudi njihovo bivanje v Egiptu. Ker je bila v Mojzesovem času Palestina del egiptovskega cesarstva, ni čudno, da pisec tistega obdobja zajame Kanaan v izraz Egipt. Prevajalci Septuaginte so vedeli, da 430 let zajema potovanje očakov v Kanaan, zato so to razjasnili v podaji tega odstavka: "In potovanja Izraelovih otrok, medtem ko so potovali po Egiptovski in Kanaanski deželi, je bilo 430 let." Dodatno potrdilo zgornje razlage 430 let je najti v prerokovanju, da bo ta kraj zapustil četrti rod tistih, ki so šli v Egipt. (1 Moj 15,16) Izpolnitev tega prerokovanja je zapisana v 2 Moj 6,16-20.
č) Str. 235. Izraelci so za svoje oboževanje zlatega teleta trdili, da častijo Boga. Tako je Aron, ko je slovesno ustoličil češčenje malika, objavil: "Jutri bodi praznik Gospodu!" (2 Moj 32,5) Nameravali so častiti Boga, kakor so Egipčani častili Ozirisa, ko so se klanjali njegovi podobi. Toda Bog ne sprejema takšne službe. Čeprav so darovali v njegovem imenu, je bil pravi cilj njihovega oboževanja bog Sonca, in ne Jahve.
Češčenje Apisa je spremljala največja razuzdanost in svetopisemsko poročilo kaže, da so izraelsko češčenje teleta spremljale vse oblike razuzdanosti, ki je običajna v poganskem češčenju. Beremo: "In zgodaj zjutraj vstanejo, in darovali so žgalne in prinesli mirovne daritve; in ljudstvo je sedlo jest in pit in vstalo igrat." (2 Moj 32,6) Hebrejska beseda za "igrat" označuje igranje s poskakovanjem, petjem in plesanjem. To plesanje je bilo posebno med Egipčani polteno in nespodobno. Beseda "skazilo" v naslednji vrsti, kjer piše: "Tvoje ljudstvo, ki si ga pripeljal iz Egiptovske dežele, se je skazilo", (2 Moj 32,7) je ista, ki je uporabljena v 1 Moj 6,11.12, kjer beremo, da je bila zemlja popačena, "kajti vse meso je popačilo svojo pot na zemlji". To pojasnjuje strašno Gospodovo jezo in zakaj je želel takoj pokončati ljudstvo.
d) Str. 244. Deset zapovedi so bile zaveza, ki jo Gospod omenja, ko je v predlogu za zavezo z Izraelom dejal: "Če boste resno poslušali moj glas in držali mojo zavezo." (2 Moj 19,5) Deset zapovedi je bilo določenih za Božjo zavezo, preden je bila z Izraelom sklenjena zaveza. Niso bile dogovor, marveč nekaj, kar jim je Bog ukazal izvrševati. Tako/760/ je deset zapovedi - Božja zaveza - postalo osnova zaveze, ki je bila sklenjena med Bogom in Izraelom. Deset zapovedi so v vseh podrobnostih "vse te besede", glede katerih je bila sklenjena zaveza. (Glej 2 Moj 24,8)
e) Str. 264. Kadar je bila darovana daritev za greh za duhovnika ali za vso občino, so kri odnesli v sveto in jo poškropili pred zagrinjalom ter z njo pomazali rogove zlatega oltarja. Tolstino so zažgali na oltarju za žgalne daritve na dvorišču, telo živali pa so sežgali zunaj tabora. (Glej 3 Moj 4,1-21)
Pri darovanju daritve za vladarja ali koga iz ljudstva krvi niso prenesli v sveto, temveč so morali duhovniki zaužiti meso, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu: "Duhovnik, ki jo daruje za greh, jo bo jedel; na svetem kraju naj se zaužije, na dvorišču shodnega šotora." (3 Moj 6,26; glej tudi 4,22-35)
f) Str. 275. Da je bil On, ki je podal zakon in poklical Mojzesa na goro ter govoril z njim, naš Gospod Jezus Kristus, je očitno iz naslednjih premislekov:
Kristus je ta, po komer se je Bog v vseh časih razodeval človeku. "Ali za nas je eden Bog, Oče, iz katerega je vse in mi za njega; in eden Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem." (1 Kor 8,6) "Ta je tisti (Mojzes), ki je bil pri zboru v puščavi z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti; tisti, ki je prejel besede življenja, da nam jih da." (Dej 7,38) Ta angel je bil Angel Božje navzočnosti ali njegovega obličja. (Iz 63,9) Angel, v komer je ime velikega Jahveja. (2 Moj 23,20-23) Izraz se ne more nanašati na nikogar drugega kakor na Božjega Sina.
Kristus je prav tako imenovan Božja Beseda. (Jan 1,1-3) Tako je imenovan, ker je Bog v vseh obdobjih dajal svoja razodetja človeku po Kristusu. Njegov Duh je navdihoval preroke. (1 Pet 1,10.11) Razodet jim je bil kot Jahvejev Angel, Poveljnik Gospodove vojske, Mihael Nadangel.
g) Str. 472. Zastavljeno je bilo vprašanje, o katerem se danes zelo razpravlja: Če je bilo v času Izraela bogovladje dobro, zakaj ne bi bila bogovladna oblika vladavine enako dobra tudi danes? Odgovor je preprost:
Bogovladje je vladavina, katere moč izhaja naravnost od Boga. Izraelova vladavina je bila pravo bogovladje. Tisto je bila resnično Božja vladavina. Pri gorečem grmu je Bog Mojzesa pooblastil, da vodi njegovo ljudstvo iz Egipta. S pomnoženimi znamenji in čudeži in mogočnimi deli je Bog rešil Izraela iz Egipta in/761/ jih vodil skozi puščavo do obljubljene dežele. Tam jim je vladal po sodnikih do preroka Samuela, ki mu je Bog še kot otroku spregovoril in po njem oznanil svojo voljo. V Samuelovih dnevih so ljudje prosili, da bi imeli kralja. Bilo jim je dovoljeno, in Bog je izvolil Savla, Samuel pa ga je pomazilil za Izraelovega kralja. Savel pa ni izpolnjeval Božje volje in kakor je on zavrgel Gospodovo besedo, je Gospod zavrgel njega, da ni bil več kralj. Poslal pa je Samuela, da za Izraelovega kralja pomazili Davida. Davidov prestol je Bog ustanovil za večno. Ko je Salomon nasledil kraljestvo po svojem očetu Davidu, je zapisano: "In Salomon je zasedel Gospodov prestol kot kralj namesto Davida, svojega očeta." (1 Let 29,23) Davidov prestol je bil Gospodov in Salomon je sedel na Gospodov prestol kot kralj nad pozemskim Božjim kraljestvom. Dedovanje prestola se je po Davidovi strani nadaljevalo do Zedekija, ki je bil podložnik babilonskemu kralju in je storil svečano zavezo pred Bogom, da bo zvesti zaveznik babilonskega kralja. Zedekija pa je prelomil svojo zavezo in Bog mu je dejal:
"Ti pa, skrunilec svetega, brezbožnik, knez Izraelov, čigar dan je prišel ob času, ko se krivičnosti naredi konec, tako pravi Gospod Jahve: Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono! Kar je, ne bo več tako. Nizko naj bo povišano in visoko ponižano! Uničim, uničim, uničim jo; tudi ta ne bo več - dokler ne pride, kateri ima pravico do nje: njemu jo dam." (Ezek 21,25-27; glej tudi 17,1-21)
Kraljestvo je bilo takrat podložno Babilonu. Ko je Babilon padel in ga je nasledila Medo-Perzija, je bil prvič strmoglavljen. Ko je padla Medo-Perzija in jo je nasledila Grčija, je bil strmoglavljen drugič. In ko se je grško cesarstvo umaknilo Rimu, je bil strmoglavljen tretjič. In potem beseda pravi: "Tudi ta ne bo več - dokler ne pride, kateri ima pravico do nje: njemu jo dam." (Ezek 21,27) Kdo je On, ki ima pravico? "In imenuj ime njegovo Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, njegovega očeta, in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca." (Luk 1,31-33) In medtem ko je bil tukaj kot Prerok, Mož bolečin in žalosti, je tisto noč, ko je bil izdan, razglasil: "Moje kraljestvo ni od tod." (Jan 18,36) Tako je bil Gospodov prestol odstranjen s tega sveta in "tudi ta ne bo več - dokler ne pride, kateri ima pravico", in potem mu bo dan. In ta čas je konec tega sveta in začetek prihodnjega.
Dvanajstim apostolom je Zveličar dejal: "In jaz vam volim kraljestvo, kakor ga je meni moj Oče volil, da jeste in pijete pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedite na prestolih ter sodite dvanajstere Izraelove rodove." (Luk 22,29.30) Iz Matejevega zapisa o/762/ Kristusovi obljubi dvanajsterim spoznamo, kdaj bo izpolnjena: "Ob prerojenju sveta, ko sede Sin človekov na prestol svoje slave, da boste sedli tudi vi na dvanajst prestolov in sodili dvanajstere Izraelove rodove." (Mat 19,28) V priliki o talentih se Kristus predstavlja v podobi človeka imenitnega rodu, ki je "šel v daljno deželo, da prejme zase kraljevo oblast in se zopet vrne". (Luk 19,12) Sam nam je povedal, kdaj bo sedel na prestol svoje slave: "Kadar pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave. In pred njim se zbero vsi narodi." (Mat 25,31.32)
Tega časa se veseli pisec Razodetja, ko pravi: "Kraljestvo sveta je postalo kraljestvo našega Gospoda in njegovega Kristusa, in kraljeval bo na vekov veke." (Raz 11,15) Besedilo jasno kaže, kdaj se bo to zgodilo: "In narodi so se razsrdili, in prišla je tvoja jeza in čas mrtvih, da bodo sojeni, in da se da plačilo tvojim hlapcem prerokom in svetnikom in njim, ki se boje tvojega imena, malim in velikim, in da se pogube, kateri pogubljajo zemljo." (Raz 11,18) Ob času končne sodbe, nagrade pravičnih in kaznovanju hudobnih bo vzpostavljeno Kristusovo kraljestvo. Ko bodo uničeni vsi, ki nasprotujejo Kristusovi vladavini, bodo kraljestva tega sveta postala kraljestva našega Gospoda in njegovega Kristusa.
Takrat bo vladal Kristus, "Kralj kraljev in Gospod gospodov". (Raz 19,16) "In kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom se bo dala ljudstvu svetnikov Najvišjega. Svetniki Najvišjega prejmejo kraljestvo in obdrže kraljestvo na vekomaj, da, do vekov večnosti." (Dan 7,27.18)
Do tedaj Kristusovo kraljestvo na zemlji ne more biti ustanovljeno. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Njegovi sledilci se morajo šteti za "tujce in priseljence na zemlji". Pavel pravi: "Kajti naša domovna država je v nebesih, odkoder tudi pričakujemo Zveličarja, Gospoda Jezusa Kristusa." (Heb 11,13; Filip 3,20)
Odkar je Izraelovo kraljestvo propadlo, ni Bog nikoli poveril oblasti kateremu koli človeku ali skupini ljudi, da bi izvrševali njegove zakone kot take. "Moje je maščevanje, jaz povrnem, govori Gospod." (Rim 12,19) Državljanske oblasti imajo opraviti z odnosi med ljudmi; nič pa nimajo opraviti z dolžnostmi, ki vznikajo iz človekovega odnosa z Bogom.
Poleg Izraelovega kraljestva ni na zemlji nikoli obstajala vladavina, v kateri bi Bog po navdihnjenih ljudeh vodil državne zadeve. Kadar koli so si ljudje prizadevali oblikovati vladavino, kakršna je bila izraelska, so prevzeli nalogo, da bodo ljudem tolmačili in jih prisilili spolnjevati Božji zakon. Lastili so si pravico do/763/ nadzora vesti ter si tako prisvojili Božjo pravico.
V prejšnjih uredbah, ko so bili grehi zoper Boga obiskani s pozemskimi kaznimi, sodbe niso bile izvršene samo po božanskem dovoljenju, temveč pod njegovim neposrednim nadzorom in po njegovem ukazu. Vrače je bilo treba usmrtiti, malikovalce pobiti, bogokletnost in bogoskrunstvo sta bila kaznovana s smrtjo. Iztrebiti je bilo treba celotne narode malikovalcev. Toda kazen je določil in ukazal On, ki bere srca ljudi in pozna mero njihove krivde ter ravna s svojimi bitji modro in usmiljeno. Ko se tega dela lotijo ljudje, ki so pod bremenom človeških slabosti in strasti, ni potrebno dokazovati, da odpirajo vrata nebrzdani krivici in krutosti. Tako bodo zagrešena najbolj nečloveška hudodelstva, in sicer v svetem Kristusovem imenu.
Iz izraelskih zakonov, ki so kaznovali žalitve zoper Boga, so potegnili dokaze, da bi dokazali dolžnost kaznovanja podobnih grehov v našem času. Vsi preganjalci so jih uporabili, da so opravičili svoja dejanja. Načelo, ki ga je Bog zaupal človeški oblasti - pravica do nadzora vesti - je sam temelj verskega nasilja in preganjanja. Vsi, ki tako mislijo, pa izgubljajo spred oči dejstvo, da živimo v različnih okoliščinah, v razmerah, ki so v celoti drugačne od tistih v Izraelu; da je bilo izraelsko kraljestvo vzorec Kristusovega kraljestva, ki ne bo vzpostavljeno do njegovega drugega prihoda, kjer dolžnosti, ki se tičejo človekovega odnosa do Boga, ni uravnavala ali nalagala človeška oblast.
h) Str. 476. Glede istovetnosti Samuelove Rame in Benjaminove Rame je dr. Edersheim rekel: "Ti dve točki sta videti utemeljeni: Savlova prestolnica je bila v Gibei in Samuela je prvič srečal v Rami. Če je bilo tako, se zdi nemogoče, glede na 1 Sam 10,2, da bi Samuelovo Ramo poistovetili z Benjaminovo Ramo ali da bi jo imeli za sodobno Neby Samuel 6,5 kilometra severozahodno od Jeruzalema."
i) Str. 522. Ne gre za goro Karmel, temveč za kraj na Judovem ozemlju blizu hribovskega mesta Maon./764/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!