 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
57. Filistejska zaplenitev skrinje (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 3 do 7
Elijevi hiši je bilo dano še eno opozorilo. Bog ni mogel govoriti z velikim duhovnikom in njegovima sinovoma, ker so njihovi grehi kakor gost oblak zakrili navzočnost njegovega Svetega Duha. Sredi zla pa je ostal otrok Samuel zvest Nebesom in obsodba Elijevi hiši je bila Samuelovo pooblastilo za preroka Najvišjega.
"In Gospodova beseda je bila redka v tistih dneh, prikazen se ni ponavljala. In zgodi se v tistem času, ko je Eli ležal na svojem mestu - njegove oči so bile že slabotne, da ni videl - in Božja svetilnica ni bila še ugasnjena, in Samuel je ležal ob Gospodovem svetišču, kjer je bila Božja skrinja, da pokliče Gospod Samuela." (1 Sam 3,1-4) Otrok je menil, da ga kliče Eli, zato je pohitel k duhovnikovi postelji, in rekel: "Tu sem, ker si me klical." Odgovor se je glasil: "Nisem klical; vrni se in spi!" (1 Sam 3,5) Samuel je bil trikrat poklican in trikrat se je odzval enako. Potem je Eli spoznal, da je skrivnosten klic Božji glas. Gospod je šel mimo svojega izbranega služabnika, sivolasega moža, da bi govoril z otrokom. To je bila sama po sebi grenka, vendar zaslužena graja Eliju in njegovi hiši.
V Elijevem srcu se nista prebudili zavist ali ljubosumnost. Samuelu je ukazal, naj odgovori, če bo ponovno poklican: "Govori, Gospod, ker posluša tvoj hlapec." (1 Sam 3,9) Glas se je slišal še enkrat, otrok pa je odgovoril: "Govori, ker posluša tvoj hlapec." (1 Sam 3,10) Tako prestrašen je bil ob misli, da bi veliki Bog utegnil govoriti z njim, da se ni mogel spomniti natančnih besed, ki mu jih je predlagal Eli.
"In Gospod reče Samuelu: Glej, jaz storim stvar v Izraelu, da bo zvenelo v obeh ušesih vsakemu, kdor bo slišal o njej. Tisti dan uresničim proti Eliju vse, kar sem govoril o njegovi hiši; začnem to/581/ in dovršim. Kajti povedal sem mu, da bom sodil njegovo hišo vekomaj zavoljo krivice, ki je vedel zanjo, da si spravljata njegova sinova prekletstvo nadse, pa jima ni zabranil. In zato sem prisegel Elijevi hiši: Krivica Elijeve hiše se ne bo poravnala z žgalnimi in jedilnimi žrtvami na vekomaj!" (1 Sam 3,11-14)
Preden je Samuel prejel od Boga to sporočilo, "še ni poznal Gospoda, in Gospodova beseda mu še ni bila razodeta". (1 Sam 3,7) To pomeni, da še ni bil seznanjen s takimi neposrednimi razodetji Božje navzočnosti, kakršna so bila zagotovljena prerokom. Gospodov namen je bil razodeti se na nepričakovan način, da bi Eli o tem slišal po mladeničevem presenečenju in zvedavosti.
Samuel je bil prestrašen in osupel ob misli, da mu je bilo zaupano tako strašno sporočilo. Zjutraj je šel po svoji navadi po opravkih s težkim bremenom na svojem mladem srcu. Gospod mu ni ukazal razkriti strašnega sporočila, zato je bil deček tiho in se je, kolikor se je dalo, izogibal Elija. Bal se je, da bi ga vprašanje prisililo objaviti božanske sodbe zoper njega, kogar je ljubil in spoštoval. Eli je bil prepričan, da je sporočilo napovedovalo kakšno veliko nesrečo njemu in njegovi hiši. Poklical je Samuela in mu ukazal, naj mu natančno sporoči, kaj mu je razodel Gospod. Mladenič je ubogal, starec pa se je priklonil grozni kazni v ponižni pokornosti. Dejal je: "Gospod je; naj stori, kar se mu vidi prav!" (1 Sam 3,18)
Eli še ni pokazal pravih sadov resničnega spokorjenja. Priznal je svojo krivdo, ni pa se odrekel grehu. Leto za letom je Gospod prelagal strašne sodbe. V teh letih bi bilo lahko veliko narejenega, da bi odkupil pretekle napake, toda ostareli duhovnik ni učinkovito ukrepal, da bi popravil zla, ki so oskrunila Gospodovo svetišče in tisoče v Izraelu vodila v pogubo. Božje prizanašanje je pri Ofniju in Pinehasu povzročilo zakrknjenje srca in postala sta še drznejša v prestopanju. Eli je opozorilo in grajo, namenjeno svoji hiši, oznanil vsemu narodu. S tem je upal, da bo nekako nasprotoval hudobnemu vplivu preteklega zanemarjanja. Ljudstvo pa opozoril ni upoštevalo, kakor jih niso niti duhovniki. Tudi ljudstva okoliških narodov, ki so vedela za javno storjene krivice v Izraelu, so postala še drznejša v svojem hudodelstvu in malikovanju. Niso se čutili krive za svoje grehe, kakor bi se,/582/ če bi Izraelci ohranili svojo poštenost. Bližal pa se je dan povračila. Božja oblast je bila zavrnjena, njegovo češčenje zanemarjeno in prezirano, potrebno je bilo, da poseže vmes, da bi se ohranila čast njegovega imena.
"In Izrael je šel v boj zoper Filistejce; in so se utaborili pri Eben-ezerju, Filistejci pa so se utaborili v Afeku." (1 Sam 4,1) Te odprave so se Izraelci lotili brez posvetovanja z Bogom, brez soglasja velikega duhovnika ali preroka. "In Filistejci so se bojno uvrstili zoper Izraela; in ko se je vnela bitka, je bil Izrael poražen pred Filistejci, in pobili so jih iz bojnih vrst na polju okoli štiri tisoč mož." (1 Sam 4,2) Ko se je pretresena in malodušna vojska vrnila v svoj tabor, so rekli Izraelovi starešine: "Zakaj nas je Gospod danes udaril pred Filistejci?" (1 Sam 4,3) Ljudstvo je bilo zrelo za Božje sodbe, pa vendar še niso videli, da so njihovi grehi povzročili to strašno nesrečo. Rekli so: "Vzemimo k sebi iz Sila Gospodovo skrinjo zaveze, da pride med nas in nas reši roke naših sovražnikov". (1 Sam 4,3) Gospod ni ukazal ali dovolil, da bi skrinjo prinesli na bojišče. Izraelci pa so bili kljub temu prepričani, da bo zmaga njihova, in so glasno vpili, ko sta Elijeva sinova v tabor prinesla skrinjo.
Filistejci so na skrinjo gledali kot na Izraelovega Boga. Vsa mogočna dela, ki jih je Jahve izvršil za svoje ljudstvo, so bila pripisana njeni moči. Ko so ob njenem približevanju slišali vzklike veselja, so rekli: "Kaj pomeni glas takega močnega ukanja v taboru Hebrejcev? In zvedeli so, da je prišla Gospodova skrinja v tabor. In Filistejci se zboje, kajti pravijo: Bog je prišel v tabor. In reko: Gorje nam! Zakaj tega ni bilo včeraj in predvčerajšnjim. Gorje nam! Kdo nas otme iz roke teh veličastnih bogov? To so bogovi, ki so udarili Egipt v puščavi z mnogoterimi šibami! Trdni bodite in moški se držite, o Filistejci, da vam ne bo služiti Hebrejcem, kakor so oni služili vam, moški se držite in bojujte!" (1 Sam 4,6-9)
Filistejci so silovito napadli in porazili Izraela z velikim pobojem. Trideset tisoč mož je ležalo mrtvih na polju in Božja skrinja je bila odvzeta, Elijeva sinova pa sta padla, ko sta se borila, da bi jo rešila. Tako je bilo ponovno/583/ na listu zgodovine zaznamovano pričevanje vsem prihodnjim rodovom - da krivda ljudi, ki trdijo, da so Božje ljudstvo, ne bo ostala nekaznovana. Kolikor večje je spoznanje Božje volje, toliko večji je greh njih, ki je ne upoštevajo.
Izraela je zadela najstrašnejša možna nesreča. Zajeli so Božjo skrinjo, da je bila sedaj v sovražnikovi lasti. Prav zares je slava odstopila od Izraela, ko je bil iz njihove srede odstranjen simbol Jahvejeve nenehne navzočnosti in moči. S to sveto skrinjo so bila povezana najčudovitejša razodetja Božje resnice in moči. Kadar koli se je pojavila, so se v preteklosti dogajale čudežne zmage. Zasenčevale so jo peruti zlatega kerubima in neizrekljiva slava šekine, vidnega simbola najvišjega Boga, je počivala nadnjo v najsvetejšem. Zdaj pa ni prinesla zmage. Ob tej priložnosti se ni izkazala za obrambo, zato so žalovali po vsem Izraelu.
Niso spoznali, da imajo vero samo po imenu in da so izgubili vso njeno moč, da bi premagali z Bogom. Božji zakon, ki je bil v skrinji, je bil prav tako simbol njegove navzočnosti. Toda oni so zaničevali zapovedi, prezirali njihove zahteve in žalili Gospodovega Duha med sabo. Ko je ljudstvo ubogalo svete predpise, je bil Gospod z njimi in delal zanje s svojo neskončno močjo; ko pa so se ozrli na skrinjo in je niso povezali z Bogom, niti spoštovali njegove razodete volje s poslušnostjo njegovemu zakonu, jim ni koristila nič bolj kakor navaden zaboj. Na skrinjo so gledali kakor malikovalski narodi gledajo na svoje bogove, kakor da bi vsebovala prvine moči in zveličanja. Prestopili so zakon, ki ga je vsebovala, kajti njihovo češčenje skrinje je vodilo v zunanjo pobožnost, hinavstvo in malikovalstvo. Njihov greh jih je ločil od Boga, ki jim ni mogel dati zmage, dokler se ne bodo spokorili in zapustili svoje krivičnosti.
Ni bilo dovolj, da sta bila svetišče in skrinja sredi Izraela. Ni bilo dovolj, da so duhovniki darovali daritve in da so se ljudje imenovali Božji otroci. Gospod ne upošteva prošnje njih, ki gojijo v srcu krivičnost. Pisano je: "Kdor odvrača svoje uho, da ne sliši postave, tudi njegova molitev je gnusoba." (Preg 28,9)/584/
Ko je odšla vojska v boj, je ostal Eli v Silu, saj je bil star in slep. S slabimi slutnjami je pričakoval izid boja, "kajti srce mu je bilo v strahu zavoljo Božje skrinje". (1 Sam 4,13) Dan za dnem je sedel ob poti zunaj svetiščnih vrat in nestrpno čakal prihod poslanca z bojišča.
"In tekel je neki Benjaminec iz bojnih vrst. ... In raztrgal si je oblačilo in glavo posipal s prstjo." (1 Sam 4,12) Hitel je po vzpetini v mesto. Brezobzirno je šel mimo starca poleg poti in hitel v mesto ter ponovil željnim množicam novice o porazu in izgubi.
Stražarja poleg svetišča je dosegel zvok tarnanja in objokovanja. Pripeljali so mu sla. In mož reče Eliju: "Izrael je zbežal pred Filistejci, vrhutega je bil velik poboj med ljudstvom, tudi tvoja dva sinova, Ofni in Pinehas, sta mrtva." (1 Sam 4,17) Eli bi to lahko zdržal, četudi je bilo še tako strašno, ker je to pričakoval. Ko pa je sel dodal, "in Božja skrinja je vzeta", (1 Sam 4,17) je njegov obraz spreletela neizrekljiva tesnoba. Misel na to, da je njegov greh tako onečastil Boga in povzročil, da je umaknil svojo navzočnost od Izraela, je bila več, kakor pa je lahko zdržal. Moč mu je pošla, padel je, si zlomil vrat in umrl.
Pinehasova žena je bila ženska, ki se je kljub moževi brezbožnosti bala Gospoda. Smrt njenega tasta in moža, zlasti pa strašna novica, da je bila Božja skrinja odvzeta, je povzročila njeno smrt. Čutila je, da je odšlo zadnje Izraelovo upanje; otroka, ki se je rodil v tem času nesreče, je poimenovala Ikabod - "Ni več slave." Z zadnjimi močmi je ponovila besede: "Slava je šla stran od Izraela, ker je vzeta Božja skrinja." (1 Sam 4,22)
Gospod pa ni povsem zavrgel svojega ljudstva, niti ni dolgo prenašal zmagoslavja poganov. Filistejce je uporabil kot sredstvo, da bi kaznoval Izraela, skrinjo pa je uporabil, da bi kaznoval Filistejce. V preteklosti jo je spremljala božanska Navzočnost, da bi bila moč in slava njegovega poslušnega ljudstva. Ta nevidna navzočnost jo je naprej spremljala, da bi prestopnikom njegovega svetega zakona vnesla grozo in uničenje. Gospod pogosto uporabi svoje najbolj ogorčene sovražnike, da bi kaznoval nezvestobo ljudstva, ki trdi, da je njegovo. Hudobni bodo morda nekaj časa proslavljali zmagoslavje, ko vidijo Izraela, da trpi kazen, toda prišel bo/585/ čas, ko bodo tudi sami deležni kazni svetega Boga, ki sovraži greh. Kadar koli gojimo krivičnost, bodo sledile hitre in nezmotljive božanske sodbe.
Filistejci so odnesli skrinjo v znak zmage v Asdod, enega od svojih petih glavnih mest, ter jo položili v hišo svojega boga Dagona. Menili so, da bodo odslej imeli v lasti moč, ki je doslej spremljala skrinjo. Ta pa jih bo, ko bo združena z Dagonovo, naredila za nepremagljive. Ko so naslednji dan stopili v svetišče, so ugledali prizor, ki jih je navdal z grozo. Dagon je padel na svoje obličje na zemljo pred Jahvejevo skrinjo. Duhovniki so spoštljivo dvignili malika in ga vrnili na njegov prostor. Naslednje jutro so ga našli čudno pohabljenega, ponovno ležečega na zemlji pred skrinjo. Gornji del tega malika je bil podoben človeku, spodnji pa ribi. Zdaj je bil vsak del, ki je odseval človeško podobnost, odlomljen, ostalo je samo ribje telo. Duhovniki in ljudstvo so se zgrozili. Na ta skrivnostni dogodek so gledali kot na zlo znamenje, ki je napovedovalo uničenje njih samih in njihovih malikov pred Bogom Hebrejcev. Zdaj so odnesli skrinjo iz svetišča in jo postavili v posebno stavbo.
Asdodske prebivalce je udarila strašna in nevarna bolezen. Ko so se spomnili šib, ki jih je Izraelov Bog zadal Egiptu, so svoje stiske pripisali navzočnosti skrinje med njimi. Odločili so se, da jo odneso v Gat. Kmalu po premiku skrinje je sledila šiba, zato so jo možje tistega mesta prenesli v Ekron. Tukaj so jo ljudje sprejeli s strahom in vpili: "Prinesli so skrinjo Izraelovega Boga k nam, da pogubi nas in naše ljudstvo." (1 Sam 5,10) Za zaščito so se obrnili k svojim bogovom, kakor so naredili tudi ljudje iz Gata in Asdoda. Ampak uničevalčevo delo se je nadaljevalo, dokler ni v stiski "vpitje iz mesta šlo gor proti nebu". (1 Sam 5,12) Ker so se bali zadržati skrinjo med človeškimi domovi, so jo odnesli na odprto polje. Tam je sledila šiba miši, ki so preplavile deželo in uničile zemeljske pridelke tako v skladiščih kakor na polju. Zdaj je ljudstvu grozilo popolno uničenje, ali bolezen ali lakota.
Skrinja je ostala v Filisteji sedem mesecev in v tem času si je Izraelci niso prizadevali vrniti. Ampak zdaj so si Filistejci tako goreče želeli, da bi se rešili/586/ njene navzočnosti, kakor so si jo prej želeli dobiti. Namesto da bi jim bila vir moči, je bila veliko breme in težko prekletstvo. Še vedno pa niso vedeli, kaj storiti, saj so jim povsod sledile Božje sodbe, kamor koli so jo odnesli. Ljudstvo je sklicalo ljudske poglavarje, duhovnike in vrače ter željno povprašalo: "Kaj naj storimo z Gospodovo skrinjo? Poučite nas, s čim naj jo pošljemo v njen kraj?" (1 Sam 6,2) Prejeli so nasvet, naj jo vrnejo z dragoceno daritvijo za pregrešek. Duhovniki so rekli: "Tedaj ozdravite in spoznate, zakaj se njegova roka ni umaknila od vas." (1 Sam 6,3)
Pogani v starodavnosti so za odvrnitev ali odstranitev šibe imeli običaj, da so iz zlata, srebra ali kakšne druge snovi naredili podobo tega, kar je povzročilo uničenje, ali pa stvar ali del telesa, ki je bil posebej prizadet. To so potem postavili na steber ali kakšen viden prostor in mislili, da je to učinkovita zaščita pred zlom, ki ga to predstavlja. Med nekaterimi poganskimi ljudstvi tak običaj obstaja še danes. Ko gre obolela oseba prosit za ozdravitev v svetišče svojega malika, nese s seboj podobo prizadetega dela in ga daruje kot daritev svojemu bogu.
V skladnosti s tem prevladujočim vraževerjem so filistejski mogočniki ukazali ljudstvu, naj naredi podobe šib, ki so jih prizadele: "Pet zlatih tvorov in pet zlatih miši, po številu filistejskih knezov; zakaj ista nadloga je bila nad vami vsemi in nad vašimi knezi." (1 Sam 6,4)
Ti modri možje so priznali skrivnostno moč, ki je spremljala skrinjo - moč, za katero niso imeli modrosti, ki bi ji bila kos. Kljub temu pa niso svetovali ljudstvu, naj se odvrne od malikovanja in začne služiti Gospodu. Še vedno so sovražili Izraelovega Boga, čeprav so bili prisiljeni s prevladujočimi sodbami podrediti se njegovi oblasti. Tako grešnike Božje sodbe lahko prepričajo, da je zaman, če se z njim pričkajo. Lahko so prisiljeni podrediti se njegovi moči, medtem ko se v srcu upirajo njegovemu nadzoru. Taka podreditev ne more rešiti grešnika. Srce se mora pokoriti Bogu - podjarmiti ga mora božanska milost - preden je lahko sprejeto človekovo spokorjenje.
Kako velika je Božja potrpežljivost do hudobnih! Malikovalski Filistejci in v greh pogrezajoči se Izrael so enako uživali darove njegove previdnosti. Desettisoče neopaženih blagoslovov/587/ je tiho padlo na pot nehvaležnih, upornih ljudi. Vsak blagoslov jim je govoril o Dajalcu, oni pa so bili brezbrižni do njegove ljubezni. Božja prizanesljivost do človeških otrok je bila zelo velika, toda ker so trmasto vztrajali v svoji zakrknjenosti, je od njih umaknil svojo zaščitno roko. Niso hoteli prisluhniti Božjemu glasu v njegovih ustvarjenih delih, opozorilih, nasvetih in grajah njegove besede, zato je bil prisiljen, da jim je spregovoril po sodbah.
Med Filistejci je bilo nekaj takih, ki se niso strinjali z vrnitvijo skrinje v njeno deželo. Tako priznanje moči Izraelovega Boga bi bilo za filistejsko ošabnost ponižujoče. Toda duhovniki in vedeži so svarili ljudstvo, naj ne posnema trmoglavosti faraona in Egipčanov in na sebe nakoplje še večje stiske. Tedaj so predlagali načrt, s katerim so se vsi strinjali in ga takoj udejanjili. Skrinjo so skupaj z zlato daritvijo za prekršek dali na nov voz, s tem so preprečili vsako nevarnost omadeževanja. V ta voz so vpregli dve kravi, ki še nikoli nista nosili jarma. Njuni teleti so pustili doma, kravi pa sta lahko šli, kamor jima je všeč. Če bo torej skrinja vrnjena Izraelcem po poti v Betsemes, ki je bilo najbližje levitsko mesto, bodo Filistejci to sprejeli kot dokaz, da jim je veliko zlo storil izraelski Bog. Dejali so: "Ako pa ne, bomo vedeli, da nas ni njegova roka udarila, temveč po naključju se nam je zgodilo." (1 Sam 6,9)
Ko sta bili kravi prosti, sta se obrnili od svojih telet in se mukajoč obrnili naravnost na cesto v Betsemes. Potrpežljivi živali sta nadaljevali svojo pot, ne da bi ju vodila človeška roka. Skrinjo je spremljala božanska navzočnost in jo varno pomikala proti določenemu kraju.
Bil je čas žetve in Betsemeščani so želi v dolini. "In ko povzdignejo oči, ugledajo skrinjo in se razvesele, da jo vidijo. Voz pa pride na njivo Betsemeščana Jozueta in se tam ustavi. In tam je bil velik kamen; in razsekajo les od voza in darujejo kravi v žgalno daritev Gospodu." (1 Sam 6,13.14) Filistejski knezi, ki so sledili skrinji do mej Betsemesa in so bili priče njenemu sprejemu, so se zdaj vrnili v/588/ Ekron. Šiba se je ustavila in bili so prepričani, da so bile njihove nesreče sodbe izraelskega Boga.
Betsemeščani so hitro razširili novico, da imajo skrinjo. Ljudstvo iz okoliških krajev se je zgrnilo, da bi pozdravilo njeno vrnitev. Skrinjo so položili na kamen, ki je najprej služil za oltar, in pred njo so darovali Gospodu dodatne daritve. Če bi se častilci spokorili za svoje grehe, bi jih spremljali Božji blagoslovi. Toda oni niso zvesto ubogali njegovega zakona. Ko so se veselili ob vrnitvi skrinje kot znanilca dobrega, niso resnično čutili njene svetosti. Namesto da bi pripravili primeren prostor za njeno vrnitev, so dovolili, da je ostala na žitnem polju. Še naprej so strmeli v sveto skrinjo in govorili o čudovitem načinu njene vrnitve ter začeli ugibati, kje leži njena posebna moč. Nazadnje jih je premagala radovednost, da so odstranili pregrinjala in si jo drznili odpreti.
Ves Izrael je bil naučen s strahom in spoštljivo ravnati s skrinjo. Ko je bilo zahtevano, da jo odnesejo iz kraja v kraj, je niti leviti niso smeli pogledati. Samo enkrat letno je bilo velikemu duhovniku dovoljeno pogledati Božjo skrinjo. Celo poganski Filistejci si niso drznili odstraniti njenih pregrinjal. Nevidni nebeški angeli so jo vedno spremljali na vseh njenih potovanjih. Nespoštljivo ravnanje Betsemeščanov je bilo hitro kaznovano. Mnoge je doletela nenadna smrt.
Preživele pa ta kazen ni vodila k spokorjenju za njihov greh, marveč samo do tega, da so na skrinjo gledali z vraževernim strahom. Ker so se Betsemeščani želeli rešiti njene navzočnosti, niso pa si je upali premakniti, so poslali sporočilo prebivalcem Kirjat-jearima, naj jo odnesejo. Ljudje tega kraja so z velikim veseljem pozdravili sveti zaboj. Vedeli so, da poslušni in zvesti uživajo jamstvo božanske naklonjenosti. S svečanim veseljem so jo prinesli v svoje mesto in jo položili v hišo levita Abinadaba. Ta mož je določil svojega sina Eleazarja, naj skrbi zanjo. Tam je ostala mnogo let.
V letih, odkar se je Gospod prvič razodel Aninemu sinu, je Samuelov klic v preroško službo priznal ves narod. Ko je Samuel zvesto povedal božansko svarilo Elijevi hiši, ne glede na to, kako boleča in/589/ preizkusna je bila njegova dolžnost, je dokazal svojo zvestobo kot Jahvejev poslanec. "In Gospod je bil z njim in ni pustil, da pade na zemljo ne ena njegovih besed. In ves Izrael od Dana do Bersebe je spoznal, da je Samuel potrjen, da bo Gospodov prerok." (1 Sam 3,19.20)
Izraelci so kot narod še vedno ostali v stanju nevere in malikovanja. Za kazen so ostali podjarmljeni Filistejcem. V tem času je Samuel obiskal mesta in vasi po vsej deželi in si prizadeval obrniti srca ljudstva k Bogu njihovih očetov. Njegov trud ni ostal brez dobrih sadov. Ko so Izraelci dvajset let trpeli zatiranje svojih sovražnikov, so "žalovali za Gospodom". (1 Sam 7,2) Samuel jim je svetoval: "Ako se hočete iz vsega srca spreobrniti h Gospodu, odpravite izmed sebe tuje bogove in Astarte in obrnite svoje srce h Gospodu in služite njemu samemu." (1 Sam 7,3) Tukaj vidimo, da so v Samuelovih dneh poučevali praktično pobožnost in srčno vero, kakor jo je učil Kristus, ko je bil na zemlji. Brez Kristusove milosti so bile za starodavnega Izraela zunanje podobe vere brez vrednosti. Isto velja za sodobnega Izraela.
Danes potrebujemo tako prenovitev prave srčne vere, kakršno je izkusil starodavni Izrael. Spokorjenje je prvi korak, ki ga morajo storiti vsi, ki se želijo vrniti k Bogu. Nihče ne more tega opraviti za drugega. Posamezniki moramo ponižati svoje srce pred Bogom in odstraniti svoje malike. Ko smo naredili vse, kar lahko, nam bo Gospod razodel svoje zveličanje.
S sodelovanjem s poglavarji rodov se je v Micpi zbrala velika množica. Imeli so svečan post. Z globokim ponižanjem je ljudstvo priznalo svoje grehe. V dokaz svoje odločnosti, da bodo poslušali slišana navodila, so Samuela izbrali za sodnika.
Filistejci so si razlagali to zborovanje kot posvet za vojno, zato so se odpravili z veliko vojsko razpodit Izraelce, preden bi ti lahko uresničili svoje načrte. Novice o njihovem približevanju so povzročile veliko grozo v Izraelu. Ljudstvo je rotilo Samuela: "Ne nehaj za nas vpiti h Gospodu, našemu Bogu, da nas reši roke Filistejcev!" (1 Sam 7,8)
Ko je Samuel daroval jagnje v žgalno daritev, so se Filistejci približali, pripravljeni za boj. Potem je/590/ Mogočni, ki se je spustil na Sinaj sredi ognja in dima in grmenja ter razdelil Rdeče morje in naredil Izraelovim otrokom pot skozi Jordan, ponovno razodel svojo moč. Nad napredujočo četo se je razvila strašna nevihta. Zemlja je bila prekrita z mrtvimi telesi mogočnih vojščakov.
Izraelci so stali v tihem spoštovanju ter trepetali v upanju in strahu. Ko so videli poraz svojih sovražnikov, so vedeli, da je Bog sprejel njihovo spokorjenje. Čeprav so bili nepripravljeni na bitko, so pograbili orožje pobitih Filistejcev in preganjali bežečo četo do Betkarja. Ta vidna zmaga je bila dobljena prav na polju, kjer so dvajset let prej Filistejci premagali Izraelce, pobili duhovnike in vzeli Božjo skrinjo. Tako za narode kakor za posameznike pot poslušnosti Bogu pomeni pot varnosti in sreče, medtem ko pot prestopkov vodi samo v nesrečo in poraz. Filistejci so bili sedaj tako popolnoma poraženi, da so izročili trdnjave, ki so jih odvzeli Izraelu, in odstopili od sovražnih dejanj za veliko let. Druga ljudstva so sledila temu zgledu in Izrael je užival mir do konca Samuelove službe.
Samuel je med Micpo in Šenom postavil v spomin velik kamen, da nikoli ne bi pozabili tega dogodka. Imenoval ga je Eben-ezer, "kamen pomoči". Ljudstvu pa je rekel: "Doslej nam je pomagal Gospod." (1 Sam 7,12)/591/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!