 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
60. Savlova predrznost (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 13 in 14
Po zboru v Gilgalu je Savel razpustil vojsko, ki se je na njegov klic zbrala, da je premagala Amonce. Zadržal je samo dva tisoč mož, da bi bili pod njegovim vodstvom nameščeni v Mikmasu, in tisoč mož, ki so spremljali njegovega sina Jonatana v Gibeo. To je bila resna napaka. Njegova vojska je bila polna upanja in poguma zaradi nedavne zmage. Če bi takoj nadaljeval boj proti drugim izraelskim sovražnikom, bi bila to pomembna poteza v smeri osvobajanja Izraela.
Ves ta čas pa so bili njihovi bojeviti sosedje Filistejci dejavni. Po porazu v Eben-ezerju so še vedno imeli v lasti nekatere hribovske trdnjave v Izraelovi deželi. Zdaj so se namestili v samem osrčju dežele. Kar se tiče pripomočkov, orožja in opreme, so imeli Filistejci pred Izraelom veliko prednost. V dolgem obdobju svoje zatiralske vladavine so si prizadevali okrepiti svojo moč tako, da so Izraelcem prepovedali ukvarjati se s kovaštvom, da ne bi izdelovali bojnega orožja. Po sklenitvi miru so Hebrejci morali iti v filistejske garnizije, če je bilo treba opraviti tako delo. Zaradi ljubezni do lagodja in klečeplaznega duha, kar je bilo posledica dolgega zatiranja, so Izraelci zelo zanemarili samooskrbo z bojnim orožjem. V boju so uporabljali loke in frače, kar so si Izraelci lahko priskrbeli. Toda nihče med njimi, razen Savla in njegovega sina Jonatana, ni imel kopja ali meča.
Šele v drugem letu Savlovega vladanja so poskusili premagati Filistejce. Prvi udarec je zadal Jonatan, kraljev sin, ki je napadel in premagal garnizijo v Gebi. Filistejci so bili razkačeni zaradi tega/616/ poraza in so se pripravili za hiter napad na Izraela. Savel je dal zdaj s trobento oznaniti vojno po vsej deželi. Vse za vojno sposobne može je sklical, naj se skupaj z rodovi preko Jordana zberejo v Gilgalu. Ta ukaz so ubogali.
Filistejci so v Mikmasu zbrali brezmejno vojsko - "trideset tisoč voz, šest tisoč konjikov in množina ljudstva, kolikor je peska na morskem bregu". (1 Sam 13,5) Ko so to zvedeli Savel in vojska v Gilgalu, so se prestrašili ob misli na mogočno vojsko, s katero naj bi se bojevali. Niso se bili pripravljeni srečati s sovražnikom in mnogi so se tako prestrašili, da si niso upali priti na odločilni spopad. Nekateri so prečkali Jordan, drugi pa so se skrili v jamah in breznih in sredi obilnih skal tega področja. Ko se je približeval čas spopada, je število pobeglih naraščalo. Kdor ni ušel iz bojnih vrst, je bil poln slabih slutenj in strahu.
Ko je bil Savel pomaziljen za prvega izraelskega kralja, je prejel od Samuela jasna navodila glede ravnanja v takem času. Prerok je dejal: "In pridi pred menoj dol v Gilgal, in glej, pridem tja k tebi, da darujem žgalne in mirovne daritve. Sedem dni počakaj, da pridem k tebi in ti naznanim, kar ti je storiti." (1 Sam 10,8)
Dan za dnem je Savel čakal, vendar se ni trudil, da bi spodbujal ljudstvo in jim vlil zaupanje v Boga. Preden se je iztekel čas, ki ga je napovedal prerok, pa je postal nepotrpežljiv zaradi zamude in si dovolil postati malodušen zaradi težkih okoliščin, ki so ga obdajale. Namesto da bi zvesto pripravljal ljudstvo na službo, ki jo je Samuel prihajal izvršit, se je vdal neveri in slabim slutnjam. Iskati Boga z daritvijo je bilo resno in pomembno delo. Bog je zahteval, da ljudstvo preišče svoje srce in se spokori za svoje grehe, da bi bila daritev zanj sprejemljiva in bi njegov blagoslov lahko spremljal njihov trud pri premagovanju sovražnika. Savel pa je postajal nemiren. Ljudstvo se je namesto, da bi zaupalo v Boga za pomoč, oziralo v izvoljenega kralja, da bi jih vodil in usmerjal./617/
Gospod pa je še vedno skrbel zanje in jih ni prepustil pogubi, ki bi jih zadela, če bi njihova edina podpora postala krhka mesena roka. Pripeljal jih je v tesen prostor, da bi jih prepričal o neumnosti zanašanja na človeka in da bi se obrnili k njemu kot svoji edini pomoči. Prišel je čas, da se Savel izkaže. Zdaj bo pokazal, ali se ali pa se ne zanaša na Boga in potrpežljivo čaka, kakor mu je bilo naročeno. Tako se bo razkril kot ta, ki mu Bog lahko zaupa v hudih razmerah kot vladarju svojega ljudstva, ali pa je omahljiv in nevreden svete odgovornosti, ki mu je bila naložena. Ali bo kralj, ki ga je izvolil Izrael, prisluhnil Vladarju vseh kraljev? Ali bo obrnil pozornost svojih plašnih vojakov vanj, v komer sta večna moč in rešitev?
Z vse večjo nepotrpežljivostjo je Savel pričakoval Samuelov prihod. Vzrok za zmedo, nesrečo in pobeg iz vojske je pripisal prerokovi odsotnosti. Prišel je določeni čas, Božji mož pa se ni takoj prikazal. Božja previdnost je zadržala njegovega služabnika. Savlovega nemirnega in vzkipljivega duha ni bilo več mogoče krotiti. Ker je čutil, da je treba nekaj storiti, da bi pomiril strah ljudstva, se je odločil sklicati zbor k bogoslužju in z daritvijo prositi za božansko pomoč. Bog je ukazal, da lahko darujejo daritve le tisti, ki so posvečeni za to službo. Toda Savel je zapovedal: "Prinesite žgalne in mirovne daritve sem k meni!" (1 Sam 13,9) Oblečen v oklep in bojno orožje se je približal oltarju in pred Bogom daroval daritev.
"Komaj pa konča darovanje žgalščine, glej, pride Samuel. In Savel mu stopi nasproti, da ga pozdravi." (1 Sam 13,10) Samuel je takoj videl, da je Savel ravnal v nasprotju z jasnimi navodili, ki so mu bila dana. Gospod je po preroku spregovoril, da bo ob tem času razodel, kako naj Izrael ravna v tej stiski. Če bi Savel izpolnil pogoje, pod katerimi je bila obljubljena božanska pomoč, bi Gospod za Izraela izvršil čudovito rešitev s peščico ljudi, ki je ostala zvesta kralju. Savel pa je bil tako zadovoljen sam s seboj in s svojim delom, da je odšel pozdravit preroka kakor tisti, ki ga je treba pohvaliti namesto pokarati./618/
Samuelovo obličje je razodevalo tesnobo in skrb. Na njegovo vprašanje: "Kaj si storil?" je Savel svoje predrzno dejanje opravičil takole: "Ko sem videl, da se mi ljudstvo razteka in da nisi prišel ob določenih dnevih ter da so se Filistejci zbrali v Mikmasu, sem dejal: Zdaj pridero Filistejci dol nadme v Gilgal, in Gospodove naklonjenosti še nisem izprosil; tedaj sem se osmelil, in daroval sem žgalno daritev.
Samuel pa reče Savlu: Nespametno si ravnal, nisi ohranil zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki ti jo je zapovedal; zakaj zdaj bi bil Gospod potrdil tvoje kraljestvo za vekomaj. Sedaj pa tvojemu kraljestvu ni obstanka. Poiskal si je Gospod moža po svojem srcu, in njemu je Gospod zapovedal, naj bo vojvoda njegovemu ljudstvu; ker ti nisi ohranil, kar ti je bil zapovedal Gospod. ... In Samuel vstane ter odide gor iz Gilgala v Benjaminovo Gibeo." (1 Sam 13,11-14)
Ali bo Izrael nehal biti Božje ljudstvo ali pa je treba ohraniti načela, na katerih je bila osnovana vlada in bo ljudstvu vladala božanska moč. Če bi bil Izrael popolnoma Gospodov in če bi bili človeška in pozemska volja pokorni Božji, bi bil On še naprej Izraelov Vladar. Kolikor dolgo bodo ljudstvo in kralj podrejeni Bogu, tako dolgo bo On njihova zaščita. V Izraelu ni imela možnosti za uspeh nobena vlada, ki ni v vsem priznala Božje nadoblasti.
Če bi Savel v preizkušnji pokazal spoštovanje do Božjih zahtev, bi Bog po njem lahko izvršil svojo voljo. Njegov spodrsljaj je pokazal, da ni ustrezen Božji namestnik njegovemu ljudstvu. Izraela bi zapeljal. Namesto Božje volje bi prevladovala njegova volja. Če bi bil Savel zvest, bi bilo njegovo kraljestvo utrjeno za večno. Ker pa se ni izkazal, mora Božji načrt izpolniti drugi. Vladanje Izraelu mora biti zaupano komu, ki bo ljudstvu vladal po nebeški volji.
Ne vemo, katere velike koristi so na kocki, ko nas Bog preizkuša. Ni je varnosti razen v strogi poslušnosti Božji besedi. Vse obljube je dal pod pogojem vere in poslušnosti. Če ne izpolnimo/621/ ukazov, izgubimo pravico do izpolnitve bogatih svetopisemskih zagotovil. Ne ravnajmo se po vzgibu, niti se ne zanašajmo na človeško presojo; ozrimo se po razodeti Božji volji in živimo po njegovi jasni zapovedi, ne glede na okoliščine, ki nas obdajajo. Bog bo poskrbel za sadove. Z zvestobo njegovi besedi lahko v času preizkušnje pred ljudmi in angeli dokažemo, da nam Gospod lahko zaupa, da bomo v hudih razmerah opravili njegovo voljo, poveličali njegovo ime in bili v blagoslov njegovemu ljudstvu.
Savel je bil pri Bogu v nemilosti, pa kljub temu ni ponižal svojega srca v spokorjenju. Kar mu je primanjkovalo v pravi pobožnosti, je poskušal nadomestiti s svojo gorečnostjo pri obliki vere. Savel je vedel za Izraelov poraz, ko sta Ofni in Pinehas v tabor prinesla Božjo skrinjo. Ampak čeprav je vedel vse to, se je odločil poslati po sveto skrinjo in njena spremljevalna duhovnika. Upal je, če bo tako obnovil zaupanje ljudstva, da bo ponovno zbral svojo razkropljeno vojsko in se bojeval s Filistejci. Odvezal se bo Samuelove navzočnosti in podpore ter se tako osvobodil prerokove nedobrodošle kritike in graje.
Savlu je bil zagotovljen Sveti Duh, da bi razsvetlil njegovo razumevanje in omehčal srce. Prejel je zvesta navodila in grajo od Božjega preroka. Pa vendar, kako velika je bila njegova zabloda! Zgodovina Izraelovega prvega kralja nam daje žalosten zgled moči napačnih pozemskih navad. V svoji mladosti Savel ni ljubil Boga in se ga bal. Tako je bil vihrav duh, ki se ni zgodaj naučil pokoriti, vedno pripravljen upreti se božanski oblasti. Kdor v svoji mladosti goji sveto spoštovanje do Božje volje in zvesto izvršuje dolžnosti svojega položaja, bo pripravljen za višjo službo v poznejšem življenju. Ljudje ne morejo pričakovati, da bodo po letih napačnega uporabljanja od Boga danih moči ugotovili, da so te moči sveže in proste za popolnoma nasprotno smer, ko se bodo želeli spremeniti.
Pokazalo se je, da so Savlovi napori ostali neučinkoviti in ni mogel ohrabriti ljudstva. Ko je videl, da so njegove sile zredčene na šeststo mož, je zapustil Gilgal in se umaknil v trdnjavo v Gebi, ki so jo nedavno vzeli Filistejcem. Utrdba je bila na južni strani globoke, strme doline ali grla, nekaj kilometrov severno od Jeruzalema. Na severu iste doline ob Mikmasu je stal filistejski tabor, njegovi oddelki pa so odhajali v različne smeri in pustošili deželo./622/
Bog je dovolil nastop takšne stiske, da bi pograjal Savlovo pokvarjenost in naučil ljudstvo nauka ponižnosti in vere. Zaradi Savlovega greha, ko je tako predrzno opravil darovanje, mu Gospod ne bo podelil časti, da bi porazil Filistejce. Za orodje, ki bo rešilo Izraela, je bil izvoljen Jonatan, kraljev sin, ki se je bal Gospoda. Ganjen z božansko spodbudo je predlagal svojemu nosilcu orožja, da skrivaj napadeta sovražnikov tabor. Govoril je: "Morebiti da bo Gospod delal za naju; zakaj Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu." (1 Sam 14,6)
Oproda, ki je bil prav tako mož vere in molitve, je sprejel predlog, in skupaj sta se skrivoma odpravila iz tabora, da jima ne bi nasprotovali. Z iskreno molitvijo Vodniku svojih očetov sta si določila znamenje, po katerem se bosta odločila, kako naj ravnata. Potem sta se spustila v grlo, ki je ločevalo vojski. Tiho sta si utirala pot pod sencami pečin in se delno skrivala ob nasipih in grebenih v dolini. Ko sta se približala filistejski utrdbi, ju je opazilo nekaj sovražnikov, ki so klicali: "Glej, Hebrejci lezejo iz lukenj, kamor so se bili poskrili." Potem so ju izzvali: "Pridita gor k nam, da vama nekaj pokažemo!" (1 Sam 14,11.12) Hoteli so ju kaznovati za predrznost. Ta izziv je bil znamenje, za katero sta se Jonatan in tovariš strinjala, da ga sprejmeta za dokaz, da bo Gospod storil uspešno njuno početje. Zdaj sta se umaknila pogledu Filistejcev in izbrala skrivno in težavno pot. Vojščaka sta si utirala pot do vrha pečine, ki se je zdela nedostopna in ni bila močno zastražena. Tako sta se prebila v sovražnikov tabor in pobila stražo, ki se zaradi presenečenja in strahu ni upirala.
Angeli so ščitili Jonatana in njegovega spremljevalca, borili so se na njuni strani in Filistejci so padali pred njimi. Zemlja se je tresla, kakor da se je približevala množica jezdecev in voz. Jonatan je prepoznal znamenje božanske pomoči, in celo Filistejci so uvideli, da Bog dela za Izraelovo rešitev. Četo na poljani in garnizijo je prevzel velik strah. V zmedi so svoje vojake zamenjali za sovražnike in se začeli pobijati med seboj./623/
Kmalu so vojni hrup slišali tudi v Izraelovem taboru. Kraljeva straža je poročala, da vlada med Filistejci velika zmeda in da njihovo število upada. Vendarle ni bilo znano, da bi kateri del hebrejske vojske zapustil tabor. Po preiskavi so ugotovili, da ne manjka nihče razen Jonatana in njegovega oproda. Ko je Savel videl, da Filistejci pešajo, je popeljal svojo vojsko v napad. Hebrejci, ki so ušli k sovražniku, so se zdaj obrnili proti njim; veliko jih je prišlo tudi iz svojih skrivališč, in ko so Filistejci premagani bežali, je Savlova vojska nad ubežniki zagrešila strašen pokol.
Kralj se je odločil čimbolj izkoristiti svojo prednost, zato je zaletavo velel svojim vojakom, naj se za ves dan odpovejo hrani. Svoj ukaz pa je podkrepil z resno prisego: "Preklet bodi mož, ki bi kaj jedel do večera, da se maščujem nad svojimi sovražniki." (1 Sam 14,24) Zmaga je že bila dobljena brez Savlove vednosti ali sodelovanja, toda upal je, da se bo posebno uveljavil, če bo popolnoma uničil poraženo vojsko. Ukaz o vzdržanju hrane je spodbudilo sebično stremuštvo. Ta ukaz je pokazal, da kralju niso mar potrebe njegovega ljudstva, kadar so v nasprotju z njegovo željo po samopoviševanju. Da je Savel potrdil svojo prepoved z resno zaobljubo, kaže, da je bil zaletav in brezbožen. Same besede prekletstva dokazujejo, da je bil Savel goreč zase in ne za Božjo čast. Izjavil je, da je njegov cilj, "da se maščujem nad svojimi sovražniki", in ne, da se Gospod maščuje nad njimi. (1 Sam 14,24)
Sad prepovedi je bil, da so ljudje prestopali Božjo zapoved. Ves dan so se bojevali in so bili izčrpani zaradi lakote. Kakor hitro je minil čas, v katerem je veljala prepoved, so planili po plenu in jedli meso skupaj s krvjo. S tem so kršili zakon, ki je prepovedoval uživati kri.
V času dnevne bitke je Jonatan, ki ni slišal za kraljev ukaz, nevede pojedel malo medu, ko je šel skozi gozd. Savel je o tem slišal zvečer. Izjavil je, da mora biti kršenje njegovega ukaza kaznovano s smrtjo. Čeprav Jonatan ni bil kriv namernega greha in čeprav je Bog čudežno ohranil njegovo življenje in po njem izvršil rešitev, je kralj izjavil, da morajo izvršiti kazen. Če bi Savel prizanesel življenje lastnemu sinu, bi/624/ priznal, da je grešil, ko je storil tako zaletavo zaobljubo. To bi ponižalo njegovo ošabnost. Njegova strašna sodba se je glasila: "Bog mi stori to in ono, če gotovo ne umreš, Jonatan!" (1 Sam 14,44)
Savel si ni mogel lastiti časti zmage, upal pa je, da ga bodo častili zaradi njegove gorečnosti, če bo zadržal svetost svoje zaobljube. Žrtvoval bo celo svojega sina, samo da bi prepričal svoje podložnike, da je treba ohraniti kraljevsko oblast. Malo časa pred tem si je v Gilgalu Savel drznil službovati kot duhovnik, kar je bilo v nasprotju z Božjo zapovedjo. Ko ga je Samuel okaral, se je trmasto opravičeval. Zdaj pa, ko niso ubogali njegovega ukaza - čeprav je bil nerazumen in kršen zaradi nevednosti - je kralj in oče obsodil na smrt lastnega sina.
Ljudstvo ni dovolilo izvršitve kazni. Izzvali so kraljevo jezo, ko so izjavili: "Jonatan naj li umre, ki je storil to veliko rešitev v Izraelu? Nikakor ne! Kakor res živi Gospod, še las mu ne pade z glave na zemljo! Zakaj z Bogom je danes delal." (1 Sam 14,45) Ošabni vladar si ni upal nasprotovati tej soglasni odločitvi ljudstva in Jonatanovo življenje je bilo ohranjeno.
Savel je čutil, da imajo Gospod in ljudstvo njegovega sina raje od njega samega. Jonatanova rešitev je bila stroga graja kraljevi zaletavosti. Slutil je, da se bodo njegova prekletstva povrnila na njegovo glavo. Ni se več vojskoval s Filistejci, temveč se je čemeren in nezadovoljen vrnil domov.
Vsi tisti, ki zlahka odpuščajo in opravičujejo svoje grehe, so pogosto najstrožji v presojanju in kaznovanju drugih. Mnogi kakor Savel nase spravijo Božje nezadovoljstvo, toda zavračajo nasvete in prezirajo navodila. Celo ko se prepričajo, da Gospoda ni z njimi, nočejo v sebi videti vzroka svojih težav. Gojijo ošabnega in hvalisavega duha ter dopuščajo krute sodbe ali stroge graje drugih, ki so boljši od njih. Dobro bi bilo, če bi taki samozvani sodniki premislili o teh Kristusovih besedah: "Kajti s kakršno sodbo sodite, s tako bodo sodili vas; in s kakršno mero merite, s tako se bo merilo vam." (Mat 7,2)
Ti, ki se želijo povišati, so mnogokrat spravljeni v položaj, kjer se razodene njihov resnični značaj. Tako je bilo/625/ v Savlovem primeru. Njegovo ravnanje je prepričalo ljudstvo, da so mu kraljevska čast in oblast ljubši od pravice, usmiljenja in dobrote. Tako je ljudstvo spoznalo lastno napako, ko so zavrgli vladavino, ki jim jo je dal Bog. Pobožnega preroka, čigar molitve so prinašale blagoslove, so zamenjali za kralja, ki je v svoji slepi gorečnosti molil za njihovo prekletstvo.
Če se Izraelci ne bi vmešali in rešili Jonatanu življenje, bi njihov rešitelj umrl, kakor je ukazal kralj. S kakšnim dvomom je moralo ljudstvo odslej slediti Savlovemu vodstvu! Kako grenka je bila misel, da so ga sami postavili na prestol! Gospod dolgo prenaša človeško trmoglavost in vsem zagotavlja priložnost, da vidijo in zapustijo svoje grehe. Čeprav je mogoče videti, da pomaga njim, ki ne upoštevajo njegove volje in prezirajo njegova opozorila, jim bo ob svojem času zagotovo razodel njihovo neumnost./626/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!