 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
61. Savel zavržen (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 15
Savel ni opravil preizkusa vere v preizkusnih razmerah v Gilgalu in je onečastil Božjo službo. Njegove napake pa niso bile nepopravljive in Gospod mu je dal še eno priložnost, da bi ga naučil brezpogojne vere v njegovo besedo in poslušnosti njegovim ukazom.
Savel ni videl velikega greha v svojem ravnanju, ko ga je prerok okaral v Gilgalu. Čutil je, kakor da bi z njim ravnali nepravično, zato si je prizadeval zagovarjati svoja dejanja in se opravičeval za napako. Od tega časa dalje se je le malo pogovarjal s prerokom. Samuel je ljubil Savla kakor lastnega sina, drzni in po značaju goreči Savel pa je preroka zelo spoštoval. Ker pa je bil užaljen zaradi Samuelove graje, se mu je izogibal, kolikor bolj se je dalo.
Gospod je poslal svojega služabnika k Savlu z drugim sporočilom. S poslušnostjo lahko še vedno pokaže svojo zvestobo Bogu in sebe izkaže vrednega, da vodi Izraela. Samuel je prišel h kralju in mu povedal Gospodovo besedo. Da bi vladar spoznal pomembnost poslušnosti ukazu, je Samuel posebej izjavil, da govori po božanskem navodilu, namreč z isto oblastjo, ki je Savla poklicala na prestol. Prerok je rekel: "Ozrl sem se na to, kar je Amalek storil Izraelu, kako mu je založil pot, ko je šel sem iz Egipta. Pojdi torej in udari Amaleka ter s prekletjem pogubi vse, kar imajo; nič jim ne prizanašaj, temveč pomori vse može in žene, otroke in dojenčke, vole in ovce, velblode in osle." (1 Sam 15,2.3) Amalekovci so se prvi vojskovali z Izraelom v puščavi. Zaradi tega greha skupaj s kljubovanjem Bogu in njihovim sramotnim malikovanjem je Gospod po Mojzesu izrekel nad njimi kazen. Po božanskem navodilu je bila zgodovina njihove krutosti do Izraela zabeležena z ukazom: "Tedaj/627/ izbriši spomin Amaleka izpod neba. Ne pozabi tega!" (5 Moj 25,19) Izvršitev te kazni je bila preložena za štiristo let, toda Amalekovci se niso odvrnili od svojih grehov. Gospod je vedel, da bi to hudobno ljudstvo, če bi bilo mogoče, izbrisalo njegovo ljudstvo in njegovo češčenje z zemlje. Zdaj je prišel čas, da se izvrši kazen, ki je bila tako dolgo odlašana.
Prizanašanje, ki ga je Bog pokazal do hudobnih, samo še bolj opogumi ljudi za prestopke. Njihova kazen ne bo zaradi zamude nič manj gotova in strašna. "Kajti kakor na Perazimski gori vstane Gospod, razsrdi se kakor v dolini ob Gibeonu, da opravi svoje dejanje - čudno je njegovo dejanje, in da izvrši svoje delo - neobičajno je njegovo delo." (Iz 28,21) Našemu milostnemu Bogu je kaznovanje čudno delo. "Kakor res živim, govori Gospod Jahve, nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt, temveč da se brezbožnik obrne od svoje poti in živi." (Ezek 33,11) Gospod je "poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ... ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega". (2 Moj 34,6.7) Ne veseli se maščevanja, vendar bo izvršil sodbo nad prestopniki svojega zakona. Prisiljen je to storiti, da zemeljske prebivalce obvaruje pred popolno pokvarjenostjo in pogubo. Da bi nekatere rešil, mora pogubiti tiste, ki so zakrknili v grehu. "Gospod je počasen za jezo in velik v moči, a krivca nikakor ne šteje za nedolžnega." (Nah 1,3) S strašnimi deli pravičnosti bo zagovarjal oblast svojega poteptanega zakona. Samo dejstvo o njegovem odporu do izvršitve pravice priča o velikosti grehov, ki kličejo po njegovih sodbah in o neprizanesljivosti povračila, ki čaka prestopnika.
Med določanjem sodbe pa se je Bog spomnil milosti. Amalekovci bodo uničeni, toda Kenejcem, ki so bivali med njimi, bo prizaneseno. Čeprav to ljudstvo ni bilo popolnoma čisto malikovalstva, so častili Boga in bili prijateljski z Izraelom. Iz tega rodu je bil tudi Mojzesov svak Hobab, ki se je pridružil Izraelcem pri njihovem potovanju skozi puščavo in jim s svojim poznavanjem dežele izredno pomagal.
Po porazu Filistejcev pri Mikmasu se je Savel bojeval z Moabci, Amonci in Edomci ter proti/628/ Amalekovcem in Filistejcem. Kamor koli se je podal s svojim orožjem, je zmagal. Ko je prejel nalogo zoper Amalekovce, je takoj razglasil vojno. Svojo oblast je podprl še s prerokovo, in ob klicu na vojno so se Izraelci zbrali pod njegovo zastavo. Tega pohoda se ne bodo lotili zato, da bi poveličali sebe. Izraelci ne bodo prejeli ne časti zmage ne plena svojih sovražnikov. V vojno gredo samo iz poslušnosti Bogu, da izvršijo njegovo sodbo nad Amalekovci. Božji namen je bil, da bi vsi narodi videli usodo ljudstva, ki je kljubovalo njegovi nadoblasti, in opazili znak, da jih je uničilo prav ljudstvo, ki so ga prezirali.
"In Savel udari Amalekovce od Havile tja do Sura, ki je nasproti Egiptu. Agaga pa, kralja Amalekovcev, je ujel živega; a vse ljudstvo je kot prekleto pomoril z ostrino meča. Toda Savel in ljudstvo je prizaneslo Agagu, in kar je bilo lepih ovac in govedi in pitane živine in jagnjet in vsega, kar je bilo dobrega, niso hoteli kot prekleto pokončati; kar koli pa je bilo slabega in nevrednega, so pokončali kot prekleto." (1 Sam 15,7-9)
Zmaga nad Amalekovci je bila najsijajnejša zmaga, kar jih je Savel kdaj osvojil. Vendar pa je podžigala srčno ošabnost, ki je bila njegova največja nevarnost. Božanska odredba, da Božje sovražnike dokončno uničijo, je bila le delno izpolnjena. Da bi Savel povečal čast svoji zmagoslavni vrnitvi z ujetim kraljem, si je drznil posnemati navade okoliških narodov in prizanesel Agagu, najstrašnejšemu in najbojevitejšemu amalekovskemu kralju. Ljudstvo je ohranilo najboljše iz čred ovac in govedi ter tovornih živali, svoj greh pa opravičevali, češ da so živali ohranili, da jih bodo darovali Gospodu. Njihov namen pa je bil, da jih uporabijo za zamenjavo, da bi ohranili svojo živino.
Savel je bil zdaj podvržen zadnjemu preizkusu. Njegovo ošabno neupoštevanje Božje volje, ki je kazalo odločnost, da vlada kot neodvisen vladar, je dokazalo, da se mu ne more zaupati kraljevska moč kot Gospodovemu namestniku. Medtem ko se je Savel s svojo vojsko vračal proti domu navdušen zaradi zmage, je v domu preroka Samuela vladala globoka žalost. Od Gospoda je prejel sporočilo, ki je obtoževalo kraljevo/629/ ravnanje: "Žal mi je, da sem postavil Savla za kralja; zakaj odvrnil se je, da ne bi šel za menoj, in ni izpolnil mojih besed." (1 Sam 15,11) Prerok je bil zelo užaloščen zaradi ravnanja upornega kralja. Vso noč je jokal in molil za preklicanje strašne kazni.
Božje obžalovanje ni kakor človeško. "Pa tudi Izraelov Stanovitnik ne laže in se ne kesa; ker On ni človek, da bi se kesal." (1 Sam 15,29) Človekovo spokorjenje zajema spremembo misli. Božje spokorjenje zajema spremembo okoliščin in odnosov. Človek lahko spremeni svoj odnos do Boga z izpolnitvijo pogojev, zaradi česar bo pripeljan v božansko naklonjenost; ali pa lahko s svojimi dejanji sebe izloči iz naklonjenosti. Gospod pa je "isti včeraj in danes in na veke". (Heb 13,8) Savlova neposlušnost je spremenila njegov odnos do Boga, pogoji za sprejem pri Bogu pa so ostali nespremenjeni - Božje zahteve so ostale iste, saj pri njem "ni spremembe ali sence zaradi obrata svetil". (Jak 1,17)
Prerok se je naslednje jutro z bolečim srcem odpravil na srečanje z zašlim kraljem. Samuel je upal, da se bo Savel po premisleku morda zavedel svojega greha in bo s spokorjenjem in ponižanjem ponovno dobil božansko naklonjenost. Toda ko je na poti prestopka narejen prvi korak, postane pot lahka. Savel je, osramočen zaradi svoje neposlušnosti, prišel na srečanje s Samuelom z lažjo na ustih. Vzkliknil je: "Blagoslovljen bodi od Gospoda; izvršil sem Gospodovo povelje." (1 Sam 15,13)
Zvoki, ki so prihajali v prerokova ušesa, so spodbijali izjavo neposlušnega kralja. Na vprašanje: "Kakšno je torej to beketanje ovac v mojih ušesih in mukanje volov, ki ga slišim?" je Savel odgovoril: "Od Amalekovcev so jih pripeljali; zakaj ljudstvo je prizaneslo boljšim ovcam in volom, da naj se darujejo Gospodu, tvojemu Bogu; ostalo pa smo kot prekleto pokončali." (1 Sam 15,14.15) Ljudstvo je ubogalo Savlove ukaze; da pa bi se Savel zaščitil, je bil pripravljen njim pripisati greh svoje neposlušnosti.
Sporočilo o Savlovi zavrnitvi je Samuelovemu srcu prineslo nepopisno žalost. Sporočiti bi ga moral pred vso Izraelovo vojsko, ko so bili polni ošabnosti in zmagoslavnega veselja zaradi zmage, ki je bila pripisana pogumu in vodstvu/630/ njihovega kralja. Savel namreč ni pripisal Bogu Izraelovega uspeha v tem boju. Ko je prerok videl dokaz Savlovega upora, je postal ogorčen, ker je on, ki ga je Bog tako zelo cenil, prestopil nebeško zapoved in vodil Izraela v greh. Samuela kraljev izgovor ni zapeljal. Z mešanico žalosti in ogorčenja je izjavil: "Postoj, da ti povem, kaj mi je govoril Gospod nocoj. ... Ko si bil majhen v svojih očeh, si bil postavljen za glavo Izraelovim rodovom. In Gospod te je pomazilil za kralja nad Izraelom." (1 Sam 15,16.17) Ponovil je Gospodov ukaz glede Amaleka in zahteval razlog za kraljevo neposlušnost.
Savel je vztrajal v samoopravičevanju: "Saj sem poslušal Gospodov glas in sem šel po poti, na katero me je poslal Gospod, in sem pripeljal Agaga, kralja Amalekovcev, Amalekovce pa sem pogubil kot preklete. Ljudstvo pa je vzelo od ropa, ovac in volov, kar je bilo najboljše med prekletim, da naj se daruje Gospodu, tvojemu Bogu, v Gilgalu." (1 Sam 15,20.21)
S strogimi in resnimi besedami je prerok razkril laž in objavil nepreklicno kazen: "Ali so Gospodu toliko v veselje žgalne in klalne daritve, kakor da se posluša Gospodov glas? Glej, pokorščina je boljša kakor daritev, in poslušati je boljše kakor prinašati tolstino ovnov. Zakaj upor je kakor greh čaranja, in samovolja kakor malikovalstvo in podobočastje. Ker si zavrgel Gospodovo besedo, je tudi tebe zavrgel Gospod, da ne boš kralj." (1 Sam 15,22.23)
Ko je kralj slišal to strašno kazen, je zavpil: "Grešil sem, ker sem prestopil Gospodovo povelje in tvoje besede; zakaj bal sem se ljudstva in poslušal njihov glas." (1 Sam 15,24) Savel je prestrašen zaradi prerokove obtožbe priznal svojo krivdo, ki jo je prej trmasto zanikal. Še vedno pa je krivdo valil na ljudstvo in trdil, da je grešil, ker se jih je bal.
Ne obžalovanje greha, temveč strah pred kaznijo je spodbudil Izraelovega kralja, ko je rotil Samuela: "Sedaj pa, prosim, odpusti mi moj greh in vrni se z mano, da molim Gospoda." (1 Sam 15,25) Če bi se Savel resnično spokoril, bi javno priznal svoj greh. Njegova glavna bojazen pa je bila, da bi zadržal svojo oblast in ohranil privrženost ljudstva. Želel si je čast Samuelove navzočnosti, da bi okrepil svoj vpliv pri narodu./631/
Prerok je odgovoril: "Ne vrnem se s teboj; zakaj ti si zavrgel Gospodovo besedo, in Gospod je tebe zavrgel, da ne boš kralj Izraelu." (1 Sam 15,26) Ko se je Samuel obrnil, da bi odšel, se je kralj v strahu oprijel njegovega plašča, da bi ga zadržal. Plašč se je strgal in mu ostal v rokah. O tem je prerok izjavil: "Gospod je danes odtrgal Izraelovo kraljestvo od tebe in ga je dal tvojemu bližnjemu, ki je boljši kakor ti." (1 Sam 15,28)
Savla je bolj vznemirila Samuelova odtujitev kakor pa Božje nezadovoljstvo. Vedel je, da ljudstvo bolj zaupa preroku kakor njemu. Če bo po božanskem ukazu za kralja pomaziljen kdo drug, je Savel vedel, da ne bo mogel zadržati svoje oblasti. Bal se je takojšnjega upora, če ga bo Samuel popolnoma zapustil. Zato je Savel rotil preroka, naj ga počasti pred starešinami in ljudstvom ter se mu pridruži pri javnem bogoslužju. Samuel je po božanskem navodilu popustil kraljevi prošnji, da ne bi bilo priložnosti za upor. Ostal pa je le kot nema priča službe.
Do izvršitve pravičnega, strogega in strašnega dejanja bo šele prišlo. Samuel je moral javno oprati Božjo čast in pokarati Savlovo ravnanje. Ukazal je, da predenj pripeljejo amalekovskega kralja. Od vseh, ki so jih Izraelci pobili z meči, je bil Agag najbolj kriv in neusmiljen. Sovražil je Božje ljudstvo in ga želel uničiti. Njegov vpliv je najmočneje pospeševal malikovalstvo. Na prerokov ukaz je prišel in si laskal, da je smrtna nevarnost minila. Samuel je objavil: "Kakor je tvoj meč mnogim materam vzel otroke, tako bodi tvoja mati brez otrok med ženami! In Samuel je razsekal Agaga v kose pred Gospodom v Gilgalu." (1 Sam 15,33) Ko je Samuel to opravil, se je vrnil na svoj dom v Rami, Savel pa v Gibeo. Od takrat sta se kralj in prerok srečala samo še enkrat.
Ko je bil Savel poklican na prestol, je imel o svojih sposobnostih skromno mnenje in je bil pripravljen za pouk. Manjkalo mu je znanje in izkušnje in je imel resne značajske napake. Toda Gospod mu je dal Svetega Duha, da bo njegov Vodnik in Pomočnik. Postavil ga je na položaj, kjer si bo lahko razvil lastnosti, ki jih mora imeti Izraelov vladar. Če bi ostal ponižen in bi neprestano iskal vodstvo božanske modrosti, bi bil/632/ usposobljen za uspešno in častno opravljanje dolžnosti svojega visokega položaja. Pod vplivom božanske milosti bi se okrepila vsaka dobra lastnost, nagnjenje k slabemu pa bi izgubilo svojo moč. To je delo, ki ga Gospod želi opraviti za vse, ki se mu posvetijo. Mnogo jih je poklical na položaj v svojem delu, ker imajo ponižnega in učljivega duha. V svoji previdnosti jih postavlja tja, kjer se lahko učijo od njega. Razodeva jim njihove značajske pomanjkljivosti, in vsem, ki iščejo njegovo pomoč, daje moč, da popravijo svoje napake.
Savel pa se je prevzel nad svojim povišanjem in osramotil Boga z nevero in neposlušnostjo. Čeprav je bil sprva, ko je bil poklican zasesti prestol, ponižen in ni zaupal vase, ga je uspeh naredil samozaupljivega. Prva zmaga v njegovem vladanju je razvnela srčno ošabnost, ki je bila njegova največja nevarnost. Pogum in vojaške spretnosti, ki jih je pokazal v osvoboditvi pri Jabesu v Gileadu, sta navdušila vse ljudstvo. Ljudstvo je častilo kralja in pozabilo, da je le orodje, po katerem deluje Bog. In čeprav je Savel sprva slavo pripisal Bogu, si je kasneje vso čast pripisal sebi. Izpred oči je izgubil odvisnost od Boga, zato je v srcu zapustil Gospoda. Tako je bila pripravljena pot grehu predrznosti in bogoskrunstva pri Gilgalu. Ista slepa samozaupljivost ga je vodila v zavrnitev Samuelove graje. Savel je priznal Samuela za preroka, ki ga je poslal Bog. Zato je moral sprejeti grajo, čeprav sam ni videl, da je grešil. Če bi bil pripravljen videti in priznati zmoto, bi se ta grenka izkušnja izkazala za zaščito v prihodnosti.
Če bi Gospod takrat popolnoma zapustil Savla, mu ne bi ponovno spregovoril po preroku in mu zaupal določene naloge, da bi tako lahko popravil pretekle napake. Ko kdo, ki trdi, da je Božji otrok, postane malomaren v izpolnjevanju njegove volje in vpliva na druge, da ne spoštujejo Gospodovih prepovedi in se ne ozirajo nanje, je še vedno mogoče, da se njegovi spodrsljaji obrnejo v zmage, če bo le sprejel grajo s skesanim srcem in se ponižno in v veri vrnil k Bogu. Sramotni poraz se pogosto izkaže za blagoslov, ko nam pokaže, da nismo sposobni izvrševati Božje volje brez njegove pomoči.
Ko je Savel prezrl grajo, ki mu je bila poslana po Božjem/633/ Svetem Duhu, in vztrajal v svojem trmastem samoopravičevanju, je zavrnil samo sredstvo, po katerem bi Bog naredil, da bi se lahko rešil samega sebe. Premišljeno se je ločil od Boga. Božanske pomoči ali vodstva ne bo mogel prejeti, dokler se s priznanjem svojega greha ne bo povrnil k Bogu.
V Gilgalu je Savel naredil vtis velike vestnosti, ko je stal pred Izraelovo vojsko in daroval daritev Bogu. Toda ta pobožnost ni bila pristna. Verska služba, ki je bila opravljena naravnost nasprotno Božjemu ukazu, je služila samo za oslabitev Savlovih rok. Postavila ga je zunaj dosega pomoči, ki mu jo je bil Bog tako voljan zagotoviti.
V svojem pohodu zoper Amaleka je bil Savel prepričan, da je storil vse, kar je bilo pomembno v Gospodovem ukazu. Toda Gospod ni bil zadovoljen z delno poslušnostjo, niti ni bil pripravljen spregledati tega, kar je bilo zanemarjeno zaradi tako sladkobesednega razloga. Bog ni dal ljudem svobode, da odstopajo od njegovih zahtev. Gospod je Izraelu izjavil: "Ne delajte tako, ... vsakdo, kar koli se mu vidi prav," temveč "hrani in poslušaj vse te besede, ki ti jih zapovedujem." (5 Moj 12,8.28) Ko se odločamo, kako bomo ravnali, se ne sprašujmo, ali vidimo kakšne slabe posledice zaradi takega ravnanja, temveč ali se takšno ravnanje ujema z Božjo voljo. "Nekatera pot se zdi prava človeku, toda njen konec je pot v smrt." (Preg 14,12)
"Pokorščina je boljša kakor daritev." (1 Sam 15,22) Daritve same po sebi v Božjih očeh nimajo vrednosti. Njihov namen je, da darovalec z njimi izrazi spokorjenje za greh in vero v Kristusa ter ga zavezuje k prihodnji poslušnosti Božjemu zakonu. Brez spokorjenja, vere in poslušnega srca so daritve brez vrednosti. Savel je naravnost kršil Božji ukaz, ko je predlagal, da daruje v daritev to, kar je Bog izročil pogubi. S tem je do božanske oblasti pokazal odprt prezir. Služba je bila žalitev za Nebesa. Pa vendar jih veliko ravna prav tako, čeprav poznajo Savlov greh in njegove posledice. Medtem ko nočejo verovati in biti poslušni nekaterim Gospodovim zahtevam, vztrajajo, da Bogu darujejo svojo formalno versko službo. Božji Duh ne odgovarja na takšne službe. Ni pomembno, kako goreči so ljudje v svojem izpolnjevanju verskih obredov, Gospod tega ne more sprejeti, če vztrajno premišljeno kršijo njegove zapovedi./634/
"Zakaj upor je kakor greh čaranja, in samovolja kakor malikovalstvo in podobočastje." (1 Sam 15,23) Upor izvira od Satana in ves upor proti Bogu gre pripisati satanskemu vplivu. Kdor se postavi proti Božji vladavini, je sklenil zavezništvo z glavnim odpadnikom. Uporabljal bo svojo moč in spretnost, da bi prevaral čutila in zavedel razumevanje. Vse bo poskušal prikazati v lažni luči. Kdor je pod vplivom njegove začarane moči, bo kakor naši prvi starši videl samo velike prednosti, ki jih je možno pridobiti s prestopanjem.
O Satanovi zapeljivi moči ni mogoče dati močnejšega dokaza od tega, da ljudje, ki jih je zapeljal, sami sebe varajo z verovanjem, da služijo Bogu. Ko so se Korah, Datan in Abiram uprli Mojzesovi oblasti, so menili, da nasprotujejo samo človeškemu voditelju, možu, kakršni so sami. Začeli so verjeti, da resnično opravljajo Božjo službo. Toda ko so zavrnili Božje izvoljeno orodje, so zavrnili Kristusa. Užalili so Božjega Duha. Tako so v Kristusovem času judovski pismouki in starešine, ki so izpovedovali veliko gorečnost za Božjo čast, križali njegovega Sina. Isti duh še obstaja v srcih njih, ki so se odločili slediti lastni volji v nasprotju z Božjo.
Savel je imel najzadostnejši dokaz, da je Samuel božansko navdihnjen. Njegova predrznost, da ni upošteval Božjega ukaza, ki je bil dan po preroku, je bila zoper ukaz razuma in zdrave presoje. Njegovo usodno predrznost je treba pripisati satanski čarovniji. Savel je razodel veliko gorečnost v izkoreninjenju malikovalstva in čaranja. Vendar pa je njegovo neposlušnost božanskemu ukazu spodbudil isti duh nasprotovanja Bogu in prav tako resnično ga je spodbudil Satan kakor tiste, ki so čarali. Ko je bil grajan, je svojemu uporu dodal še trmo. Božjega Duha ne bi mogel bolj žaliti, tudi če bi se odprto pridružil malikovalcem.
Nevaren korak je, če omalovažujemo graje in svarila Božje besede ali njegovega Duha. Mnogi popustijo skušnjavi kakor Savel, dokler ne postanejo slepi za pravi značaj greha. Sebi laskajo, da imajo v mislih dobro stvar in da niso storili nič slabega, ko so zapustili Gospodove zahteve. Na tak način kljubujejo Duhu milosti, dokler nič več ne slišijo njegovega glasu in so prepuščeni zmotam, ki so jih izbrali./635/
V Savlu je dal Bog Izraelu kralja po njihovem srcu, kakor je rekel Samuel, ko je bilo v Gilgalu potrjeno kraljestvo Savlu: "Glejte kralja, ki ste si ga izvolili in si ga izprosili." (1 Sam 12,13) Ker je bil ljubek, plemenite postave in kraljevskega vedenja, se je njegova zunanjost ujemala z njihovimi predstavami o kraljevskem dostojanstvu. Njegov osebni pogum in sposobnost vodenja vojsk sta bili prav tako lastnosti, ki so jih imeli za najboljše, da si ohranijo spoštovanje in čast pri drugih narodih. Nič jih ni skrbelo, ali bo njihov kralj imel tudi višje kakovosti, ki ga edine lahko usposobijo, da bo vladal pravično in nepristransko. Niso iskali takšnega, ki bi bil plemenitega značaja, ljubil Boga in se ga bal. Niso povprašali Boga glede lastnosti, ki naj bi jih imel vladar, da bi ohranil njihov posebni, sveti značaj kot njegovo izvoljeno ljudstvo. Niso iskali Božje poti, temveč lastno. Zato jim je Bog dal kralja, ki so si ga želeli - njega, čigar značaj je bil odsev njihovega. Njihova srca niso bila pokorna Bogu, prav tako njihov kralj ni bil podvržen božanski milosti. Pod vladavino tega kralja bodo pridobili izkušnje, ki so potrebne, da bi uvideli svojo napako in postali znova vdani Bogu.
Ko je Gospod položil na Savla kraljevsko odgovornost, ga ni prepustil samemu sebi. Dal mu je Svetega Duha, ki je bedel nad Savlom, da bi mu razodeval njegovo šibkost in potrebo po božanski milosti. Če bi se Savel zanašal na Boga, bi bil Bog z njim. Dokler je njegovo voljo vodila Božja in se je prepuščal poučevanju njegovega Duha, je Bog lahko podaril uspeh njegovemu trudu. Ko pa je Savel izbral, da bo ravnal neodvisno od Boga, Gospod ni več mogel biti njegov vodnik in ga je bil prisiljen odstaviti. Potem je na prestol poklical "moža po svojem srcu" (1 Sam 13,14) - ne kakšnega, čigar značaj bi bil brez napak, temveč takega, ki se bo naslanjal na Boga in se pustil voditi njegovemu Duhu, namesto da bi zaupal vase, človeka, ki bo sprejel grajo in se poboljšal, ko bo grešil./636/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!