 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
69. David poklican na prestol (angleško)
Temeljno besedilo 2 Sam 2 do 5,5
Savlova smrt je odstranila nevarnosti, zaradi katerih je moral David zbežati. Zdaj mu je bila odprta pot, da se je lahko vrnil v svojo deželo. Ko so se končali dnevi žalovanja po Savlu in Jonatanu, je "David vprašal Gospoda, rekoč: Ali naj grem gor v katero Judovih mest? In Gospod mu reče: Pojdi! In David vpraša: Kam naj grem? Veli: V Hebron!" (2 Sam 2,1)
Hebron je bil okoli dvaintrideset kilometrov severno od Bersebe in nekako na sredi med tem mestom in prihodnjim sedežem Jeruzalemom. Prvotno so ga klicali Kirjat-arba, mesto Arba, Enakovega očeta. Kasneje so ga preimenovali v Mamre in tukaj so bili pokopani očaki v jami Makpeli. Hebron je bil v Kalebovi posesti in je bilo zdaj glavno Judovo mesto. Ležalo je v dolini, obdano z rodovitno hribovito pokrajino in bogato zemljo. Na njenih mejah so bili najlepši palestinski vinogradi skupaj s številnimi nasadi oljk in drugih sadnih dreves.
David in njegovi sledilci so se nemudoma pripravili, da bodo poslušali navodilo, ki so ga prejeli od Boga. Kmalu je bilo na poti v Hebron šeststo oboroženih mož s svojimi ženami in otroki ter čredami ovac in govedi. Ko je sprevod stopil skozi mestna vrata, so jih tam čakali Judovci in pozdravili Davida kot prihodnjega Izraelovega kralja. Takoj so se začeli pripravljati na njegovo kronanje. "In so ondi pomazilili Davida za kralja Judovi hiši." (2 Sam 2,4) Nikakor pa se ni nihče trudil, da bi vzpostavil njegovo oblast tudi nad drugimi rodovi.
Eno prvih dejanj na novo okronanega kralja je bilo izraziti sočutje do Savla in Jonatana. Ko je David zvedel o dejanju pogumnih mož iz Jabesa v Gileadu, da so rešili trupla padlih vodij in ju častno pokopali, je poslal v Jabes sporočilo:/697/ "Blagoslovljeni bodite od Gospoda, da ste izkazali to milost svojemu gospodu Savlu in ste ga pokopali! Sedaj pa izkaži Gospod milost in zvestobo vam, pa tudi jaz povrnem to dobro delo vam, ki ste ga storili." (2 Sam 2,5.6) Objavil je svojo zasedbo Judovega prestola in povabil k zavezi nje, ki so se izkazali za tako poštene.
Filistejci niso nasprotovali Judovemu dejanju, ko so Davida okronali za kralja. Pomagali so mu v izgnanstvu, da bi nadlegovali in oslabili Savlovo kraljestvo. Zdaj pa so upali, da bo Davidova razširjena oblast na koncu delovala v njihovo prednost, ker so bili sami prej prijazni z njim. Toda Davidovo vladanje ne bo brez težav. Z okronanjem se je začela temna zgodovina zarot in uporov. David ni zasedel prestola kot kakšen izdajalec, Bog ga je izvolil za Izraelovega kralja, in ni bilo vzroka za nezaupanje ali nasprotovanje. Kljub temu so Judovci težko priznali njegovo oblast, ko je bil po Abnerjevem vplivu Savlov sin Isboset razglašen za kralja in postavljen na tekmečev prestol v Izraelu.
Isboset je bil slaboten in nesposoben predstavnik Savlove hiše, medtem ko se je David izkazal za ustrezno usposobljenega, da bo nosil kraljevske odgovornosti. Abner, glavni pomočnik pri povzdigovanju Isbosetove kraljevske moči, je bil poveljnik Savlove vojske in najodličnejši mož v Izraelu. Vedel je, da je Gospod določil Davida za Izraelov prestol. Ker pa ga je tako dolgo lovil in preganjal, zdaj ni hotel, da bi Jesejev sin nasledil kraljestvo, v katerem je vladal Savel.
Okoliščine, v katerih je deloval Abner, so razodele njegov pravi značaj. Izkazalo se je, da je stremuški in nenačelen. Tesno je bil povezan s Savlom, čigar duh je vplival nanj, da je preziral moža, ki ga je Bog izvolil za vladarja Izraelu. Njegovo sovraštvo je naraslo zaradi ostre graje, ki mu jo je izrekel David v času, ko je Savlu vzel vrč vode in kraljevo sulico, on pa je spal v taboru. Spomnil se je, kako je David vpil, da so slišali kralj in vse Izraelovo ljudstvo: "Ali nisi mož? In kdo je tebi enak v Izraelu? Zakaj torej nisi stražil svojega gospoda, kralja? ... To pa ni lepo, kar si storil. Kakor/698/ res Gospod živi, smrt ste zaslužili, ker niste stražili svojega gospoda, Gospodovega maziljenca." (1 Sam 26,15.16) Ta očitek je tlel v njegovih prsih. Zato se je odločil izvršiti svoj maščevalni načrt in v Izraelu ustvariti razdor, da bi bil sam poveličan. Predstavnike minulega kraljestva je zaposlil, da bi uresničili njegove sebične želje in namene. Vedel je, da je ljudstvo ljubilo Jonatana. Spominjali so se ga, in vojska ni pozabila Savlovega prvega uspešnega pohoda. Uporni vodja se je odpravil izvršit svoje načrte z odločnostjo, ki bi bila vredna boljšega cilja.
Mahanaim, ki je bil na drugi strani Jordana, je bil izbran za kraljevsko prestolnico, ker je dajal največjo zaščito pred napadom bodisi pred Davidom bodisi pred Filistejci. Tam so okronali Isboseta. Njegovo vladanje so prvi sprejeli rodovi vzhodno od Jordana in končno se je njegovo vladanje razširilo nad vsega Izraela razen Juda. Dve leti je Savlov sin užival svoje časti v osamljeni prestolnici. Abner pa je nameraval razširiti svojo moč čez vsega Izraela, zato se je pripravil za napad. In "bil je dolgo boj med Savlovo in Davidovo hišo. In David je čimdalje bolj napredoval, Savlova hiša pa je bolj in bolj pešala." (2 Sam 3,1)
Končno je izdaja strmoglavila prestol, ki sta ga ustanovila zahrbtnost in stremuštvo. Abner, ki je postajal besen zaradi slabotnega in nesposobnega Isboseta, se je zatekel k Davidu s ponudbo, da mu pripelje vse Izraelove rodove pod njegovo oblast. Kralj je njegove predloge sprejel in ga odpustil z velikimi častmi, da doseže svoj namen. Naklonjen sprejem pogumnega in slavnega vojščaka pa je zanetil zavist Joaba, poveljnika Davidove vojske. Med Abnerjem in Joabom je obstajalo krvno maščevanje, saj je Abner ubil Joabovega brata Asahela v vojni med Izraelom in Judo. Zdaj je Joab videl priložnost, da maščuje bratovo smrt in se reši obetavnega tekmeca. Zato je nizkotno izkoristil priliko ter postavil zasedo in umoril Abnerja.
Ko je David slišal za ta zahrbtni napad, je zavpil: "Nedolžen sem in moje kraljestvo pred Gospodom vekomaj pri krvi Abnerja, Nerovega sina. Naj pride ta kri na glavo Joabu in na vso hišo njegovega očeta." (2 Sam 3,28.29) Ker je imel David v mislih negotovo kraljestvo ter moč in položaj morilca - Joabov brat Abisaj je bil združen z njim - ni mogel hudodelstva pravično kaznovati, ampak je javno/699/ pokazal svoj stud do krvavega dejanja. Abnerja so pokopali z javnimi častmi. Vojska je z Joabom na čelu morala sodelovati v obredu žalovanja z raztrganimi oblačili in odeta v raševnik. Kralj je pokazal svojo žalost tako, da se je na dan pogreba postil. Krsti je sledil kot glavni žalovalec, ob grobu pa je povedal žalostinko, ki je bila ostra graja morilcem. "In kralj je pel žalostinko nad Abnerjem, govoreč: Ali je moral umreti Abner, kakor umre nespametnik? Tvoje roke niso bile zvezane, ne tvoje noge vklenjene v spone; padel si, kakor pade človek pred malopridneži!" (2 Sam 3,33.34)
Davidje s plemenitim priznanjem njega, ki je bil njegov zagrenjeni sovražnik, pridobil zaupanje in občudovanje vsega Izraela. "In vse ljudstvo je to priznalo in mu je ugajalo, kakor je bilo sploh, kar koli je storil kralj, dobro v očeh ljudstva. In spoznalo je vse ljudstvo in ves Izrael tisti dan, da ni prišlo od kralja, da je bil ubit Abner, Nerov sin." (2 Sam 3,36.37) V zasebnem krogu svojih zaupnih svetovalcev in spremljevalcev je kralj spregovoril o hudodelstvu in spoznal, da ne more kaznovati morilcev, kakor je želel. Zato jih je prepustil Božji pravičnosti: "Ne veste li, da je danes padel knez in velikan v Izraelu? Jaz pa sem še slaboten, čeprav maziljeni kralj. In ta dva moža, Zervijina sinova, sta mi pretrda. Gospod poplačaj tistemu, ki ravna krivično, po njegovi krivičnosti!" (2 Sam 3,38. 39)
Abner je bil v svojih ponudbah in predstavitvah Davidu iskren, čeprav so bili njegovi vzgibi nizkotni in sebični. Vztrajno je nasprotoval kralju, ki ga je določil Bog, da bi si sam zagotovil čast. Zamera, ranjen ponos in jeza so ga vodili, da je zapustil zadevo, ki ji je tako dolgo služil. Ko je prešel k Davidu, je upal, da bo tudi v službi prejel najvišji častni položaj. Če bi dosegel svoj namen, bi njegovi talenti, želje, velik vpliv in pomanjkanje pobožnosti ogrozili Davidov prestol ter mir in blaginjo ljudstva.
"In ko je slišal Isboset, Savlov sin, da je Abner mrtev v Hebronu, mu omahnejo roke, in ves Izrael se ustraši." (2 Sam 4,1) Bilo je/700/ očitno, da kraljestvo ne bo več dolgo stalo. Kmalu je še eno izdajalsko dejanje dokončalo padec pojemajoče moči. Isboseta sta dva njegovih poveljnikov izdajalsko umorila, mu odsekala glavo in z njo pohitela k Judovemu kralju. Upala sta, da si bosta tako zagotovila njegovo naklonjenost.
Pred Davidom sta se pojavila z okrvavljeno pričo svojega hudodelstva, rekoč: "Glej, glava Isboseta, Savlovega sina, tvojega sovražnika, ki ti je stregel po življenju! Gospod je danes maščeval mojega gospoda, kralja, nad Savlom in nad njegovim potomstvom." (2 Sam 4,8) Toda David, čigar prestol je ustanovil sam Bog, ki ga je tudi reševal pred sovražniki, si ni želel pomoči izdajalcev, da bi ustanovil svojo moč. Tema morilcema je povedal o usodi, ki je doletela njega, ki se je bahal s Savlovim umorom. Dodal je: "Koliko bolj, ko sta dva brezbožneža umorila pravičnega v njegovi hiši na njegovi postelji! Nimam li zdaj zahtevati njegove krvi iz vajinih rok in vaju potrebiti z zemlje? In David zapove svojim mladeničem, in ti so ju umorili. ... Isbosetovo glavo pa so vzeli in jo pokopali v Abnerjevem grobu v Hebronu." (2 Sam 4,11.12)
Po Isbosetovi smrti se je med vodilnimi Izraelci pokazala splošna želja, da bi David postal kralj vseh rodov. "Tedaj pridejo vsi Izraelovi rodovi k Davidu v Hebron in ga ogovore, rekoč: Glej, tvoja kost smo in tvoje meso." (2 Sam 5,1) Izjavili so: "Ti si vodil ven in noter Izraela; in tebi je rekel Gospod: Ti boš pasel moje ljudstvo Izraela in ti boš vojvoda Izraelu. Tako so prišli vsi Izraelovi starešine h kralju v Hebron; in kralj David je sklenil zavezo z njimi v Hebronu pred Gospodom." (2 Sam 5,2.3) Tako je bila po Božji previdnosti odprta pot do prestola. Zadovoljiti ni imel nobenim osebnim željam, saj ni hrepenel po časti, do katere je bil pripeljan.
Več kakor osem tisoč Aronovih in Levijevih potomcev je čakalo na Davida. Sprememba v čustvih ljudstva je bila vidna in odločna. Revolucija je bila tiha in dostojanstvena, ustrezna velikemu delu, ki so ga opravljali. Skoraj pol milijona ljudi, ki so bili prejšnji Savlovi podložniki, se je zbralo v Hebronu in okolici. Griči in doline so vrveli od množic. Določena je bila ura kronanja; človek, ki je bil izločen iz Savlovega dvora ter je zbežal/701/ na gore in griče in v zemeljske jame, da bi si ohranil življenje, bo prejel najvišjo čast, ki jo lahko človeku podelijo njegovi soljudje. Duhovniki in starešine, odeti v oblačila svoje svete službe, častniki in vojaki z bleščečimi kopji in čeladami ter tujci iz oddaljenih krajev so stali in bili priče kronanju izvoljenega kralja. David je bil odet v kraljevsko oblačilo. Veliki duhovnik mu je na čelo izlil sveto olje, kajti maziljenje, ki ga je opravil Samuel, je napovedalo, kaj se bo zgodilo ob ustoličenju kralja. Nastopil je ta čas in David je bil v svečanem obredu posvečen za svojo službo kot Božji zastopnik. V roke so mu položili žezlo. Napisali so zavezo o njegovi zakoniti vladi, ljudstvo pa je priseglo zvestobo. Na čelo so mu položili krono in obred kronanja je bil končan. Izrael je imel kralja, ki ga je določil Bog. Ta, ki je potrpežljivo čakal Gospoda, je dočakal izpolnitev Božje obljube. "In David je bolj in bolj napredoval, zakaj Gospod, Bog nad vojskami, je bil z njim." (2 Sam 5,10)/702/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!