 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
63. David in Goliat (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 16,14 do 17
Kralj Savel je spoznal, da ga je Bog zavrgel, in občutil moč besed obsodb, ki mu jih je namenil prerok. Tedaj se je napolnil z grenkim uporom in obupom. Kar je pripognilo glavo ošabnega kralja, ni bilo pravo spokorjenje. Ni še jasno dojel žaljivega značaja svojega greha in ni še začel prenavljati življenja. Namesto tega je razglabljal o tem, za kar je bil prepričan, da je Božja nepravičnost, ko ga je prikrajšal za Izraelov prestol in odvzel nasledstvo njegovemu potomstvu. Vedno so ga obletavale slutnje o pogubi, ki je doletela njegovo hišo. Čutil je, da naj bi pogum, ki ga je pokazal v boju s sovražniki, opravičil njegov greh neposlušnosti. Božjega opomina ni sprejel ponižno, marveč je njegov ošabni duh obupal, dokler da je prišel na rob izgube razuma. Njegovi svetovalci so mu svetovali, naj si poišče izkušenega glasbenika. Upali so namreč, da mu bodo veseli zvoki sladkega glasbila lahko pomirili žalostnega duha. Po Božji previdnosti je bil pred kralja pripeljan David, izurjen harfist. Njegove vzvišene in nebeško navdihnjene melodije so dosegle želeni učinek. Mračna otožnost, ki se je kakor temen oblak razprostrla nad Savlov um, je bila odgnana.
Ko Savel na dvoru ni potreboval glasbenih uslug, se je David vrnil k čredam med griče in zadržal preprostega duha in vedenje. Kadar je bilo potrebno, so ga poklicali služit pred kralja, da je pomiril um zaskrbljenega vladarja, dokler ga ni hudobni duh zapustil. Toda kljub temu da se je Savel veselil Davida in njegove glasbe, je mladi pastir odšel iz kraljeve hiše na planjave in griče svoje paše z občutkom olajšanja in zadovoljstva.
Davidova priljubljenost je naraščala tako pri Bogu kakor pri ljudeh. Bil je poučen o Gospodovi poti in zdaj je svoje srce/643/ še trdneje kakor kdaj prej odločil za opravljanje Božje volje. Razmišljal je o novih temah. Bil je na kraljevem dvoru in videl odgovornosti kraljevanja. Odkril je nekaj skušnjav, ki so oblegale Savlovo srce, in prodrl v nekaj skrivnosti v značaju in ravnanjih prvega Izraelovega kralja. Videl je slavo kraljevanja, ki jo zatemnjuje oblak žalosti, in vedel je, da je Savlova družina v zasebnem življenju daleč od sreče. Vse to je služilo, da je njemu, ki je bil pomaziljen za kralja nad Izraelom, prineslo težavne misli. Medtem ko je globoko premišljeval in so ga vznemirjale tesnobne misli, je vzel harfo in s strunami priklical melodije, ki so povzdignile njegove misli k Začetniku vsega dobrega. Temni oblaki, ki so na videz zasenčili obzorje prihodnosti, so se razpršili.
Bog je učil Davida naukov zaupanja. Kakor je bil Mojzes poučen za svoje delo, tako je Gospod usposabljal Jesejevega sina, da bi postal vodja njegovega izvoljenega ljudstva. Z varovanjem svojih čred je spoznal skrb, ki jo ima Veliki Pastir za ovce svoje paše. Samotni griči in divje globeli, kjer je David taval s svojimi čredami, so bili skrivališča zveri. Kar pogosto je iz goščave ob Jordanu prišel lev ali pa medved iz svojega brloga med griči. Rjoveč od lakote, sta želela napasti njegove črede. Po navadi tistega časa je bil David oborožen samo s fračo in pastirsko palico. Pa vendar je že zgodaj dokazal svojo moč in pogum, da bi zaščitil svojega varovanca. Ko je kasneje opisal take spopade, je rekel: "In kadar je prišel lev ali medved in odnesel ovčico iz črede, sem šel za njim in ga udaril, in sem jo otel iz njegovega žrela. In ako se je postavil zoper mene, sem ga popadel za brado in ga udaril in ubil." (1 Sam 17,34.35) Njegove izkušnje v teh stvareh so dokazale Davidovo srčnost in v njem razvile pogum, trdnost in vero.
Celo preden je bil David poklican na Savlov dvor, se je razlikoval po svojih vestnih delih. Služabnik, ki ga je pripeljal pred kralja, je zanj povedal, da je "hraber junak in vojščak ter pameten v govoru", dodal je še, "in Gospod je z njim". (1 Sam 16,18)
Ko je Izrael napovedal vojno zoper Filistejce, so se trije Jesejevi sinovi pridružili Savlovi vojski, David/644/ pa je ostal doma. Čez nekaj časa se je odpravil na obisk v Savlov tabor. Po očetovem navodilu je moral odnesti sporočilo in dar svojim starejšim bratom ter poizvedeti, ali so še vedno varni in zdravi. Jeseju pa ni bilo znano, da je bilo mlademu pastirju zaupano višje poslanstvo. Izraelove vojske so bile v nevarnosti, zato je angel ukazal Davidu, naj reši svoje ljudstvo.
Ko se je David približeval vojski, je zaslišal hrup zmešnjave, kakor da se bo začel boj. "Vojska pa, ki je ravnokar šla ven v boj, je zagnala bojni krik." (1 Sam 17,20) Izrael in Filistejci so se razporedili, da je stala vojska proti vojski. David je stekel k vojski in prišel pozdravit svoje brate. Ko se je z njimi pogovarjal, je izstopil Goliat, filistejski junak, ter žalil Izraelce in jih izzval, naj poiščejo moža iz svojih vrst, ki se bo z njim sam spopadel. Ponovil je svoj izziv. Ko je David videl, da je ves Izrael prestrašen, in spoznal, da so jih Filistejci izzivali iz dneva v dan, ne da bi Izrael poiskal junaka, ki bi utišal bahača, se je njegov duh vznemiril. Gorel je od vneme, da bi ohranil čast živega Boga in ugled svojega ljudstva.
Izraelove vojske so bile potrte. Njihov pogum je upadel. Drug drugemu so govorili: "Ali ste videli tega moža, ki je stopal sem gor? Res, da postavi na sramoto Izraela, je stopil gor proti nam." (1 Sam 17,25) Osramočen in ogorčen je David vzkliknil: "Kdo je pač Filistejec, ta neobrezanec, da sme v sramoto spravljati vojne vrste živega Boga?" (1 Sam 17,26)
Eliab, Davidov starejši brat, je slišal te besede in dobro poznal občutke, ki so vznemirili srce mladega moža. Še kot pastir je David razodeval smelost, pogum in moč, ki jih je redko videti. Skrivnostni obisk Samuela v očetovi hiši in njegov tihi odhod sta v mislih bratov spodbudila sum o pravem cilju njegovega obiska. Postali so ljubosumni, ko so videli, da je David počaščen bolj kakor oni. Z njim niso ravnali spoštljivo in ljubeznivo, kakor bi ustrezalo njegovi poštenosti in bratski nežnosti. Nanj so gledali zgolj kot na mlečnozobega pastirja. Vprašanje, ki ga je zdaj zastavil, je Eliab vzel kot grajo svoje strahopetnosti, ker si ni prizadeval utišati filistejskega velikana. Starejši brat je jezno zaklical: "Zakaj si prišel dol?/645/ In pri kom si pustil tistih malo ovac v puščavi? Dobro poznam tvojo prevzetnost in hudobnost tvojega srca! Kajti prišel si dol, da gledaš bitko." (1 Sam 17,28) Davidov odgovor je bil spoštljiv, vendar odločen: "Kaj sem zdaj storil? Ni li mi razloga za to?" (1 Sam 17,29)
Davidove besede so ponovili kralju, ki je dal poklicati mladeniča predse. Savel je začuden prisluhnil pastirjevim besedam, ko je dejal: "Nikomur naj ne upade srčnost zaradi njega; tvoj hlapec pojde in se bo bojeval s tem Filistejcem." (1 Sam 17,32) Savel je poskušal Davida odvrniti od njegovega namena, toda mladenič se ni dal. Odgovoril je preprosto in skromno ter povedal izkušnje, ki jih je pridobil med čuvanjem očetovih čred. In je rekel: "Gospod, ki me je otel iz krempljev levu in medvedu, me otme iz roke tega Filistejca. In Savel veli Davidu: Pojdi, Gospod bodi s teboj!" (1 Sam 17,37)
Štirideset dni so Izraelove vojske trepetale pred ošabnim izzivanjem filistejskega velikana. Njihov pogum je upadel, ko so zagledali mogočno podobo, ki je v višino merila okoli 3,20 metra. Na glavi je imel bronasto čelado, odet je bil v oklep, ki je tehtal pet tisoč seklov, na nogah pa je imel bronaste škornje. Oklep je bil narejen iz bronastih ploščic, ki so prekrivale druga drugo kakor ribje luske. Tako tesno so se prilegale druga drugi, da oklepa ni mogla prodreti nobena puščica ali kopje. Na hrbtu je imel velikan veliko kopje ali sulico, ki je bila prav tako iz brona. "In njegovo suličišče je bilo kakor tkalsko vratilo, in bodalo njegove sulice je imelo šeststo seklov železa; in tisti, ki mu je nosil ščit, je stopal pred njim." (1 Sam 17,7)
Zjutraj in zvečer se je Goliat približal izraelskemu taboru in glasno vpil: "Čemu ste se šli pripravljat na boj? Nisem li jaz Filistejec in vi Savlovi hlapci? Izvolite moža zase, naj pride sem dol k meni! Ako se more boriti z menoj in me ubije, vam bomo hlapci; ako pa ga jaz premorem in ubijem, boste nam hlapci in nam morate služiti. Še reče Filistejec: Danes sem spravil v sramoto Izraelove vojne vrste; dajte mi moža, da se skupaj bojujeva!" (1 Sam 17,8-10)
Čeprav je Savel dovolil Davidu, da sprejme Goliatov izziv, je imel kralj majhno upanje, da bo David uspešen/646/ v pogumnem podvigu. Ukazal je, naj mladeniča odenejo v kraljev oklep. Na glavo so mu položili težko bronasto čelado in na telo oklepni plašč. Ob strani je imel vladarjev meč. Tako opremljen se je odpravil na svojo nalogo, toda kmalu se je vrnil. Prva misel v umu nestrpnih opazovalcev je bila, da se je David odločil, da ne bo tvegal lastnega življenja s srečanjem z nasprotnikom v tako neenakem spopadu. Toda misli pogumnega mladeniča so bile daleč od tega. Ko se je vrnil k Savlu, je zaprosil za dovoljenje, da odloži težek oklep, rekoč: "Ne morem iti v tem, zakaj nisem se privadil." (1 Sam 17,39) Odložil je kraljev oklep, namesto njega pa vzel v roko palico, pastirsko bisago in preprosto fračo. Izbral je pet gladkih kamnov iz potoka, jih dal v bisago in se s fračo v roki približal Filistejcu. Velikan je drzno korakal naprej in pričakoval spopad z najmogočnejšim Izraelovim vojščakom. Njegov oproda je hodil pred njim. Videti je bilo, kakor da se mu ne more nič postaviti na pot. Ko se je približal Davidu, je videl le mlečnozobca, ki ga je zaradi njegove mladosti imenoval deček. Davidovo obličje je rdelo od zdravja, njegova dobro oblikovana postava, ki je ni ščitil oklep, pa je kazala prednost. Pa vendar je obstajalo vidno nasprotje med njegovimi mladostnimi potezami in ogromno Filistejčevo velikostjo.
Goliat je bil osupel in besen. Zavpil je: "Sem li mar pes, da greš s palico k meni?" (1 Sam 17,43) Potem je na Davida izlil najstrašnejša prekletstva pri vseh svojih bogovih. Posmehljivo je klical: "Pridi k meni, in dam tvoje meso pticam pod nebom in zverem na polju." (1 Sam 17,44)
David se ni ustrašil pred filistejskim junakom. Stopil je naprej in svojemu nasprotniku dejal: "Ti greš k meni z mečem, s sulico in s kopjem, a jaz grem k tebi v imenu Gospoda nad vojskami, Boga Izraelovih vojnih vrst, ki si jih sramotil. Današnji dan te Gospod izda v mojo roko, in udarim te in ti vzamem glavo, in dam danes trupla filistejske vojske pticam pod nebom in zverinam na zemlji; in vsa zemlja spozna, da je Bog v Izraelu. In ves ta zbor spozna, da Gospod rešuje, a ne z mečem, ne s sulico; zakaj Gospodov je boj, in On vas da v našo roko!" (1 Sam 17,45-47)/647/
V njegovem glasu je bil zvok neustrašnosti, na njegovem nežnem obličju pa izraz zmage in veselja. Ta govor, ki ga je podal z jasnim in melodičnim glasom, je odmeval v zraku in ga je razločno slišalo na tisoče pripravljenih na boj. Goliatova jeza se je povzdignila do same vročice. V svojem besu je odvrgel čelado, ki je ščitila njegovo čelo in pohitel naprej, da bi se maščeval nad nasprotnikom. Jesejev sin je bil pripravljen na svojega sovražnika. "In ko se je vzdignil Filistejec in šel bliže proti Davidu, pohiti David in teče k bojnim vrstam Filistejcu nasproti. In David seže v torbo in vzame iz nje kamen in ga zaluča ter zadene Filistejca v čelo; in kamen mu predre čelo, in pade z obrazom na zemljo." (1 Sam 17,48.49)
Med vrstami dveh vojsk se je razširilo začudenje. Bili so prepričani, da bo David ubit, ko pa je kamen zasikal skozi zrak naravnost v tarčo, so videli, da je mogočen vojščak zatrepetal in segel z rokami naprej, kakor da bi ga zadela nenadna slepota. Velikan se je opotekel in zamajal in kakor posekan hrast padel na tla. David ni čakal niti za trenutek. Stopil je nad razprostrto Filistejčevo telo in z obema rokama prijel za Goliatov težak meč. Še trenutek pred tem se je velikan bahal, da bo z njim odsekal mladeničevo glavo z ramen in njegovo telo dal pticam pod nebom. Zdaj ga je David dvignil v zrak in potem se je bahačeva glava skotalila od trupa, iz Izraelovega tabora pa je bilo slišati vzklike zmagoslavja.
Filistejce je prežela groza in posledica tega je bil hiter umik. Vzkliki zmagoslavnih Hebrejcev so odmevali med gorskimi vrhovi, ko so hiteli za bežečimi sovražniki; in so podili "Filistejce tja do doline in vrat v Ekron. In padali so ranjeni izmed Filistejcev po poti do Saraima, do Gata in do Ekrona. In ko so Izraelovi sinovi pregnali Filistejce, so se vrnili in oplenili njihovo taborišče. David pa je vzel Filistejčevo glavo in jo prinesel v Jeruzalem, njegovo orožje pa je zložil v svojem šotoru." (1 Sam 17,52-54)/648/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!