 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
59. Prvi Izraelov kralj (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 8 do 12
Vlado v Izraelu so opravljali v imenu Boga in z njegovo oblastjo. Delo Mojzesa, sedemdeseterih starešin, poglavarjev in sodnikov je bilo uveljavljati zakone, ki jih je dal Bog. Ti ljudje niso imeli nobene oblasti, da bi ljudstvu dajali zakone. To je bil in je še vedno pogoj Izraelovega obstoja kot naroda. Iz veka v vek jim je Bog pošiljal svoje navdihnjene ljudi poučevat ljudstvo in usmerjat v uveljavljanju zakonov.
Gospod je vnaprej videl, da bo Izrael želel kralja, vendar ni privolil v spremembo načel, na katerih je temeljilo zakonodajno telo. Kralj bo namestnik Najvišjega. Boga je treba priznavati kot Glavo ljudstva, njegov zakon pa bo uveljavljen kot najvišji v deželi.(g)
Ko so se Izraelci prvič nastanili v Kanaanu, so priznali načela bogovladja, ljudstvo pa je pod Jozuetovim vladanjem napredovalo. Toda porast ljudstva in sklepanje zakonskih zvez z drugimi narodi sta povzročila spremembo. Ljudstvo je prevzelo mnogo običajev svojih poganskih sosedov in tako zelo žrtvovali lastni, posebni in sveti značaj. Postopno so izgubili spoštovanje do Boga in nehali ceniti čast, da so njegovo izvoljeno ljudstvo. Izgubili so lastno preprostost, ker sta jih pritegnila blišč in bahanje poganskih vladarjev. Med rodovi sta pognali ljubosumnost in zavist. Notranji spori so jih oslabili in nenehno so bili izpostavljeni vdorom svojih poganskih sovražnikov. Zato je ljudstvo začelo verjeti, da se morajo rodovi združiti pod močno osrednjo vladavino, če želijo ohraniti svoj položaj med narodi. Ko so odstopili od poslušnosti Božjemu zakonu, so se želeli osvoboditi vladavine svojega božanskega Vladarja. Tako se je v Izraelu razširila zahteva po ustanovitvi monarhije.
Od Jozuetovih časov dalje ni bilo vladanje nikoli vodeno s toliko modrosti in uspeha, kakor pod Samuelovo/603/ upravo. Bog mu je podelil tri službe: službo sodnika, preroka in duhovnika. Z neutrudno in nesebično vnemo je delal za blaginjo svojega ljudstva, narod pa je uspeval pod njegovim modrim nadzorom. Red je bil obnovljen, povišala se je pobožnost in za nekaj časa je bil ustavljen duh nezadovoljstva. Toda z minevanjem let je bil prerok prisiljen skrbi vladanja podeliti z drugimi, zato je določil svoja sinova za pomočnika. Samuel je dalje opravljal dolžnosti svoje službe v Rami, mladeniča pa sta bivala v Bersebi in sodila pravico med ljudstvom blizu južne meje dežele.
Samuel je določil sinova za službo s popolno privolitvijo ljudstva, ona pa se nista izkazala vredna očetove izbire. Gospod je dal po Mojzesu ljudstvu posebna navodila, da naj Izraelovi poglavarji vladajo pošteno, pravično ravnajo z vdovami in sirotami ter ne sprejemajo podkupnin. Samuelova sinova pa sta se "nagnila k lakomnosti in sta jemala darila in zavijala pravico". (1 Sam 8,3) Prerokova sinova nista upoštevala predpisov, ki jih je želel vtisniti v njun um. Nista posnemala čistega in nesebičnega očetovega življenja. Eliju dano opozorilo ni naredilo na Samuelov um takšnega vpliva, kakor bi moralo. Tudi on je bil nekako preveč popustljiv do svojih sinov, sad tega pa je bil viden v njunem značaju in življenju.
Nepravičnost teh sodnikov je povzročila mnogo nezadovoljstva, zato je prišlo do izgovora, da je potrebna sprememba, ki so si jo dolgo skrivaj želeli: "Tedaj se zbero vsi Izraelovi starešine in pridejo k Samuelu v Ramo in mu reko: Glej, ti si se postaral, in tvoja sinova ne hodita po tvoji poti: postavi nam torej kralja, da nas sodi, kakor imajo vsi narodi." (1 Sam 8,4.5) Samuel ni vedel za slabo ravnanje z ljudmi. Če bi poznal hudobne poti svojih sinov, bi ju odstranil brez obotavljanja. Ampak prosilci niso želeli tega. Samuel je videl, da je njihov pravi vzgib nezadovoljstvo in ošabnost ter da je njihova zahteva posledica premišljenega in odločnega namena. Nihče se ni pritoževal zoper Samuela. Vsi so priznavali poštenost in modrost njegovega upravljanja, toda ostareli prerok je gledal na/604/ prošnjo kot na grajo zoper sebe in kot na neposredni poskus, da bi ga odstavili. Seveda ni razkril svojih čustev, izgovoril ni nobenega očitka, temveč je zadevo v molitvi predstavil Gospodu in prosil za nasvet samo njega.
In Gospod je rekel Samuelu: "Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar so ti govorili, zakaj niso zavrgli tebe, ampak mene, da jim ne bi bil kralj. Tudi tebi delajo, kakor so vselej delali od dne, ko sem jih peljal iz Egipta, do tega dne, ko so me zapuščali in služili drugim bogovom." (1 Sam 8,7.8) Prerok je bil oštet, ker je žaloval zaradi vedenja ljudstva do samega sebe kot posameznika. Svojega nespoštovanja niso izkazali do njega, temveč do oblasti Boga, ki je določil poglavarje svojemu ljudstvu. Kdor prezira in zavrne zvestega Božjega služabnika, kaže zaničevanje ne samo do človeka, temveč tudi do Gospodarja, ki ga je poslal. Zasmehovane so Božje besede, njegove graje in nasveti. Zavrnjena je njegova oblast.
Dnevi največje Izraelove blaginje so bili tisti, v katerih so priznavali Jahveja za svojega Kralja - ko so zakone in vladavino, ki ju je vzpostavil, imeli za vzvišene nad vsemi drugimi, ki so jih imeli drugi narodi. Mojzes je Izraelu povedal glede Gospodovih zapovedi: "Kajti to bo vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev, ki bodo slišala vse te postave, tako da poreko: Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod!" (5 Moj 4,6) Z odstopanjem od Božjih zakonov pa Hebrejcem ni uspelo postati ljudstvo, kakršno je Bog želel, da bi bili. Potem pa so vse zlo, ki je bilo sad njihovih grehov in neumnosti, pripisali Božji vladavini. Tako popolnoma jih je zaslepil greh.
Gospod je po prerokih napovedal, da bo Izraelu vladal kralj, kar pa ne pomeni, da je taka oblika vladanja zanje najboljša ali pa da je po njegovi volji. Dovolil je ljudem, da so sami izbrali, ker niso hoteli poslušati njegovega nasveta. Ozea pravi, da jim je Bog dal kralja v svoji jezi. (Oz 13,11) Ko ljudje želijo, da bi bilo po njihovem, ne da bi se posvetovali z Bogom, ali pa je kaj v nasprotju z njegovo razodeto voljo, pogosto ugodi njihovim željam, da bi skozi grenko izkušnjo,/605/ ki sledi, lahko spoznali svojo norost in se spokorili za svoj greh. Človeška ošabnost in modrost se bosta izkazali za nevarna vodnika. Kar srce želi v nasprotju z Božjo voljo, se bo na koncu izkazalo prej za prekletstvo kakor pa blagoslov.
Bog je želel, da bi njegovo ljudstvo gledalo nanj kot na edinega Zakonodajalca in Izvir svoje moči. Ko bi čutili svojo odvisnost od Boga, bi jih neprestano vleklo bliže k njemu. Postali bi vzvišeni in oplemeniteni, usposobljeni za visoko nalogo, h kateri jih je poklical kot svoje izvoljeno ljudstvo. Ko pa bodo na prestol postavili človeka, bo ta njihove misli odvračal od Boga. Bolj bodo zaupali človeški kakor božanski moči. Kraljeve napake jih bodo vodile v greh in ločile narod od Boga.
Samuelu je bilo naročeno, da ustreže zahtevi ljudstva. Moral pa jih je opozoriti na Gospodovo neodobravanje in prav tako oznaniti posledice njihovega ravnanja. "In Samuel pove ljudstvu, ki je zahtevalo kralja, vse Gospodove besede." (1 Sam 8,10) Zvesto jim je predstavil breme, ki jim bo naloženo, ter pokazal nasprotje med takim tlačanskim in njihovim sedanjim sorazmerno svobodnim in uspešnim stanjem. Njihov kralj bo posnemal blišč in razkošje drugih vladarjev. Da bi to podprli, bo potrebno žalostno izterjevanje ljudi in lastnine. Najlepše mladeniče bo zahteval za svojo službo. Naredil jih bo za voznike voz, konjenike in tekače, ki bodo tekali pred njim. Morali bodo zapolniti vrste v njegovi vojski, obdelovati bodo morali njegova polja, žeti njegovo žito ter izdelovati vojna sredstva za njegovo službo. Izraelove hčere bodo kraljevski družini slaščičarke in kuharice. Da bi kralj podpiral svoje kraljevsko stanje, si bo prilastil najboljše ozemlje, ki ga je ljudstvu podaril sam Jahve. Vzel bo tudi njihove najvrednejše služabnike in živino ter "z njimi opravljal svoje delo". (1 Sam 8,16) Poleg vsega tega bo kralj zahteval deseti del vsega njihovega prihodka, dobiček njihovega dela ali pa poljski pridelek. Prerok je končal: "Vi mu boste morali biti hlapci. In tisti čas boste vpili zaradi svojega kralja, ki ste si ga izvolili, a Gospod vas tisti čas ne bo uslišal." (1 Sam 8,17.18) Ko bo enkrat vzpostavljeno vladarstvo, ga ne bo mogoče odstraniti, ne glede na to, kako bremenilne bodo njegove terjatve./606/
Ljudstvo pa je odgovorilo: "Kratko ne; temveč kralja hočemo imeti, da bomo tudi mi kakor vsi drugi narodi ter da nas sodi naš kralj in hodi pred nami in vodi naše boje." (1 Sam 8,19.20)
"Kakor vsi drugi narodi." Izraelci niso spoznali, da je v tem pogledu biti drugačen od drugih narodov pomenilo posebno prednost in blagoslov. Bog je ločil Izraelce od drugih ljudstev, da bi jih naredil za svoj poseben zaklad. Oni pa so omalovaževali to visoko čast in si vneto želeli posnemati vzor poganov! Hrepenenje po prilagoditvi posvetnim dogajanjem in običajem obstaja med dozdevnim Božjim ljudstvom še danes. Ko odidejo od Gospoda, postanejo posvetno častihlepni in dobičkaželjni. Kristjani si neprestano želijo posnemati dejanja tistih, ki častijo boga tega sveta. Mnogi poudarjajo, da bi z združitvijo s posvetnimi in prilagoditvijo njihovim navadam lahko širili večji vpliv med brezbožnimi. Vsi, ki hodijo po tej poti, se na ta način ločujejo od Vira svoje moči. Ko postanejo prijatelji svetu, so Božji sovražniki. Za pozemski ugled so žrtvovali neizrekljivo čast, h kateri jih je poklical Bog, da naznanjajo hvalo njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo. (1 Pet 2,9)
Samuel je z globoko žalostjo prisluhnil besedam ljudstva, Gospod pa mu je rekel: "Poslušaj le njihov glas in stori jim kralja." (1 Sam 8,22) Prerok je opravil svojo dolžnost. Zvesto jih je posvaril in bil zavrnjen. S težkim srcem je razpustil ljudstvo in se odšel pripravit za veliko spremembo v vladavini. Samuelovo čisto življenje in nesebična vdanost sta nenehno grajala samopašne duhovnike in starešine ter ošabni in čutni izraelski zbor. Čeprav ni zahteval blišča in se ni razkazoval, so njegova dela nosila znamenje Nebes. Spoštoval ga je Odrešenik sveta, pod čigar vodstvom je vladal hebrejskemu narodu. Ljudstvo pa se je utrudilo zaradi njegove pobožnosti in vdanosti; prezirali so njegovo ponižno oblast in ga zavrgli zaradi človeka, ki jim bo vladal kot kralj.
V Samuelovem značaju vidimo odsevati podobnost Kristusu. Satanov srd je izzvala čistost Zveličarjevega življenja. Tisto življenje je bilo luč svetu in/607/ je v srcih ljudi razodevalo skrito pokvarjenost. Kristusova svetost je vnela zoper njega najsilovitejše strasti lažnih izpovedovalcev pobožnosti. Kristus ni prišel s pozemskim bogastvom in častmi, pa so vendar dela, ki jih je naredil, pokazala, da ima moč, ki je večja od moči vsakega človeškega princa. Judje so pričakovali Mesija, ki bi strl zatiralčev jarem, vendar so gojili grehe, ki so jim jarem privezali na vrat. Če bi Kristus zakril njihove grehe in hvalil njihovo pobožnost, bi ga sprejeli za svojega kralja. Niso pa mogli zadržati, ker je neustrašno grajal njihove pregrehe. Prezirali so lepoto značaja, v katerem so vladale dobrota, čistost in svetost ter je vseboval sovraštvo samo do greha. Tako je bilo v vseh časih. Luč iz nebes obsoja vse, ki nočejo hoditi v njej. Ko bodo hinavce pokarali ti, ki sovražijo greh, bodo postali Satanovi pomočniki ter bodo mučili in preganjali zveste. "Pa tudi vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani." (2 Tim 3,12)
Čeprav je bila monarhična oblika vladavine za Izraela napovedana v prerokbi, si je Bog pridržal pravico, da izbere njihovega kralja. Hebrejci so do zdaj spoštovali Božjo oblast in so mu popolnoma prepustili izbiro. Izbran je bil Savel, Kisov sin iz Benjaminovega rodu.
Osebne lastnosti bodočega vladarja so bile takšne, da so zadovoljile tisto srčno ošabnost, ki je spodbudila željo po kralju. "In ni ga bilo med Izraelovimi sinovi lepšega od njega." (1 Sam 9,2) Zaradi plemenitega in dostojanstvenega vedenja v cvetu življenja, bil je lep in visok, se je zdel kakor rojen za ukazovanje. Kljub zunanjim privlačnostim pa so Savlu manjkale višje kakovosti, ki določajo resnično modrost. V mladosti se ni naučil brzdati svojih prenagljenih in vihravih strasti; nikoli ni občutil obnovitvene moči božanske milosti.
Savel je bil sin mogočnega in bogatega starešina, vendar je v skladnosti s tedanjimi običaji opravljal s svojim očetom skromne poljedelske dolžnosti. Nekaj očetovih živali je zašlo v gorah in Savel se je s služabnikom odpravil, da jih poišče. Tri dni sta zaman iskala, ko je blizu Rame,(h) Samuelovega doma, služabnik predlagal, da o pogrešani živini povprašata preroka. Rekel je: "Glej, imam četrtino srebrnega sekla pri sebi,/608/ to hočem dati Božjemu možu, da nama pove najino pot." (2 Sam 9,8) To je bilo v tistih časih običajno. Oseba, ki je obiskala po položaju višjo osebo, je prinesla majhno darilo kot izraz spoštovanja.
Ko sta se približala mestu, sta srečala nekaj mladenk, ki so prišle po vodo. Vprašala sta jih po vidcu. V odgovor so jima povedale, da je v pripravi verska služba in da je prerok že prišel in da bo daritev "na višavi", potem pa bo daritveni praznik. Pod Samuelovim upravništvom je prišlo do velike spremembe. Ko je prvič slišal Božji glas, so bile svetiščne službe zaničevane. "Ljudje so zaničevali Gospodova darila." (1 Sam 2,17) Zdaj pa so po vsej deželi častili Boga, ljudje so kazali zanimanje za versko službo. Ker ni bilo bogoslužja v shodnem šotoru, so začasno darovali drugje. V ta namen so bila izbrana mesta duhovnikov in levitov, kamor so se ljudje zatekali po navodila. Najvišje točke v mestu so bile navadno izbrane za kraj darovanja, zato so jih imenovali višave.
Ob mestnih vratih je Savel srečal samega preroka. Bog je Samuelu razodel, da se bo v tistem času pred njim pojavil izvoljeni izraelski kralj. Ko sta si zrla iz oči v oči, je Gospod rekel Samuelu: "Glej, to je mož, ki sem ti o njem povedal! Ta bo gospodoval mojemu ljudstvu." (1 Sam 9,17)
Na Savlovo prošnjo: "Povej mi, prosim, kje je tu vidčeva hiša?" je Samuel odvrnil: "Jaz sem videc." (1 Sam 9,18.19) Zagotovil mu je, da so izgubljene živali našli, ter ga prosil, naj ostane in se udeleži slavja. Hkrati mu je dal nekaj namigov o velikem položaju, ki je pred njim: "A na koga meri vsa Izraelova želja? Ne li nate in na vso hišo tvojega očeta?" (1 Sam 9,20) Poslušalčevo srce se je prestrašilo prerokovih besed. Savel je moral razumeti njihov pomen, saj je zahteva po kralju postala mikavno zanimanje vsega ljudstva. Vendar je s skromno ponižnostjo odgovoril: "Nisem li jaz Benjaminec, iz najmanjšega rodu v Izraelu? In moja rodovina je najmanjša vseh rodovin Benjaminovega rodu. Zakaj mi tako govoriš?" (1 Sam 9,21)
Samuel je odvedel tujca do prostora, kjer so se zbrali glavni mestni možje. Med njimi/609/ je bil po prerokovem navodilu častni prostor dan Savlu. V času slavja so predenj postavili najboljši delež. Po koncu bogoslužja je Samuel popeljal gosta v svoj dom. Na strehi se je z njim pogovorjal in mu razodel velika načela, na katerih je bila osnovana Izraelova vlada. Tako ga je poskušal vsaj nekoliko pripraviti za njegov visok položaj.
Ko je Savel odšel, je prerok zgodaj naslednje jutro šel z njim. Ko sta šla skozi mesto, je ukazal služabniku, naj gre pred njima. Potem je Savlu velel stati mirno, da bi prejel sporočilo od Boga. "Tedaj vzame Samuel oljenico in mu izlije olje na glavo ter ga poljubi in reče: Ali te ni Gospod pomazilil, da bodi vojvoda njegovi dediščini?" (1 Sam 10,1) Za dokaz, da je to storjeno po božanski oblasti, je napovedal dogodke, ki se mu bodo pripetili na poti domov, in ga prepričeval, da ga bo Božji Duh usposobil za položaj, ki ga čaka. Prerok je dejal: "Gospodov Duh pride z močjo nadte, in prerokoval boš z njimi, in spremenjen boš v drugega moža. In ko se ti dogode ta znamenja, stori, kar ti pod roko pride, kajti Bog je s teboj." (1 Sam 10,6.7)
Ko se je Savel odpravil po svoji poti, se je vse odvijalo, kakor je napovedal prerok. Blizu Benjaminove meje so ga obvestili, da so našli izgubljene živali. V dolini Tabor je srečal tri može, ki so šli častit Boga v Betel. Eden od njih je nesel tri kozliče, drugi tri hlebce kruha in tretji meh vina za daritveno slavje. Savla so pozdravili po navadi in mu dali dva od treh hlebcev kruha. Ko je prispel v Gibeo, svoje rojstno mesto, se je skupina prerokov vračala z višave. Peli so hvalo Bogu ter igrali na citre in piščali, na bobnice in brenklje. Ko se jim je Savel približal, je prišel tudi nadenj Gospodov Duh, in pridružil se jim je v petju hvale ter z njimi prerokoval. Govoril je tako tekoče in modro in tako resno sodeloval pri bogoslužju, da so tisti, ki so ga poznali, začudeni klicali: "Kaj se je prigodilo Kisovemu sinu? Ali je Savel tudi med preroki?" (1 Sam 10,11)
Savel se je pridružil prerokom v češčenju, in tedaj je v njem po Svetem Duhu prišlo do velike spremembe. Luč božanske čistosti in svetosti je posijala v temo mesenega srca. Videl se je, kakor ga vidi Bog. Videl je/610/ lepoto svetosti. Zdaj je bil poklican bojevati se zoper greh in Satana. Prisiljen je bil občutiti, da mora v tem boju moč v celoti dobiti od Boga. Načrt zveličanja, ki se mu je prej zdel meglen in negotov, je bil zdaj razodet njegovemu razumevanju. Gospod ga je obdaril s pogumom in modrostjo, ki ju je potreboval za svoj visok položaj. Razkril mu je Izvir moči in milosti ter razsvetlil njegovo razumevanje božanskih zahtev in svoje dolžnosti.
Savlovo pomaziljenje za kralja ni bilo oznanjeno narodu. Božja izbira bo javno razodeta z žrebom. V ta namen je Samuel sklical ljudstvo v Micpi. Najprej so molili za božansko vodstvo, potem pa je sledil svečan obred žrebanja. Zbrana množica je tiho čakala na izid. Rod, družina in hiša so bili uspešno določeni, potem pa je bil pokazan Savel, Kisov sin, kot izvoljeni posameznik. Toda Savla ni bilo v zboru. Zaskrbljen zaradi občutka velike odgovornosti, ki ga bo doletela, se je skrivaj umaknil. Pripeljali so ga nazaj v zbor. Ta ga je ponosno in zadovoljivo opazoval, ker je bil kraljevske postave in plemenite drže, bil je "za glavo višji kakor kdor koli iz ljudstva". (1 Sam 10,23) Celo Samuel je vzkliknil, ko ga je predstavil ljudstvu: "Vidite ga, ki si ga je izvolil Gospod? Saj mu ni enakega med vsem ljudstvom!" (1 Sam 10,24) V odgovor je bilo iz obsežne množice slišati dolg glasen vzklik veselja: "Živel kralj!" (1 Sam 10,24)
Samuel je zatem ljudstvu razložil "pravice kraljestva" in navedel načela, na katerih je bila utemeljena monarhična vladavina in po katerih bo vodena. Kralj ne bo smel biti absolutni vladar, temveč bo moral svojo moč podrediti volji Najvišjega. Ta nagovor je bil zabeležen v knjigo, v kateri so bile predočene prednosti knezov ter pravice in prednosti ljudstva. Čeprav je ljudstvo preziralo Samuelovo svarilo, si je zvesti prerok še vedno, kolikor se je dalo, prizadeval zaščititi njihove pravice, medtem ko je bil prisiljen popustiti njihovim željam.
Medtem ko je bilo ljudstvo na splošno pripravljeno priznati Savla za svojega kralja, je velik del nasprotoval. Niso mogli zdržati, da je bil vladar izvoljen izmed Benjamina, najmanjšega Izraelovega rodu - in da sta bila zanemarjena največja in najmočnejša rodova, Juda in Efraim. Niso hoteli izkazati vdanosti Savlu ali mu prinesti/611/ običajnih darov. Tisti, ki so najglasneje zahtevali kralja, zdaj niso hoteli hvaležno sprejeti moža, ki ga je določil Bog. Člani vsake stranke so imeli svojega ljubljenca, ki so ga želeli videti na prestolu. Nekateri med voditelji pa so to čast želeli celo zase. V mnogih srcih sta zagoreli zavist in ljubosumje. Trud ošabnosti in častihlepja je obrodil razočaranje in nezadovoljstvo.
V takem stanju zadev se Savlu ni zdelo primerno, da bi prevzel kraljevsko dostojanstvo. Prepustil je Samuelu, naj upravlja vlado kakor prej, sam pa se je vrnil v Gibeo. Tja ga je častno pospremila družba, ki je v njegovem izvoljenju videla božansko izbiro. Ti so se odločili, da ga bodo podprli. Nikakor si ni s silo prizadeval ohraniti pravice do prestola. V svojem domu na Benjaminovem višavju je tiho opravljal dolžnosti poljedelca, vzpostavitev svoje oblasti pa je popolnoma prepustil Bogu.
Kmalu po Savlovi določitvi so Amonci pod vodstvom svojega kralja Nahasa napadli ozemlje rodov vzhodno od Jordana in grozili mestu Jabesu pri Gileadu. Prebivalci so poskusili zagotoviti mir tako, da so ponudili Amoncem, da jim bodo plačevali davek. V to kruti kralj ni privolil, razen če bo vsem iztaknil desno oko ter jih tako naredil za trajne priče svoje moči.
Ljudstvo obleganega mesta je prosilo za sedemdnevni odlog. V to je amonski kralj privolil, misleč, da bo tako zvišal čast svoji pričakovani zmagi. Iz Jabesa so takoj odposlali sle, da bi zaprosili za pomoč rodove zahodno od Jordana. Novice so odnesli v Gibeo in povzročili splošen preplah. Savel se je ponoči vrnil z voli s polja in slišal glasno tarnanje, ki je pričalo o veliki nesreči. Vprašal je: "Kaj je ljudstvu, da joče?" (1 Sam 11,5) Ko so mu ponovili sramotno zgodbo, so v njem oživele speče moči. "Nadenj pride Božji Duh z močjo. ... In vzame par volov in ju razseka in pošlje kosce po slih v vse Izraelove kraje in sporoči: Kdor koli ne pojde za Savlom in za Samuelom, z njegovo govedjo naredimo enako!" (1 Sam 11,6.7.)
Pod Savlovim vodstvom se je v Bezeški ravnini zbralo tristo trideset tisoč mož. V oblegano mesto so nemudoma poslali sle/612/ z zagotovilom, da lahko pričakujejo pomoč naslednji dan, to je prav tedaj, ko naj bi se podredili Amoncem. Zaradi hitrega nočnega korakanja je Savel s svojo vojsko prečkal Jordan in prispel v Jabes "ob jutranji straži". (1 Sam 11,11) Kakor Gideon je razdelil svoje sile v tri skupine in napadel amonski tabor zgodaj zjutraj, ko niso slutili nevarnosti in so bili tako najmanj varni. V nastali paniki so bili kruto pobiti. "In kar jih je preostalo, so bili razkropljeni, da nista dva ostala vkup." (1 Sam 11,11)
Savlova urnost in pogumnost, pa tudi poveljevanje, ki ga je razodel v uspešnem ravnanju s tako veliko silo, so bile lastnosti, ki jih je izraelsko ljudstvo želelo imeti v vladarju, da bi bili sposobni obračunati z drugimi narodi. Zdaj so ga pozdravili kot svojega kralja ter čast zmage pripisali človeškim orodjem. Pozabili pa so, da bi bili brez posebnega Božjega blagoslova vsi njihovi napori zaman. V svojem navdušenju so nekateri predlagali, da bi usmrtili tiste, ki sprva niso hoteli priznati Savlove oblasti. Kralj se je vmešal, rekoč: "Ta dan ne sme nihče umreti, zakaj danes je dal Gospod rešitev v Izraelu." (1 Sam 11,13) Tukaj je Savel dokazal spremembo, do katere je prišlo v njegovem značaju. Namesto da bi si lastil čast, je slavo pripisal Bogu. Namesto da bi pokazal željo po maščevanju, je razodel duha usmiljenja in odpuščanja. To je nezmotljivi dokaz, da v srcu prebiva Božja milost.
Samuel je zdaj predlagal, da bi v Gilgalu sklicali ljudsko zborovanje in javno izročili kraljestvo Savlu. Tako je tudi bilo. "In tam so darovali žrtve, mirovne daritve pred Gospodom. In Savel in vsi Izraelovi možje so se ondi silno veselili." (1 Sam 11,15)
Gilgal je bil kraj, kjer so se Izraelci prvič utaborili v obljubljeni deželi. Tukaj je Jozue po božanskem navodilu postavil kup iz dvanajstih kamnov v spomin na čudežno prečkanje Jordana. Tukaj so obnovili obrezo. Tukaj so obhajali prvo pasho po grehu v Kadesu in potovanju po puščavi. Tukaj je prenehala padati mana. Tukaj se je Poveljnik Gospodovih vojsk razodel kot glavni vodja Izraelovih vojsk. Od tukaj so odšli v napad Jeriha in osvojitev Aja. Tukaj je Ahan dočakal kazen/613/ za svoj greh in tukaj je bila sklenjena pogodba z Gibeonci, ki je kaznovala Izraelov spodrsljaj, ker se ni posvetoval z Bogom. Na tej ravnini, ki je bila povezana s toliko ganljivimi spomini, sta stala Savel in Samuel. Ko so pozdravni vzkliki kralju potihnili, se je ostareli prerok poslovil kot narodov vladar.
Rekel je: "Glej, poslušal sem vaš glas v vsem, kar ste mi govorili, in postavil sem vam kralja. Sedaj pa, glejte, vaš kralj vam hodi na čelu; a jaz sem se postaral in osivel, ... in jaz sem pred vami živel od svoje mladosti do današnjega dne. Glejte, tu sem! Izpričajte zoper mene pred Gospodom in pred njegovim maziljencem: komu sem vzel vola? Ali komu sem vzel osla? Ali sem komu krivico delal ali silo? Iz čigave roke sem vzel darilo in si dal zagrniti oči zaradi njega? Vse vam hočem povrniti." (1 Sam 12,1-3)
Ljudstvo je enoglasno odvrnilo: "Nisi nam storil krivice, niti sile, tudi nisi iz nikogar roke kaj vzel." (1 Sam 12,4)
Samuel ni hotel samo opravičiti svojega ravnanja. Že prej je predočil načela, ki naj vladajo kralju in ljudstvu, zdaj pa je želel svoje besede podkrepiti z lastnim zgledom. Od otroštva je bil povezan z Božjim delom in skozi svoje dolgo življenje je imel vedno pred sabo en cilj - Božjo slavo in največjo blaginjo za Izraela.
Preden lahko upajo na Izraelovo blaginjo, se morajo spokoriti pred Bogom. Zaradi greha so izgubili vero v Boga in svoje razločevanje njegove moči in modrosti, da vlada ljudstvu - izgubili so zaupanje v njegovo zmožnost, da zagovarja svoje delo. Preden bodo našli resnični mir, morajo videti in priznati prav greh, katerega so bili krivi. Za cilj svoje zahteve po kralju so razglasili, "da nas sodi naš kralj in hodi pred nami in vodi naše boje". (1 Sam 8,20) Samuel je obnovil Izraelovo zgodovino od dne, ko jih je Bog izpeljal iz Egipta. Jahve, Kralj kraljev, je šel pred njimi in bojeval njihove boje. Pogosto so jih njihovi grehi izročili v sovražnikove roke, toda nič prej se niso odvrnili s svojih hudobnih poti, kakor šele ko jim je Božja milost obudila rešitelja. Gospod je poslal Gideona in Baraka "in Jefta in Samuela in vas je otel/614/ iz roke vaših sovražnikov kroginkrog, in prebivali ste brez skrbi". (1 Sam 12,11) Ko pa jim je grozila nevarnost, so izjavili: "Nikar, ampak kralj naj gospoduje nad nami," čeprav je bil po prerokovih besedah Gospod njihov kralj. (1 Sam 12,12)
Samuel je nadaljeval: "Sedaj pa postojte tu in glejte to veliko reč, ki jo stori Gospod pred vašimi očmi. Ni li zdaj pšenična žetev? Jaz pa hočem klicati Gospoda, naj spusti grmenje in dež, da spoznate in vidite, kolikšno je zlo, ki ste ga storili pred Gospodovimi očmi, proseč si kralja. Nato kliče Samuel h Gospodu, in Gospod pošlje grmenje in dež tisti dan." (1 Sam 12,16-18) V času pšenične žetve, v maju in juniju, na Vzhodu ni deževalo. Nebo je bilo brez oblačka in zrak je bil čist in blag. Tako strašna nevihta v tem obdobju je napolnila vsa srca s strahom. Ponižno je sedaj ljudstvo priznalo svoj greh - greh, za katerega so bili krivi: "Prosi Gospoda, svojega Boga, za nas svoje hlapce, da ne umremo; zakaj vsem svojim grehom smo pridali še to zlo, da smo si prosili kralja." (1 Sam 12,19)
Samuel ni pustil ljudstva v malodušnosti, saj bi to preprečilo ves trud za boljše življenje. Satan bi jih napeljal, da bi na Boga gledali kot na strogega in zamerljivega. Tako bi bili izpostavljeni mnogovrstnim skušnjavam. Bog je usmiljen in odpuščajoč, vedno želi izkazati naklonjenost svojemu ljudstvu, ko so poslušni njegovemu glasu. Bog je po svojem služabniku poslal sporočilo: "Ne bojte se! Res ste vse to zlo storili, ali vendar ne odstopite, da ne bi šli za Gospodom, ampak služite Gospodu iz vsega srca. Ne odstopite, da bi šli za ničevimi maliki, kajti ne morejo vam koristiti, ne vas rešiti, zakaj ničevosti so. Zakaj Gospod ne zapusti svojega ljudstva." (1 Sam 12,20-22)
Samuel ni omenil ničesar o omalovaževanju njega, izgovoril ni nobenega očitka za nehvaležnost, s katero je Izrael poplačal njegovo vse življenje trajajočo vdanost. Jamčil pa jim je za svoje neprestano zanimanje zanje: "Tudi jaz - Bog ne daj, da bi se tako pregrešil Gospodu, da neham moliti za vas, temveč učiti vas hočem dobro in pravo pot. Bojte se le Gospoda in v resnici mu služite iz vsega svojega srca, kajti vidite, kakšne velike reči je storil za vas. Ako pa boste vendarle hudo delali, poginete vi in vaš kralj." (1 Sam 12,23-25)/615/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!