 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
68. David v Ziklagu (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 29 in 30; 2 Sam 1
David in njegovi možje niso sodelovali v bitki med Savlom in Filistejci, čeprav so šli s Filistejci do bojišča. Ko sta se vojski pripravljali na spopad, se je Jesejev sin znašel v zapletenem položaju. Pričakovali so, da se bo bojeval za Filistejce. Če bi med bitko zapustil dodeljeni prostor na bojišču, se ne bi le ožigosal za strahopetca, marveč tudi za nehvaležneža in Ahisovega izdajalca, kateri ga je zaščitil in mu zaupal. Tako dejanje bi mu omadeževalo ime in ga izpostavilo besu sovražnikov, ki se jih je bilo bati bolj kakor Savla. Pa vendar ni mogel niti za trenutek privoliti v boj zoper Izraela. Če bi to storil, bi postal izdajalec svoje dežele - sovražnik Boga in njegovega ljudstva. Za vedno bi si zapahnil pot do Izraelovega prestola, in če bi Savla ubili v bitki, bi bil David obtožen za njegovo smrt.
David je uvidel, da je zgrešil pot. Koliko boljše bi bilo zanj, če bi si bil poiskal zavetje v močni Božji trdnjavi - v gorah - kakor pa pri odkritih sovražnikih Jahveja in njegovega ljudstva. Toda Gospod zaradi svoje velike usmiljenosti ni kaznoval napake svojega služabnika in ga prepustil samemu sebi v času, ko so ga doletele težave in obup. Zakaj četudi je David izgubil prijem božanske moči, se spotaknil in odvrnil od poti stroge poštenosti, je v svojem srcu še vedno nameraval biti zvest Bogu. Na eni strani so bili Satan in njegove čete zaposleni, da bi pomagali Božjim in Izraelovim sovražnikom, ter so kovali načrte zoper kralja, ki ga je Bog zapustil; na drugi strani pa so Božji angeli reševali Davida iz nevarnosti, v katero je zašel. Nebeški poslanci so vplivali na filistejske kneze, da so začeli ugovarjati zoper navzočnost Davida in njegove vojske v spopadu, ki se je približeval./690/
"Kaj hočejo tu ti Hebrejci?" so vpili filistejski knezi in pritiskali na Ahisa. (1 Sam 29,3) Slednji ni bil pripravljen ločiti se od tako pomembnega zaveznika, zato je odgovoril: "Ali ta ni David, hlapec Savla, izraelskega kralja, ki je bil pri meni že mnogo dni ali let, in nisem ničesar našel na njem, odkar je uskočil k meni do tega dne?" (1 Sam 29,3)
Knezi pa so jezno vztrajali pri svoji zahtevi: "Veli, da se vrne ta mož, da gre nazaj v svoje mesto, kamor si ga postavil, nikar naj ne hodi z nami dol v boj, da nam ne postane v bitki nasprotnik; kajti s čim bi si pridobil blagovoljnost svojega gospoda kakor z glavami teh mož? Ali ta ni David, o katerem so plešoč pele druga drugi, govoreč: Savel je pobil svoj tisoč, a David svojih deset tisoč?" (1 Sam 29,4.5) Poboj njihovega slavnega junaka in zmaga Izraela ob tisti priložnosti sta bila v spominu filistejskih knezov še sveža. Niso verjeli, da bi se David boril zoper svoje ljudstvo. In če bi na vrhuncu bitke prestopil na njihovo stran, bi Filistejcem povzročil večjo škodo kakor vsa Savlova vojska.
Tako je bil Ahis prisiljen popustiti. Poklical je Davida, in mu rekel: "Kakor res Gospod živi, pošten si, in všeč bi mi bilo, da hodiš z menoj ven in noter v vojski, zakaj nisem nič hudega našel na tebi, odkar si prišel k meni do tega dne; ali knezom nisi po volji. Zato se zdaj vrni in pojdi v miru, da ne storiš, kar bi se videlo hudo filistejskim knezom." (1 Sam 29,6.7)
David je v strahu, da bi izdal resnična čustva, dejal: "Kaj pa sem storil ali kaj si našel na svojem hlapcu, dokler sem bil pred tvojim obličjem do tega dne, da ne smem iti in se bojevati zoper sovražnike svojega gospoda, kralja?" (1 Sam 29,8)
Ahisov odgovor je moral v Davidovem srcu izzvati sramoto in obžalovanje, ko je pomislil, kako so nevredne za Jahvejevega služabnika prevare, h katerim se je zatekel. Kralj je dejal: "Vem, da si dober v mojih očeh kakor Božji angel; ali knezi Filistejcev so dejali: Naj ne gre ta z nami v boj! Zatorej vstani zgodaj zjutraj s hlapci svojega gospoda, ki so prišli s teboj. In ko zjutraj, kakor hitro se zdani, vstanete, kar odrinite!" (1 Sam 29,9.10) Zanka, v katero se je zapletel David, se je pretrgala in bil je svoboden./691/
Po treh dneh potovanja so David in njegovih šeststo mož prispeli v Ziklag, svoj filistejski dom. Naleteli pa so na opustošenje. Amalekovci so izkoristili Davidovo odsotnost in se s svojo vojsko maščevali za njegove vdore na njihovo ozemlje. Presenetili so mesto, ki je bilo puščeno nezaščiteno, ga oplenili in požgali. Ko so odšli, so s seboj odvlekli ženske in otroke za ujetnike ter veliko plena.
David in možje so obnemeli od groze in začudenja ter nekaj časa tiho strmeli v počrnele in kadeče se ruševine. Potem so dojeli strašno opustošenje, in ti pogumni vojaki so povzdignili svoj glas in jokali "toliko, da niso mogli več jokati". (1 Sam 30,4)
Tukaj je bil David ponovno kaznovan za pomanjkanje vere, ki ga je vodilo, da se je naselil med Filistejci. Imel je priložnost videti, koliko varnosti lahko najde med sovražniki Boga in njegovega ljudstva. Davidovi ljudje so se obrnili k njemu kot vzroku svoje nesreče. S svojim napadom na Amalekovce je izzval njihovo maščevanje. Ker pa se je počutil preveč varnega sredi sovražnikov, je pustil mesto nezaščiteno. Razkačeni od žalosti in besa so bili njegovi vojaki sedaj pripravljeni na obupne ukrepe in so celo grozili, da bodo kamnali vodja.
Zdelo se je, da je David odrezan od vsake človeške podpore. Vse, kar mu je bilo na zemlji dragoceno, mu je bilo odvzeto. Savel ga je izgnal iz svoje dežele; Filistejci so ga odpravili iz svojega tabora; Amalekovci so oplenili njegovo mesto; njegove žene in otroci so bili odpeljani za ujetnike, in njegovi pristni prijatelji so se združili proti njemu ter mu grozili celo s smrtjo.
V tem času skrajne težave se je David iskreno obrnil k Bogu po pomoč in ni dovolil svojemu umu muditi se na teh bolečih okoliščinah. "Ali David se ohrabri v Gospodu." (1 Sam 30,6) Na hitro je prelistal svoje preteklo, dogodkov polno življenje. Ali ga je Gospod kdaj zapustil? Okrepil se je v oživljanju mnogih dokazov Božje naklonjenosti. Davidovi sledilci so s svojim nezadovoljstvom in nepotrpežljivostjo naredili stisko še nadležnejšo; Božji človek pa, ki je imel še večji vzrok za žalovanje, se je opogumil. "Ob dnevu, ko me strah obhaja, stavim svoje upanje vate," (Ps 56,3) je bil jezik njegovega srca. Čeprav sam/692/ ni mogel razločiti poti iz težave, jo je Bog lahko videl in On ga bo poučil, kaj naj naredi.
Ko je poslal po duhovnika Abiatarja, Ahimelekovega sina, je "vprašal Gospoda, rekoč: Ali naj udarim za tisto roparsko drhaljo? Ali jih dohitim?" Odgovor se je glasil: "Spusti se za njimi, zakaj gotovo jih dohitiš in izvršiš popolno rešitev!" (1 Sam 30,8)
Ob teh besedah sta hrup žalosti in jeze ponehala. David in vojaki so se takoj odpravili za bežečimi nasprotniki. Tako hitro so korakali, da je bilo dvesto mož, ko so dospeli do potoka Besorja, ki se izteka blizu Gaze v Sredozemsko morje, prisiljenih zaostati zaradi izčrpanosti. David pa je z drugimi štiristo vztrajno napredoval.
Med potjo so naleteli na egiptovskega sužnja, ki je bil tik pred smrtjo zaradi utrujenosti in lakote. Ko se je najedel in odžejal, je oživel in zvedeli so, da ga je pustil umreti kruti gospodar, Amalekovec, ki je pripadal zavojevalcem. Povedal je zgodbo o napadu in plenjenju. Ko je prejel obljubo, da ga ne bodo ne ubili ne izročili njegovemu gospodarju, je privolil, da vodi Davidovo skupino v tabor njihovih sovražnikov.
Ko so prišli do kraja taborjenja, so zagledali prizor bučnega veseljačenja. Zmagoslavna vojska je praznovala. "Bili so razkropljeni po vsem tistem kraju in so jedli in pili in praznovali zaradi vsega velikega ropa, ki so ga bili vzeli iz dežele Filistejcev in Judove dežele." (1 Sam 30,16) Ukazan je bil takojšen napad in preganjalci so se silovito pognali na svoj plen. Amalekovci so bili presenečeni in zmedeni. Bitka se je nadaljevala vso noč in naslednji dan, dokler ni bila skoraj vsa vojska pobita. Samo skupini štiristo mož, ki so jezdili kamele, je uspelo uiti. Gospodova beseda se je izpolnila. "In David je otel vse, kar so bili vzeli Amalekovci; tudi svoji dve ženi je osvobodil David. Nič se ni pogrešalo, ne malo ne veliko, ne sinovi, ne hčere, prav nič, kar so jim bili poplenili: vse je David zopet dobil." (1 Sam 30,18.19)
Ko je David zasedel amalekovsko ozemlje, je z mečem pobil vse prebivalce, ki so mu padli v roke./693/ Če ne bi bilo ustavljajoče Božje moči, bi se Amalekovci maščevali s pobojem Ziklažanov. Odločili so se prizanesti ujetnikom, da bi tako povečali čast zmage, ko bi domov pripeljali veliko število jetnikov in jih potem prodali za sužnje. Tako so nevede izpolnili Božji namen in ohranili jetnike nepoškodovane, da so se vrnili k svojim možem in očetom.
Vse pozemske moči so pod nadzorom Neskončnega. Najmogočnejšemu vladarju in najokrutnejšemu zatiralcu pravi: "Do tod pojdeš in nikar naprej." (Job 38,11) Božja moč neprestano deluje proti hudobnim silam; vedno dela za ljudi, ne za njihovo uničenje, temveč za njihovo poboljšanje in ohranitev.
Zmagovalci so se z velikim veseljem odpravili domov. Ko so prišli do onemoglih tovarišev, so najbolj sebični in samovoljni izmed štiristo mož veleli, da naj bi ne prejeli plena oni, ki niso sodelovali v bitki; zanje bo dovolj, če bo vsak dobil nazaj svojo ženo in otroke. David pa ni dovolil tega.
Rekel je: "Ne ravnajte tako, moji bratje, s tem, kar nam je dal Gospod. ... Marveč kakršen je del tistega, ki je šel v boj, takšen bodi del tega, ki je ostal pri prtljagi: po enako naj si razdelijo." (1 Sam 30,23.24) Tako je bila zadeva urejena in kasneje je v Izraelu postal predpis, da naj vsi, ki so častno povezani z vojaškim pohodom, enakopravno prejmejo plen s tistimi, ki so sodelovali v dejanskem boju.
Poleg tega da so David in njegova skupina povrnili ves plen, ki je bil odnesen iz Ziklaga, so zajeli obsežne črede ovac in govedi, ki so pripadale Amalekovcem. To so imenovali "Davidov plen", (1 Sam 30,20) in ko so se vrnili v Ziklag, je David od tega plena poslal darove starešinam svojega, to je Judovega rodu. V tem podeljevanju se je spomnil vseh, ki so pomagali njemu in njegovim sledilcem v gorskih trdnjavah, ko je bil prisiljen bežati iz kraja v kraj, da si ohrani življenje. Njihovo prijaznost in sočutje, ki sta bila preganjanemu ubežniku tako dragocena, je hvaležno nagradil.
Tri dni je že minilo, odkar so se David in njegovi vojščaki vrnili v Ziklag. Ko so obnavljali svoje uničene domove, so z zaskrbljenim srcem čakali na novice o bitki, za katero so/694/ vedeli, da se bije med Izraelom in Filistejci. Nenadoma je v mesto stopil sel "z raztrganimi oblačili in s prstjo na glavi". (2 Sam 1,2) Takoj so ga pripeljali pred Davida. Pred njim se je spoštljivo priklonil in mu izrazil priznanje za mogočnega kneza, čigar naklonjenosti si želi. David je nestrpno povprašal o poteku bitke. Ubežnik je poročal o Savlovem porazu in smrti ter o Jonatanovi smrti. Ni pa le navajal preprostih dejstev. Ker je očitno menil, da David goji sovraštvo do neusmiljenega preganjalca, je tujec upal, da si zagotovi čast, če pove, da je ubil kralja. Bahaško je poročal, da je med bitko našel Izraelovega vladarja ranjenega in da so ga preganjali nasprotniki. Na njegovo zahtevo ga je ubil. Krono z njegove glave in zapestnico z roke je prinesel Davidu. Z gotovostjo je pričakoval, da bodo to novico sprejeli z vzkliki veselja in da bo sam prejel bogato nagrado za svoje ravnanje.
Toda "David prime za svoja oblačila in jih raztrga, enako tudi vsi možje, ki so bili pri njem; in so žalovali in jokali in se postili do večera po Savlu in po Jonatanu, njegovem sinu, in zavoljo Gospodovega ljudstva in Izraelove hiše, ker so bili padli po meču". (2 Sam 1,11.12)
Prvi stres ob strašni novici je minil in Davidove misli so se povrnile k tujčevim novicam in k hudodelstvu, katero je zagrešil po lastni izjavi. Poglavar je od mladeniča zahteval: "Od kod si?" In on je odgovoril: "Sin sem tujca, Amalekovca. In David mu reče: Kako, da se nisi bal položiti svoje roke na Gospodovega maziljenca, da ga pogubiš?" (2 Sam 1,13.14) David je imel Savla dvakrat v svoji moči, toda ko so mu veleli, naj ga ubije, ni hotel dvigniti roke zoper njega, ki je bil po Božjem ukazu posvečen vladati nad Izraelom. Kljub temu se Amalekovec ni bal pohvalili, da je ubil Izraelovega kralja. Obtožil se je zločina, ki je bil vreden smrti. Kazen so izvršili takoj. David je rekel: "Tvoja kri bodi na tvoji glavi! Zakaj tvoja usta so zoper tebe pričala, rekoč: Jaz sem usmrtil Gospodovega maziljenca." (2 Sam 1,16)
Davidova žalost ob Savlovi smrti je bila iskrena in globoka. Pričala je o plemenitosti žlahtne narave. Ni se radoval smrti svojega sovražnika. Ovira, ki je preprečevala njegov dostop do/695/ Izraelovega prestola, je bila odstranjena, vendar se ob vsem tem ni veselil. Smrt je izbrisala spomin na Savlovo nezaupanje in krutost, iz njegovega življenja se je spominjal samo tega, kar je bilo plemenito in dostojanstveno. Savlovo ime je bilo povezano z Jonatanovim, ki mu je bil tako zvest in nesebičen prijatelj.
Pesem, v kateri je David izrazil svoja srčna čustva, je postala dragocenost njegovemu ljudstvu in Božjemu ljudstvu v vseh poznejših vekih: "Tvoja slava, o Izrael, je bila ubita na tvojih višinah! Kako so padli junaki! Ne pravite tega v Gatu, ne oznanjujte po ulicah v Askelonu, da se ne vesele hčere Filistejcev, da ne vriskajo radostno hčere neobrezancev! O gore Gilboe, da ne bi bilo rose ali dežja na vas, ne njiv, s katerih bi se prinašale daritve! Ker ondi je bil junakom ščit s sramoto odvržen, ščit Savlov, kakor bi ne bil z oljem maziljen. ... Savel in Jonatan, ljubezniva in draga sta bila v življenju, tudi v smrti nista ločena; bila sta hitrejša od orlov, močnejša od levov. Hčere Izraelove, jočite po Savlu, ki vas je mično oblačil v škrlat in je deval zlate dragotine na vaše obleke! Kako so padli junaki sredi boja! Jonatan je bil ubit na tvojih višinah. Žal mi je tebe, moj brat Jonatan; drag si mi bil zelo! Divna mi je bila tvoja ljubezen, bolj kakor ljubezen žena. Kako so padli junaki in je poginilo vojno orožje!" (2 Sam 1,19-27)/696/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!