 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
62. Davidovo pomaziljenje (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 16,1-13
Nekaj kilometrov južno od Jeruzalema, mesta velikega Kralja, leži Betlehem. Tam je bil rojen David, Jesejev sin, več kakor tisoč let, preden so v jasli položili dojenčka Jezusa in preden so ga počastili modri z Vzhoda. Stoletja pred Zveličarjevim prihodom je David v deški dobi čuval svoje črede, ko so se pasle na gričih okoli Betlehema. Ta preprosti pastirček je pel pesmi, ki jih je spesnil sam. Glasba njegove harfe se je sladko ujemala z melodijo njegovega svežega mladega glasu. Gospod je izvolil Davida in ga v osamljenosti poleg črede pripravljal za veliko delo, ki mu ga je nameraval zaupati v poznejših letih.
Ko je David tako živel odmaknjeno skromno pastirsko življenje, je Gospod Bog spregovoril o njem preroku Samuelu. "Doklej boš žaloval nad Savlom, ker sem ga jaz zavrgel, da ne bo kralj Izraelu? Napolni svoj rog z oljem in pojdi, pošljem te k Jeseju Betlehemskemu; zakaj med njegovimi sinovi sem si ugledal kralja. ... Vzemi junico s seboj in reci: Prišel sem darovat Gospodu! In povabi Jeseja k daritvi, in pokažem ti, kaj naj storiš; in pomazili mi njega, za katerega ti bom velel. Samuel torej stori, kar je rekel Gospod, in pride v Betlehem. In mestni starešine mu pridejo s trepetom naproti in reko: Ali je tvoj prihod miren? On odgovori: Miren." (1 Sam 16,1-5) Starešine so sprejeli povabilo k darovanju, Samuel pa je povabil tudi Jeseja in njegove sinove. Postavili so oltar in daritev je bila pripravljena. Navzoča je bila vsa Jesejeva družina razen Davida, najmlajšega sina. Ta je ostal in čuval ovce, saj jih ni bilo varno pustiti nezaščitene./637/
Po koncu darovanja in pred udeležbo na daritvenem slavju je Samuel začel s preroškim opazovanjem Jesejevih sinovih, ki so bili plemenitega videza. Eliab je bil najstarejši in je po zunanjosti odseval Savlovo postavo in lepoto bolj kakor drugi. Njegove lepe poteze in spretno razvito telo sta pritegnila prerokovo pozornost. Ko je Samuel opazoval njegovo kraljevsko obnašanje, je pomislil: "To je gotovo mož, ki ga je Bog izbral za Savlovega naslednika." Čakal je na božansko potrditev, da bi ga lahko pomazilil. Toda Jahve se ni oziral na zunanji videz. Eliab se ni bal Gospoda. Če bi bil postavljen na prestol, bi bil ošaben in oblasten vladar. Gospod je rekel Samuelu: "Ne glej njegovega lica, ne visokosti njegove postave, ker sem ga zavrgel: zakaj ne gledam, kar gleda človek. Človek namreč gleda, kar je pred očmi, Gospod pa gleda v srce." (1 Sam 16,7) Zunanja lepota ne more priporočiti človeka Bogu. Modrost in odličnost, ki ju razodeva značaj, ter obnašanje izražajo človekovo resnično lepoto. Notranja vrednost in srčna čednost pa določata našo sprejemljivost pri Gospodu nad vojskami. Kako globoko bi morali občutiti to resnico, ko presojamo sebe in druge. Iz Samuelove napake se lahko učimo, kako ničeva je ocena, ki počiva na lepoti obličja ali plemenitosti postave. Vidimo lahko, kako nesposobna je človekova modrost razumeti skrivnosti srca ali dojemati Božje nasvete brez posebne razsvetlitve iz nebes. Božje misli in poti v povezavi z njegovimi bitji so nad našimi omejenimi umi. Lahko pa smo prepričani, da bodo njegovi otroci postavljeni prav na prostor, za katerega so bili usposobljeni. Usposobljeni bodo dokončati delo, ki bo zaupano njihovim rokam, če bodo svojo voljo pokorili Bogu, tako da njegovih dobrotljivih načrtov ne bo pokvarila človekova sprijenost.
Samuel se je prenehal ozirati po Eliabu, toda prerokovemu opazovanju je sledilo šest bratov, ki so bili pri bogoslužju. Gospod pa ni označil svoje izbire pri nobenem od njih. Z bolečo negotovostjo se je Samuel ozrl po zadnjem od mladeničev. Prerok je bil zbegan in osupel. Jeseja je povprašal: "Ali so že vsi dečki?" Oče je odgovoril: "Še eden je, najmlajši, in glej, pase ovce." (1 Sam 16,11) Samuel je ukazal, naj ga pokličejo, rekoč: "Ne sedemo za mizo, dokler ne pride sem." (1 Sam 16,11)/638/
Osamljeni pastir se je prestrašil ob nepričakovanem klicu sla, ki je oznanil, da je prišel prerok iz Betlehema in poslal ponj. Presenečeno je vprašal, zakaj ga želi Izraelov prerok in sodnik videti, vendar je brez obotavljanja ubogal vabilo. "In bil je rdečkast in lepega obličja in zale postave." (1 Sam 16,12) Ko je Samuel zadovoljno opazoval čednega, možatega in skromnega pastirja, mu je spregovoril Gospodov glas, rekoč: "Vstani in ga pomazili, zakaj ta je." (1 Sam 16,12) David se je izkazal za pogumnega in zvestega v ponižni pastirski službi. Zdaj ga je Bog izbral za poveljnika svojega ljudstva. "Tedaj vzame Samuel rog z oljem in ga pomazili sredi njegovih bratov. In Gospodov Duh je prišel z močjo nad Davida od tega dne in poslej." (1 Sam 16,13) Prerok je opravil določeno mu delo in z razbremenjenim srcem se je vrnil v Ramo.
Samuel ni oznanil svojega opravka niti Jesejevi družini in obred pomaziljenja Davida je bil opravljen na skrivnem. Mladeniču je le namignil o njegovem visokem položaju, ki ga čaka. To spoznanje ga je sredi različnih izkušenj in nevarnosti prihodnjih let navdihnilo, da je ostal zvest Božjemu namenu in ga s svojim življenjem dokončal.
David se ni prevzel zaradi velike časti, ki mu je bila podeljena. Kljub visokemu položaju, ki naj bi ga zasedel, je še naprej tiho opravljal svoje delo, in zadovoljno čakal na razvoj Gospodovih načrtov ob njegovem času in na njegov način. Prav tako skromen in ponižen pastirček, kakor je bil pred pomaziljenjem, se je vrnil na griče in pazil ter čuval svoje črede tako nežno kakor vedno. Svoje melodije je skladal z novim navdihom in jih igral na harfo. Pred njim se je razprostirala pokrajina bogata in polna lepote. Vinogradi z grozdnimi sadeži so se lesketali v soncu. Gozdna drevesa z zelenim listjem so se nežno zibala v vetriču. Opazoval je sonce, ki je obsipavalo nebo s svetlobo, vzhajalo, kakor prihaja ženin iz svoje sobe, in se veselilo kakor močan mož, ki bo sodeloval v tekmi. Tam so bili ponosni vrhovi gora, ki so segali proti nebu. V oddaljenosti so se dvigovale puste pečine moabske gorske stene. Nad vsem pa se je raztezala nežna modrina vseobsegajočega neba. In za tem je bil Bog. Ni ga mogel videti, toda njegova dela so bila polna njegove hvale. Dnevna svetloba, ki je pozlačevala gozdove in gore, travnike in potoke, je dvigovala njegove misli k Očetu luči,/641/ Začetnika vsakega dobrega in popolnega daru. Vsakodnevna razodetja značaja in veličastnosti njegovega Stvarnika so napolnila srce mladega pesnika z občudovanjem in veseljem. V razmišljanju o Bogu in njegovih delih so se Davidove sposobnosti uma in srca razvijale in krepile za delo v poznejšem življenjskem obdobju. Vsak dan je prihajal v tesnejše občestvo z Bogom. Njegove misli so neprestano prodirale v nove globine in iskale nove teme, da bi navdihnile njegovo pesem in zbudile glasbo njegove harfe. Bogata melodija njegovega glasu se je razlivala v zrak in odmevala med griči kakor odgovor na veselje angelskih pesmi v nebesih.
Kdo lahko izmeri posledice teh let truda in tavanja med samotnimi griči? Občestvo z naravo in Bogom, skrb za črede, nevarnosti in rešitve, žalosti in radosti njegove skromne usode niso oblikovale samo Davidovega značaja in vplivale na njegovo prihodnje življenje. Po psalmih Izraelovega sladkega pevca so tudi v vseh prihodnjih vekih netile ljubezen in vero v srcih Božjega ljudstva, jih približevale k večno ljubečemu srcu njega, v komer živijo vsa njegova bitja.
David se je v lepoti in krepkosti deške dobe pripravljal, da bo zavzel visok položaj med najplemenitejšimi na zemlji. Njegovi darovi so bili kot dragoceni Božji darovi uporabljeni za povzdigovanje slave božanskega Darovalca. Priložnosti za razmišljanje in premišljevanje so ga obogatile s tisto modrostjo in pobožnostjo, ki je po njih postal priljubljen pri Bogu in angelih. Med premišljevanjem o popolnosti svojega Stvarnika so se mu odprle jasnejše predstave o Bogu. Mračne teme so bile razsvetljene, težave pojasnjene, zapletenosti usklajene in vsak žarek nove svetlobe je klical po svežem navdušenju in slajših predanih hvalnicah v slavo Boga in Odrešenika. Ljubezen, ki ga je ganila, bridkosti, ki so ga zadele, zmagoslavja, ki so ga spremljala; vse to so bile teme njegovega dejavnega razmišljanja. In ko je ugledal Božjo ljubezen v vseh dogodkih svojega življenja, je njegovo srce utripalo s še bolj gorečim občudovanjem in hvaležnostjo. Njegov glas je odmeval v še bogatejši melodiji, po harfi je udarjal s še radostnejšim veseljem. In pastirček je napredoval v moči in znanju, saj je bil nad njim Gospodov Duh./642/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!