Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

70. Davidovo kraljevanje (angleško)

Temeljno besedilo 2 Sam 5,6 do 7; 9; 10

Kakor hitro je bil David postavljen na Izraelov prestol, je začel iskati primernejši kraj za prestolnico svojega kraljestva. Za glavno mesto kraljestva so izbrali kraj, oddaljen iz Hebrona dvaintrideset kilometrov. Preden je Jozue peljal Izraelove vojske čez Jordan, se je imenoval Salem. Nedaleč od tod je Abraham dokazal svojo zvestobo Bogu. Osemsto let pred kronanjem Davida je bil to dom Melhizedeka, duhovnika najvišjega Boga. Stalo je v središču dežele in na višini, zavarovano pa je bilo s hribovitim okolišem. Ker je stalo na meji med Benjaminom in Judo, je bilo v neposredni bližini Efraima in od tam se je zlahka dalo priti do drugih rodov.

Da bi si Hebrejci zagotovili ta kraj, so morali pregnati ostanek Kanaancev, ki so zadržali utrjen položaj na gorah Sion in Morija. To trdnjavo so imenovali Jebus, prebivalci pa so bili znani kot Jebusejci. Stoletja so nanjo gledali kot na nepremagljivo, vendar so jo Hebrejci pod vodstvom Joaba naskočili in zavzeli, Joab pa je za nagrado za svoj pogum postal glavni poveljnik Izraelovih vojsk. Zdaj je Jebus postal ljudska prestolnica, njegovo pogansko ime pa so spremenili v Jeruzalem.

Hiram, kralj premožnega mesta Tira ob Sredozemskem morju, je hotel postati zaveznik z Izraelovim kraljem. Zato je Davidu ponudil svojo pomoč pri gradnji palače v Jeruzalemu. Iz Tira so poslali poslance, te pa so spremljali stavbeniki in delavci ter dolgi sprevodi dragocenega lesa, cedrovine in drugih vrednih snovi.

Naraščajoča Izraelova moč zaradi združenja pod Davidovim vodstvom, pridobitev trdnjave v Jebusu in zavezništvo s Hiramom, tirskim kraljem, so izzvali sovraštvo Filistejcev, da so ponovno z vso silo napadli deželo in se utrdili/703/ v Refaimski dolini, le malo proč od Jeruzalema. David se je s svojimi vojaki umaknil v sionsko trdnjavo in počakal na božanski ukaz. "In David je vprašal Gospoda, rekoč: Ali naj grem gor zoper Filistejce? In ali jih hočeš dati v mojo roko? Gospod pa veli Davidu: Pojdi gor, kajti gotovo ti dam Filistejce v roko!" (2 Sam 5,19)

David se je brž podal nad sovražnike, jih porazil in uničil ter jim vzel bogove, ki so jih prinesli s seboj, da bi jim zagotovili zmago. Filistejci so razkačeni zaradi ponižanja ob porazu zbrali še večjo vojsko in se vrnili v spopad. Spet so se razpostavili "v dolini Refaimov". David je znova povprašal Gospoda in veliki JAZ SEM je prevzel vodstvo Izraelovih vojsk.

Bog je poučil Davida, rekoč: "Ne hodi gor, temveč obidi jih zadaj za njimi, da prideš nadnje od strani murvovih dreves. In ko začuješ šumenje iz vrhov dreves, kakor da prihaja vojska, tedaj se podvizaj: zakaj tedaj gre Gospod pred teboj, da premaga vojsko Filistejcev." (2 Sam 5,23.24) Če bi David ravnal po svoje kakor Savel, ne bi bil uspešen. Toda naredil je, kakor je ukazal Gospod, in "pobijali so vojsko Filistejcev od Gibeona do Gezerja. In Davidovo ime se je razglasilo po vseh deželah, in Gospod je spravil v strah pred njim vse narode." (1 Let 14,16.17)

David se je zdaj, ko je bil utrjen na prestolu in ni bilo več vdorov tujih nasprotnikov, lotil izvršitve priljubljenega namena - pripeljati Božjo skrinjo v Jeruzalem. Veliko let je bila v Kirjat-jearimu, štirinajst kilometrov stran, vendar bi bilo primerno, da bi ljudsko prestolnico počastila z znamenjem božanske navzočnosti.

David je sklical trideset tisoč Izraelovih izbranih mož, saj je želel priložnost narediti za prizor velikega veselja in občudovanja vreden prikaz. Ljudje so se z veseljem odzvali vabilu. Veliki duhovnik in njegovi bratje v sveti službi ter knezi in vodilni možje rodov so se zbrali v Kirjat-jearimu. David je žarel od svete gorečnosti. Skrinjo so prinesli iz Abinadabove hiše in jo položili na nov voz. Vlekli so ga voli, spremljala pa sta jo dva izmed Abinadabovih sinov.

Izraelci so šli za njo z radostnimi vzkliki in veselimi/704/ pesmimi, množica glasov se je pridružila melodiji z glasbili: "A David in ves Izraelov rod je igral pred Gospodom na vsakovrstna godala iz cipresovine in na harfe in na strune s petjem in na bobne in zvončke in cimbale." (2 Sam 6,5) Izrael že dolgo ni bil priča takemu zmagoslavnemu prizoru. S svečanim veseljem je dolgi sprevod nadaljeval svojo pot med griči in dolinami proti Svetemu mestu.

"In ko so prišli k Nakonovemu gumnu, je Uza iztegnil roko po Božji skrinji in jo pridržal, zakaj volom je spodrsnilo. In vname se Gospodova jeza zoper Uza, in Bog ga je udaril tam za njegov pregrešek; in umrl je tam pri Božji skrinji." (2 Sam 6,6.7) Veselečo se množico je nenadoma obšla groza. David je bil začuden in zelo prestrašen, v svojem srcu je podvomil o Božji pravičnosti. Skrinjo je hotel počastiti kot simbol božanske navzočnosti. Zakaj je bila potem poslana strašna sodba, da bi sprevrgla čas veselja v bridkost in žalovanje? Ker je David čutil, da bi bilo nevarno imeti skrinjo ob sebi, se je odločil, da jo pusti, kjer je bila. Poiskali so prostor tam blizu, v hiši Obededoma Gatovca.

Uzova usoda je bila božanska kazen za kršitev izrecnega ukaza. Po Mojzesu je dal Gospod posebno navodilo glede prenašanja skrinje. Nobeden od duhovnikov, Aronovih potomcev, se je ni smel dotakniti ali jo celo pogledati, ko ni bila zakrita. Božanski ukaz se je glasil: "Naj pristopijo Kahatovi sinovi, da poneso svetišče, ali naj se ga ne dotaknejo, da ne umro." (4 Moj 4,15) Duhovniki so morali skrinjo pokriti, potem pa so jo Kahatovci dvignili z drogovoma, ki sta bila vdeta v obročke na vsaki strani skrinje in se ju nikoli ni odstranilo. Gersonovcem in Merarijevcem, ki so skrbeli za zavese, deske in svetiščne stebre, je dal Mojzes vozove in vole za prevoz tega, kar jim je bilo zaupano. "Ali Kahatovim sinovom ne da od tega, zakaj služba svetišča jim je bila naložena: na ramah so ga nosili." (4 Moj 7,9) Tako je bil prenos skrinje iz Kirjat-jearima neposredno in neopravičljivo neupoštevanje Gospodovih navodil.

David in njegovi možje so se zbrali, da bi opravili sveto delo, lotili so se ga z veselim in voljnim srcem./705/ Ampak Gospod ni mogel sprejeti službe, ker ni bila opravljena skladno z njegovimi navodili. Filistejci, ki niso poznali Božjega zakona, so postavili skrinjo na voz, ko so jo vrnili v Izrael, in Gospod je sprejel njihov trud. Izraelci pa so imeli v rokah jasno izjavo Božje volje o vseh teh stvareh in njihovo zanemarjanje navodil je bilo sramotenje Boga. Na Uzu pa je počivala še večja krivda predrznosti. Prestopanje Božjega zakona je zmanjšalo Uzov občutek za njegovo svetost, in s svojimi nepriznanimi grehi si je, kljub božanski prepovedi, drznil dotakniti simbola Božje navzočnosti. Bog ne more sprejeti delne poslušnosti, niti površnosti pri izpolnjevanju svojih zapovedi. S kaznovanjem Uza je Bog nameraval vtisniti Izraelu pomembnost stroge poslušnosti njegovim zahtevam. Tako je smrt enega moža, ki je vodila ljudstvo k spokorjenju, lahko preprečila potrebo po kaznovanju tisočev.

Ker je David čutil, da njegovo srce ni popolnoma uravnano z Bogom, se je ob pogledu na udarec Uza zbal skrinje, da ne bi kakšen njegov greh pripeljal sodbe še nadenj. Obededom je s plašnim veseljem pozdravil sveti simbol kot jamstvo Božje naklonjenosti poslušnemu. Pozornost vsega Izraela se je zdaj obrnila na Gatovca in njegovo družino. Vsi so opazovali, da bi videli, kako bo uspelo pri njih. "In Gospod je blagoslovil Obededoma in vso njegovo hišo." (2 Sam 6,11)

Božanska graja je opravila svoje delo na Davidu. Spoznal je kakor nikoli prej svetost Božjega zakona in potrebo po strogi poslušnosti. Naklonjenost, ki je bila izkazana Obededomovi hiši, je vodila Davida k ponovnemu upanju, da bo skrinja prinesla blagoslov njemu in ljudstvu.

Po treh mesecih se je odločil, da poskusi znova prenesti skrinjo. Zdaj se je iskreno potrudil izvršiti vsako posebno Gospodovo navodilo. Znova so sklicali ljudske poveljnike. Okoli Gatovčevega bivališča se je zbrala množica. Skrinjo so spoštljivo položili na ramena mož, ki so bili božansko določeni, množica se je zlila v vrsto, nato se je obsežen sprevod s trepetajočimi srci odpravil naprej. Po šestih korakih je trobenta zatrobentala premor. Po Davidovem ukazu so darovali vola in pitanca. Strah in grozo je zdaj zamenjalo veselje. Kralj je odložil/706/ kraljevsko oblačilo in se ovil v platnen naramnik, kakršnega so nosili duhovniki. S tem dejanjem ni označil, da opravlja duhovniške dejavnosti, saj so naramnik včasih nosili tudi drugi poleg duhovnikov. Ob tej sveti službi se je pred Bogom po položaju izenačil s svojimi podložniki. Na ta dan je bilo treba častiti Jahveja. On je moral biti edini cilj češčenja.

Dolg sprevod se je pomikal, glasba harf in rogov, trobent in cimbal pa je plavala proti nebu, spojena z mnogimi glasovi. "In David je plesal z vso močjo pred Gospodom," (2 Sam 6,14) v svojem veselju je vztrajal v pesmi.

Ljubitelji užitka navajajo Davidov ples v spoštljivem veselju pred Bogom kot opravičilo za priljubljeni sodobni ples, vendar ni osnove za takšen dokaz. V našem času je ples povezan z neumnim nočnim veseljačenjem. Zdravje in morala se žrtvujeta užitku. Obiskovalcem plesnih dvoran Bog ni cilj njihovega premišljevanja in spoštovanja; molitev ali hvalnica sta neustrezni na njihovih shodih. Ta preizkus bi moral biti odločilen. Kristjani naj se ne bi udeleževali zabav, ki težijo k oslabitvi ljubezni do svetih stvari in zmanjšujejo naše veselje v službi Bogu. Glasba in ples v veseli hvali Bogu ob prenosu skrinje nista niti bled odsev razuzdanosti sodobnega plesanja. Eno teži k spominu na Boga in poveličevanju njegovega svetega imena, drugo pa je Satanova zvijača, da bi povzročil pri ljudeh, naj pozabijo Boga in ga osramotijo.

Zmagoslavni sprevod se je približal prestolnici; sledili so svetemu simbolu svojega nevidnega Kralja. Potem je izbruh pesmi zahteval, da straža na obzidju na stežaj odpre vrata Svetega mesta: "Dvignite, vrata, svoje glave in dvignite se, večne duri, da vstopi Kralj slave!" (Ps 24,7)

Skupina pevcev pa je spraševala: "Kdo pa je ta Kralj slave?" (Ps 24,8)

Od druge skupine je prišel odgovor: "Gospod, krepak in mogočen, Gospod, mogočen v boju." (Ps 24,8)/707/

Stotine glasov se je združilo ter zadonelo v zmagovitem zboru: "Dvignite, vrata, svoje glave, dvignite se, pravim, večne duri, da vstopi Kralj slave!" (Ps 24,9) Ponovno je bilo slišati vprašanje: "Kdo je On, ta Kralj slave?" (Ps 24,10) In glas velike množice, kakor glas mnogih voda je bilo čuti v navdušenem odgovoru: "Gospod nad vojskami, On je Kralj slave." (Ps 24,10)

Potem so se na stežaj odprla vrata in sprevod je vstopil ter z globokim spoštovanjem položil skrinjo v šotor, ki je bil pripravljen za njen sprejem. Prej so postavili svete oltarje za darovanje, zdaj pa se je dim mirovnih in žgalnih daritev mešal z vonjem kadila ter se skupaj s hvalnicami in prošnjami za Izraela dvigal v nebesa. Služba se je končala, sam kralj pa je razglasil blagoslov nad ljudstvom. Nato je s kraljevsko obilostjo naročil, naj za osvežitev raznosijo darove hrane in pijače.

Vsi rodovi so bili navzoči v tej službi pri praznovanju najsvetejšega dogodka, ki je kdaj označil Davidovo kraljevanje. Na kralju je počival Duh božanskega navdiha. In zdaj, ko so zadnji žarki zahajajočega sonca okopali shodni šotor v posvečeni svetlobi, se je njegovo srce v hvaležnosti povzdignilo k Bogu, ker je bil blagoslovljeni simbol njegove navzočnosti tako blizu Izraelovega prestola.

Tako zamišljen se je David obrnil proti svoji palači in blagoslovil svojo hišo. Nekdo pa se je prizora veselja udeležil z duhom, ki se je zelo razlikoval od tistega, ki je ganil Davidovo srce. "In ko je prišla Gospodova skrinja v Davidovo mesto, je gledala Mihala, Savlova hči, skozi okno in je videla kralja Davida, da poskakuje in pleše pred Gospodom, in ga je zaničevala v svojem srcu." (2 Sam 6,16) V zagrenjenosti svoje jeze ni mogla pričakati, da bi se David vrnil v palačo, temveč mu je šla naproti. Na njegov prijazni pozdrav je odgovorila s ploho grenkih besed. Žalostna in ostra je bila ironija njenega govora: "Kako častit je bil danes Izraelov kralj, ki se je danes razodeval pred deklami svojih hlapcev, kakor se nesramno razodevajo lahkomiselneži!"(2 Sam 6,20)/708/

David je čutil, da Mihala pravzaprav prezira in sramoti bogoslužje, zato je strogo odvrnil: "Igral sem pred Gospodom, ki me je izvolil mimo tvojega očeta in mimo vse njegove hiše, da me postavi za vojvodo Gospodovemu ljudstvu, Izraelu, in še bom igral pred Gospodom. In še bolj se hočem ponižati in nizek biti v svojih očeh, a pri deklah, ki si o njih govorila, si s tem pridobim čast!" (2 Sam 6,21.22) Davidovi graji je bila dodana še Gospodova: Mihala zaradi svoje ošabnosti in nadutosti "ni dobila zaroda do dne svoje smrti". (2 Sam 6,23)

Svečani obredi, ki so spremljali prenos skrinje, so na Izraelce naredili trajen vtis in zbudili v njih globlje zanimanje za svetiščno službo ter na novo spodbudili gorečnost za Jahveja. David si je z vsemi sredstvi, ki so bila v njegovi moči, prizadeval poglobiti te vtise. Pesem je postala običajen del bogoslužja, David pa je skladal psalme. Teh niso uporabljali samo duhovniki v svetiščni službi, temveč so jih peli tudi ljudje na svojih potovanjih do ljudskega oltarja ob letnih praznikih. Tako razširjen vpliv je bil daljnosežen, njegov sad pa je bil, da se je ljudstvo rešilo malikovanja. Ko so okoliška ljudstva videla Izraelovo blaginjo, so blagohotno razmišljala o Izraelovem Bogu, ki je za svoj narod naredil tako velike reči.

Shodni šotor, ki ga je postavil Mojzes, je bil z vsem, kar spada v svetiščno službo, razen skrinje, še vedno v Gibei. David je nameraval Jeruzalem narediti za ljudsko versko središče. Zase je dal postaviti palačo in menil je, da ni primerno, da Božja skrinja počiva v šotoru. Odločil se je zanjo postaviti svetišče take veličastnosti, ki bo izražala, koliko Izrael ceni čast, ki je bila zagotovljena narodu z nenehno navzočnostjo Jahveja, njihovega Kralja. Ko je svoj namen sporočil preroku Natanu, je prejel spodbuden odgovor: "Pojdi, stori vse, kar ti je v srcu, zakaj Gospod je s teboj." (2 Sam 7,3)

Isto noč pa je prišla Natanu Gospodova beseda in mu prenesla sporočilo za kralja. David bo prikrajšan za prednost, da zgradi Božjo hišo, dobil pa je zagotovilo božanske naklonjenosti njemu, njegovemu potomstvu in Izraelovemu kraljestvu: "Tako pravi Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel/711/ s pašnikov, ko si hodil za ovcami, da boš vojvoda mojemu ljudstvu, Izraelu; in sem bil s teboj, kamor koli si šel, in sem zatrl vse tvoje sovražnike pred teboj in ti storil veliko ime, kakor ime velikašev, ki so na zemlji. In hočem pripraviti mesto svojemu ljudstvu in jih posaditi, da bodo prebivali na svojem in se ne več premikali, da jih tudi ne bodo več stiskali sinovi krivice kakor prej." (2 Sam 7,8-10)

Ker je David želel postaviti hišo za Boga, mu je bila dana obljuba. "Vrhutega ti Gospod oznanja, da Gospod zgradi hišo tebi. ... Za tabo hočem obuditi tvojega potomca. ... On zgradi hišo mojemu imenu, in jaz utrdim prestol njegovega kraljestva na veke." (2 Sam 7,11-13)

Objavljen je bil tudi razlog, zakaj naj David ne postavi svetišča: "Prelil si mnogo krvi in imel velike boje; ti ne boš zidal hiše mojemu imenu. ... Glej, sin se ti bo rodil, ki bo mož pokoja, in pripravim mu pokoj pred vsemi njegovimi sovražniki okoli; kajti Salomon (Miroslav) mu bo ime, ker mir in pokoj dam Izraelu v njegovih dnevih. On zgradi hišo mojemu imenu." (1 Let 22,8-10)

David je hvaležno prejel sporočilo, čeprav je bil ljubljeni srčni načrt zavrnjen. Vzkliknil je: "Kdo sem jaz, o Gospod Jahve, in kaj je moja hiša, da si me privedel tako daleč? In to se je še premalo videlo tvojim očem, o Gospod Jahve, kajti govoril si tudi o hiši svojega hlapca za daljno prihodnost." (2 Sam 7,18.19) Potem pa je obnovil svojo zavezo z Bogom.

David je vedel, da bo njegovemu imenu v čast in v slavo njegovi vladavini, če opravi delo, ki se ga je v svojem srcu namenil opraviti, vendar je bil pripravljen svojo voljo podrediti Božji. Tako razodeto vdanost v usodo je redko videti celo med kristjani. Kako pogosto se oni, ki so že prerasli moč odrasle dobe, oklepajo upanja, da bodo dovršili kako veliko delo, ki se ga je oprijelo njihovo srce, pa ga niso sposobni opraviti! Lahko jim spregovori Božja previdnost, kakor je Božji prerok spregovoril Davidu, in naznani, da jim ni zaupano delo, ki si ga tako želijo opraviti. Pripraviti pa morajo pot drugemu, ki ga bo opravil. Namesto da bi se hvaležno pokorili božanskemu navodilu, se mnogi umaknejo, kakor da/712/ bi bili užaljeni in zavrnjeni, ter čutijo, da ne bodo naredili ničesar, če ne morejo opraviti tiste stvari, ki si jo želijo izvršiti. Mnogi se z obupno močjo oklepajo odgovornosti, ki jih niso sposobni prenesti, ter si zaman prizadevajo dokončati delo, ki so ga nesposobni opraviti, medtem ko ostaja zanemarjeno tisto, kar bi lahko opravili. Zaradi njihovega nesodelovanja je večje delo ovirano ali onemogočeno.

David je v svoji zavezi z Jonatanom obljubil, da bo izkazal prijaznost Savlovi hiši, ko bo imel mir pred sovražniki. V svojem uspehu se je spomnil te zaveze in povprašal: "Ali je še kdo, ki je preostal iz Savlove hiše, da mu izkažem milost zaradi Jonatana." (2 Sam 9,1) Povedali so mu za Jonatanovega sina Mefiboseta, ki je bil od otroštva hrom. V času, ko so Savla porazili Filistejci pri Jezreelu, si je otrokova vzgojiteljica prizadevala zbežati z otrokom, vendar je ta padel in ostal vse življenje pohabljen. David je sedaj poklical mladeniča na dvor in ga sprejel zelo prijazno. Povrnil mu je zasebno Savlovo posest za podporo njegovi družini; sam Jonatanov sin pa je bil stalen kraljev gost in vsak dan jedel za kraljevo mizo. Zaradi poročil Davidovih sovražnikov je Mefiboset gojil močne predsodke zoper Davida kot vsiljivca. Toda vladarjev velikodušen in vljuden sprejem ter njegova nadaljnja prijaznost so osvojili mladeničevo srce. Močno se je navezal na Davida in kakor njegov oče Jonatan čutil, da se njegove koristi ujemajo s kraljevimi, ki ga je izvolil Bog.

Po Davidovem ustoličenju na Izraelovem prestolu je ljudstvo uživalo dolgo obdobje miru. Ko so okoliški narodi videli moč in edinost kraljestva, so menili, da bo najbolj razumno, če opustijo vsako sovražnost. David pa je bil zaseden z urejanjem in obnavljanjem svojega kraljestva, zato ni mislil na napade. Končno pa se je spustil v vojno z Izraelovimi starimi sovražniki Filistejci in Moabci, jih vse premagal in naredil za podložnike.

Zoper Davidovo kraljestvo pa so sestavili obsežno zvezo okoliških narodov. Posledica tega so bile največje vojne in zmage njegovega kraljestva ter najobsežnejša pridobitev moči. David ni z ničimer izzval te sovražne zveze, ki je vzniknila iz zavisti do njegove vse večje moči./713/ Okoliščine, ki so jo povzročile, so naslednje:

V Jeruzalemu so prejeli novice, ki so oznanile smrt Nahasa, amonskega kralja - vladarja, ki je Davidu izkazal milost, ko je bil še ubežnik pred Savlovim besom. Zdaj je David želel izraziti hvaležnost za naklonjenost, ki mu je bila izkazana v nesreči. Zato je poslal poslance s sporočilom o sočutju k Hanunu, sinu in nasledniku amonskega kralja. "David reče: Milost izkažem Hanunu, Nahasovemu sinu, kakor je njegov oče izkazal milost meni." (2 Sam 10,2)

Ampak njegovo vljudno dejanje so razumeli napačno. Amonci so sovražili pravega Boga in so bili zagrenjeni Izraelovi sovražniki. Navidezno Nahasovo prijaznost do Davida je v celoti spodbudila sovražnost do Savla kot Izraelovega kralja. Hanunovi svetovalci so napačno razložili Davidovo sporočilo. Rekli so "Hanunu, svojemu gospodu: Ali meniš, da David spoštuje tvojega očeta, ker je poslal tolažnike k tebi? Ali ni poslal David svojih hlapcev, da ogleda mesto in ga preišče in potem razvrne?" (2 Sam 10,3) Nahas je bil po nasvetu svojih svetovalcev pol stoletja prej napeljan, da je postavil krut pogoj za ljudi iz Jabesa v Gileadu. Te so namreč oblegali Amonci, zato so prosili za zavezo miru. Nahas je zahteval pravico, da bi jim iztaknil desno oko. Amonci so se še vedno živo spominjali, kako je Izraelov kralj preprečil njihov kruti namen in rešil ljudstvo, ki bi ga ponižali in pohabili. Še vedno jih je navdihovalo isto sovraštvo do Izraela. Pojma niso imeli o radodarnem duhu, ki je navdihnil Davidovo sporočilo. Kadar Satan nadzira um ljudi, zaneti zavist in dvom, ki bosta napačno razložila tudi najboljše namene. Ker je Hanun prisluhnil svojim svetovalcem, je imel Davidove sle za oglednike; zato jih je izpostavil posmehu in žalitvam.

Amoncem je bilo dovoljeno neovirano izvršiti hudobne namene svojega srca, da bi se Davidu razodel njihov pravi značaj. Nikakor ni bila Božja volja, da bi Izrael storil zavezo s tem izdajalskim poganskim ljudstvom.

V starodavnih časih, pa tudi danes, je služba poslanca veljala za sveto. S splošnim ljudskim zakonom jim je bila zagotovljena varnost pred nasiljem ali žalitvami. Poslanec je stal kot predstavnik svojega vladarja, zato je kakršno koli njemu namenjeno ponižanje zahtevalo/714/ takojšnje povračilo. Ker so Amonci vedeli, da se bodo Izraelci zagotovo maščevali za storjeno žalitev, so se pripravili na vojno. "In ko so videli Amonovi sinovi, da so se naredili mrzke Davidu, pošljejo Hanun in Amonovi sinovi tisoč talentov srebra, da si najamejo voz in konjenikov iz Mezopotamije in iz Aram-Maake in iz Zobe. Najeli so torej dvaintrideset tisoč voz in kralja iz Maake z njegovim moštvom. ... In Amonovi sinovi se zbero iz svojih mest in pridejo na boj." (1 Let 19,6.7)

To je bilo zares ogromno zavezništvo. Prebivalci področja med reko Evfrat in Sredozemskim morjem so se povezali z Amonci. Severni in vzhodni del Kanaana je bil obdan z oboroženimi nasprotniki, ki so se povezali, da bi uničili izraelsko kraljestvo.

Hebrejci niso čakali na vdor v svojo deželo. Njihove čete so pod Joabovim vodstvom prečkale Jordan in napredovale proti amonski prestolnici. Ko je hebrejski vodja vodil svojo vojsko na bojišče, jih je želel navdihniti za spopad, rekoč: "Bodi srčen in junaško se bojujva za naše ljudstvo in za mesta našega Boga, in Gospod naj stori, kar se mu vidi dobro." (1 Let 19,13) Združene zavezniške sile so bile poražene pri prvem spopadu. Vendar še niso bili pripravljeni opustiti boja, zato so naslednje leto ponovili vojno. Sirski kralj je zbral svoje sile in grozil Izraelu z brezštevilno vojsko. Ko je David spoznal, koliko je odvisno od izida tega boja, je šel osebno na bojišče in z Božjim blagoslovom prizadel zaveznikom tak poraz, da se Sirci iz Libanona do Evfrata niso samo vdali, temveč so postali celo izraelski podložniki. Zoper Amonce se je David odločno bojeval, dokler niso padle njihove trdnjave in je ves predel prišel pod Izraelovo oblast.

Nevarnosti, ki so narodu grozile s popolnim uničenjem, so se po Božji previdnosti izkazale za samo sredstvo, po katerem je zrasel do neprimerljive velikosti. V spomin na presenetljive rešitve je David pel:

"Živ je Gospod; in slavljena bodi moja skala in naj se povišuje Bog mojega rešenja; Bog ta mogočni, ki mi daje maščevanje in spravlja ljudstva podme;/715/ ki me rešuje mojih sovražnikov; da, ti si me povzdignil nadnje, ki vstajajo zoper mene, možu silovitemu si me iztrgal. Zatorej te bom hvalil med narodi, Gospod, in psalme prepeval tvojemu imenu. On daje rešenje, veliko in obilo, svojemu kralju in izkazuje milost svojemu maziljencu Davidu in njegovemu potomstvu na veke." (Ps 18,46-50)

V vseh Davidovih pesmih se ljudstvu daje vtis, da je Jahve njihova moč in rešitelj: "Ni ga kralja, ki bi se rešil z množico krdel, junak se ne otme z veliko močjo. Vara se, kdor se upa s konjem rešiti, velika njegova moč ga ne odnese na varno." (Ps 33,16.17)

"Ti sam si moj kralj, o Bog: Pošlji vsakršno rešenje Jakobu. S teboj podremo na tla svoje zatiralce, v tvojem imenu pogazimo nje, ki se vzpenjajo zoper nas. Ker na svoj lok se ne zanašam, in moj meč me ne reši. Ali ti nas otimlješ naših zatiralcev, in naše sovražilce osramočuješ." (Ps 44,4-7)

"Ti se zanašajo na vozove in oni na konje, mi pa se hvalimo z imenom Gospoda, svojega Boga." (Ps 20,7)

Izraelsko kraljestvo je zdaj v vsej polnoti doseglo izpolnitev Abrahamu dane obljube, ki je bila kasneje ponovljena Mojzesu: "Tvojemu potomstvu sem dal to deželo od Egiptovske reke do one velike reke, reke Evfrata." (1 Moj 15,18) Izrael je postal mogočen narod, ki so se ga okoliška ljudstva bala in ga spoštovala. Davidova moč se je v lastnem kraljestvu zelo okrepila. Popolnoma je pridobil naklonjenost in vdanost svojega ljudstva, kakor redko kateri vladarji. Častil je Boga, in zdaj je Bog počastil njega.

Ampak sredi blaginje je prežala nevarnost. V času svoje največje zunanje zmage je bil David v največji nevarnosti in doživel svoj najsramotnejši poraz./716/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!