 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
71. Davidov greh in spokorjenje (angleško)
Temeljno besedilo 2 Sam 11 in 12
Sveto pismo ima malo povedati v pohvalo ljudi. Celo poročila o čednostih najboljših ljudi, ki so kdaj živeli, zasedajo malo prostora. Ta molk ni brez namena, niti brez nauka. Vse dobre človekove lastnosti so Božji dar; vsa njegova dobra dela so opravljena z Božjo milostjo po Kristusu. Ker vse dolgujemo Bogu, pripada samo Bogu slava za to, kar smo in kar počnemo. Mi smo le orodje v njegovih rokah. Celo več kakor to - kakor učijo vsi nauki svetopisemske zgodovine - nevarno je hvaliti ali poveličevati človeka, kajti če kdo izgubi izpred oči svojo popolno odvisnost od Boga in zaupa v lastno moč, bo gotovo padel. Človek se bojuje z nasprotnikom, ki je močnejši od njega. "Kajti vojskovati se nam ni zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih." (Ef 6,12) Nemogoče nam je z lastno močjo vztrajati v boju. Kar koli odvrača misli od Boga, kar koli vodi v samopoveličevanje ali samozaupnost, prav gotovo pripravlja pot našemu propadu. Smisel Svetega pisma je vtisniti nezaupanje v človeško moč in spodbuditi zaupanje v božansko moč.
Duh samozaupnosti in samopoveličevanja je pripravil pot Davidovemu padcu. Laskanje in nežno zapeljevanje, ki jo imata moč in blišč, sta učinkovala nanj. Druženje z okoliškimi narodi je prav tako širilo vpliv slabega. Po običajih, ki so prevladovali med poglavarji na Vzhodu, pri kralju niso obsojali hudodelstva, ki ga pri tlačanih niso trpeli. Vladar se ni bil dolžan podvreči enakemu samoobvladovanju kakor podložniki. Vse to je težilo k zmanjševanju Davidovega občutka o skrajni grešnosti greha. Namesto da bi se ponižno zanašal na Jahvejevo moč, je začel zaupati v lastno moč in modrost. Kakor hitro uspe Satanu ločiti človeka od/717/ Boga, edinega Izvira moči, bo spodbudil neposvečene želje človekove mesene narave. Sovražnikovo delo ni nenadno; na začetku ni naglo in ne zbuja pozornosti, temveč skrivno spodkopava utrdbo načela. Začne se v navidezno majhnih stvareh - zanemarjanje zvestobe Bogu in nepopolno zanašanje nanj, nagnjenje k izpolnjevanjem posvetnih običajev in navad.
Pred koncem vojne z Amonci se je David vrnil v Jeruzalem in prepustil vodstvo vojske Joabu. Sirci so bili Izraelu že podložni in popolna zmaga nad Amonci se je zdela zagotovljena. Davida so obdajali sadovi zmage in časti njegovega modrega in sposobnega vladanja. Zdaj, ko je užival lagodje in ni bil zavarovan, je skušnjavec izkoristil priložnost in zasedel njegov um. Dejstvo, da je Bog tako tesno povezal Davida s seboj in mu izkazal tako veliko naklonjenost, bi mu moralo biti najmočnejša spodbuda, da bi si ohranil značaj brez madeža. Toda ko je David v lagodju in samozaupnosti opustil Boga, je popustil Satanu in nadse spravil madež krivde. On, ki so ga nebesa določila za narodovega vodja in ga je Bog izvolil, da izvršuje njegov zakon, je sam poteptal njegove predpise. On, ki naj bi bil strah hudobnim, je s svojim dejanjem okrepil njihove roke.
Sredi nevarnosti svojega zgodnejšega življenja je David z vestno poštenostjo lahko zaupal svoj primer Bogu. Gospodova roka ga je varno vodila mimo številnih pasti, ki so bile postavljene njegovim nogam. Zdaj pa, ko je bil kriv in nespokorjen, ni prosil Nebes za pomoč in vodstvo, temveč se je želel sam izkopati iz nevarnosti, v katere ga je zapletel greh. Batseba, katere usodna lepota se je izkazala kot past za kralja, je bila žena Urija Hetejca, enega Davidovih najpogumnejših in najzvestejših častnikov. Nihče ni mogel predvideti posledic, če se bo hudodelstvo razvedelo. Božji zakon je razglasil za prešuštnika smrt in ponosen vojak, ki mu je bila storjena sramota, bi se lahko maščeval tako, da bi kralja ubil ali pa povzročil ljudski upor.
Vsak trud, ki ga je David vložil, da bi prikril svojo krivdo, se je izkazal neuspešen. Prepustil se je v Satanovo oblast, obdala ga je nevarnost, pred njim je bila sramota, ki je grenkejša/718/ od smrti. Zdelo se je, da obstaja samo ena rešitev, in v svojem obupu je pohitel prešuštvu dodati še umor. On, ki je snoval Savlovo uničenje, je prav tako hotel pogubiti Davida. Čeprav so se skušnjave razlikovale, so enako vodile v prestopanje Božjega zakona. David je menil, da krivde za Urijevo smrt ne bo možno iskati na kraljevem domu, če ga bodo umorili sovražniki v bitki. Batseba bo tako prosta, da bo lahko postala Davidova žena, sum bo odstranjen, kraljevska čast pa ohranjena.
Urija je sam nosil naročilo za svojo smrt. Pismo, ki ga je kralj poslal po njegovi roki Joabu, se je glasilo: "Postavite Urija prvega tja, kjer je bitka najhujša, in umaknite se od njega, da ga udarijo in umre." (2 Sam 11,15) Joab, ki je bil že omadeževan s krivdo neusmiljenega umora, se ni obotavljal ubogati kraljevih navodil, in Urija je padel od meča Amonovih sinov.
Do sedaj je bil Davidov zapis vladarja tak, da bi se z njim lahko primerjali zapisi redkih vladarjev. O njem je zapisano, da je "izvrševal sodbo in pravičnost vsemu svojemu ljudstvu". (2 Sam 8,15) S svojo poštenostjo je pridobil zaupanje in vdanost vsega naroda. Ko pa je odšel od Boga in se pokoril hudobnemu, je za nekaj časa postal Satanov pomočnik; vendar je še vedno zadržal položaj in oblast, ki mu ju je dal Bog. Zaradi tega pa je zahteval poslušnost, ki je ogrozila življenje tistim, ki so mu bili pokorni. Joab, ki je bil bolj vdan kralju kakor Bogu, je prestopil Božji zakon, ker je tako zapovedal kralj.
David je moč dobil od Boga, vendar samo zato, da bi jo uporabljal v skladnosti z božanskim zakonom. Ko je zapovedal nekaj, kar je bilo v nasprotju z Božjim zakonom, je postala poslušnost temu greh. "In oblasti, katere so, so postavljene od Boga," (Rim 13,1) nismo pa jih dolžni ubogati, če so v nasprotju z Božjim zakonom. Ko je apostol Pavel pisal Korinčanom, je predstavil načelo, ki naj nam vlada. Rekel je: "Posnemovalci moji bodite, kakor sem tudi jaz Kristusov." (1 Kor 11,1)
Davidu so poslali poročilo o izvršitvi njegovega ukaza, vendar je bilo tako skrbno prirejeno, da ni vpletlo ne Joaba ne kralja. Joab "zapove slu, rekoč: Ko kralju dopoveš vse, kar se je v boju zgodilo,/719/ in boš videl, da se razsrdi, ... tedaj reci: Tvoj hlapec, Urija Hetejec, je tudi mrtev. Šel je torej sel, in pride in oznani Davidu vse, kar mu je sporočil Joab." (2 Sam 11,19-22)
Kralj je odvrnil: "Reci Joabu: Naj se ti ne zdi prehuda ta reč, zakaj meč požre zdaj tega, zdaj onega; vztrajaj le v boju zoper mesto in ga razdeni! S tem ga ohrabri!" (2 Sam 11,25)
Batseba je žalovala po svojem možu, kakor je bilo v navadi. In ko so dnevi žalovanja minili, je David poslal ponjo in jo vzel v svojo hišo, "in je postala njegova žena". (2 Sam 11,27) On, čigar tenkovestnost in razvit občutek časti nista dovoljevala, da bi celo, ko je bilo ogroženo njegovo življenje, iztegnil svojo roko zoper Gospodovega maziljenca, je tako padel, da je grešil in umoril enega najzvestejših in najpogumnejših vojakov. Poleg tega je še upal, da bo nemoteno užival nagrado svojega greha. Ojoj! "Kako je otemnelo zlato, spremenilo se odlično zlato!" (Žal 4,1)
Satan že od začetka ljudem slikovito opisuje dobičke, ki jih dobijo s prestopanjem. Tako je zapeljal angele. Tako je skušal Adama in Evo, da sta grešila. In tako še vedno vodi množice stran od poslušnosti Bogu. Pot prestopkov poskuša narediti vabljivo, "toda njen konec je pot v smrt". (Preg 14,12) Srečni so tisti, ki so potem, ko so si drznili stopiti na to pot, spoznali, kako grenki so sadovi greha, ter se pravočasno odvrnili od nje. Bog v svoji milosti ni dovolil, da bi bil David popolnoma odpeljan v pogubo zaradi lažne nagrade greha.
Bog je moral posredovati tudi zaradi Izraela. Sčasoma je postal Davidov greh do Batsebe znan in pojavil se je dvom, da je načrtoval Urijevo smrt. Gospod je bil osramočen. Davidu je bil naklonjen in ga je povišal, Davidov greh pa je napačno predstavil Božji značaj in vrgel očitek na njegovo ime. Znižal je merilo pobožnosti v Izraelu in v mnogih srcih zmanjšal stud do greha. Kdor pa ni ljubil Boga in se ga bal, pa se je še bolj opogumil v prestopanju.
Prerok Natan je dobil ukaz, naj odnese Davidu sporočilo graje. Bilo je strašno v svoji strogosti. Le redkim vladarjem je bilo lahko dano tako sporočilo, ne da bi bil grajalec usmrčen. Natan je neustrašno povedal božansko kazen, in sicer s tako nebeško modrostjo, da je pridobila/720/ kraljevo sočutje, prebudila njegovo vest in iz njegovih ust izvabila lastno smrtno kazen. Prerok je, sklicujoč se na Davida kot božansko določenega varuha ljudskih pravic, ponovil zgodbo o grehu in zatiranju, ki sta zahtevala odškodnino.
Rekel je: "Dva moža sta bila v enem mestu; eden bogat, drugi ubog. Bogatin je imel silno veliko ovac in goved. A ubožec ni imel ničesar razen edine drobne ovčice, ki si jo je kupil in jo vzredil; in zrasla je pri njem z njegovimi otroki vred: od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila in njemu v naročju je spala, in bila mu je kakor hči. Pa pride popotnik k bogatinu, in temu se je žalilo vzeti iz svojih ovac in goved, da pripravi jed popotniku, ki je prišel k njemu, ampak vzame ubožcu ovčico ter jo pripravi možu, ki je dospel k njemu." (2 Sam 12,1-4)
Kralj se je razjezil in zavpil: "Kakor res Gospod živi, smrti sin je človek, ki je to storil; tudi ovco mora povrniti četvero, ker je tako reč storil in ker se mu ni smililo." (2 Sam 12,5.6)
Natan je uprl svoje oči v kralja, dvignil svojo desnico proti nebesom in svečano izjavil: "Ti si tisti mož," in nadaljeval: "Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v Gospodovih očeh?" (2 Sam 12,7.9) Krivec si lahko kakor David prizadeva skriti hudodelstvo pred ljudmi; lahko poskuša za vedno prikriti hudobna dela pred človeškim pogledom ali spoznanjem, toda "vse je golo in razodeto očem njega, ki imamo z njim opravek. Kajti nič ni prikritega, kar se ne bo odkrilo, in skrivnega, kar se ne bo zvedelo." (Heb 4,13; Mat 10,26)
Natan je objavil: "Tako pravi Gospod, Izraelov Bog: Jaz sem te pomazilil za kralja nad Izraelom in jaz sem te otel iz Savlove roke. ... Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v Gospodovih očeh? Urija Hetejca si udaril z mečem in njegovo ženo sebi vzel za ženo, njega pa si umoril z mečem Amonovih sinov! Sedaj torej ne odstopi meč od tvoje hiše. ... Glej, hočem obuditi nesrečo zoper tebe iz tvoje hiše, in vzamem tvoje žene tebi pred očmi in jih dam tvojemu bližnjemu. ... Ti si res to storil skrivaj, ali jaz to storim vpričo vsega Izraela, ob belem dnevu." (2 Sam 12,7-12)/721/
Prerokova graja je ganila Davidovo srce, vest se je prebudila; njegova krivda se je pokazala v vsej svoji obsežnosti. V spokorjenju se je poklonil pred Bogom. S trepetajočimi ustnicami je dejal: "Grešil sem zoper Gospoda." (2 Sam 12,13) Vse hudobije, storjene drugim, zadenejo poleg prizadetega tudi Boga. David je zagrešil bridek greh zoper Urija in Batsebo in je to ostro občutil. Toda neskončno večji je bil njegov greh zoper Boga.
Čeprav ni bilo v Izraelu najti nikogar, ki bi izvršil smrtno kazen nad Gospodovim maziljencem, je David trepetal, da ga ne bi krivega in brez odpuščanja posekala hitra Božja kazen. Po preroku pa mu je bilo poslano sporočilo: "Gospod je tudi odvzel tvoj greh, ne boš umrl." (2 Sam 12,13) Vendar je pravici moralo biti zadoščeno. Smrtna kazen se je z Davida prenesla na otroka kot sad njegovega greha. Tako je bila kralju dana priložnost za spokorjenje, čeprav sta mu bila otrokovo trpljenje in smrt kot del kazni veliko grenkejša od lastne smrti. Prerok je rekel: "Toda ker si s tem dejanjem dal Gospodovim sovražnikom priložnost, da preklinjajo, zato tudi sin, ki se ti je rodil, gotovo umre." (2 Sam 12,14)
Ko je otrok zbolel, je David s postom in globoko ponižnostjo prosil za njegovo življenje. Slekel je svoja kraljevska oblačila, odložil krono in noč za nočjo ležal na zemlji ter v srce trgajoči žalosti posredoval za nedolžnega, ki je trpel zaradi njegove krivde. "Tedaj vstanejo starešine njegove hiše in stopijo okoli njega, da bi ga dvignili s tal, ali on ni hotel." (2 Sam 12,17) Pogosto sta ponižanje in spokorjenje odvrnila udarec, kadar so bile nad osebami ali mesti izrečene sodbe, in je On, ki je vselej usmiljen in pripravljen odpustiti, poslal poslance miru. Ob tej misli je David vztrajal v svoji prošnji tako dolgo, dokler je otrok še živel. Ko pa je zvedel, da je umrl, se je tiho podredil Božjemu sklepu. Padel je prvi udarec povračila, ki ga je sam oznanil za pravičnega, ampak David, ki je zaupal v Božjo milost, ni ostal brez tolažbe.
Mnogi se vprašajo, ko berejo zgodovino Davidovega padca: "Zakaj je ta zapis objavljen? Zakaj se je Bogu zdelo prav, da svetu razgali ta temen odstavek v življenju njega, ki so ga Nebesa tako zelo častila?" Prerok je v svoji graji Davidu objavil glede njegovega greha: "Ker si s tem dejanjem dal Gospodovim sovražnikom priložnost, da preklinjajo." (2 Sam 12,14) V naslednjih rodovih so neverniki kazali na Davidov/722/ značaj, ki je bil omadeževan s temnim madežem, ter zmagoslavno in zasmehljivo vzklikali: "To je mož po Božjem srcu!" Tako je bila vera osramočena, Boga in njegovo besedo so preklinjali, ljudje so se zakrknili v neveri ter se pod plaščem pobožnosti ojunačili delati greh.
Davidova zgodovina ne daje opore grehu. Ko je hodil v skladnosti z Božjimi nasveti, so ga imenovali mož po Božjem srcu. Ko je grešil, to ni več držalo, dokler se ni spokorno vrnil h Gospodu. Božja beseda jasno pravi: "Ali reč, ki jo je bil David storil, je bila huda v Gospodovih očeh." (2 Sam 11,27) In Gospod je Davidu po preroku dejal: "Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v Gospodovih očeh? ... Sedaj torej ne odstopi meč od tvoje hiše nikdar, ker si me zaničeval." (2 Sam 12,9.10) Kljub temu da se je David spokoril za svoj greh in mu je Gospod odpustil in ga sprejel, je žel pogubno žetev semena, ki ga je sam posejal. Sodbe nad njim in njegovo hišo pričajo o Božjem studu do greha.
Do sedaj je Božja previdnost Davida ohranila pred vsemi sovražnikovimi zarotami in krotila Savla. Ampak Davidov prestopek je spremenil njegov odnos do Boga. Gospod nikakor ne more odobravati krivičnosti. Svoje moči ni uporabil, da bi zaščitil Davida pred posledicami lastnega greha, kakor ga je zaščitil pred Savlovim sovraštvom.
V Davidu se je zgodila velika sprememba. Zavest o lastnem grehu in daljnosežnih posledicah je zlomila njegovega duha. V očeh svojih podložnikov se je čutil ponižanega. Njegov vpliv je oslabel. Doslej so njegovo blaginjo pripisovali njegovi vestni poslušnosti Gospodovim zapovedim. Zdaj pa, ko so njegovi podložniki zvedeli za njegov greh, bodo grešili bolj prosto. Oslabeli sta tudi njegova oblast v domu in zahteva po spoštovanju in poslušnosti njegovih sinov. Zaradi občutka krivde je molčal, ko bi moral obsoditi greh, zato ni bil zmožen izvrševati pravičnosti v svojem domu. Njegov slab zgled je širil svoj vpliv na sinove, Bog pa ni posredoval, da bi preprečil posledice. Dovolil je, da so stvari ubrale naravno pot, David pa je bil tako strogo kaznovan.
Celotno leto po svojem padcu je David živel v navidezni varnosti, nobenega zunanjega dokaza o Božjem nezadovoljstvu ni bilo videti. Toda/723/ nad njim je lebdela božanska kazen. Hitro in zanesljivo se je bližal dan obsodbe in povračila, ki ga ni moglo odvrniti nobeno spokorjenje, smrtni boj in sramota, ki je potemnila njegovo celotno pozemsko življenje. Tisti, ki s kazanjem na Davidov primer poskušajo zmanjšati krivdo lastnih grehov, morajo iz Svetega pisma spoznati, kako mučna je pot prestopanja. Čeprav se bodo kakor David odvrnili od hudobnega ravnanja, bodo posledice greha težko in grenko prenašali celo v tem življenju.
Bog je želel, da bi zgodovina Davidovega padca služila kot svarilo, da se niti oni, ki jih je zelo blagoslovil in jih podpiral, ne bi čutili varne ter ne bi zanemarili čuječnosti in molitve. In takšen se je izkazal njim, kateri so ponižno želeli spoznati nauk, ki jim ga je namenil Bog. Od roda do roda so tisoči spoznali lastno nevarnost pred skušnjavčevo močjo. Padec Davida, ki ga je Gospod tako zelo spoštoval, je v njih prebudil nezaupanje vase. Čutili so, da jih lahko samo Bog ohrani s svojo močjo po veri. Ker so vedeli, da je v njem njihova varnost in moč, so se bali narediti prvi korak proti Satanovemu področju.
David je žel sadove svojega prestopka, še preden je bila zoper njega izrečena božanska kazen. Njegova vest je bila nemirna. Smrtni boj duha, ki ga je prestajal, je prikazan v Ps 32. Pravi:
"Blagor mu, komur so odpuščeni prestopki, čigar greh je pokrit. Blagor človeku, ki mu Gospod ne všteva krivice in čigar duh nima v sebi zvijače. Ko sem molčal, so perele moje kosti zaradi mojega stoka po cele dneve. Ker podnevi in ponoči je bila težka nad mano tvoja roka, da se mi je življenjski sok sušil kakor v poletni vročini." (Ps 32,1-4)
Ps 51 pa je izraz Davidovega spokorjenja, ko je prejel grajo od Boga:
"Milosten mi bodi, o Bog, po svoji dobroti, po obilosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe./724/ Čisto me operi moje krivice in mojega greha me očisti. Kajti svoje pregrehe spoznavam in moj greh mi je vedno pred očmi. Očisti me z izopom, da bom čist, operi me, da bom bel bolj kakor sneg. Daj mi slišati veselje in radost, da veselja poskakujejo kosti, ki si jih potrl. Skrij svoje srdito obličje mojim grehom in vse moje krivice izbriši. Čisto srce mi ustvari, o Bog, in trdnega duha ponovi v meni. Ne zavrzi me izpred svojega obličja in svojega Svetega Duha ne jemlji od mene. Povrni mi zopet veselje svojega zveličanja in z duhom radovoljnosti me podpiraj. Učil bom prestopnike tvoje poti, in grešniki se povrnejo k tebi. Reši me krivde prelite krvi, o Bog, Bog mojega zveličanja, in radostno bo hvalil moj jezik tvojo pravičnost." (Ps 51,1-3.7-14)
Tako se je v sveti pesmi, ki jo bo njegovo ljudstvo pelo na javnih shodih, v navzočnosti dvora - duhovnikov in sodnikov, knezov in bojevnikov - in njih, ki bodo do zadnjega rodu ohranili spoznanje o njegovem padcu, Izraelov kralj spominjal svojega greha, spokorjenja in upanja na odpuščanje po Božji milosti. Namesto da bi si prizadeval skriti svojo krivdo, je želel, da bi druge poučila žalostna zgodba o njegovem padcu.
Davidovo spokorjenje je bilo iskreno in globoko. Nikakor si ni prizadeval opravičiti svojega greha. Nobena želja, da bi ušel sodbi, ki mu je grozila, ni navdihnila njegove molitve. Videl pa je grozoto svojega prestopka zoper Boga; videl je onečaščenje svoje duše, zasovražil je svoj greh. Molil ni samo za odpuščanje, temveč tudi za očiščenje srca. David se ni vdal obupu. V Božjih obljubah spokorjenim grešnikom je videl dokaz lastnega odpuščanja in sprejetja.
"Ker ti se ne veseliš daritev, pač bi jih rad dal, tudi žgalnih daritev ne maraš. Božje daritve so potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne zametaš." (Ps 51,16.17)/725/
Čeprav je David padel, ga je Gospod dvignil. Zdaj je bil popolneje usklajen z Bogom in prijeten bližnjim kakor pred padcem. Vesel zaradi osvoboditve je pel:
"Svoj greh sem ti razodel in svoje krivice nisem prikril; dejal sem: Izpovedujem se svojih prestopkov Gospodu. In ti si odpustil krivdo mojega greha. Ti si zavetje meni; stiske me obraniš, s pesmimi oproščenja me obdaš." (Ps 32,5.7)
Mnogi so godrnjali ob tem, kar so imenovali Božja nepravičnost. Prizanesel je namreč Davidu, čigar krivda je bila tako velika, zavrnil pa je Savla, čigar grehi se jim zdijo daleč manj zloglasni. Ampak David se je ponižal in priznal svoj greh, Savel pa je preziral grajo in zakrknil srce v uporu.
Ta del Davidove zgodovine je zelo pomemben za spokorjenega grešnika. Je eden najučinkovitejših prikazov, ki so nam dani o bojih in skušnjavah človeštva ter o pristnem spokorjenju pred Bogom in o veri v našega Gospoda Jezusa Kristusa. Skozi vse veke se je izkazal za vir spodbude ljudem, ki so se potem, ko so padli v greh, borili pod bremenom svoje krivde. Tisoči Božjih otrok, ki so bili zapeljani v greh in so se bili pripravljeni prepustiti obupu, so se spomnili, kako je Bog sprejel Davidovo iskreno spokorjenje in priznanje, ne glede na to, da je trpel zaradi svojega prestopka. Tudi sami so se opogumili in spokorili ter poskusili znova hoditi po poti Božjih zapovedi.
Kdor koli se bo po Božji graji ponižal s priznanjem in spokorjenjem, kakor se je David, je lahko prepričan, da zanj obstaja upanje. Kdor koli bo v veri sprejel Božje obljube, bo našel odpuščanje. Gospod ne bo nikoli zavrgel iskreno spokorjenega človeka. Dal je tole obljubo: "Ali pa naj se izroči v varstvo meni, sklene mir z menoj, sklene naj mir z menoj. Zapusti naj brezbožnik svojo pot in krivični mož svoje misli in povrni se h Gospodu, in usmilil se ga bo, in k Bogu našemu, ker je bogat v odpuščanju." (Iz 27,5; 55,7)/726/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!