 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
66. Savlova smrt (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 28 in 31
Med Izraelom in Filistejci je bila spet razglašena vojna. "Ko se torej zbero Filistejci ter pridejo in se utabore v Sunemu", (1 Sam 28,4) na severnem robu Jezreelske ravnine, se je Savel s svojimi četami utaboril samo nekaj kilometrov stran ob vznožju gore Gilboe na južni meji ravnine. Na tej ravnini je Gideon s tristo možmi pognal v beg madianske čete. Toda duh, ki je navdihoval izraelskega osvoboditelja, se je zelo razlikoval od tega, ki je sedaj spodbudil kraljevo srce. Gideon je šel naprej v veri v mogočnega Jakobovega Boga; Savel pa se je čutil osamljenega in nebogljenega, ker ga je zapustil Bog. Ko se je zazrl na filistejske čete, se je zbal in srce mu je obupalo.
Savel je zvedel, da so David in njegove čete s Filistejci. Pričakoval je, da bo Jesejev sin izkoristil to priložnost, da bi se maščeval za krivice, ki jih je trpel. Kralj je bil v stiski. Zaradi svoje nespametne jeze, ki ga je spodbujala, da bi umoril Božjega izvoljenca, je pripeljal ljudstvo v tako veliko nevarnost. Medtem ko se je zatopil v preganjanje Davida, je zanemaril obrambo svojega kraljestva. Filistejci so izkoristili to neprevidnost in vdrli v samo osrčje dežele. Medtem ko je Satan spodbujal Savla, da je vso moč uporabil za lov na Davida, da bi ga uničil, je isti hudobni duh spodbujal Filistejce, naj izkoristijo priložnost in Savla pogubijo ter strmoglavijo Božje ljudstvo. Kako pogosto veliki sovražnik še vedno uporablja isto tehniko! Gane nekaj neposvečenih src, da zanetijo v cerkvi zavist in spor, potem pa izkoristi prednost razdeljenega stanja Božjega ljudstva in spodbudi svoje pomočnike, da jih pogubijo.
Zjutraj se bo Savel moral spopasti s Filistejci. Sence grozeče usode so zgoščevale temo okoli njega; hrepenel/675/ je po pomoči in vodstvu. Zaman pa je iskal nasvet od Boga. "A Gospod mu ni odgovoril ne po sanjah ne po Urimu ne po prerokih." (1 Sam 28,6) Gospod ni nikoli zavrnil duše, ki je prišla k njemu iskrena in ponižna. Zakaj je Savla pustil oditi neuslišanega? Kralj je s svojim dejanjem zapravil ugodnosti vseh metod povpraševanja Boga. Zavrnil je nasvet preroka Samuela; izgnal je Davida, Božjega izvoljenca; pobil je Gospodove duhovnike. Ali je lahko pričakoval, da bi ga Bog uslišal, ko pa je prekinil vse poti za stik, ki so jih postavila Nebesa? Z grehom je odgnal Duha milosti, ali bi bil torej lahko uslišan po sanjah in razodetjih od Gospoda? Savel se ni obrnil k Bogu ponižno in v spokorjenju. Ni prosil za odpuščanje za greh in spravo z Bogom, temveč za rešitev pred nasprotniki. S svojo trmo in uporom se je odrezal od Boga. Ni se mogel vrniti po poti ponižnosti in spokorjenja, ampak se je ošabni vladar v stiski in obupu odločil zateči po pomoč k drugemu viru.
"Tedaj veli Savel svojim hlapcem: Poiščite mi ženo, ki se peča z rotenjem mrtvih, da bi šel k njej in jo vprašal." (1 Sam 28,7) Savel je zelo dobro poznal čarodejstvo. Gospod ga je izrecno prepovedal in zoper vse, ki se ukvarjajo s to nesveto dejavnostjo, je bila izrečena smrtna kazen. V času Samuelovega življenja je Savel zapovedal, naj usmrtijo vse čarovnike in nje, ki imajo podobnega duha. Zdaj pa se je v nepremišljenem obupu zatekel k čaranju, ki ga je obsodil kot gnusobo.
Kralju so povedali, da žena, ki ima takega duha, živi skrita v Endorju. Ta ženska je sklenila zavezo s Satanom in se podredila njegovi oblasti, da bi izpolnjevala njegove namene. V povračilo ji je knez zla delal čudeže in ji razodeval skrivnosti.
Savel se je preoblekel in ponoči odpravil z dvema spremljevalcema iskat vedeževalkino zatočišče. O, kako usmiljenja vreden prizor! Satan je vodil Izraelovega kralja kot svojega ujetnika po svoji volji! Ni jih temnejših poti od tistih, po katerih stopajo stopala njih, ki so vztrajali, da mora biti po njihovem, in se upirali svetim vplivom Božjega Duha! Ali je kateri jarem strašnejši od tega, ki ga nosi on, ki se je prepustil oblasti najhujšega nasilneža - samemu sebi! Zaupanje/676/ v Boga in poslušnost njegovi volji sta bila edina pogoja, pod katerima bi Savel mogel biti Izraelov kralj. Če bi ju izpolnjeval v svojem vladanju, bi bilo njegovo kraljestvo varno; Bog bi bil njegov vodnik, Vsemogočni njegov ščit. Bog je bil dolgo potrpežljiv s Savlom. Čeprav sta upor in svojeglavost zelo utišala božanski glas v njem, je še obstajala priložnost za spokorjenje. Ko pa se je v nevarnosti odvrnil od Boga, da bi prejel luč od Satanovega zaveznika, je pretrgal zadnjo vez, ki ga je povezovala s Stvarnikom. Popolnoma se je prepustil oblasti demonske moči, ki ga je mnoga leta uporabljala in ga pripeljala na rob uničenja.
Pod zavetjem teme so se Savel in njegova spremljevalca odpravili čez ravnino in varno šli mimo filistejske vojske, prečkali gorski predel do osamljenega doma endorske vedeževalke. Tukaj se je skrila ženska z vedeževalnim duhom, da bi lahko skrivoma nadaljevala svoja bogokletna čaranja. Kljub preobleki je Savlova visoka postava in kraljevska drža govorila, da ni navaden vojak. Ženska je sumila, da je njen obiskovalec Savel, njegov bogat dar pa je njena sumničenja okrepil. Na prošnjo: "Vedežuj mi, prosim, po duhu mrtvega in mi pripelji gor, kogar ti bom imenoval," je odgovorila: "Glej, ti veš, kar je storil Savel, kako je potrebil iz dežele rotilce duhov in vražarje; zakaj pa nastavljaš zanko moji duši, da me spraviš v smrt?" Potem "ji Savel priseže pri Gospodu, rekoč: Kakor res živi Gospod, za to te ne zadene nobena kazen!" In ko je vprašala: "Koga naj ti pripeljem gor?" je odgovoril: "Samuela!" (1 Sam 28,8-11)
Potem ko je izrekla svoje zakletve, je dejala: "Vidim boga stopati gor iz zemlje. ... Star mož prihaja gor, ogrnjen s plaščem. In Savel zazna, da je Samuel, in se skloni z obličjem k tlom in stori poklon." (1 Sam 28,13.14)
Ta, ki je prišel ob uroku vedeževalkinih zakletev, ni bil Božji sveti prerok. Samuel ni bil navzoč v tistem shajališču hudobnih duhov. Ta nadnaravni pojav je povzročila samo Satanova moč. Zlahka si je omislil Samuelovo podobo, kakor si je zlahka omislil podobo angela luči, ko je v puščavi skušal Kristusa./679/
Prve ženine besede pod urokom so bile namenjene kralju: "Zakaj si me prekanil? Ker ti si Savel." (1 Sam 28,12) Tako je prvo dejanje hudobnega duha, ki je poosebljal preroka, skrivaj sporočilo hudobni ženski, da bi jo opozorilo na prevaro, ki jo je doletela. Sporočilo Savlu od lažnega preroka se je glasilo: "Zakaj me vznemirjaš s tem, da me kličeš gor? In Savel odgovori: V veliki stiski sem, kajti Filistejci se vojskujejo z menoj, in Bog me je zapustil in mi ne odgovarja več ne po prerokih ne po sanjah; zato sem dal poklicati tebe, da mi oznaniš, kaj naj storim." (1 Sam 28,15)
Ko je Samuel še živel, je Savel preziral njegov nasvet in mu zameril grajo. Zdaj v uri nesreče in nadloge pa je čutil, da je prerokovo vodstvo njegovo edino upanje, in da bi se pogovoril s poslancem Nebes, se je zaman zatekel k peklenskemu poslancu! Savel se je popolnoma izročil Satanovi moči. Zdaj je on, čigar edino veselje je povzročati bedo in uničenje, kar najbolj izkoristil priložnost, da bi uničil nesrečnega kralja. V odgovor na Savlovo mučno prošnjo, izgovorjeno v smrtnem strahu, je prišlo strašno sporočilo, dozdevno iz Samuelovih ust:
"Čemu pa vprašuješ mene, ker te je Gospod zapustil in je postal tvoj nasprotnik? In Gospod je storil zase, kakor je po meni govoril, in Gospod je odtrgal kraljestvo iz tvoje roke in ga dal tvojemu bližnjemu, Davidu. Ker nisi poslušal Gospodovega glasu in nisi izvršil silne njegove jeze nad Amalekom, zato ti je takole storil Gospod sedaj. Vrhutega bo dal Gospod Izraela s teboj vred v roko Filistejcem." (1 Sam 28,16-19)
Satan je na vsej poti upora Savlu laskal in ga varal. Skušnjavčevo delo je podcenjevati greh, da bi bila pot prestopka videti lahka in privlačna ter bi zaslepila um pred Gospodovimi svarili in grožnjami. Satan je s svojo čarobno močjo vodil Savla, da se je opravičeval in se ni zmenil za Samuelove graje in opozorila. Zdaj pa se je v skrajni sili obrnil nanj, mu predstavil velikost njegovega greha in brezupnost odpuščanja, da bi ga pognal v obup. Nič ne bi delovalo bolj za uničenje njegovega poguma/780/ in zmedo njegove presoje ali ga pripeljalo v obup in samouničenje.
Savel je pešal zaradi pobitosti in posta; bil je prestrašen in pekla ga je vest. Ko je slišal grozno napoved, se je zamajal kakor hrast v viharju ter padel na zemljo.
Vedeževalka je bila prestrašena. Izraelov kralj je ležal pred njo kakor mrtev. Kakšne bodo posledice zanjo, če bo umrl v njenem skrivališču? Rotila ga je, naj vstane in zaužije hrano. Prosila ga je, naj ustreže njeni želji, da ohrani njeno življenje, ker je tudi ona spravila v nevarnost svoje življenje, ko mu je ustregla. Njegova služabnika sta se pridružila njenim prošnjam in Savel je nazadnje popustil. Ženska je predenj postavila pitano tele in nekvašen kruh, ki ju je v naglici pripravila. Kakšen prizor! V divji vedeževalkini jami, ki je še malo prej grmela usodne besede - v navzočnosti Satanovega poslanca - je sedel on, ki je bil od Boga pomaziljen za kralja nad Izraelom, da bi jedel in se pripravil za dnevno smrtno bitko.
Pred zoro se je s svojima spremljevalcema vrnil v izraelski tabor, da bi se pripravil za spopad. S posvetovanjem z duhom teme se je Savel uničil. Ker ga je samega tiščala groza obupa, ni mogel navdihniti vojske s pogumom. Ločen od Izvira moči ni mogel voditi misli Izraela, da bi pogledali k Bogu kot svojemu pomočniku. Tako se bo hudobna napoved dovršila.
Na Sunemski ravnini in po pobočjih gore Gilboe so se izraelske in filistejske čete zagnale v neizprosen dvoboj. Čeprav je strašen prizor v Endorski jami iz Savlovega srca pregnal vse upanje, se je za svoj prestol in kraljestvo bojeval z drznim pogumom. Ampak bilo je zaman. "In Izrael je zbežal pred Filistejci, in so padali pobiti na gorovju Gilboi." (1 Sam 31,1) Trije pogumni kraljevi sinovi so umrli ob njem. Lokostrelci so zasledovali Savla. Povsod okoli sebe je videl padati svoje vojake in njegovi knežji sinovi so ležali pobiti z mečem. Sam je bil ranjen, in se zato ni mogel ne boriti ne bežati. Beg je bil nemogoč. Ker pa se je odločil, da ga Filistejci ne bodo ujeli živega, je prosil svojega oproda: "Izderi svoj meč in me prebodi." (1 Sam 31,4) Ko mož ni hotel dvigniti roke/681/ zoper Gospodovega maziljenca, se je Savel ubil sam, tako da se je nabodel na meč.
Tako je umrl prvi Izraelov kralj s krivdo samomora. Njegovo življenje je bilo neuspeh, osramotil se je in obupal, ker se je s svojo pokvarjeno voljo uprl Božji.
Novice o porazu so se razširile na vse strani in povzročile grozo vsemu Izraelu. Ljudje so bežali iz mest in Filistejci so nemoteno zasedli posestva. Savlova vladavina, ki je bila neodvisna od Boga, se je izkazala za pogubo njegovega ljudstva.
Dan po spopadu so Filistejci preiskali bojišče, da bi oropali pobite. Odkrili so trupla Savla in njegovih treh sinov. Da bi izpopolnili svojo zmago, so odrezali Savlovo glavo in mu odvzeli orožje; potem so glavo in orožje, oblito s krvjo, poslali v filistejsko deželo kot zmagoslavno trofejo, "da se ta vesela vest oznani v hiši njihovih malikov in med ljudstvom". (1 Sam 31,9) Orožje so dokončno položili v "Astartini hiši", (1 Sam 31,10) glavo pa so obesili v Dagonovem templju. Tako so slavo zmage pripisali moči lažnih bogov, Jahvejevo ime pa je bilo osramočeno.
Trupla Savla in njegovih sinov so odvlekli v Betsan, v mesto blizu Gilboe in Jordana. Tukaj so jih obesili na verige, da bi jih požrle ptice roparice. Pogumni možje iz Jabesa v Gileadu pa so v spomin na Savlovo rešitev njihovega mesta v njegovih zgodnejših in srečnejših letih zdaj pokazali hvaležnost in rešili trupla kralja in knezov ter jih častno pokopali. Ponoči so prečkali Jordan. "In snamejo Savlovo truplo in trupla njegovih sinov z zida v Betsanu, ter jih prineso v Jabes in jih ondi sežgo. In vzamejo njihove kosti in jih pokopljejo pod tamarisko v Jabesu in se postijo sedem dni." (1 Sam 31,12.13) Tako je plemenito delo, ki je bilo opravljeno pred štiridesetimi leti, Savlu in njegovim sinovom zagotovilo pogreb po nežnih in usmiljenih rokah v tisti temni uri poraza in sramote./682/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!