Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

65. Davidova velikodušnost (angleško)

Temeljno besedilo 1 Sam 22,20 do 27

Po Savlovem okrutnem poboju Gospodovih duhovnikov se je "eden sinov Ahimeleka, Ahitubovega sina, po imenu Abiatar, rešil, bežeč za Davidom. In Abiatar je oznanil Davidu, da je Savel pomoril Gospodove duhovnike. David pa reče Abiatarju: Vedel sem tisti dan, ko je bil ondi Doeg Edomec, da gotovo oznani Savlu; jaz sem povzročil smrt vseh oseb iz hiše tvojega očeta. Ostani pri meni in se ne boj! Zakaj kdor meni streže po življenju, streže tebi po življenju, in pri meni boš dobro obvarovan." (1 Sam 22,20-23)

David ni našel kraja počitka ali varnosti, ker ga je kralj še preganjal. Mesto Keilo je njegova pogumna skupina rešila pred filistejskim zavzetjem, toda varni niso bili niti med ljudstvom, ki so ga osvobodili. Iz Keile so se odpravili v Zifsko puščavo.

V času, ko je bilo tako malo svetlih trenutkov na Davidovi stezi, se je razveselil nepričakovanega Jonatanovega obiska. Jonatan je zvedel za njegovo zavetje. Trenutki, ki sta jih ta prijatelja užila v družbi drug drugega, so bili dragoceni. Izmenjala sta si različne izkušnje, in Jonatan je okrepil Davidovo srce, rekoč: "Ne boj se, zakaj roka Savla, mojega očeta, te ne zaloti, in kraljeval boš nad Izraelom, in jaz bom prvi pri tebi: to tudi ve Savel, moj oče." (1 Sam 23,17) Ko sta govorila o Božjih čudovitih ravnanjih z Davidom, se je preganjani ubežnik zelo opogumil. "In oba sta sklenila zavezo pred Gospodom. In David je ostal v logu, a Jonatan je šel domov." (1 Sam 23,18)

Po Jonatanovem obisku je David opogumil svojo dušo s hvalnicami in zraven igral na harfo, ko je pel:/660/

"Gospod mi je zavetje - kako da govorite moji duši: Leti na vašo goro, ptica! Kajti glej, krivičniki natezajo lok, svojo pšico pokladajo na tetivo, da streljajo v temi nanje, ki so pravega srca. Ko se celo stebri podirajo, kaj naj počne pravični? Gospod je v templju svoje svetosti, Gospod, čigar prestol je v nebesih; njegove oči vidijo, njegove trepalnice preiskujejo človeške sinove. Gospod preiskuje pravičnika, brezbožnika pa in siloljubnega sovraži njegova duša." (Ps 11,1-5)

Zifovci, v katerih divje predele se je David odpravil iz Keile, so Savlu v Gibeo sporočili, da vedo, kje se skriva David, in da bodo kralja peljali v njegovo skrivališče. David pa je spremenil skrivališče, potem ko so ga opozorili, in si zavetje poiskal v gorah med Maonom in Mrtvim morjem.

Savlu so ponovno sporočili: "Glej, David je v Engedijski puščavi. Tedaj vzame Savel tri tisoč izbranih mož iz vsega Izraela in odrine iskat Davida po skalah divjih koz." (1 Sam 24,1.2) David je imel v skupini samo šeststo mož, Savel pa je šel proti njemu z vojsko treh tisočev. V samotni jami so Jesejev sin in njegovi možje čakali na Božja navodila o tem, kaj je treba storiti. Ko se je Savel vzpenjal po gorah, se je ustavil in sam stopil prav v jamo, v kateri so bili skriti David in njegova skupina. Ko so Davidovi možje to videli, so veleli svojemu vodju, naj ubije Savla. Dejstvo, da je kralj sedaj v njihovi oblasti, so si razlagali kot prepričljiv dokaz, da jim je sam Bog izročil njihovega sovražnika v roke, da bi ga lahko uničili. David je bil v skušnjavi, da bi tudi sam tako gledal na stvar, toda spregovorila mu je vest, rekoč: "Ne dotakni se Gospodovega maziljenca."

Davidovi možje so neradi pustili Davida pri miru, zato so svojega poveljnika spomnili na Božje besede: "Glej, jaz ti dam tvojega sovražnika v roko, in storiš mu, kakor se ti bo zdelo prav. Tedaj vstane David in tiho odreže rob Savlovega plašča." (1 Sam 24,4) Kasneje ga je mučila zavest o tem, da je omadeževal kraljevo oblačilo./661/

Savel je vstal in šel iz jame, da bi dalje iskal, ko je prestrašen zaslišal glas, ki je dejal: "Moj gospod, kralj!" (1 Sam 24,8) Obrnil se je, da bi videl, kdo ga kliče, in glej! Bil je Jesejev sin, mož, ki ga že tako dolgo išče, da bi ga lahko ubil. David se je pred kraljem priklonil in ga priznal za gospodarja. Potem je Savla nagovoril z naslednjimi besedami: "Zakaj poslušaš besede ljudi, ki pravijo, da išče David tvoje nesreče? Glej, danes so videle tvoje oči, da te je Gospod dal v votlini meni v roko, in bilo mi je rečeno, naj te umorim; ali moje oko ti je zaneslo, in dejal sem: Ne iztegnem roke zoper svojega gospoda, kajti on je Gospodov maziljenec. Marveč glej, moj oče, glej rob svojega plašča v moji roki, da te res nisem hotel umoriti, ko sem odrezal rob tvojega plašča. Spoznaj in poglej, da ni nič hudega v moji roki, ne nobenega prestopka, in da nisem grešil zoper tebe, a ti mi strežeš po življenju, da bi mi ga vzel." (1 Sam 24,9-11)

Ko je Savel slišal Davidove besede, se je ponižal in ni mogel drugače kakor priznati njihovo resničnost. Bil je globoko ganjen, ko je spoznal, kako popolnoma je bil v oblasti človeka, katerega je želel umoriti. David je stal pred njim resnično nedolžen. Z umirjenim duhom je Savel vzkliknil: "Ni li to tvoj glas, moj sin David? In Savel povzdigne svoj glas ter joka." (1 Sam 24,16) Potem je rekel Davidu: "Pravičnejši si od mene: kajti ti si mi izkazal dobro, jaz pa sem ti povrnil hudo. Saj če kdo zaloti svojega sovražnika, ali ga pusti mirno na poti? Zato ti Gospod poplačaj z dobrim, kar si mi storil ta dan. In sedaj, glej, vem, da boš gotovo kralj ter da bo Izraelovo kraljestvo trdno stalo v tvoji roki." (1 Sam 24,17.19.20) David je sklenil zavezo s Savlom, da bo naklonjen Savlovi hiši, ko se bo to zgodilo, in ne bo zatrl njegovega imena.

David je vedel, kako je Savel ravnal v preteklosti, zato ni zaupal kraljevim zagotovilom, niti ni upal, da bo njegovo spokorniško stanje dolgo trajalo. Zato je še naprej ostal v gorski utrdbi, ko se je Savel vrnil domov.

Sovraštvo, ki ga gojijo do Božjih služabnikov oni, ki so popustili Satanovi moči, se včasih spremeni v spravo in naklonjenost, vendar se sprememba ne izkaže vedno za trajno. Ko se hudobno misleči zaposlijo z opravljanjem in govorjenjem zlobnih stvari zoper Gospodove služabnike,/662/ se prepričanje, da so ravnali napačno, včasih zelo oprime njihovih misli. Gospodov Duh se trudi z njimi, in oni ponižajo svoje srce pred Bogom in njimi, katerih vpliv so hoteli uničiti, lahko pa tudi spremenijo svoje ravnanje do njih. Ko pa znova odprejo vrata nagovarjanjem hudobnega, oživijo stari dvomi, prebudi se staro sovraštvo in povrnejo se k istemu delu, za katero so se spokorili in ga za nekaj časa zapustili. Znova govorijo hudobno in najbolj ogorčeno obtožujejo in obsojajo nje, katerim so ponižno priznali greh. Satan lahko ljudi uporabi po takem ravnanju z veliko večjo močjo kakor prej, saj so grešili zoper večjo luč.

"In Samuel je umrl, in ves Izrael se je zbral in žaloval po njem. In pokopali so ga v njegovi hiši v Rami." (1 Sam 25,1) Samuelovo smrt je imel Izraelov narod za nepopravljivo izgubo. Umrl je velik in dober prerok ter odličen sodnik. Žalovanje ljudstva je bilo globoko in iskreno. Samuel je že od svoje mladosti hodil pred Izraelom v poštenosti svojega srca, čeprav je bil Savel priznan kralj, je imel Samuel veliko večji vpliv od njega, ker je veljal za zvestega, poslušnega in vdanega. Beremo, da je sodil Izraela vse dneve svojega življenja.

Ljudje so primerjali Savlovo in Samuelovo ravnanje ter videli napako, ki so jo naredili, ko so si želeli kralja, da se ne bi razlikovali od okoliških narodov. Mnogi so s strahom opazovali družbeno stanje, ki se je hitro preželo z nevero in brezbožnostjo. Zgled njihovega vladarja je širil obsežen vpliv in Izrael je res lahko žaloval, ker je umrl Gospodov prerok Samuel.

Ljudstvo je izgubilo ustanovitelja in upravitelja svojih verskih šol, kar pa še ni bilo vse. Izgubilo je njega, h komur so ljudje zahajali s svojimi velikimi težavami - njega, ki je neprestano posredoval pri Bogu v korist svojega ljudstva. Samuelovo posredovanje je dajalo občutek varnosti; kajti "mnogo zmore goreča molitev pravičnega". (Jak 5,16) Ljudstvo je sedaj čutilo, da jih Bog zapušča. Videti je bilo, da je kralj na robu norosti. Pravica je bila izprijena, red pa spremenjen v zmedo./663/

Zdelo se je, da je Bog dal svojemu ostarelemu služabniku počitek prav takrat, ko so ljudstvo uničevali notranji spori, ter bi bil miren in bogaboječ Samuelov nasvet najbolj potreben. Ljudstvo je grenko premišljevalo, ko se je oziralo na njegov tihi kraj počitka, in se spominjalo svoje norosti, ko so ga zavrnili kot voditelja. Tako tesno je bil povezan z Nebesi, da se je zdelo, da vsega Izraela povezuje z Jahvejevim prestolom. Samuel jih je učil ljubiti in ubogati Boga; zdaj pa, ko je bil mrtev, je ljudstvo čutilo, da so prepuščeni na milost in nemilost kralju, ki se je povezal s Satanom in bo ločil ljudstvo od Boga in nebes.

David ni mogel biti navzoč pri Samuelovem pogrebu, vendar je za njim žaloval tako globoko in nežno, kakor zvesti sin žaluje po vdanem očetu. Vedel je, da je Samuelova smrt pretrgala še eno vez, ki je nekoliko ovirala Savlova dejanja. Čutil se je manj varnega kakor v času, ko je prerok živel. Ko je Savel še usmerjal svojo pozornost v žalovanje za Samuelom, je David izkoristil priložnost in si poiskal varnejši kraj. Tako je zbežal v Paransko puščavo. Tam je spesnil 120. in 121. psalm. Ko se je v opustošenih divjinah zavedel, da je prerok mrtev in da je kralj njegov sovražnik, je zapel:

"Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebesa in zemljo. Saj ne dopusti, da omahne tvoja noga, in tvoj varuh ne zadremlje. Glej, ne dremlje in ne spi Izraelov varuh! ... Gospod te bo varoval vsega zlega, varoval bo tvojo dušo. Gospod bo varoval tvoj odhod in tvoj prihod od tega časa do vekomaj." (Ps 121,2-8)

Ko so bili David in njegovi možje v Paranski puščavi, so pred plenjenjem roparjev varovali črede ovac in govedi bogatega moža Nabala, ki je imel v tem predelu obsežno posest. Nabal je bil Kalebov potomec, vendar je bil po značaju surov in skopuški.

Tedaj je nastopil čas striženja ovac, to pa je bilo obdobje izkazovanja gostoljubnosti. David in njegovi možje so bili v veliki težavi zaradi pomanjkanja živeža. V skladnosti z običajem tistega časa je Jesejev sin poslal deset mladeničev/664/ k Nabalu. Naročil jim je, naj ga prijazno pozdravijo v imenu svojega gospodarja, ter dodal: "Recite: Sreča! Mir bodi tebi in tvoji hiši mir in vsemu, kar imaš, mir! Slišal sem, da imaš strižce. Pastirji pa, kar jih imaš, so bili pri nas, in nismo jim bili nadležni, tudi niso ničesar pogrešali vse dni, dokler so bili ob Karmelu.⁽ⁱ⁾ Vprašaj svoje mladeniče, in ti bodo povedali. Zato naj najdejo moji mladeniči milost v tvojih očeh; zakaj prišli smo na dober dan. Daj, prosim, svojim hlapcem in svojemu sinu Davidu, kar ti pride v roko." (1 Sam 25,6-8)

David in njegovi možje so bili Nabalovim čredam kakor zaščitni zid. Zdaj so tega bogataša prosili, naj da od tega obilja za potrebe njih, ki so mu tako vredno služili. David in možje bi si lahko sami vzeli od čred, vendar si niso. Ravnali so pošteno. Nabal pa ni cenil njihove prijaznosti. Odgovor, ki ga je poslal Davidu, je razodel njegov značaj: "Kdo je David? In kdo je Jesejev sin? Dandanes je čimdalje več hlapcev, ki uhajajo svojim gospodarjem. Ali naj vzamem svoj kruh in svojo vodo in meso živinčet, ki sem jih zaklal za svoje strižce, in naj to dam ljudem, za katere ne vem, od kod so?" (1 Sam 25,10.11)

Ko so se mladeniči vrnili praznih rok in sporočili zadevo Davidu, je bil ogorčen. Ukazal je možem, naj se oborožijo za spopad, ker se je odločil kaznovati moža, ki mu je odrekel njegovo pravico in krivici dodal še žalitev. To vročekrvno dejanje je bilo bolj v skladnosti s Savlovim značajem kakor pa z Davidovim, toda Jesejev sin se je šele moral naučiti potrpežljivosti v šoli trpljenja.

Potem ko je Nabal odslovil Davidove mladeniče, je neki njegov služabnik pohitel k Abigaili, Nabalovi ženi, ter ji povedal, kaj se je zgodilo. Rekel je: "Glej, David je poslal sle iz puščave, da pozdravijo našega gospodarja, a on je kriče planil nanje. Toda tisti možje so nam bili dosti v prospeh, in žalega se nam ni nič zgodilo, tudi nismo ničesar pogrešali, dokler smo z njimi občevali, ko smo bili na polju; bili so nam kakor zidovje/665/ ponoči in podnevi, dokler smo pri njih pasli ovce. Zdaj torej pazi in premisli, kaj ti je storiti; zakaj hudo je sklenjeno zoper našega gospodarja in zoper vso njegovo hišo." (1 Sam 25,14-17)

Ne da bi se Abigaila posvetovala z možem ali pa mu povedala o svojih namerah, je vzela živeža, ga natovorila na osle in jih poslala naprej po služabnikih, pa tudi sama se je odpravila na srečanje z Davidovo skupino. Srečala jih je v zavetju hriba. "In ko vidi Abigaila Davida, se hitro spusti z osla in pade pred Davidom na obraz in se prikloni do tal. In pade k njegovim nogam in reče: Na meni, moj gospod, na meni bodi ta pregreha, in dovoli, prosim, svoji dekli govoriti v tvoja ušesa, in čuj besede svoje dekle." (1 Sam 25,23.24)

Abigaila je Davida ogovorila s tolikšnim spoštovanjem, kakor da bi govorila s kronanim vladarjem. Nabal je porogljivo vzkliknil: "Kdo je David?" Abigaila pa ga je imenovala "moj gospod". S prijaznimi besedami je želela ublažiti njegova razdražena čustva, rotila ga je v dobro svojega moža. Brez bahanja ali ošabnosti ter polna Božje modrosti in ljubezni je razodela moč svoje predanosti družini. Davidu je pojasnila, da neprijazno ravnanje njenega moža ni modro in mišljeno kot osebno sramotenje, temveč je bilo preprosto izbruh nesrečne in sebične narave.

"Zdaj pa, moj gospod, kakor res živi Gospod in živi tvoja duša: Gospod ti je zabranil, da nisi prišel prelivat krvi in se nisi maščeval z lastno roko. Naj torej bodo kakor Nabal tvoji sovražniki in kateri žele nesreče mojemu gospodu." (1 Sam 25,26) Abigaila si ni pripisovala razumnosti, da je odvrnila Davida od njegovega prenagljenega namena, temveč je častila in hvalila Boga. Potem je Davidovim možem izročila bogat živež kot mirovno daritev ter še naprej prosila, kakor da bi sama povzročila poglavarjevo nezadovoljstvo.

Rekla je: "Odpusti, prosim, svoji dekli prestopek; zakaj Gospod bo gotovo ustanovil trdno hišo mojemu gospodu, ker moj gospod se vojskuje v Gospodovih bojih, in nič hudega se ni našlo na tebi, odkar živiš." (1 Sam 25,28) Abigaila je samoumevno predstavila pot, ki bi jo moral ubrati David. Bojevati bi moral Gospodove bitke. Ne sme se maščevati za osebne žalitve, čeprav ga preganjajo kot izdajalca. Nadaljevala je: "In ako bi se vzdignil človek, da te preganja in ti streže po življenju,/666/ duša mojega gospoda bo zvezana v zvezi živečih pri Gospodu, tvojem Bogu. ... In kadar Gospod stori mojemu gospodu po vsem dobrem, kar ti je obljubil, in ti zapove, da bodi vojvoda Izraelu, ti tega ne bo žal, tudi srce ti tega ne bo očitalo, da nisi prelil krvi brez razloga in da ni samega sebe maščeval moj gospod. In ko Gospod stori dobro mojemu gospodu, spomni se svoje dekle." (1 Sam 25,29-31)

Te besede so lahko izšle samo iz ust tega, ki je prejel modrost od zgoraj. Abigailina pobožnost je vsa nezavedno kakor vonj cvetice dihnila na površje v besedi in dejanju. V njenem srcu je bival Duh Božjega Sina. Njen govor, ki je bil osoljen z milostjo in poln prijaznosti in miru, je širil nebeški vpliv. David je začutil boljše vzgibe in zatrepetal je ob misli, kaj bi lahko bile posledice njegovega prenagljenega namena. "Blagor miroljubnim, ker oni se bodo imenovali Božji sinovi." (Mat 5,9) Da bi le bilo veliko več takšnih, kakor je bila ta Izraelka, da bi blažile razdražena čustva, preprečevale prenagljene vzgibe in odstranjevale velika zla z mirnimi in dobronamernimi modrimi besedami!

Posvečeno krščansko življenje vedno širi luč, tolažbo in mir. Značilne zanj so neomadeževanost, obzirnost, preprostost in uporabnost. Nadzira ga nesebična ljubezen, ki posvečuje vpliv. Polno je Kristusa in pušča sledove luči povsod, kamor gre njen lastnik. Abigaila je bila modra grajalka in svetovalka. Zaradi moči njenega vpliva in pregovarjanja je Davidova jeza izginila. Prepričal se je, da je ravnal nemodro in izgubil nadzor nad svojim duhom.

Grajo je sprejel s ponižnim srcem, skladno z lastnimi besedami: "Udari naj me pravični, ljubezen je to, in posvari naj me, je kakor mazilo glavi." (Ps 141,5) Zahvaljeval se je in blagoslavljal, ker mu je pravično svetovala. Mnogo jih misli, ko so grajani, da je vredno hvale, če so prejeli grajo, ne da bi postali nejevoljni; toda kako malo jih prejme grajo s srčno hvaležnostjo in blagoslovi nje, ki jih želijo rešiti pred izvršitvijo slabega dejanja.

Ko se je Abigaila vrnila domov, je našla Nabala in njegove goste pri velikem slavju, ki so ga sprevrgli v/667/ prizor pijanskega veseljačenja. Šele naslednje jutro je možu povedala, kaj se je zgodilo v njenem pogovoru z Davidom. Nabal je bil strahopetec; ko je spoznal, da bi njegova neumnost kmalu povzročila njegovo smrt, se je zdelo, da ga je zadela ohromelost. V strahu, da bi David še vedno hotel izvršiti svoj maščevalni namen, je bil poln groze in je padel v stanje nemočne otopelosti. Po desetih dnevih je umrl. Življenje, ki mu ga je dal Bog, je bilo svetu samo v prekletstvo. Sredi veseljačenja in zabavanja mu je Bog rekel, kakor je rekel bogatašu iz prilike: "To noč bodo zahtevali tvojo dušo od tebe." (Luk 12,20)

Potem se je David poročil z Abigailo. Bil je že mož ene žene, toda običaji narodov tistega časa so pokvarili njegovo razsojanje in vplivali na njegova dejanja. Celo veliki in dobri možje so delali napake in se ravnali po svetovnih navadah. Grenko posledico poročanja z več ženami je bilo na žalost čutiti skozi vse Davidovo življenje.

Po Samuelovi smrti je imel David nekaj mesecev mir. Ponovno se je vrnil v samoto k Zifovcem, vendar so ti sovražniki, upajoč na kraljevo naklonjenost, obvestili kralja o Davidovem skrivališču. To poročilo je prebudilo hudobnega duha jeze, ki je dremal v Savlovih prsih. Še enkrat je zbral svoje vojake in jih vodil pri zasledovanju Davida. Prijateljski ogledniki so Jesejevemu sinu prinesli novico, da ga Savel ponovno preganja. Zato se je David z nekaj svojimi možmi odpravil odkrit tabor svojih sovražnikov. Bila je noč, ko so previdno napredovali in prišli do tabora ter pred sabo zagledali šotore kralja in njegovih spremljevalcev. Niso jih opazili, saj je tabor mirno spal. David je poklical svoje prijatelje, da gredo z njim prav med njegove sovražnike. V odgovor na njegovo vprašanje: "Kdo pojde z menoj dol k Savlu v tabor?" je Abisaj hitro odvrnil: "Jaz pojdem s teboj." (1 Sam 26,6)

David in njegov spremljevalec sta skrita v globoki senci hribov stopila v sovražnikov tabor. Ko sta iskala, da bi dognala natančno število sovražnikov, sta našla spečega Savla, njegova sulica je bila zasajena v tla, poleg njegove glave pa je stal vrč vode. Poleg njega je ležal Abner, glavni poveljnik, in povsod naokoli vojaki, ki so globoko spali. Abisaj je dvignil svojo sulico in rekel Davidu: "Bog ti je danes izdal tvojega sovražnika v roko. Sedaj pa naj ga, prosim, zabodem/668/ s sulico v zemljo z enim mahljajem, da v drugič ne bo treba." (1 Sam 26,8)

Čakal je na dovoljenje, toda do njegovih ušes so prispele šepetajoče besede: "Ne umori ga! Kajti kdo bi smel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca, pa ostati brez kazni? ... Kakor res Gospod živi, ako se ne zgodi, da ga Gospod udari ali pride njegov dan, da umre, ali da pojde v boj in pogine, mene Gospod obvaruj, da ne iztegnem roke na Gospodovega maziljenca! Sedaj pa vzemi, prosim, sulico, ki je pri njegovi glavi, in vrč vode, pa pojdiva! Tako vzame David sulico in vrč vode od Savlove glave, in odideta; in nihče ju ne vidi, niti opazi, tudi se nihče ne prebudi, temveč so vsi spali, zakaj prišlo je nanje trdno spanje od Gospoda." (1 Sam 26,9-12) Kako zlahka Gospod oslabi najmočnejše, odvzame razumnost najmodrejšim in uniči spretnost najprevidnejšim!

Ko je bil David na varni razdalji od tabora, je stopil na vrh hriba in glasno zavpil ljudstvu in Abnerju, rekoč: "Ali nisi mož? In kdo je tebi enak v Izraelu? Zakaj nisi torej stražil svojega gospoda, kralja? Prišel je namreč nekdo iz ljudstva noter, da umori kralja, tvojega gospoda! To pa ni lepo, kar si storil. Kakor res Gospod živi, smrt ste zaslužili, ker niste stražili svojega gospoda, Gospodovega maziljenca. Sedaj pa, poglej, kje je kraljeva sulica in vrč vode, ki ju je imel pri glavi? V tem spozna Savel Davidov glas in reče: Ni li tvoj glas, moj sin David? In David odvrne: Moj glas, o moj gospod, kralj! Dalje reče: Zakaj tako preganja moj gospod svojega hlapca? Ker kaj sem ti storil? In kaj je hudega v moji roki? Sedaj pa, poslušaj, prosim, moj gospod, kralj, besede svojega hlapca." (1 Sam 26,15-19)

S kraljevih ustnic je ponovno prišlo priznanje: "Grešil sem. Vrni se, moj sin David, zakaj ne storim ti več nobene žali, ker je bilo drago danes moje življenje v tvojih očeh; glej, nespametno sem ravnal in prehudo se motil. David odgovori in reče: Glej, tu je kraljeva sulica, naj pride eden mladeničev sem in jo odnese." (1 Sam 26,21.22) Čeprav je Savel obljubil: "Zakaj ne storim ti več nobene žali," se David ni hotel izpostavljati njegovi moči.

Drugi primer Davidovega spoštovanja do vladarjevega življenja je na Savlov um naredil še globlji vtis in ga spodbudil, da je še ponižneje priznal svojo napako./671/ Ob razodetju take prijaznosti je bil začuden in pomirjen. Ob slovesu z Davidom je Savel vzkliknil: "Blagoslovljen bodi, moj sin David! Ti izvršiš veliko in gotovo zmagaš." (1 Sam 26,25) Jesejev sin pa ni imel upanja, da bo kralj še dalje tako razpoložen.

David je obupal nad spravo s Savlom. Zdelo se je neizbežno, da bo končno postal žrtev kraljevega sovraštva, zato se je odločil znova poiskati zavetje v Filistejski deželi. S šeststo možmi pod svojo oblastjo je prešel k Ahisu, kralju Gata.

Davidov sklep, da bo Savel zagotovo izvršil svoj morilski naklep, je bil oblikovan brez posvetovanja z Bogom. Celo ko je Savel koval zarote in želel izvršiti uničenje, je Gospod delal, da bi Davidu zagotovil kraljestvo. Bog izvršuje svoje načrte, četudi so človeškim očem odeti v skrivnost. Ljudje ne morejo razumeti Božjih poti. Ker gledajo na zunanjost, si razlagajo preizkušnje in skušnjave, katere Bog dovoli, da jih zadenejo, kot stvari, ki so proti njim in bodo povzročile njihovo pogubo. Tako je David gledal na zunanjost, ne pa na Božje obljube. Dvomil je, da bo kdaj prišel na prestol. Dolge preizkušnje so oslabile njegovo vero in izčrpale njegovo potrpežljivost.

Gospod ni poslal Davida po zaščito k Filistejcem, najhujšim Izraelovim nasprotnikom. Ta narod bo do samega konca njegov najhujši sovražnik, pa vendar je v času potrebe zbežal po pomoč k njim. Ker je izgubil vse zaupanje v Savla in vanje, ki so mu služili, se je izročil na milost sovražnikom svojega ljudstva. David je bil pogumen vojskovodja. Izkazal se je za modrega in uspešnega vojaka. Po odhodu k Filistejcem je deloval naravnost proti lastnim koristim. Bog ga je določil, da v Judovi deželi postavi svojo zastavo. Zaradi pomanjkanja vere pa je zapustil svoje mesto dolžnosti brez Gospodovega ukaza.

Davidova nevera je osramotila Boga. Filistejci so se Davida bali bolj kakor Savla in njegove vojske. Ko pa se je David izročil v varstvo Filistejcem, jim je razkril slabost svojega ljudstva. Tako je te neusmiljene sovražnike spodbudil k zatiranju Izraela. David je bil pomaziljen, da bi stal v obrambo Božjega ljudstva. Gospod ne želi, da njegovi služabniki spodbujajo/672/ hudobneže z razkrivanjem slabosti njegovega ljudstva ali pa z videzom brezbrižnosti do njihove blaginje. Še več, njegovi bratje v veri so dobili vtis, da je odšel k poganom služit njihovim bogovom. S tem dejanjem je dal priložnost za napačno razlaganje svojih vzgibov in mnogi so imeli zoper njega predsodke. David je bil napeljan storiti prav to, kar je želel Satan, saj je s tem, ko je poiskal zavetje pri Filistejcih, povzročil veliko radost med sovražniki Boga in njegovega ljudstva. Ni se odpovedal češčenju Boga, niti ni prenehal biti vdan Božjemu delu, temveč je žrtvoval svoje zaupanje vanj za lastno varnost in tako omadeževal pošten in zvest značaj, kakršnega Bog želi, da bi imeli njegovi služabniki.

Kralj Filistejcev je prisrčno sprejel Davida. Prisrčnost tega sprejema gre delno pripisati dejstvu, da ga je kralj občudoval, in delno dejstvu, da je laskalo njegovi nečimrnosti, da je Hebrejec iskal varnost pri njem. David se je v Ahisovem kraljestvu počutil varnega pred izdajo. Pripeljal je svojo družino, družino svojega očeta in svojo lastnino, prav tako pa tudi njegovi možje. Na videz se je prišel za stalno naselit v Filistejo. Vse to je ustrezalo Ahisu, ki je obljubil zaščito pobeglim Izraelcem.

Ob Davidovi prošnji, da bi bival v deželi daleč od kraljevskega mesta, je kralj velikodušno ponudil v posest Ziklag. David je spoznal, da bo zanj in za može nevarno, če bodo pod vplivom malikovalcev. V mestu, ki je popolnoma ločeno za njihovo uporabo, bodo lahko častili Boga z več svobode, kakor bi jo imeli, če bi ostali v Gatu, kjer so poganski obredi dokazovali vir zlega in nadlegovanja.

Med bivanjem v tem samotnem mestu se je David vojskoval z Gesurci, Girzejci in Amalekovci ter ni pustil nikogar živeti, da bi prenesel novice v Gat. Ko se je vrnil iz bitke, je Ahisu pojasnil, da se je boril zoper svoj narod, zoper Judo. S tem hlinjenjem je krepil roko Filistejcev; saj je kralj rekel: "Omrzil se je pri svojem ljudstvu Izraelu, zato bo moj hlapec vekomaj." (1 Sam 27,12) David je vedel, da je Božja volja, da uničijo poganske rodove, in vedel je, da je določen, da opravi to delo; ni pa upošteval Božjega nasveta, ko je goljufal./673/

"Zgodi se pa v tem času, da skličejo Filistejci svoje bojne trume na vojsko, da se bojujejo z Izraelom. In Ahis veli Davidu: Vedi zagotovo, da pojdeš z mano na vojsko, ti in tvoje moštvo." (1 Sam 28,1) David ni imel namena dvigniti roke zoper svoje ljudstvo, ni pa bil prepričan, kako naj ravna, dokler okoliščine ne pokažejo, kaj je njegova dolžnost. Kralju je izmikajoče odgovoril: "Potem tudi zveš, kaj stori tvoj hlapec." (1 Sam 28,2) Ahis je te besede razumel kot obljubo za pomoč v bližajoči se vojni. Zaradi tega je zastavil svojo besedo in Davida zelo počastil ter mu dal visok položaj na filistejskem dvoru.

Kljub temu da je Davidova vera v Božje obljube nekako popustila, se je še spominjal, da ga je Samuel pomazilil za Izraelovega kralja. Spomnil se je zmag, ki mu jih je Bog dal nad njegovimi sovražniki v preteklosti. Premišljal je o veliki Božji milosti, ki ga je ohranila pred Savlovo roko, in se odločil, da ne bo izdal svete dolžnosti. Čeprav ga je izraelski kralj želel umoriti, se s svojimi četami ne bo pridružil sovražnikom svojega ljudstva./674/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!