 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
64. David ubežnik (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 18 do 22
Potem ko je David ubil Goliata, ga je Savel zadržal pri sebi in mu ni dovolil, da bi se vrnil v očetovo hišo. In zgodi se, da "se priklene Jonatanova duša Davidovi duši; in Jonatan ga je ljubil kakor svojo dušo". (1 Sam 18,1) Jonatan in David sta sklenila zavezo, da bosta kakor brata. In kraljev sin si je slekel "vrhnjo suknjo, ki jo je imel na sebi, in jo dal Davidu, pa tudi svojo obleko, celo svoj meč, lok in svoj pas". (1 Sam 18,4) Davidu so bile zaupane pomembne odgovornosti, vendar je kljub temu ohranil svojo skromnost in pridobil naklonjenost ljudstva, pa tudi kraljeve družine.
"In David je hodil, kamor koli ga je Savel pošiljal, in v vsem je ravnal razumno; in Savel ga je postavil nad vojščaki." (1 Sam 18,5) Bil je preudaren in zvest, očitno je bilo, da je nad njim počival Božji blagoslov. Savel pa je istočasno spoznal svojo nesposobnost za vladanje Izraelu. Čutil je, da bi bilo kraljestvo varnejše, če bi se z njim povezal kdo, ki prejema navodila od Gospoda. Savel je prav tako upal, da bo njegova povezanost z Davidom pomenila varnost zanj. David je užival Gospodovo naklonjenost in zaščito. Tako bi bil deležen zaščite tudi Savel, če bi David odhajal z njim v boj.
Božja previdnost je povezala Davida s Savlom. Davidu je položaj na dvoru omogočil vpogled v zadeve, da se bo pripravil za prihodnje pomembno delo. Usposobil ga je, da je pridobil zaupanje ljudstva. Spremembe in stiske, ki so ga doletele zaradi Savlovega sovraštva, so ga pripeljale do občutka popolne odvisnosti od Boga, zato je svoje zaupanje popolnoma postavil vanj. Davidovo prijateljstvo z Jonatanom je bilo prav tako Božja previdnost, da bi se ohranilo življenje prihodnjega Izraelovega vladarja. V vseh teh stvareh je Bog izvrševal svoje veličastne namene kakor za Davida tako tudi za Izraelovo ljudstvo./649/
Savel pa ni dolgo ostal prijazen z Davidom. Ko sta se vračala iz bitke s Filistejci, se zgodi, "da pripojejo in priplešejo kralju Savlu naproti žene iz vseh Izraelovih mest z veseljem, z bobnicami in citrami". (1 Sam 18,6) Ena skupina je pela: "Savel je pobil svoj tisoč," druga pa je odpevala: "A David svojih deset tisoč." (1 Sam 18,7) Kraljevo srce je napolnil hudobni duh ljubosumnosti. Bil je besen, ker je bil David v pesmi Izraelk povišan nad njega. Namesto da bi udušil te zavistne občutke, je razodel šibkost svojega značaja in vzkliknil: "Davidu so dale deset tisoč, a meni le tisoč; samo še kraljestva mu je treba." (1 Sam 18,8)
Velika napaka v Savlovem značaju je bila ljubezen do pohvale. Ta lastnost je nadzorovala njegova dejanja in misli; vse je bilo označeno z njegovo željo po hvali in samopoviševanju. Njegovo merilo dobrega in slabega je bilo nizko merilo priljubljenega odobravanja. Nihče ni varen, če živi, da bi ugajal ljudem, in ne išče najprej Božjega odobravanja. Savlova srčna želja je bila biti prvi po človeški oceni. In ko so peli to hvalnico, je kraljev um napolnilo odločno prepričanje, da si bo David pridobil srca ljudi in vladal namesto njega samega.
Savel je odprl svoje srce duhu ljubosumnosti, s katerim je zastrupil svojo dušo. Čeprav je kralj prejel nauke od preroka Samuela, ki ga je poučil, da bo Bog dovršil, kar se je namenil, in ga nihče ne bo ustavil, je dokazoval, da ne pozna pravilno Božjih načrtov ali njegove moči. Izraelov vladar je svojevoljno nasprotoval volji Neskončnega. Savel med svojim vladanjem Izraelu ni spoznal, da mora vladati svojemu duhu. Dovolil je, da so njegovi vzgibi prevzeli nadzor nad njegovo presojo, dokler ga ni preplavil tok jeze. Doživljal je izbruhe besa in bil pripravljen umoriti vsakogar, ki bi si upal nasprotovati njegovi volji. Iz te blaznosti je zdrsnil v stanje potrtosti in samopreziranja, njegovo dušo pa je prevzelo obžalovanje.
Rad je poslušal Davida igrati na harfo in zdelo se je, da ga je za tisti čas zapustil hudobni duh. Nekega dne pa, ko je mladenič igral pred njim in iz glasbila privabljal sladko glasbo ter pel/650/ hvalnice Bogu, je Savel v pevca zagnal sulico, da bi ga umoril. Davida je ohranil Božji poseg, da je nepoškodovan zbežal pred besom blaznega kralja.
Ko je Savlovo sovraštvo do Davida naraščalo, je postajal vse bolj iznajdljiv in iskal priložnosti, da bi ga umoril. Noben njegovih načrtov zoper Gospodovega maziljenca pa ni bil uspešen. Savel se je prepustil oblasti hudobnega duha, ki je vladal nad njim, David pa je zaupal vanj, čigar nasvet je mogočen in rešitev uspešna. "Gospodov strah je začetek modrosti," (Preg 9,10) in Davidove molitve so bile neprestano usmerjene k Bogu, da bi lahko hodil pred njim v popolnosti.
Ker je kralj hotel odstraniti svojega tekmeca spred oči, ga je "odpravil od sebe in ga postavil za svojega tisočnika. Ali ves Izrael in Juda je ljubil Davida." (1 Sam 18,13.16) Ljudje so videli, da je David sposobna oseba in da modro in spretno vodi zadeve, ki so mu bile zaupane. Mladeničevi nasveti so bili po značaju modri in previdni, in izkazalo se je, da jih je varno ubogati, medtem ko je bila Savlova presoja včasih nezanesljiva, njegove odločitve pa nespametne.
Čeprav je bil Savel vedno pozoren na priložnosti, da bi uničil Davida, se ga je bal, saj je bilo očitno, da je Gospod z njim. Davidov brezmadežni značaj je prebudil kraljev srd. Menil je, da ga grajata že samo Davidovo življenje in njegova navzočnost, saj je nasprotje predstavilo njegov značaj za pomanjkljiv. Zaradi zavisti je bil Savel nesrečen in je svoj prestol izpostavljal nevarnosti. Kolikšno neizrekljivo škodo je ta hudobna značajska poteza povzročila na našem svetu! Enako sovraštvo, ki je obstajalo v Savlovem srcu, je spodbudilo tudi Kajnovo srce zoper brata Abela. Zakaj Abelova dela so bila pravična in ga je Bog spoštoval, Kajnova dela pa so bila hudobna, zaradi česar ga Gospod ni mogel blagosloviti. Zavist je izvir ošabnosti, in če jo gojimo v srcu, bo vodila v sovraštvo in navsezadnje v maščevanje in umor. Satan je razodel lasten značaj, ko je razdražil Savla zoper njega, kateri mu ni nikoli storil hudega.
Kralj je strogo pazil na Davida. Upal je, da bo našel trenutek neprevidnosti ali nepremišljenosti. To bi lahko uporabil za izgovor, da bi ga pripeljal v nemilost. Čutil je, da ne bo zadovoljen,/651/ dokler ne bo mladeniča umoril in vendar pred ljudstvom opravičil svoje hudobno dejanje. Davidu je nastavil past in mu velel, naj vodi vojno zoper Filistejce še krepkeje in za nagrado obljubljal poroko z najstarejšo kraljevo hčerjo. Na ta predlog je David skromno odgovoril: "Kdo sem jaz in kakšno je moje življenje ali mojega očeta rodovina v Izraelu, da bi bil kraljev zet?" (1 Sam 18,18) Vladar je poročil princeso z drugim in tako pokazal neiskrenost.
Navezanost Mihale, Savlove najmlajše hčere, na Davida je kralju nudila dodatno priložnost za zaroto zoper tekmeca. Mladeniču je ponudil Mihalino roko pod pogojem, da mu prinese dokaz o porazu in pogubi določenega števila narodnih sovražnikov. "Rekel si je namreč Savel: ... Da bodi roka Filistejcev zoper njega," (1 Sam 18,21) toda Bog je zaščitil svojega služabnika. David se je vrnil iz bitke kot zmagovalec, da bi postal kraljev zet. "A Mihala, Savlova hči, je ljubila Davida," (1 Sam 18,20) in vladar je bil besen, ko je videl, da je sad njegovih zarot povišanje njega, kogar je želel uničiti. Še bolj se je prepričal, da je to mož, o komer je Gospod rekel, da bo boljši kakor on in bo vladal na Izraelovem prestolu namesto njega. Ko je odvrgel vsako krinko, je izdal ukaz Jonatanu in dvorjanom, naj ubijejo njega, kogar sovraži.
Jonatan je razkril kraljevo namero Davidu in ga rotil, naj se skrije, sam pa bo prosil očeta, naj prizanese življenje Izraelovemu rešitelju. Kralju je predstavil, kaj je David storil, da bi ohranil čast in celo življenje ljudstva, ter kakšna strašna krivda bo počivala na morilcu njega, ki ga je Bog uporabil, da je razkropil njihove sovražnike. Kraljeva vest je bila ganjena, njegovo srce se je omehčalo. "Kakor res živi Gospod, ne sme biti umorjen." (1 Sam 19,6) Davida so privedli pred Savla in služil je pred njim, kakor je to počel v preteklosti.
Ponovno so razglasili vojno med Izraelci in Filistejci in David je vodil vojsko zoper sovražnike. Hebrejci so izbojevali veliko zmago, in ljudje kraljevine so hvalili njegovo modrost in junaštvo. To pa je zanetilo prejšnjo Savlovo zagrenjenost zoper Davida. Ko je mladenič igral pred kraljem in napolnjeval palačo s sladko melodijo,/652/ je Savla premagala jeza in v Davida je zagnal kopje, misleč, da bo glasbenika pribil na zid. Toda Gospodov angel je odvrnil smrtonosno orožje. David je ušel in zbežal v svojo hišo. Savel je poslal za njim oglednike, da bi ga ujeli zjutraj, ko bi prišel ven, in ga umorili.
Mihala je obvestila Davida o očetovem namenu. Velela mu je, naj beži, da si ohrani življenje, ter ga spustila skoz okno, da je pobegnil. Zbežal je k Samuelu v Ramo. Tam je prerok, ki se ni ustrašil kraljevega nezadovoljstva, pozdravil ubežnika. Samuelov dom je bil miroljuben kraj v nasprotju s kraljevsko palačo. Tukaj sredi gričev je spoštovani Gospodov služabnik nadaljeval svoje delo. Z njim je bila skupina vidcev, ki so podrobno proučevali Božjo voljo in spoštljivo prisluhnili poučnim besedam, ki jih je izgovoril Samuel. Nauki, ki se jih je David naučil od Izraelovega učitelja, so bili dragoceni. Verjel je, da Savlovim četam ne bo ukazano napasti tega svetega kraja, toda noben kraj se ni zdel svet zamračenemu umu obupanega kralja. Davidova povezava s Samuelom je prebudila kraljevo zavist. Bal se je, da bi ta, ki so ga spoštovali kot Božjega preroka po vsem Izraelu, podprl napredek njegovega tekmeca. Ko je kralj zvedel, kje je David, je poslal sle, da bi ga privedli v Gibeo. V njej je nameraval izpeljati svoj morilski načrt.
Sli so se odpravili na pot z odločitvijo, da bodo Davida umorili, toda vodil jih je višji od Savla. Srečali so se z nevidnimi angeli kakor Balaam, ko se je odpravil preklet Izraela. Začeli so prerokovati o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnje, in oznanili Jahvejevo slavo in veličastnost. Tako je Bog prevladal človeški srd in razodel svojo moč, da je ustavil zlo; svojega služabnika pa je obdal z angelsko stražo.
Novice so prispele do Savla, ki je hrepeneče čakal, da bo dobil Davida v svojo oblast. Namesto da bi čutil Božjo grajo, je bil še bolj razkačen in je poslal druge poslance. Tudi nje je prevladal Božji Duh in so se pridružili prvim v prerokovanju. Kralj je poslal tretje poslance, toda ko so prišli v družbo prerokov, so tudi ti postali deležni božanskega vpliva, in so prerokovali. Savel se je zatem odločil oditi sam, saj je njegovo silovito sovraštvo/653/ postalo neobvladljivo. Odločil se je, da ne bo več čakal priložnosti za uboj Davida; takoj ko mu bo prišel blizu, ga je nameraval lastnoročno umoriti, ne glede na posledice.
Na poti pa ga je srečal Božji angel in ga obvladal. Božji Duh ga je prevzel v svojo oblast, da je dalje po poti molil k Bogu ter to mešal z napovedmi in svetimi melodijami. Prerokoval je o Mesiju, ki bo prišel kot Odrešenik sveta. Ko je prispel do prerokovega doma v Rami, je odložil vrhnje oblačilo, ki je označevalo njegov sloj, ter ves dan in vso noč ležal pred Samuelom in njegovimi učenci pod vplivom božanskega Duha. Ljudje so si prišli ogledat ta čuden prizor in o kraljevi izkušnji so poročali na vse strani. Tako je proti koncu njegove vladavine v Izraelu ponovno nastal pregovor, da je bil tudi Savel med preroki.
Preganjalčev namen je bil znova poražen. Davidu je zagotovil, da je z njim v miru, ta pa je le malo zaupal v kraljevo spokorjenje. Priložnost je izkoristil za pobeg, da se ne bi kraljevo razpoloženje spremenilo kakor prej. Srce mu je krvavelo in hrepenel je, da bi še enkrat videl svojega prijatelja Jonatana. Ker se je zavedal svoje nedolžnosti, je poiskal kraljevega sina in se mu ganljivo potožil. Rekel je: "Kaj sem storil? Kaj je moja krivica in kaj moj greh vpričo tvojega očeta, da mi streže po življenju?" (1 Sam 20,1) Jonatan je verjel, da je njegov oče spremenil svoj načrt in ne namerava več streči Davidu po življenju. In Jonatan mu je rekel: "Bog ne daj! Ne umreš. Glej, moj oče ne stori ničesar ne velikega ne malega, da ne bi prej meni razodel. Zakaj bi mar to tajil pred menoj moj oče?" (1 Sam 20,2) Po izrednem prizoru Božje moči Jonatan ni mogel verjeti, da bi njegov oče še vedno hotel škodovati Davidu, saj bi bil to javni upor proti Bogu. Ampak David ni bil prepričan. Z iskreno gorečnostjo je izjavil Jonatanu: "Pa zares, kakor živi Gospod in kakor živi tvoja duša, samo stopinja je med menoj in smrtjo." (1 Sam 20,3)
Ob času mlaja so v Izraelu obhajali praznik. Ta praznik je bil na dan po pogovoru med Davidom in Jonatanom. Ob tem slavju je bilo pričakovati, da se bosta za kraljevo mizo prikazala oba mladeniča. Ker pa se je David bal priti, je bilo dogovorjeno,/654/ da bi obiskal brate v Betlehemu. Ob vrnitvi naj bi se skril na polju nedaleč od dvorane, kjer se je odvijalo slavje. Tri dni naj se ne bi prikazal pred kraljem, da bi Jonatan izvedel kako bo to vplivalo na Savla. Če bi poizvedoval, kje je Jesejev sin, bi Jonatan povedal, da je odšel domov, da bo navzoč pri darovanju daritev očetove družine. Če kralj ne bo razodel jeze, temveč odgovoril: "Dobro!" potem bo varno, da se David vrne na dvor. Če pa bo kralj zaradi njegove odsotnosti besen, bo to odločilno za Davidov beg.
Prvi dan praznika kralj ni spraševal o Davidovi odsotnosti, toda ko je bil njegov prostor prazen drugi dan, je vprašal: "Zakaj ni prišel Jesejev sin k jedi ne včeraj ne danes? In Jonatan odgovori Savlu: David me je silno prosil, da bi smel iti v Betlehem; dejal je: Dovoli mi, prosim, zakaj naša rodovina opravlja daritev v mestu, in sam moj brat me je povabil; če sem torej našel milost v tvojih očeh, naj grem, prosim, da vidim svoje brate. Zato ni prišel h kraljevi mizi." (1 Sam 20,27-29) Ko je Savel slišal te besede, se je divje razbesnel. Izjavil je, da dokler David živi, Jonatan ne more do Izraelovega prestola. Zahteval je, da takoj pošljejo po Davida, da bi ga usmrtil. Jonatan je ponovno posredoval za prijatelja, roteč: "Zakaj bi moral umreti? Kaj je storil?" (1 Sam 20,32) To rotenje je kralja naredilo še bolj satanskega v njegovi jezi, in kopje, ki ga je namenil Davidu, je zdaj zagnal v svojega sina.
Princ je bil žalosten in ogorčen, zapustil je kraljevo navzočnost in ni več hotel biti gost na slavju. Njegova duša je bila upognjena zaradi žalosti, ko je ob določenem času odšel na kraj, kjer je David moral spoznati kraljeve namere z njim. Drug drugega sta objela in grenko jokala. Temna kraljeva jeza je vrgla svojo senco na življenje mladeničev. Njuna žalost je bila prevelika, da bi se dala izraziti. David je zadnjič v svojem življenju slišal Jonatanove besede, ko sta se ločila in krenila vsak po svoji poti: "Pojdi v miru! Ker sva oba prisegla v Gospodovem imenu, rekoč: Gospod bodi med menoj in teboj in med mojim potomstvom in tvojim potomstvom, to veljaj vekomaj!" (1 Sam 20,42)
Kraljev sin se je vrnil v Gibeo, David pa je pohitel, da/655/ bi prispel v Nob. To mesto je bilo oddaljeno vsega nekaj kilometrov in je prav tako pripadalo Benjaminovemu rodu. Shodni šotor so semkaj prinesli iz Sila in tukaj je služil Ahimelek, veliki duhovnik. David ni vedel, kam bi zbežal, pa je poiskal zavetje pri Božjem služabniku. Duhovnik ga je začudeno gledal, ko je prišel v naglici in očitno sam, njegovo obličje pa je kazalo tesnobo in žalost. Povprašal ga je, zakaj je prišel. Mladenič se je bal, da ga bodo odkrili, zato se je v skrajni sili zatekel k prevari. David je povedal duhovniku, da ga je kralj poslal na skrivno in nepreložljivo nalogo. Tukaj je razodel pomanjkanje vere v Boga, njegov greh pa je povzročil smrt velikega duhovnika. Če bi jasno navedel dejstva, bi Ahimelek vedel, kako naj ravna, da bi ohranil svoje življenje. Bog želi, da resnicoljubnost označuje njegovo ljudstvo celo v največjih nevarnostih. David je duhovnika prosil za pet hlebov kruha. Božji mož ni imel ničesar razen posvečenega kruha. Ampak Davidu je uspelo odstraniti njegove pomisleke in dobil je kruh, da je potešil lakoto.
Zdaj se je pojavila nova nevarnost. Doeg, načelnik Savlovih pastirjev, ki je sprejel vero Hebrejcev, je izpolnjeval svoje obljube v bogoslužnem prostoru. Ko ga je David videl, se je odločil poiskati drugo zavetje ter si pridobiti kakšno orožje, s katerim se bo branil, če po potrebno. Ahimeleka je prosil za meč, in on mu je povedal, da nima drugega razen Goliatovega, ki so ga za spomin hranili v svetišču. David je odvrnil: "Ni mu enakega, daj mi ga!" (1 Sam 21,9) Njegov pogum je oživel, ko je pograbil meč, ki ga je nekoč uporabil, da je ubil filistejskega junaka.
David je zbežal k Ahisu, kralju v Gatu, saj je čutil, da bo sredi sovražnikov svojega ljudstva bolj varen kakor pa na Savlovem ozemlju. Ahisu je bilo sporočeno, da je David mož, ki je pred leti umoril filistejskega junaka. Zdaj se je ta, ki je iskal zavetje pri Izraelovem sovražniku, znašel v veliki nevarnosti. Ker pa je hlinil norost, je prevaral sovražnike in ušel.
Prva Davidova napaka je bila nezaupanje v Boga v Nobu, druga pa prevara pred Ahisom. David je imel plemenite značajske poteze, njegova moralna vrednost pa je osvojila/656/ naklonjenost ljudstva. Ampak ko je nadenj prišla preizkušnja, je bila njegova vera omajana in pokazale so se človeške slabosti. V vsakem človeku je videl vohuna in izdajalca. V trenutku velike nevarnosti se je David ozrl v Boga z neomajnim očesom vere in premagal filistejskega velikana. Veroval je v Boga in šel naprej v njegovem imenu. Ko pa so ga lovili in preganjali, so težave in nadloge skoraj skrile nebeškega Očeta njegovim očem.
Vendar se je David s to izkušnjo naučil modrosti, saj ga je vodila, da je spoznal svojo šibkost in potrebo po neprestanem zanašanju na Boga. O, kako dragocen je sladek vpliv Božjega Duha, ko pride v potrte ali obupane duše, spodbuja malodušne, krepi slabotne in daje pogum in pomoč skušanim Gospodovim služabnikom! O, kakšen je naš Bog, ki nežno ravna z grešniki in razodeva svojo potrpežljivost in nežnost, ko so v težavah ali pa jih pritiska katero veliko gorje!
Vsak spodrsljaj Božjih otrok gre pripisati njihovemu pomanjkanju vere. Ko dušo obdajajo sence, ko nam manjka luči in vodstva, se ozrimo navzgor; tam je luč nad vsako temo. David ne bi smel dvomiti o Bogu niti za trenutek. Imel je vzrok, da mu je zaupal. Bil je Gospodov maziljenec in sredi nevarnosti so ga varovali Božji angeli; oborožen je bil s pogumom, da bi storil čudovite stvari. Če bi nehal misliti na nevarne razmere, v katerih se je znašel, in bi mislil na Božjo moč in veličastvo, bi bil miren celo sredi smrtnih senc. Z zaupanjem bi lahko ponovil Gospodovo obljubo: "Kajti gore se bodo pač umaknile in hribi ganili, a moja milost se ne umakne od tebe in zaveza mojega miru se ne gane." (Iz 54,10)
Sredi Judejskih gora je David iskal zavetje pred Savlovim preganjanjem. Zbežal je v Adulamsko jamo, kraj, kjer bi se z maloštevilno četo lahko uprl veliki vojski. "Ko to slišijo njegovi bratje in vsa družina njegovega očeta, pridejo tja dol k njemu." (1 Sam 22,1) Davidova družina se ni počutila varna, vedoč, da se lahko ob vsakem času nerazumni Savlovi sumi obrnejo proti njim, ker imajo zvezo z Davidom. Zdaj so zvedeli - kar bo kmalu znano vsemu Izraelu - da je Bog/657/ izvolil Davida za prihodnjega vladarja svojemu ljudstvu. Verjeli so, da bodo z njim varnejši, čeprav je bil ubežnik v zapuščeni jami, kakor pa bi bili, če bodo izpostavljeni blazni norosti zavistnega kralja.
V Adulamski jami je bila družina združena v ljubezni in prisrčnosti. Jesejev sin je lahko pel in igral na harfo: "Glej, kako dobro in kako prijetno, da složno bratje prebivajo skupaj!" (Ps 133,1) Okusil je grenkobo nezaupanja s strani svojih bratov in sozvočje, ki je zasedlo prostor nesloge, je razveselilo izgnančevo srce. Tukaj je David napisal 57. psalm.
Ni bilo dolgo, ko so se Davidovi skupini pridružili še drugi, ki so želeli uiti kraljevemu izsiljevanju. Mnogo jih je izgubilo zaupanje v Izraelovega poglavarja, saj so lahko videli, da ga nič več ne vodi Gospodov Duh. "Kdor koli je bil v stiski in kogar je pritiskal upnik in kdor je bil žalostnega srca," se je zatekel k Davidu, "in on je postal njihov poglavar; in bilo jih je pri njem okoli štiristo mož". (1 Sam 22,2) Tukaj je imel David svoje majhno kraljestvo, kjer sta prevladovala red in disciplina. Toda celo v zatočišču med gorami se ni čutil varnega, saj je nenehno dobival dokaze, da kralj ni opustil svojega morilskega načrta.
Svojim staršem je poiskal zavetje pri moabskem kralju, potem pa je ob svarilu Gospodovega preroka pred nevarnostjo zbežal iz svojega skrivališča v gozd pri Haretu. Izkušnja, ki jo je doživljal David, ni bila nepotrebna ali neplodna. Bog ga je vzgajal, da bi ga usposobil za modrega vojskovodja ter tudi za pravičnega in usmiljenega kralja. S svojo skupino ubežnikov se je pripravljal na prevzem Savlovega dela, saj je Savel zaradi svoje morilske jeze in slepe nepremišljenosti postajal popolnoma neprimeren zanj. Ljudje ne morejo zavračati Božjih nasvetov in še dalje ohraniti mir in modrost, ki jih usposabljata, da ravnajo pravično in premišljeno. Nobena blaznost ni tako strašna in brezupna kakor slediti človeški modrosti, ki je ne vodi Božja modrost.
Savel se je pripravljal preslepiti in ujeti Davida v Adulamski jami, ko pa je odkril, da je David zapustil to zavetje, se je silno razjezil. Davidov beg/658/ je bil za Savla velika skrivnost. Lahko ga je doumel samo z verovanjem, da so v njegovem taboru izdajalci, ki so Jesejevega sina obvestili o njegovi bližini in namenu.
Svojim svetovalcem je trdil, da je zoper njega skovana zarota. Z bogatimi darovi in častnimi položaji jih je podkupil, da bi mu odkrili, kdo med njegovim ljudstvom je pomagal Davidu. Potem so mu povedali za Doega Edomca. Častihlepnost in lakomnost ter sovraštvo do duhovnika, ki je grajal njegove grehe, je Doega spodbudilo, da je poročal o Davidovem obisku pri Ahimeleku. Zadevo pa je predstavil v taki luči, da je zanetil Savlovo jezo proti Božjemu možu. Besede lažnivega jezika so zanetile peklenski ogenj in v Savlovem srcu razgibale najslabše strasti. Nor zaradi besa je izjavil, naj pogubijo celotno duhovnikovo družino. Strašno zapoved so takoj izvršili. Ne samo Ahimelek, temveč tudi člani očetove hiše - "petinosemdeset mož, ki so nosili platneni naramnik" (1 Sam 22,18) - so bili pobiti na kraljev ukaz, ki ga je izvršil Doeg.
"In Nob, mesto duhovnikov, je udaril z ostrino meča, može in žene, otroke in dojence, goved in osle in ovce z ostrino meča." (1 Sam 22,19) To je Savel naredil pod Satanovo oblastjo. Bog je Savlu rekel, da je čaša krivičnosti Amalekovcev polna, in mu ukazal, naj jih popolnoma uničijo. Tedaj se je imel za preveč usmiljenega, da bi izvršil božansko kazen, in je prizanesel njim, ki so bili izročeni uničenju. Zdaj pa je brez Božjega ukaza pod Satanovim vodstvom pobil Gospodove duhovnike in pogubil prebivalce Noba. Tako pokvarjeno je človeško srce, ki zavrne Božje vodstvo.
To dejanje je Izraela napolnilo z grozo. Kralj, ki so ga izvolili, je opravil to nasilje. To je naredil po zgledu kraljev drugih narodov, ki se ne bojijo Boga. Skrinja je bila pri njih, toda duhovniki, katere so spraševali, so bili pobiti z mečem. Kaj se bo še zgodilo?/659/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!