 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
58. Preroške šole (angleško)
Sam Gospod je ukazal Izraelu izobraževanje. Njegova skrb ni bila omejena na vero; kar koli je vplivalo na njihov duševni ali telesni blagor, je bilo tudi predmet božanske previdnosti in zajeto v območje božanskega zakona.
Bog je Hebrejcem ukazal, naj svoje otroke učijo o njegovih zahtevah in jih seznanijo z vsemi njegovimi ravnanji z njihovimi očeti. To je bila ena od posebnih dolžnosti vsakega roditelja - takšna namreč, ki je niso smeli zaupati komu drugemu. Namesto tujih ust naj bi otroke poučevala ljubeča srca očetov in mater. Misli o Bogu naj bi bile povezane z vsemi dogodki v vsakdanjem življenju. V izraelskih domovih naj bi pogosto govorili o mogočnih Božjih delih rešenja njegovega ljudstva in o obljubah o prihajajočem Odrešeniku. Uporaba podob in prispodob je povzročila, da so bili dani nauki trdneje zasidrani v spominu. V mlad um so bile vtisnjene velike resnice o Božji previdnosti in o prihodnjem življenju. Bil je naučen tako, da je videl Boga tako v naravnih prizorih kakor tudi v besedah razodetja. Nebeške zvezde, drevesa in poljske rože, visoke gore, vzvalovani potočki, vse je govorilo o Stvarniku. Svečana daritvena služba in bogoslužje v svetišču ter preroški izreki so bili Božje razodetje.
Takšna je bila vzgoja Mojzesa, ki je živel v skromni koči v Gosenu; Samuelova, ki ga je poučevala zvesta Ana; Davidova v gričevnatem bivališču ob Betlehemu; Danijelova, preden ga je ujetništvo ločilo od doma njegovih očetov. Takšna je bila mladost Kristusa iz Nazareta. Takšna je bila vzgoja, ki se je je otrok Timotej naučil o resnicah Svetih spisov iz ust svoje babice Loide in matere Evnike. (2 Tim 1,5; 3,15)/592/
Za poučevanje mladih pa je bilo še bolj poskrbljeno z ustanovitvijo preroških šol. Če je mladenič želel globlje raziskati resnice Božje besede in iskati modrost od zgoraj, da bi lahko postal učitelj v Izraelu, so mu bile odprte te šole. Preroške šole je ustanovil Samuel, da bi služile kot pregrada pred razširjeno pokvarjenostjo, skrbele za moralno in duhovno blaginjo mladih ter pospeševale prihodnji uspeh naroda. Oskrbele naj bi ga namreč z ljudmi, ki bodo usposobljeni delovati kot voditelji in svetovalci v Božjem strahu. Za dovršitev tega cilja je Samuel zbral skupine mladeničev, ki so bili pobožni, razumni in učljivi. Ti so bili imenovani preroški sinovi. Ko so imeli občestvo z Bogom ter proučevali njegovo besedo in njegova dela, je bila njihovim naravnim sposobnostim dodana modrost od zgoraj. Učitelji so bili ljudje, ki niso bili samo dobro izurjeni v božanski resnici, temveč so sami uživali občestvo z Bogom in prejemali posebne sposobnosti od njegovega Duha. Uživali so spoštovanje in zaupanje ljudstva tako zaradi učenosti kakor tudi zaradi pobožnosti.
V Samuelovih časih sta bili dve takšni šoli - ena v Rami, kjer je bil prerok doma, druga pa v Kirjat-jearimu, kjer je bila takrat postavljena skrinja zaveze. Druge šole so bile ustanovljene pozneje.
Učenci v teh šolah so se vzdrževali z lastnim delom: orali so zemljo ali pa opravljali kakšno drugo delo. V Izraelu to ni bilo čudno ali ponižujoče; nasprotno imeli so za hudodelstvo, če je kdo dovolil otrokom rasti, ne da bi se naučili koristnega dela. Po Božjem ukazu se je vsak otrok moral izučiti kakšne obrti, čeprav se je učil za sveto službo. Mnogi verski učitelji so se vzdrževali z ročnim delom. Celo v apostolskem času nista bila Pavel in Akvila nič manj spoštovana, ker sta se preživljala s svojo obrtjo kot izdelovalca šotorov.
Glavni učni predmeti v teh šolah so bili Božji zakon, navodila, ki so bila dana Mojzesu, sveta zgodovina, sveta glasba in pesništvo. Način poučevanja se je zelo razlikoval od tega v današnjih teoloških šolah, v katerih mnogi študentje diplomirajo in imajo tedaj manj pravega spoznanja o Bogu in verski resnici, kakor pa so ga imeli, ko so stopili v šolo. V šolah starih časov je bil veliki cilj vsega znanja učiti se, da bi spoznali/593/ Božjo voljo in človekovo dolžnost do njega. V zapisih svete zgodovine so zapisane Jahvejeve stopinje. Velike resnice so bile razodete s simboli, vera pa se je oprijela osrednjega predmeta celotnega sistema - Božjega Jagnjeta, ki bo odvzelo greh sveta.
Gojili so duha pobožnosti. Študentov niso učili samo o dolžnosti molitve, temveč tudi o tem, kako naj molijo, kako naj se približajo Stvarniku, kako naj uporabljajo vero vanj ter kako naj razumejo in ubogajo nauke njegovega Duha. Posvečeni umi so iz Božje zakladnice prinašali nove in stare stvari, Božji Duh pa se je razodel v preroštvu in sveti pesmi.
Namen glasbe je bil služiti svetemu cilju, povzdigovati misli k čistemu, plemenitemu in povišujočemu ter zbuditi v duši vdanost in hvaležnost Bogu. Kakšno nasprotje med starodavno navado in uporabo, kateri danes prepogosto posvečamo glasbo! Koliko jih uporablja ta dar, da bi se hvalili, namesto da bi ga uporabili za poveličevanje Boga! Ljubezen do glasbe nepremišljene vodi, da se združijo z ljubitelji posvetnega na zbirališčih zadovoljstva, kamor je Bog svojim otrokom prepovedal iti. Tako to, kar pravilno uporabljeno pomeni velik blagoslov, postane eno najuspešnejših sredstev, po katerem Satan odvrne um od dolžnosti in od razmišljanja o večnih stvareh.
Glasba v nebeških dvorih predstavlja del Božjega češčenja in tudi mi bi si morali prizadevati v naših hvalnicah, kolikor se da, približati ubranosti nebeških zborov. Pravilna vzgoja glasu je pomembna odlika v vzgoji in je ne smemo zanemariti. Petje je kot del verske službe prav tako dejanje bogoslužja kakor molitev. Srce mora čutiti duha pesmi, da bi ji lahko dalo pravi izraz.
Kako velika je razlika med šolami, v katerih so poučevali Božji preroki, in med našimi sodobnimi šolskimi ustanovami! Kako malo šol je najti, v katerih ne vladajo posvetna življenjska pravila in navade! Čutiti je obžalovanja vredno pomanjkanje pravilnega nadzorovanja in razsodne discipline. Obstoječa nepoučenost o Božji besedi med dozdevnimi kristjani je vznemirljiva. Prazno govorjenje in gola čustvenost se izdajata za poučevanje v morali in veri. V um mladih se ne vtisnejo Božja pravičnost in usmiljenje, lepota svetosti in zanesljiva nagrada za pravilno ravnanje,/594/ ostuden značaj greha in zanesljivost njegovih strašnih posledic. Zlobni tovariši poučujejo mlade o hudodelstvu, potratnosti in razuzdanosti.
Ali nimamo nikakršnih naukov iz starodavnih hebrejskih šol, ki bi jih vzgojitelji našega časa lahko koristno poučevali? On, ki je ustvaril človeka, je poskrbel za njegov razvoj telesa in uma in duše. Zato je pravi uspeh v vzgoji odvisen od zvestobe, s katero ljudje izpolnjujejo Stvarnikov načrt.
Pravi cilj vzgoje je v človeku obnoviti Božjo podobo. V začetku je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Obdaril ga je s plemenitimi lastnostmi. Njegov um je bil uravnovešen in vse moči njegovega bitja so bile usklajene. Padec in njegove posledice pa so te darove popačili. Greh je omadeževal in skoraj uničil Božjo podobo v človeku. Načrt zveličanja je bil narejen, da bi to obnovil, zato je bilo človeku zagotovljeno preizkusno življenje. Veliki življenjski cilj - cilj, ki ima prednost pred vsemi drugimi - je vrniti človeka v popolnost, v kateri je bil sprva ustvarjen. Naloga staršev in učiteljev je, da v vzgoji mladih sodelujejo z božanskim načrtom. Če delajo tako, so "Božji sodelavci". (1 Kor 3,9)
Vse različne sposobnosti, ki jih ima človek - umske, duševne in telesne - so mu dane od Boga, da bi jih uporabil za dosego najvišje možne stopnje popolnosti. To pa ne sme biti sebična in nedostopna izobrazba, saj je Božji značaj, katerega podobnost moramo prejeti, dobrota in ljubezen. Vsako sposobnost in lastnost, ki nam ju je dal Stvarnik, moramo uporabiti v njegovo slavo in za povzdigovanje svojih bližnjih. V takšnem delu bomo našli najčistejšo, najplemenitejšo in najsrečnejšo nalogo.
Če bi bila tem načelom posvečena pozornost, ki jo zahteva njihova pomembnost, bi v nekaterih sedanjih metodah vzgoje prišlo do korenitih sprememb. Namesto sklicevanja na ponos in sebično častihlepnost ter podžiganja tekmovalnega duha bi si učitelji prizadevali prebuditi ljubezen do dobrote, resnice in lepote - prebuditi željo po popolnosti. Učenci bi v sebi poskušali razviti Božje darove, ne da bi prekašali druge, temveč da bi izpolnili Stvarnikov namen in mu postali podobni. Namesto da bi bili usmerjeni samo na pozemska merila ali da bi jih spodbujala/595/ želja po samopoviševanju, ki ovira rast in podcenjuje, bi bil um usmerjen k Stvarniku, da bi ga spoznali in postali kakor On.
"Gospodov strah je začetek modrosti, in spoznanje Najsvetejšega je razumnost." (Preg 9,10) Izoblikovanje značaja je veliko življenjsko delo, spoznanje Boga pa je temelj vsake prave vzgoje. Vsaditi to spoznanje in oblikovati značaj skladno z njim bi moral biti cilj vsakega učiteljevega dela. Božji zakon je odsev njegovega značaja. Zato je psalmist rekel: "Kajti vse tvoje zapovedi so pravične. Po tvojih poveljih pridobivam razumnost." (Ps 119,172.104) Bog se nam je razodel v svoji besedi in v delih, ki jih je ustvaril. Spoznanje o Bogu moramo pridobiti po navdihnjeni knjigi in knjigi narave.
Zakon uma je postopno prilagajanje predmetom, o katerih je naučen razmišljati. Če je zaposlen samo z vsakdanjimi stvarmi, bo oslabel in zakrnel. Če ga nikoli ne zaposlimo s težkimi problemi, bo čez nekaj časa skoraj izgubil moč, da se razvija. Sveto pismo ima vzgojno moč, ki nima tekmeca. V Božji besedi lahko najde um teme za najgloblje razmišljanje in uresničenje najbolj vzvišenih prizadevanj. Sveto pismo je najbolj poučna zgodovina, ki jo ima človek. Sveže prihaja od izvira večne resnice in božanska roka je ohranila njegovo čistost skozi vse veke. Razsvetljuje oddaljeno preteklost, kamor si človeško raziskovanje zaman prizadeva prodreti. V Božji besedi vidimo moč, ki je položila temelj zemlje in razprostrla nebesa. Samo tukaj lahko najdemo zgodovino našega rodu neomadeževano s človeškimi predsodki ali človeško ošabnostjo. Tukaj so zabeleženi boji, porazi in zmage najpomembnejših ljudi, kar jih svet sploh pozna. Tukaj so pojasnjeni veliki problemi dolžnosti in usode. Dvignjena je zavesa, ki ločuje vidno od nevidnega sveta. Zato lahko vidimo boj nasprotujočih si sil dobrega in zla, odkar se je pojavil greh, do končne zmage pravičnosti in resnice. Vse to je samo razodetje Božjega značaja. V spoštljivem razmišljanju o resnicah, ki so predstavljene v njegovi besedi, je proučevalčev um v občestvu z neskončnim umom. Tako proučevanje ne bo samo prečistilo in oplemenitilo/596/ značaja, temveč bo tudi razvilo in okrepilo duhovne moči.
Svetopisemski nauk ima življenjski pomen za človekovo blaginjo v vseh razmerjih tega življenja. Pojasnjuje načela, ki so vogelnik narodove blaginje - načela, s katerimi je povezana blaginja družbe in so straža družine - načela, brez katerih ne more biti nihče uporaben, srečen in čaščen v tem življenju, niti ne more upati, da si bo zagotovil prihodnje nesmrtno življenje. V življenju ni položaja, niti stopnje človeške izkušnje, za katero svetopisemski nauk ne bi bil najvažnejša priprava. Če Božjo besedo proučujemo in ubogamo, bo dala svetu ljudi z močnejšim in dejavnejšim umom od najnatančnejše uporabe vseh učnih tem, ki jih zajema človeška filozofija. Dala bo ljudi močnega in trdnega značaja, ostrega dojemanja in zdrave presoje - ljudi, ki bodo Bogu v čast in svetu v blagoslov.
Tudi v proučevanju znanosti si pridobimo spoznanje o Stvarniku. Vsaka prava znanost je le tolmačenje Božjega rokopisa v stvarnem svetu. Znanost prinaša iz svojega raziskovanja samo sveže dokaze o Božji modrosti in moči. Če ju pravilno razumemo, nas tako knjiga narave kakor pisana beseda seznanita z Bogom, in sicer tako, da nas poučita o modrih in koristnih zakonih, po katerih deluje.
Študente bi morali voditi tako, da bi videli Boga v vseh ustvarjenih delih. Učitelji bi morali posnemati zgled vzvišenega Učitelja, ki je iz znanih prizorov iz narave potegnil ponazoritve. Te so poenostavile njegove nauke in jih globlje vtisnile v um poslušalcev. Vse je služilo kot sredstvo poučevanja - pojoče ptice v listnatih vejah, rože v dolini, visoka drevesa, rodovitna polja, klijoče žito, puščava in zahajajoče sonce, ki je pozlatilo nebo s svojimi žarki. Vidna Stvarnikova dela je povezal z besedami življenja, ki jih je govoril, da bi se vedno, ko bodo njegovi poslušalci videli te stvari, spomnili naukov o resnici, ki jih je povezal z njimi.
Odtis Božanstva, ki je razodeto na straneh razodetja, je videti tudi v visokih gorah, rodovitnih dolinah ter v velikem in globokem oceanu. Stvari iz narave govorijo človeku o Stvarnikovi/599/ ljubezni. Povezal nas je s seboj z neštetimi znamenji na nebu in zemlji. Ta svet ni samo žalost in bolečina. "Bog je ljubezen," piše na vsakem odpirajočem se popku, na cvetnih lističih in na vsaki travni bilki. Čeprav je prekletstvo greha povzročilo, da zemlja poganja trnje in osat, so na tem osatu rože in trnje je skrito med cvetjem. Vse stvari v naravi pričajo o nežni, očetovski skrbi našega Boga in o njegovi želji, da bi osrečil svoje otroke. Njegove prepovedi in ukrepi niso namenjeni le temu, da bi razkazovali njegovo oblast. Ampak v vsem, kar dela, ima pred očmi blaginjo svojih otrok. Od njih ne zahteva, da bi se odrekli čemur koli, kar bi jim lahko bilo v največjo korist, če bi si to obdržali.
Mnenje, ki prevladuje v nekaterih družbenih slojih - da vera ne more prispevati k zdravju ali sreči v tem življenju - je eno najbolj škodljivih zmot. Sveto pismo pravi: "Gospodov strah ti je za življenje: v obilosti boš prebival in zlo te ne obišče. Kdo je oni mož, ki se veseli življenja, želi mnogo dni, da uživa dobro? Varuj svoj jezik hudega in svoje ustne, da ne govore zvijače. Umikaj se hudemu in delaj dobro, išči miru in hodi za njim." (Preg 19,23; Ps 34,12-14) Besede modrosti so "življenje njim, ki jih dosežejo, in zdravje vsemu njihovemu telesu". (Preg 4,22)
Prava vera človeka uskladi z Božjimi zakoni telesno, duševno in nravno. Uči nas samonadzorovanja, vedrine in zmernosti. Vera plemeniti um, izboljša okus in posveti presojo. Človeka naredi sodeležnika nebeške čistosti. Vera v Božjo ljubezen in previdnost, ki vlada nad vsemi stvarmi, lajša bremena tesnobe in skrbi. Srce napolnjuje z veseljem in zadovoljstvom v najvišji ali najnižji usodi. Vera neposredno vpliva na izboljšanje zdravja, podaljšuje življenje in povečuje naše uživanje vseh njenih blagoslovov. Človeku odpira neusahljivi izvir sreče. Ko bi vsi, ki niso izbrali Kristusa, lahko spoznali, da jim ima podariti nekaj neskončno boljšega od tega, kar iščejo zase! Človek si zelo škoduje in je nepravičen do sebe, ko misli in deluje v nasprotju z Božjo voljo. Na poti, ki jo je prepovedal On, ki najbolje ve in načrtuje za blaginjo svojih stvarstev, ni najti pravega veselja. Pot prestopkov vodi v bedo in uničenje, toda poti modrosti "so poti miline in vse njene steze mir". (Preg 3,17)/600/
Telesno in versko vzgojo, ki so ju izvajali v hebrejskih šolah, lahko koristno proučimo. Vrednost takšne vzgoje ni cenjena. Med umom in telesom obstaja tesna povezava, in da bi dosegli visoko merilo moralnega in umskega znanja, moramo upoštevati zakone, ki upravljajo naše telo. Da bi imeli močan in dobro uravnovešen značaj, moramo razvijati in vaditi duševne in telesne moči. Katero proučevanje je lahko mladim pomembnejše od učenja o čudovitem organizmu, ki nam ga je zaupal Bog, ter o zakonih, s katerimi ga lahko ohranimo zdravega?
Danes naj bi bil vsak mlad človek kakor v Izraelovih časih poučen o dolžnostih praktičnega življenja. Vsak bi se moral izučiti v kakšni panogi ročnega dela, s katerim bi se lahko preživljal, če bi bilo treba. To je pomembno ne samo kot zaščita pred življenjskimi spremembami, temveč zaradi vpliva na telesni, duševni in moralni razvoj. Četudi smo prepričani, da se komu ne bo nikoli treba zateči k rokodelstvu, da bi se preživljal, se mora vseeno naučiti delati. Brez telesnih vaj nihče ne more imeti zdrave telesne zgradbe in dobrega zdravja. Disciplina dobro uravnanega dela ni nič manj pomembna za zagotovitev močnega in dejavnega uma in plemenitega značaja.
Vsak študent naj bi del vsakega dneva posvetil dejavnemu delu. To bi izoblikovalo delovne navade in spodbudilo duha samozaupanja, mladi sami pa bi bili obvarovani mnogega zla in sramotnih dejanj, ki so tako pogosto sad brezdelja. Vse to je v skladnosti s prvotnim ciljem vzgoje, saj s spodbujanjem dejavnosti, marljivosti in čistosti pridemo v sozvočje s Stvarnikom.
Mladi naj razumejo cilj, zakaj so bili ustvarjeni; da bi živeli v čast Bogu in v blagoslov bližnjim. Vidijo naj nežno ljubezen, ki jo je Oče v nebesih razodel do njih; in visoki cilj, za katerega jih mora pripraviti vzgoja tega življenja; dostojanstvo in čast, h katerima so poklicani, da bi celo postali Božji otroci. Tedaj se bodo tisoči z gnusom in zaničevanjem obrnili od nizkih in sebičnih ciljev ter ničevih zadovoljstev, ki so jih do sedaj prevzemali. Naučili se bodo sovražiti greh in se mu izogibati. Tega pa ne bodo počeli samo zaradi upanja na nagrado ali zavoljo strahu pred kaznijo, temveč ker bodo občutili njegovo prirojeno/601/ nizkotnost. Postala bo namreč poniževalna za njihove od Boga dane moči in madež na njihovi Bogu podobni odraslosti.
Bog ne ukazuje mladim, da bi bili manj prizadevni. Značajskih prvin, ki človeka naredijo uspešnega in spoštovanega med ljudmi - nezadržne želje po večjem dobrem, trdne volje, marljivega truda in neutrudne stanovitnosti - ne smemo potlačiti. Z Božjo milostjo jih moramo usmeriti k ciljem, ki so veliko višji od sebičnih in posvetnih koristi, kakor so nebesa višja od zemlje. V tem življenju začeta vzgoja se bo nadaljevala v prihodnjem. Dan za dnem se bodo čudovita Božja dela, dokazi njegove modrosti in moči v ustvaritvi in vzdrževanju vesolja, neskončna skrivnost ljubezni in modrosti v načrtu odrešitve, odpirali umu v novi lepoti. "Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je Bog pripravil tem, kateri ga ljubijo." (1 Kor 2,9) Celo v tem življenju lahko bežno ujamemo njegovo navzočnost in okusimo veselje v občestvu z Nebesi, toda polnost nebeškega veselja in blagoslova bomo dosegli šele tam. Samo večnost bo lahko razkrila veličastno usodo, do katere lahko pride človek, ki je obnovljen v Božjo podobo./602/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!