Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

72. Absalomov upor (angleško)

Temeljno besedilo 2 Sam 13 do 19

"Povrniti mora četvero," (2 Sam 12,6) se je glasila Davidova obsodba, ki jo je nevede izgovoril zase, ko je poslušal priliko preroka Natana. Sojeno mu bo, kakor je sam presodil. Padli bodo štirje njegovi sinovi, izguba vsakega bo posledica očetovega greha.

David je dovolil, da je sramotno hudodelstvo prvorojenca Amnona minilo nekaznovano in brez graje. Zakon je prešuštnika obsodil na smrt, nenaravno Amnonovo hudodelstvo pa ga je naredilo za dvakratnega krivca. David pa, ki ga je obtoževal lastni greh, ni kaznoval sramotilca. Dve leti je Absalom, naravni zaščitnik svoje osramočene sestre, skrival svoj maščevalni namen, tako da je bil končno popolnoma prepričan, da ga bo zanesljivo izpeljal. Na gostiji kraljevih sinov so na bratov ukaz umorili pijanega in krvoskrunskega Amnona.

Davida je zadela že dvojna obsodba. Prinesli so mu strašno sporočilo: "Absalom je pobil vse kraljeve sinove, niti eden iz njih ni ostal. Tedaj vstane kralj in si raztrga svoja oblačila in leže na tla, in vsi njegovi hlapci stoje okoli z raztrganimi oblačili." (2 Sam 13,30.31) Ko so se zgroženi kraljevi sinovi vrnili v Jeruzalem, so povedali očetu resnico. Umorjen je bil samo Amnon, in "povzdignejo svoj glas in zajočejo; tudi kralj in vsi njegovi hlapci jokajo zelo bridko". (2 Sam 13,36) Absalom pa je zbežal k Talmaju, gesurskemu kralju, očetu svoje matere.

Kakor drugi Davidovi sinovi je bil tudi Amnon prepuščen sebičnemu popuščanju. Zadovoljiti je hotel vsako nakano svojega srca, ne glede na Božje zahteve. Kljub velikemu grehu ga je Bog dolgo prenašal. Dve leti je imel na voljo za spokorjenje, on pa je dalje grešil. S krivdo na sebi ga je doletela smrt, da čaka strašno sodbo./727/

David je zanemaril dolžnost, da bi kaznoval Amnonovo hudodelstvo. Zaradi kraljeve in očetove nezvestobe ter sinove upornosti je Gospod dovolil, da so dogodki ubrali svojo pot, in ni oviral Absaloma. Kadar starši ali vladarji zanemarijo dolžnost kaznovanja krivičnosti, vzame zadevo v svoje roke sam Bog. Njegova preprečevalna moč bo nekoliko odstranjena od hudobnih pomočnikov tako, da se bo pojavil tok okoliščin, ki bodo kaznovale greh z grehom.

Hude posledice Davidove nepravične popustljivosti do Amnona se niso končale, saj se je zaradi tega začelo Absalomovo odtujevanje od očeta. Potem ko je zbežal v Gesur, mu David ni dovolil, da bi se vrnil, saj je uvidel, da sinovo hudodelstvo zahteva nekakšno kazen. To pa je bolj povečalo kakor zmanjšalo zapletene hudobije, v katere se je zapletel kralj. Absalom, ki je bil energičen, stremuški in nenačelen, se je zdaj, ko je bil izgnan in s tem izključen iz udeležbe v kraljevskih zadevah, kmalu prepustil nevarnemu spletkarjenju.

Ob koncu dveh let se je Joab odločil ukreniti nekaj za spravo med očetom in sinom. Za uresničenje tega cilja si je pridobil sodelovanje ženske iz Tekoe, ki je slovela po modrosti. Po Joabovem navodilu se je ženska Davidu predstavila kot vdova, katere sinova sta bila njena edina tolažba in podpora. V prepiru je eden izmed njiju ubil drugega in zdaj so vsi sorodniki zahtevali, naj preživelega izroči krvnemu maščevalcu. Mati je dejala: "Tako hočejo ugasniti mojo iskro, ki je preostala, da ne ostane mojemu možu ne imena ne potomca na zemlji." (2 Sam 14,7) Ta pritožba je ganila kraljeva čustva, in ženski je zagotovil, da bo s kraljevsko oblastjo zaščitil njenega sina.

Potem ko je iz kralja ponovno izvlekla obljubo o mladeničevi varnosti, je rotila za kraljevo prizanesljivost in izjavila, da je govoril kakor kdo, ki je kriv, ker ni poslal po svojega izgnanca. Rekla je: "Zakaj gotovo umremo vsi in smo kakor voda, razlita po zemlji, ki se ne more več zbrati; tudi Bog ne jemlje življenja, ampak snuje načrte, da ne ostane tisti, ki je izgnan, izgnan od njega." (2 Sam 14,14) Ta nežen in ganljiv opis Božje ljubezni do grešnika - ki je prišel iz Joaba, grobega vojaka - je očiten dokaz o seznanjenosti Izraelcev z velikimi resnicami o odrešenju. Kralj, ki je čutil lastno potrebo po Božji milosti, ni mogel zavrniti/728/ tega vabila. Joabu je zapovedal: "Zato pojdi in pripelji mladeniča Absaloma nazaj!" (2 Sam 14,21)

Absalomu je bilo dovoljeno, da se vrne v Jeruzalem, ne sme pa se prikazati na dvoru ali se srečati z očetom. David je počasi uvidel posledice hudobnih vplivov svoje popustljivosti do otrok. Čeprav je nežno ljubil tega lepega in nadarjenega sina, je čutil potrebo, da kot nauk Absalomu in ljudstvu pokaže stud do takega hudodelstva. Absalom je dve leti živel v svoji hiši, vendar se ni smel pokazati na dvoru. Sestra je bivala z njim in njena navzočnost mu je ohranjala živ spomin na nepopravljivo zlo, ki ga je pretrpela. Po mnenju ljudstva je bil knez prej junak kakor upornik. S to prednostjo se je odločil pridobiti srca ljudstva. Njegov osebni videz je izvabljal občudovanje vseh, ki so ga videli: "V vsem Izraelu pa ga ni bilo moža, ki bi se smel hvaliti zaradi lepote kakor Absalom: od stopala do temena ni bilo hibe na njem." (2 Sam 14,25) Ni bilo modro, da je kralj pustil moža Absalomovega značaja - stremuškega, vročekrvnega in strastnega - dve leti razglabljati o domnevnih zamerah. Davidova privolitev, da mu je dovolil vrniti se v Jeruzalem, a da mu ne sme pred oči, je povečala naklonjenost ljudstva do Absaloma.

David se je zdel moralno pohabljen, saj je imel vedno pred sabo svoj prestopek Božjega zakona. Zdaj je bil šibak in neodločen, pred grehom pa je bil pogumen in odločen. Njegov vpliv pri ljudstvu je oslabel. Vse to je šlo v prid nameram njegovega sprijenega sina.

Zaradi Joabovega posredovanja je bilo Absalomu ponovno dovoljeno priti pred očeta. Čeprav je bila zunanja sprava opravljena, je še dalje častihlepno spletkaril. Zdaj si je lastil skoraj kraljevski položaj, imel je vozove in konje ter petdeset mož, da bi tekali pred njim. Medtem ko se je kralj bolj in bolj nagibal k odmaknjenosti in samoti, se je Absalom neutrudno potegoval za ljudsko naklonjenost.

Vpliv Davidove ravnodušnosti in neodločnosti se je razširil na njegove podrejene. Ukrepanje pravice sta označevala malomarnost in odlašanje. Absalom je spretno obrnil vsak vzrok nezadovoljstva v svojo korist. Dan za dnem so tega moža plemenitega vedenja videvali ob mestnih vratih, kjer je množica prosilcev čakala, da bi predstavila svoje krivice./729/ Absalom se je pomešal mednje in prisluhnil njihovim stiskam ter izražal sočutje ob njihovem trpljenju in obžaloval pomanjkljivost vlade. Ko je princ tako poslušal zgodbo katerega Izraelca, je odvrnil: "Glej, tvoja stvar je dobra in pravična, a ni ga postavljenega od kralja, ki bi te zaslišal;" in pristavil: "O da bi me postavili za sodnika v deželi, da pride k meni vsak, kdor ima pravdo ali tožbo, in jaz bi mu poskrbel za pravico! In če je kdo pristopil, da mu stori poklon, je iztegnil svojo roko ter ga zadržal in poljubil." (2 Sam 15,3-5)

Zaradi prinčevega pretkanega dobrikanja se je nezadovoljstvo z vlado hitro širilo. Vsi so hvalili Absaloma. Na splošno so ga imeli za dediča kraljestva; ljudstvo je ponosno gledalo nanj kot na koga, ki je vreden visokega položaja, in kmalu se je pojavila želja, da bi zasedel prestol. "In tako je kradel zase srca Izraelovih mož." (2 Sam 15,6) Kralj pa, ki je bil zaslepljen z ljubeznijo do sina, ni ničesar slutil. David je menil, da je namen prinčevskega položaja, ki si ga je lastil Absalom, počastiti njegov dvor - kot izraz veselja ob spravi.

Ko je bil um ljudstva pripravljen na to, kar bo sledilo, je Absalom skrivaj poslal po rodovih izbrane može, da bi se posvetovali o ukrepih za vstajo. Pod krinko pobožnosti je nameraval skriti svoje izdajalske namere. V Hebronu mora izpolniti obljubo, ki jo je storil še pred odhodom v izgnanstvo. Absalom je rekel kralju: "Prosim, naj grem v Hebron in izvršim svojo obljubo, ki sem jo storil Gospodu. Tvoj hlapec je namreč storil obljubo, ko je bival v Gesurju v Siriji, rekši: Ako me Gospod res pripelje spet v Jeruzalem, storim službo Gospodu." (2 Sam 15,7.8) Ljubeči oče je, potolažen ob dokazu sinove pobožnosti, odpustil svojega sina z blagoslovom. Zarota je zdaj popolnoma dozorela. Absalomovo vrhunsko hinavsko dejanje je ne samo zaslepilo kralja, temveč tudi pridobilo zaupanje ljudstva ter ga tako vodilo v upor zoper kralja, ki ga je izvolil Bog.

Absalom se je odpravil v Hebron. Z njim je šlo "dvesto mož, ki so bili povabljeni in so šli v svoji nedolžnosti, ne da bi kaj vedeli za to reč." (2 Sam 15,11) Ti možje so šli z Absalomom in si niso mislili, da jih njihova ljubezen do sina vodi v upor zoper očeta. Ko so prispeli v Hebron, je Absalom takoj poklical Ahitofela, enega/730/ Davidovih glavnih svetovalcev, moža, ki je slovel po modrosti, čigar mnenje je veljalo za tako varno in modro kakor prerokovanje. Ahitofel se je pridružil zarotnikom in njegova podpora je povzročila, da je bila Absalomova zadeva videti, da bo dosegla uspeh, in je pritegnila mnogo vplivnih mož iz vseh delov dežele. Ko je trobenta zadonela k vstaji, so knezovi glasniki po vsej deželi razširili novice, da je Absalom kralj; in mnogi izmed ljudstva so se zbrali k njemu.

Medtem so preplah sporočili kralju v Jeruzalem. David se je nenadoma prebudil in videl, da tesno poleg njegovega prestola vstaja upor. Njegov lastni sin - sin, katerega je ljubil in mu zaupal - je načrtoval, da si bo prisvojil njegovo krono in ga nedvomno umoril. V veliki nevarnosti se je David otresel potrtosti, ki je dolgo lebdela nad njim, in se z duhom prejšnjih let pripravil na srečanje s strašno silo. Absalom je zbiral svoje sile v Hebronu, ki je bil oddaljen samo dvaintrideset kilometrov. Uporniki bodo kmalu pred jeruzalemskimi vrati.

Iz svojega dvora se je David razgledoval po svoji prestolnici - "krasno se dviga, veselje vse zemlje, ... mesto velikega Kralja". (Ps 48,2) Naježil se je ob misli, da bi ga prepustil prelivanju krvi in pustošenju. Ali naj pokliče na pomoč podložnike, ki so še ostali zvesti njegovemu prestolu, in brani svojo prestolnico? Ali naj dovoli, da Jeruzalem preplavi kri? Odločil se je. Vojne grozote ne bodo doletele izvoljenega mesta. Jeruzalem bo zapustil in potem preizkusil vdanost svojega ljudstva. Dal jim bo priložnost, da se pridružijo njegovi podpori. V tej veliki stiski je bila njegova dolžnost do Boga in ljudstva, da ohrani oblast, ki so mu jo podelila Nebesa. Izid boja se je odločil zaupati Bogu.

Ponižen in žalosten je šel David skozi jeruzalemska vrata - upor ljubega sina ga je pregnal s prestola, iz dvora in od Božje skrinje. Ljudstvo mu je sledilo v dolgem, žalostnem sprevodu, kakor pogrebna procesija. Davidova telesna straža Keretejcev, Peletejcev in šeststo njegovih spremljevalcev iz Gata se je pod poveljstvom Itaja pridružilo kralju. David, ki ga je označevala nesebičnost, se ni mogel strinjati, da bi bili ti tujci, ki so ga ščitili, vpleteni v njegovo nesrečo. Bil je presenečen ob njihovi pripravljenosti, da se žrtvujejo zanj. Potem je kralj rekel Itaju Gatovcu: "Čemu greš tudi ti z nami? Vrni se/731/ in ostani pri kralju! Zakaj tujec si, pa tudi pregnanec; vrni se v svoj kraj! Šele včeraj si prišel, in danes že naj bi te pustil hoditi sem ter tja z nami, ker moram iti kamor koli. Vrni se in pelji nazaj svoje brate, milost in resnica bodi s teboj!" (2 Sam 15,19.20)

Itaj je odvrnil: "Kakor res Gospod živi in kakor živi moj gospod, kralj, gotovo, kjer koli bo moj gospod, kralj, najsi gre za smrt ali za življenje, tam bo tudi tvoj hlapec!" (2 Sam 15,21) Ti možje so se spreobrnili iz poganstva in služili Jahveju. Zdaj so plemenito dokazali svojo vdanost Bogu in kralju. David je s hvaležnim srcem sprejel njihovo vdanost zadevi, ki na videz ni imela možnosti, in vsi so prečkali potok Cedron na poti proti puščavi.

Sprevod se je ponovno ustavil. Približevala se jim je skupina, odeta v svečana oblačila. "In glej, Zadok je tudi prišel in vsi leviti z njim, nesoč skrinjo Božje zaveze." (2 Sam 15,24) Davidovi sledilci so na to gledali kot na dobro znamenje. Navzočnost tega svetega simbola jim je pomenila poroštvo za njihovo rešitev in končno zmago. Ljudstvo bo navdihnila s pogumom, da se bo pridružilo kralju. Odsotnost skrinje v Jeruzalemu bi morala prestrašiti Absalomove privržence.

Ob pogledu na skrinjo je Davidovo srce za hip spreletelo veselje in upanje. Toda kmalu so ga prešinile druge misli. Kot pomaziljeni vladar Božje dediščine je imel resno odgovornost. V mislih Izraelovega kralja morata biti na prvem mestu Božja slava in blaginja njegovega ljudstva, ne pa osebne koristi. Bog, ki je bival med keruboma, je dejal o Jeruzalemu: "To je moje počivališče." (Ps 132,14) In brez božanskega pooblastila ni imel ne duhovnik in ne kralj pravice od tod odstraniti simbola njegove navzočnosti. David je vedel, da morata biti njegovo srce in življenje v skladnosti z božanskimi odredbami, drugače mu bo skrinja prej prinesla nesrečo kakor pa uspeh. Vedno je imel pred očmi svoj veliki greh. V tej zaroti je prepoznal pravično Božjo obsodbo. Meč, ki ne bo odstopil od njegove hiše, je bil potegnjen. Ni vedel, kakšen bo izid bitke. Zaradi njega ne bodo iz ljudske prestolnice odstranjeni sveti predpisi, ki so poosebljali voljo njihovega božanskega Vladarja ter pomenili ustavo kraljestva in temelj njegove blaginje./732/

Zadoku je zapovedal: "Nesi Božjo skrinjo nazaj v mesto! Ako najdem milost v Gospodovih očeh, me privede nazaj in mi jo zopet da videti in njeno prebivališče; ako pa mi poreče takole: Nisi mi po volji - glej, tu sem, naj stori z mano, kakor se mu vidi prav." (2 Sam 15,25.26)

David je dodal: "Ali nisi videc?" - od Boga določen mož, ki poučuje ljudi. "Vrni se v mesto v miru in tvoja dva sinova s teboj, Ahimaaz, tvoj sin, in Jonatan, Abiatarjev sin. Glej, počakam pri brodih ob puščavi, da pride vest od vas in mi sporočite." (2 Sam 15,27.28) V mestu sta mu duhovnika lahko koristila, saj sta lahko izvedela za ukrepe in namene upornikov ter mu skrivaj sporočila po sinovih Ahimaazu in Jonatanu.

Ko sta se duhovnika obrnila proti Jeruzalemu, je na odhajajočo množico legla globlja senca. Njihov kralj je bil ubežnik, sami pa izobčenci, ki jih je zapustila celo Božja skrinja - prihodnost se je zaradi groze in slabih slutenj zdela mračna. "David pa je šel gor po pobočju Oljske gore in je grede jokal, in glavo je imel pokrito in je šel bos; in vse ljudstvo, ki je bilo pri njem, je šlo gor s pokritimi glavami in je gredoč jokalo. In nekdo oznani Davidu, rekoč: Ahitofel je med zarotniki z Absalomom." (2 Sam 15,30.31) David je bil znova prisiljen v svoji nesreči prepoznati posledice svojega greha. Napako Ahitofela, ki je bil najbolj sposoben in prebrisan med političnimi voditelji, je spodbodlo maščevanje za osramotitev družine, ki je bila vpletena v Batsebin greh. Batseba je bila njegova vnukinja.

"David pa reče: O Gospod, prosim, obrni Ahitofelov svet v neumnost!" (2 Sam 15,31) Ko so dosegli vrh gore, se je kralj sklonil v molitvi in preložil na Boga breme svoje duše ter ponižno prosil za božansko milost. Videti je bilo, da je bila njegova molitev takoj uslišana. H kralju je prišel Husaj Arkičan, moder in sposoben svetovalec, ki se je Davidu izkazal zvest prijatelj. Prišel je z raztrganimi oblačili in s prstjo na glavi, da bi delil usodo s kraljem, ki so ga pahnili s prestola in je bil zdaj ubežnik. David je po božanskem razsvetljenju videl, da je ta mož, zvest in iskren, potreben, da služi kraljevim koristim v zboru v prestolnici. Na Davidovo prošnjo se je Husaj vrnil v Jeruzalem, da ponudi svoje usluge Absalomu, in prepreči zvit Ahitofelov nasvet./735/

S tem žarkom luči v temi so kralj in njegovi sledilci sestopali po poti proti vzhodnemu pobočju Oljske gore, skozi skalno in zapuščeno področje, skozi divje soteske in po kamnitih in strmih poteh, proti Jordanu. "In ko pride kralj David v Bahurim, glej, izide odondod mož iz rodovine Savlove hiše, po imenu Simej, Gerov sin; izide in grede preklinja. In kamne je lučal na Davida in na vse hlapce kralja Davida; in vse Davidovo ljudstvo in vsi junaki so mu bili ob desnici in ob levici. In tako je govoril Simej, ko je preklinjal: Pojdi, pojdi, krvoločnik in Belijalov mož! Gospod ti je povrnil vso kri Savlove hiše, na čigar mestu si zakraljeval, in Gospod je dal kraljestvo v roko Absalomu, tvojemu sinu, in glej, tičiš v svoji nesreči, ker si krvoločnik." (2 Sam 16,5-8)

Ko je bil David uspešen, Simej ni niti z dejanjem niti z besedo pokazal, da ni vdan podložnik. V kraljevi stiski pa je ta Benjaminec pokazal svoj pravi značaj. Častil je Davida na njegovem prestolu in ga preklel v njegovem ponižanju. Nizkoten in sebičen je gledal na druge, kakor da imajo skupaj z njim enak značaj. Ko ga je navdihnil Satan, je stresel svoje sovraštvo nanj, kogar je kaznoval Bog. Duh, ki vodi ljudi, da slavijo zmago nad njim, ki je v stiski, da ga zmerjajo ali žalostijo, je Satanov.

Simejeve obtožbe zoper Davida so bile popolnoma lažne - samo nizkotno in hudobno obrekovanje. David ni storil nobene krivice Savlu ali njegovi hiši. Ko je bil Savel popolnoma v njegovi moči in bi ga lahko umoril, je samo odrezal rob njegovega oblačila in si pozneje očital, ker je pokazal celo tako nespoštovanje Gospodovega maziljenca.

O Davidovem svetem spoštovanju človeškega življenja je bil dan očiten dokaz celo takrat, ko je bil sam preganjan kakor zver. Nekoč, ko je bil skrit v Adulamski jami in se je spomnil neskaljene svobode svojega deškega življenja, je ubežnik vzkliknil: "O, da bi mi kdo dal piti vode iz studenca v Betlehemu, ki je pri vratih!" (2 Sam 23,15) Betlehem je bil takrat v filistejskih rokah; vendar so se trije mogočni možje iz Davidove skupine prebili skozi stražo in svojemu gospodarju prinesli vodo iz Betlehema. David je ni mogel piti. Zavpil je:/736/ "Nikakor ne. ... Ali naj pijem kri mož, ki so šli tja in pustili vnemar življenje?" (2 Sam 23,17) Spoštljivo jo je izlil kot daritev Bogu. David je bil vojščak. Večino svojega življenja je preživel sredi nasilnih prizorov. Od vseh, ki so šli skozi tak preizkus, je bilo malo takih, kakršen je bil David, ki bi se tako obvarovali pred temi vplivi, ki otrdijo človeško srce in popačijo moralo.

Davidov nečak Abisaj, ki je bil eden njegovih najpogumnejših poveljnikov, ni mogel potrpežljivo poslušati Simejevih žaljivk. Zavpil je: "Zakaj bi smel ta mrtvi pes preklinjati mojega gospoda, kralja? Dovoli, da stopim tja in mu odsekam glavo!" (2 Sam 16,9) Kralj pa mu ni dopustil. Dejal je: "Poglej, moj sin ... mi streže po življenju, koliko bolj ta Benjaminec! Pustite ga, naj kolne; zakaj Gospod mu je velel. Morda pogleda Gospod mojo revo in mi poplača Gospod z dobrim za to, da me kolne danes." (2 Sam 16,11.12)

Zavest o tem je bila Davidu skrajno grenka in poniževalna resnica. Medtem ko so se njegovi zvesti podložniki čudili njegovemu udarcu usode, to kralju ni bila skrivnost. Pogosto je slutil kaj takega. Čudil se je, da je Bog tako dolgo prenašal njegov greh in odlašal zasluženo povračilo. In zdaj, ko je hitro in potrt bežal z bosimi nogami, ko je kraljevsko oblačilo zamenjal za raševino, ko so žalostinke njegovih sledilcev odmevale med hribi, je pomislil na ljubljeno prestolnico - na kraj, ki je bil prizor njegovega greha - in ko se je spomnil Božje dobrote in potrpežljivosti, ga upanje ni zapustilo. Čutil je, da bo Gospod z njim še vedno milosten.

Mnogi grešniki želijo opravičiti svoj greh s kazanjem na Davidov padec, toda kako malo jih je, ki razodevajo Davidovo spokorjenje in ponižnost. Kako redki prenesejo grajo in povračilo tako potrpežljivo in pogumno, kakor ju je on. Priznal je svoj greh in več let poskušal opravljati svojo dolžnost kot zvesti Božji služabnik. Delal je za utrjevanje svojega kraljestva in pod njegovo vlado je to pridobilo moč in blaginjo, kakršne še ni imelo. Zbral je bogate zaloge snovi za gradnjo Božje hiše in zdaj naj bo delo njegovega življenja uničeno? Ali morajo sadovi dolgih let posvečenega garanja, delo nadarjenosti in vdanosti in državništva preiti v roke njegovega lahkomiselnega in izdajalskega sina, ki ne ceni ne Boga in ne Izraelove/737/ blaginje? Kako vsakdanje bi bilo, da bi David godrnjal zoper Boga v tej veliki stiski!

Toda vzrok za težavo je videl v svojem grehu. Besede preroka Miha vejejo duha, ki je navdihnil Davidovo srce. "Ako sedim v temi, Gospod mi je luč. Gospodov srd bom prenašal, kajti grešil sem zoper njega; dokler se ne potegne za mojo pravdo in ne izvrši sodbe zame." (Miha 7,8.9) In Gospod ni pozabil Davida. To poglavje v njegovi izkušnji je eno najplemenitejših v vseh njegovih izkušnjah, saj se je v neusmiljeni zablodi in žalitvi izkazal za ponižnega, nesebičnega, radodarnega in ubogljivega. Nikoli ni bil Izraelov vladar večji v očeh nebes kakor v tej uri svojega najglobljega vidnega ponižanja.

Če bi Bog Davidu dovolil, da še naprej negrajan greši in prestopa božanske predpise ter ostane v miru in blaginji na svojem prestolu, bi imeli dvomljivci in neverniki nekakšen izgovor, da bi navajali Davidovo zgodovino kot očitek svetopisemski veri. V izkušnji, ki jo je moral doživeti David, pa Gospod kaže, da ne more dovoljevati ali opravičiti greha. Davidova zgodovina nas usposablja, da vidimo tudi velike cilje, ki jih ima Bog v mislih v svojem ravnanju z grehom. Usposablja nas, da celo po najtemnejših obsodbah zasledimo izvršitev njegovih namenov milosti in dobrotljivosti. Davidu je dal doživeti šibo, ni pa ga uničil; pustil ga je v peč, da ga očisti, ne pa sežge. Gospod pravi: "Ako oskrunijo moje postave in ne bodo ravnali po mojih zapovedih: obiščem s šibo njihovo pregreho in z udarci njihovo krivico. Toda svoje milosti mu ne odtegnem in ne bom lagal zoper svojo zvestobo." (Ps 89,31-33)

Kmalu po Davidovem odhodu iz Jeruzalema so prišli Absalom in njegova vojska ter se brez boja polastili Izraelovih trdnjav. Husaj je bil med prvimi, ki so pozdravili na novo kronanega vladarja. Knez je bil presenečen in zadovoljen ob pristopu očetovega starega prijatelja in svetovalca. Absalom je bil prepričan o uspehu. Do tod so bili njegovi naklepi uspešni, ker pa je bil željan okrepiti svoj prestol in si zagotoviti zaupanje naroda, je pozdravil Husaja na dvoru.

Absaloma so obdajale velike sile, ki pa so bile v večini sestavljene iz mož, ki niso bili izučeni za vojskovanje. Do sedaj tudi niso/738/ sodelovali v nobenem spopadu. Ahitofel je prav dobro vedel, da Davidov položaj še zdaleč ni bil brezupen. Velik del ljudstva mu je bil še vedno zvest; obdajali so ga izkušeni vojščaki, ki so bili zvesti kralju. Njegovi vojski so poveljevali sposobni in izkušeni poveljniki. Ahitofel je vedel, da bo po prvem valu navdušenja nad novim kraljem sledil odziv. Če upor ne bo uspešen, se bo Absalom morda lahko spravil z očetom, potem bo Ahitofel, ki je bil glavni svetovalec, glavni krivec za vstajo. Zadela ga bo najtežja kazen. Ahitofel je želel Absalomu preprečiti vrnitev, zato mu je svetoval dejanje, ki bo v očeh vsega naroda onemogočilo spravo. S peklensko prekanjenostjo je ta premeteni in nenačelni državnik velel Absalomu, naj vstaji doda še krvoskrunstvo. Pred vsem Izraelom naj bi si po običaju vzhodnjaških narodov vzel očetove priležnice in tako izjavil, da je nasledil očetov prestol. Absalom je izvršil nizkoten predlog. Tako se je izpolnila Božja beseda, ki jo je Davidu prenesel prerok: "Glej, hočem obuditi nesrečo zoper tebe iz tvoje hiše, in vzamem tvoje žene tebi pred očmi in jih dam tvojemu bližnjemu. ... Ti si res to skrivaj storil, ali jaz to storim vpričo vsega Izraela, ob belem dnevu." (2 Sam 12,11.12) Bog ni spodbudil teh hudobnih dejanj, temveč zaradi Davidovega greha ni uporabil svoje moči, da bi jih preprečil.

Ahitofela so visoko cenili zaradi modrosti, vendar mu je manjkala razsvetlitev od Boga. "Gospodov strah je začetek modrosti," (Preg 9,10) in tega Ahitofel ni imel, kajti drugače si ne bi upal temeljiti uspeha veleizdaje na hudodelstvu krvoskrunstva. Ljudje pokvarjenih src snujejo hudobije, kakor da ne bi bilo vseprevladujoče Previdnosti, ki bo prekrižala njihove namere. Toda "On, ki stoluje v nebesih, se smeje, zasmehuje jih Gospod". (Ps 2,4) Gospod objavlja: "Mojih nasvetov niso hoteli, a zaničevali so vse moje svarjenje. Zato bodo jedli od sadu svoje poti in se sitili s svojimi naklepi. Zakaj upor bebcev jih ubije in brezskrbnost bedakov jih pokonča." (Preg 1,30-32)

Ko je Ahitofelu uspela zarota, da si je zagotovil lastno varnost,/739/ je pritiskal na Absaloma, da je potrebno takoj delovati proti Davidu. Rekel je: "Dovoli, da si izberem dvanajst tisoč mož in vstanem in hitim za Davidom še nocoj. In planem nanj, dokler je truden in slab, ter ga prestrašim; in ko vse ljudstvo, ki je pri njem, zbeži, udarim samega kralja, vse ljudstvo pa pripeljem nazaj k tebi." (2 Sam 17,1-3) Ta načrt so kraljevi svetovalci odobrili. Če bi se ravnali po njem, bi Davida zagotovo ubili, če ne bi Gospod neposredno posredoval, da ga reši. Dogodke pa je usmerjala modrost, ki je višja od sloveče Ahitofelove. "Zakaj Gospod je tako obrnil, da je bil ovržen dobri Ahitofelov svet, zato da spravi Gospod nesrečo nad Absaloma." (2 Sam 17,14)

Husaja niso poklicali na zborovanje in nepoklican se ni vsiljeval, da ne bi posumili, da je vohun. Ko pa so zbor razpustili, je Absalom, ki je visoko cenil presojo očetovega svetovalca, Husaju razložil Ahitofelov načrt. Husaj je videl, da bi bil David izgubljen, če bi se ravnali po njem. Zato je dejal: "Ni dober nasvet, ki ga je dal Ahitofel tokrat. Še reče Husaj: Poznaš svojega očeta in njegove ljudi, da so junaki in srdite narave kakor medvedka na polju, ko so ji mladiče vzeli; tvoj oče je tudi vojščak, in ne bo nočeval pri ljudstvu. Glej, lahko se je skril v kako jamo ali kam drugam." (2 Sam 17,7-9) Husaj je dokazoval, da morda Absalomove čete ne bodo ujele kralja, če ga bodo zasledovale. In če bodo doživele poraz, jim bo to vzelo pogum ter zelo škodilo Absalomovi stvari. Rekel je: "Zakaj ves Izrael ve, da je tvoj oče junak in tisti, ki so pri njem, da so vrli vojščaki." (2 Sam 17,10) Predlagal je načrt. Ta pa se je zdel privlačen ničevi in sebični naravi, ki je želela pokazati moč: "Ali jaz svetujem, da spraviš k sebi vsega Izraela od Dana do Bersebe, ki ga je po množini kakor peska ob morju, in ti sam pojdi v boj. In tako ga naskočimo v kakem kraju, kjer ga zalotimo, in ga zalezemo, kakor pade rosa na zemljo, da ne preostane od njega in od vseh njegovih niti eden mož. Ako pa bi se umaknil v kako mesto, naj ves Izrael potegne vrvi okrog tistega mesta in ga povlečemo v potok, da se ne najde kamenček od njega./740/

Tedaj reko Absalom in vsi Izraelovi možje: Svet Husaja Arkičana je boljši kakor Ahitofelov svet." (2 Sam 17,11-14) Bil pa je nekdo, ki ga to ni zapeljalo - nekdo, ki je jasno videl posledice te usodne Absalomove napake. Ahitofel je vedel, da je zadeva upornikov izgubljena. Vedel je, da ne glede na prinčevo usodo, ni upanja za svetovalca, kateri ga je ščuval k njegovim največjim hudodelstvom. Ahitofel je spodbujal Absaloma k uporu; svetoval mu je najostudnejše hudobije v sramoto svojega očeta; premišljeno je svetoval umor Davida in načrtoval njegovo izvršitev; zapravil si je zadnjo možnost, da bi se spravil s kraljem. In zdaj je imel pred njim prednost drugi, celo pri Absalomu. Ljubosumen, jezen in obupan se je Ahitofel odpravil "domov v svoje mesto in uredil svojo hišo ter se obesil, in je umrl". (2 Sam 17,23) Tak je bil sad modrosti njega, ki poleg vseh svojih sposobnosti ni imel Boga za svojega svetovalca. Satan zapeljuje ljudi z obetavnimi obljubami, toda na koncu bo vsak človek spoznal, da "plačilo za greh je smrt". (Rim 6,23)

Ker Husaj ni bil prepričan, ali bo muhast kralj ravnal po njegovem nasvetu, ni izgubljal časa in je Davida posvaril, naj brez odlašanja pobegne preko Jordana. Duhovnikoma, ki naj bi mu s sinovoma sledil, je poslal sporočilo: "Tako in tako je svetoval Ahitofel Absalomu in Izraelovim starešinam, in takole sem svetoval jaz. Zatorej ... ne ostani to noč pri brodih ob puščavi, temveč vsekakor pojdi na drugo stran; da ne bo požrt kralj z ljudstvom, ki je pri njem." (2 Sam 17,15.16)

Mladeniča so sumničili in ju zasledovali, pa vendar sta uspešno opravila svoje nevarno poslanstvo. David, ki je bil izmučen in žalosten po prvem dnevu bežanja, je prejel sporočilo, da mora prečkati Jordan še isto noč, ker ga želi sin umoriti.

Kakšni so bili občutki očeta in kralja, ko so v tej strašni nevarnosti tako surovo ravnali z njim? Mogočnega junaka, vojščaka, kralja, čigar beseda je bila zakon, je izdal sin, katerega je ljubil, mu popuščal in nespametno zaupal; zapustili in izdali so ga podložniki, ki so bili z njim povezani z najmočnejšimi vezmi časti in vdanosti - s kakšnimi besedami je David izlil občutke svojega srca? V uri najtemnejše preizkušnje je Davidovo srce vztrajalo pri Bogu, in je pel:/741/

"Gospod, koliko je mojih nasprotnikov! Mnogo jih je, ki vstajajo proti meni. Mnogo jih je, ki govore o moji duši: Ni zanj rešitve v Bogu nobene. Ti pa, o Gospod, si meni ščit, moja slava, in ti povzdiguješ mojo glavo. S svojim glasom vpijem h Gospodu, in mi odgovarja z gore svoje svetosti. Legel sem in spal, in zbudil sem se, ker me podpira Gospod. Ne bom se bal miriad ljudstva, ki so se okrog razpostavile proti meni. Gospodova je rešitev. Na tvoje ljudstvo pridi tvoj blagoslov!" (Ps 3,1-6.8)

David in vsa njegova družba - vojščaki in državniki, starci in mladi, ženske in otroci - so v nočni temi prečkali globoko in deročo reko. "Ko se je zjutraj svitalo, niso pogrešili ne enega, ki ne bi bil prišel čez Jordan." (2 Sam 17,22)

David se je s svojimi silami umaknil v Mahanaim, ki je bil Isbosetov kraljevski sedež. To je bilo močno utrjeno mesto, ki so ga obdajali hriboviti predeli in je bilo ugodno za zavetje ob vojni. Dežela je bila dobro oskrbljena, ljudje pa prijateljsko naklonjeni Davidovi zadevi. Tukaj se mu je pridružilo mnogo privržencev, bogati starešine plemen pa so mu prinesli obilne darove v obliki hrane in drugih potrebščin.

Husajev nasvet je dosegel svoj namen in za Davida pridobil priložnost za beg. Toda zaletavega in vihravega princa ni bilo več mogoče dolgo zadrževati in kmalu se je odpravil na lov za očetom. "In Absalom je šel čez Jordan, on in vsi Izraelovi možje z njim." (2 Sam 17,24) Absalom je Amasa, sina Davidove sestre Abigaile, povišal v glavnega poveljnika svojih sil. Njegova vojska je bila obsežna, toda nedisciplinirana in slabo pripravljena na spopad z izkušenimi očetovimi vojščaki.

David je svoje čete razdelil v tri bataljone pod vodstvom Joaba, Abisaja in Itaja Gatovca. Sam je nameraval voditi vojsko na bojišče, vendar so poveljniki vojske, svetovalci in ljudstvo goreče ugovarjali. Rekli so: "Ne pojdeš! Zakaj če pobegnemo, jim ne bo mar za nas; tudi če nas polovica pogine, ne bodo marali za nas; temveč ti si kakor nas deset tisoč./742/ Zatorej je boljše, da boš pripravljen priskočiti nam v pomoč iz mesta. Kralj jim reče: Kar se vam zdi najbolje, storim." (2 Sam 18,3.4)

Z mestnih zidov je bilo videti dolge vrste uporniške vojske. Vsiljivca je spremljala obsežna množica in Davidove sile so se zdele v primerjavi z njo kakor peščica. Ko je kralj opazoval nasprotujoče čete, v njegovih mislih nista bila na prvem prostoru krona in kraljestvo, niti njegovo življenje, ki je bilo odvisno od izida bitke. Očetovo srce sta napolnjevala ljubezen in usmiljenje do upornega sina. Ko je vojska odhajala skozi mestna vrata, je David spodbujal svoje zveste vojake in jim velel, naj gredo naprej in zaupajo, da jim bo Izraelov Bog dal zmago. Celo tukaj ni mogel zatreti ljubezni do Absaloma. Ko je šel Joab, ki je vodil prvo kolono, mimo kralja, je on, ki je zmagal na stoterih bojiščih, sklonil svojo ponosno glavo, da bi slišal vladarjevo poslednje sporočilo, ko je s trepetajočim glasom dejal: "Milo mi ravnajte z mladeničem, z Absalomom!" (2 Sam 18,5) Abisaj in Itaj sta prejela enako nalogo - "Milo mi ravnajte z mladeničem, z Absalomom." Toda kraljeva zaskrbljenost, ki je na videz dajala vtis, da mu je Absalom ljubši od kraljestva, ljubši celo od podložnikov, ki so zvesti njegovemu prestolu, je samo povečala ogorčenost vojakov zoper nečloveškega sina.

Kraj spopada je bil v gozdu blizu Jordana, v katerem je bila Absalomova vojska v slabšem položaju. V goščavi in premikanju skozi gozd se je ta nedisciplinirana četa zmedla in se ni dala voditi. "In Izraelovo ljudstvo je bilo ondi poraženo pred Davidovimi hlapci, in bil je tam velik poboj tisti dan, ker je padlo dvajset tisoč mož." (2 Sam 18,7) Ko je Absalom spoznal, da je dan izgubljen, se je obrnil, da bi zbežal. Z glavo se je ujel med veje košatega drevesa. Njegov mezeg je zdivjal izpod njega, da je ostal nemočno obešen za sovražnikov plen. V tem položaju ga je našel vojak, ki je Absalomu prizanesel zaradi strahu pred kraljevim nezadovoljstvom. Vendar je sporočil Joabu, kar je videl. Joaba ni zadržal noben pomislek. Absalomu je pomagal, dvakrat mu je zagotovil spravo z Davidom, on pa je brez sramu izdal zaupanje. Če Absalom ne bi dosegel prednosti, ki mu jih je priskrbelo Joabovo posredovanje, te vstaje z vsemi grozotami nikoli ne bi bilo. Zdaj je bilo v Joabovi moči/743/ z enim udarcem uničiti pobudnika vsega tega zla. "In vzame tri sulice v roko in jih zasadi Absalomu v srce, ko je še živel, viseč na hrastu. In vzamejo Absaloma in ga vržejo v veliko jamo v gozdu in nanosijo nanj velik kup kamenja." (2 Sam 18,14.17)

Tako je umrl pobudnik vstaje v Izraelu. Ahitofel se je ubil sam. Knežji Absalom, čigar veličastna lepota je bila Izraelov ponos, je bil uničen v cvetu mladosti, njegovo mrtvo telo so vrgli v jamo in ga pokrili s kupom kamenja v znak večne sramote. Absalom si je v času, ko je še živel, dal postaviti dragocen spomenik v Kraljevi dolini. Zdaj pa je bil edini spomenik, ki je označeval njegov grob, kup kamenja v puščavi.

Ko je bil vodja vstaje ubit, je Joab s trobento odpoklical svojo vojsko, ki je preganjala bežečo četo, in takoj poslal sle, da prenesejo novice kralju.

Stražar na mestnem obzidju je ob opazovanju bojišča zagledal moža, ki je tekel sam. Kmalu je zagledal še drugega. Ko se je prvi približal, je stražar rekel kralju, ki je čakal poleg vrat: "Zdi se mi, da je tek prvega kakor tek Ahimaaza, Zadokovega sina. In kralj veli: Dober mož je in prihaja z dobrim poročilom. In Ahimaaz zakliče in reče kralju: Mir! Potem se pokloni pred kraljem z obrazom do tal in pravi: Hvaljen bodi Gospod, tvoj Bog, ki nam je izdal može, ki so vzdignili svojo roko zoper mojega gospoda, kralja." (2 Sam 18,27.28) Na kraljevo željno povpraševanje: "Ali je dobro mladeniču Absalomu?" je Ahimaaz odgovoril dvoumno. (2 Sam 18,29)

Drugi sel je pritekel in vpil: "Vesela vest mojemu gospodu kralju! Zakaj Gospod ti je danes pravico storil in otel iz roke vseh, ki so se vzdignili zoper tebe." (2 Sam 18,31) Z očetovih ust je ponovno prišlo željno vprašanje: "Ali je dobro z mladeničem Absalomom?" (2 Sam 18,32) Ker glasnik ni mogel skriti slabih novic, je odvrnil: "Zgodi naj se kakor temu mladeniču sovražnikom mojega gospoda kralja in vsem, ki se vzdigujejo zoper tebe." (2 Sam 18,32) To je bilo dovolj. David ni več povpraševal, marveč z upognjeno glavo "stopi v hram nad vrati in joče; in grede govori: O moj sin Absalom, moj sin, moj sin Absalom! Ah, da bi bil jaz umrl zate! O Absalom, moj sin, moj sin!" (2 Sam 18,33)/744/

Zmagoslavna vojska se je vračala z bojišča. Med približevanjem mestu so njihovi veseli zmagoslavni vzkliki odmevali med griči. Toda ko so stopili skozi vrata, je njihovo vpitje potihnilo, zastave so spustili. Poglede so uprli v tla in šli naprej predvsem kakor poraženci in ne zmagovalci. Kajti kralj jih ni pričakal z dobrodošlico, marveč je bilo iz hrama nad vrati slišati jok: "O moj sin Absalom, moj sin, moj sin Absalom! Ah, da bi bil jaz umrl zate! O Absalom, moj sin, moj sin!" (2 Sam 18,33)

"In zmaga se je tisti dan obrnila v žalost vsemu ljudstvu, zakaj ljudstvo je slišalo ta dan, da se je pravilo: Kralju je žal za svojega sina. In ljudstvo se po tihem prikrade v mesto tisti dan, kakor se ljudstvo s sramom ukrade, ko je bežalo v boju." (2 Sam 19,2.3)

Joab je bil razkačen. Bog jim je dal razlog za zmagoslavje in veselje; največji upornik, ki je bil kdaj znan v Izraelu, je bil uničen. Pa vendar se je ta velika zmaga obrnila v žalovanje po njem, čigar hudodelstvo je zahtevalo kri na tisoče pogumnih mladeničev. Grob in žaljiv poveljnik se je prikazal pred kraljem in drzno rekel: "Rdečico si danes pognal v obraze vseh svojih hlapcev, ki so ta dan rešili življenje tvoje in tvojih sinov in hčera, ... s tem, da ljubiš tiste, ki te sovražijo, in mrziš te, ki te ljubijo. Zakaj pokazal si danes, da ne maraš za svoje kneze in hlapce; kajti danes vidim, ako bi le Absalom bil ostal živ, mi vsi pa bi bili pomrli danes, tebi bi bilo prav. Sedaj pa vstani, pojdi ven in govori prijazno svojim hlapcem! Zakaj prisegam pri Gospodu: Ako ne pojdeš ven, ne ostane nocoj ne eden mož pri tebi, in to bo hujše zate kakor vse hudo, ki te je zadelo od tvoje mladosti do sedaj." (2 Sam 19,5-7)

Čeprav je bil očitek strtemu kralju osoren in celo krut, David ni zameril. Ko je videl, da ima njegov poveljnik prav, je odšel k vratom in s spodbudnimi besedami in pohvalo pozdravil pogumne vojake, ko so korakali mimo njega./745/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!