 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
56. Eli in njegova sinova (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 2,12-36
Eli je bil Izraelov sodnik in duhovnik. Med Božjim ljudstvom je imel najvišji in najodgovornejši položaj. Ker je bil božansko izvoljen mož za opravilo svetih duhovniških dolžnosti in postavljen čez deželo kot najvišja sodna oblast, je bil človek, na katerega so gledali kot na zgled. Imel je velik vpliv na Izraelove rodove. Toda čeprav je bil določen, da vlada ljudstvu, ni vladal v svojem domu. Eli je bil popustljiv oče. Ker je ljubil mir in lagodnost, ni uporabljal svoje oblasti, da bi popravil zlobne navade in poželenja svojih otrok. Raje se je podredil njuni volji in jima pustil iti po njuni poti, kakor da bi se z njima pričkal ali pa ju kaznoval. Namesto da bi imel vzgojo svojih sinov za najpomembnejšo izmed svojih odgovornosti, je ravnal, kakor da ni pomembna. Izraelov duhovnik in sodnik ni bil puščen v temi glede dolžnosti brzdanja in vladanja otrokom, ki jih je Bog dal v njegovo oskrbo. Toda Eli se je izmaknil svoji dolžnosti, ker je zahtevala nasprotovanje volji njegovih sinov in bi ju bilo treba kaznovati in jima odrekati. Ne da bi premislil strašne posledice, ki bodo sledile njegovemu ravnanju, je popustil otrokoma v vsem, kar sta želela, in zanemaril njuno usposabljanje za Božjo službo in življenjske dolžnosti.
Bog je o Abrahamu rekel: "Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedal svojim otrokom in svoji rodbini za seboj, naj se drže Gospodove poti in strežejo pravičnosti in pravu." (1 Moj 18,19) Eli pa je svojima otrokoma dovolil, da sta imela nad njim oblast. Oče jima je postal podložen. Prekletstvo prestopka je bilo očitno v pokvarjenosti in hudobiji, ki sta označevali ravnanje njegovih sinov. Nikakor nista pravilno cenila Božjega značaja ali svetosti njegovega zakona. Njegova služba jima je bila običajna stvar. Od otroštva sta bila vajena svetišča in njegove službe. Toda namesto da bi postala spoštljivejša,/575/ sta izgubila vsakršen občutek o njegovi svetosti in pomenu. Oče se ni trudil popraviti njunih potreb po spoštljivosti do njegove oblasti, niti ni ustavil njunega nespoštovanja svečanih svetiščnih služb. Ko sta zrasla v moža, sta bila polna smrtnih sadov dvomljivosti in upora.
Čeprav sploh nista bila usposobljena za dolžnost, sta bila kot duhovnika poslana v svetišče služit pred Bogom. Gospod je dal najnatančnejša navodila glede daritev. Ta brezbožna moža pa sta svoj prezir do oblasti pokazala celo pri Božji službi in se nista zmenila za postavo o daritvah, ki naj bi bile darovane na najbolj svečan način. Namen daritev, ki so kazale naprej na Kristusovo smrt, je bil v srcih ljudi ohraniti vero v prihajajočega Odrešenika. Zato je bilo zelo pomembno strogo se držati Gospodovih navodil glede njih. Mirovne daritve so bile še posebej izraz hvaležnosti Bogu. V teh daritvah je bilo treba na oltarju sežgati samo tolstino. Določen delež se je shranil za duhovnike, največji delež pa so vrnili darovalcu, da ga je pojedel skupaj s prijatelji na daritvenem prazniku. Tako naj bi bila vsa srca v hvaležnosti in veri usmerjena k veliki Daritvi, ki bo odvzela greh sveta.
Namesto da bi Elijeva sinova spoznala resnost te simbolične službe, sta mislila samo na to, kako bi jo naredila za sredstvo razbrzdanosti. Ker nista bila zadovoljna z deležem mirovne daritve, ki jima je bil določen, sta zahtevala dodaten delež. Veliko število daritev, ki so bile darovane ob letnih praznikih, je dalo duhovnikoma priložnost, da obogatita na račun ljudstva. Ne da sta samo zahtevala več, kakor pa je bila njuna pravica, temveč nista hotela čakati niti tako dolgo, da bi bila tolstina sežgana kot daritev Bogu. Vztrajala sta pri zahtevi deleža, ki jima je bil všeč, če pa jima ga je kdo odrekel, sta grozila, da ga bosta vzela na silo.
Nespoštljivost teh dveh duhovnikov je službo kmalu oropala njenega svečanega pomena, in ljudje "so zaničevali Gospodova darila". (1 Sam 2,17) Niso več cenili velike prispodobne daritve, katere naj bi se veselili. "In greh mladeničev je bil silno velik pred Gospodom." (1 Sam 2,17)
Ta nezvesta duhovnika sta prestopala Božji zakon in osramotila svojo sveto službo z nizkotnim in grešnim obnašanjem./576/ Kljub temu sta še naprej skrunila Božje svetišče s svojo navzočnostjo. Mnogo ljudi zaradi ogorčenosti ob pokvarjenosti Ofnija in Pinehasa ni hotelo prihajati na prostor, ki je bil določen za bogoslužja. Tako je bila služba, ki jo je določil Bog, prezirana in zanemarjena zaradi povezovanja z grehi hudobnih mož, tisti, katerih srca pa so bila nagnjena k hudemu, so se ojunačili. Brezbožnost, izprijenost in celo malikovalstvo so se strašno razširili.
Eli je zelo grešil, ko je sinovoma dovolil služiti v sveti službi. Ko je opravičeval njuno ravnanje s takšnim ali drugačnim izgovorom, je oslepel za njune grehe. Končno pa sta dosegla stanje, ko si ni več mogel zatiskati oči pred hudodelstvi svojih sinov. Ljudstvo se je pritoževalo nad njunim nasiljem, veliki duhovnik pa je bil užaloščen in nesrečen. Ni si več drznil molčati. Toda njegova sinova sta bila vzgojena tako, da nista mislila na nikogar drugega razen nase, in tudi zdaj jima ni bilo mar za nikogar drugega. Videla sta očetovo žalost, kar pa ni ganilo njunih zakrknjenih src. Slišala sta njegove mile prošnje, kar pa ni naredilo nobenega vtisa nanju, niti nista spremenila svojega hudobnega ravnanja, čeprav sta bila opozorjena na posledice svojega greha. Če bi Eli pošteno ravnal s svojima sinovoma, bi bila izključena iz duhovniške službe in kaznovana s smrtjo. Ker se je bal, da bi jim tako nakopal javno sramoto in obsodbo, ju je zadržal v najsvetejših položajih oskrbništva. Še naprej jima je dovolil mešati njuno pokvarjenost s sveto Božjo službo in zadevi resnice prizadeti rano, ki bo ostala vidna še dolga leta. Ker pa je Izraelov sodnik zanemaril svoje delo, je Bog vzel stvar v svoje roke.
"Pride pa Božji mož k Eliju in mu reče: Tako pravi Gospod: Nisem li se razodel družini tvojega očeta, ko so še bili v Egiptu pri faraonovi hiši? In njega sem si izvolil izmed vseh Izraelovih rodov, da bo moj duhovnik, da daruje na mojem oltarju, da prižiga kadilo in nosi naramnik pred mojim obličjem; in hiši tvojega očeta sem dal vse daritve, ki jih po ognju darujejo Izraelovi sinovi. Zakaj teptate moje daritve in jedilna darila meni, ki sem jih zapovedal v svojem prebivališču? In svoja sinova bolj spoštuješ kakor mene, da se redite z najboljšim od jedilnih daril Izraela, mojega ljudstva! Zato pravi Gospod, Izraelov Bog: Rekel sem bil res, da naj bi tvoja hiša in hiša tvojega očeta hodili pred mano vekomaj; ali sedaj pravi Gospod: Ne bodi tako; zakaj tiste, ki/577/ me časte, počastim tudi jaz, in ki mene zaničujejo, malo jih bom cenil tudi jaz. ... In obudim si zvestega duhovnika, ki bo delal, kakor je po mojem srcu in po mojih mislih, in njemu sezidam stanovitno hišo; in hodil bo pred mojim maziljencem vse dni." (1 Sam 2,27-35)
Bog je obtožil Elija, da spoštuje svoja sinova bolj kakor Gospoda. Eli je raje dovolil, da je daritev, ki jo je Bog določil za blagoslov Izraelu, postala nagnusna stvar, namesto da bi osramotil svoja sinova zaradi njunega nespoštljivega in gnusnega ravnanja. Kateri v slepi ljubezni do svojih otrok sledijo lastnim nagnjenjem in jim popuščajo v zadovoljevanju njihovih sebičnih želja ter ne uporabljajo Božje oblasti, da bi karali greh in popravili zlo, razodevajo, da častijo svoje hudobne otroke bolj kakor Boga. Bolj si želijo zaščititi svoj sloves, kakor pa da bi poveličevali Boga; bolj željni so ugoditi svojim otrokom, kakor pa da bi ugodili Gospodu in ohranili njegovo službo pred vsakim zlom.
Bog je imel Elija, ki je bil Izraelov duhovnik in sodnik, kot odgovornega za moralno in versko stanje njegovega ljudstva ter v posebnem smislu tudi za značaj njegovih sinov. Najprej bi si moral prizadevati obrzdati zlo z blagimi ukrepi. Če to ne bi zaleglo, bi moral zlo zatreti z najstrožjimi sredstvi. Ker ni karal greha in izvršil pravičnosti nad grešnikom, je izzval Gospodovo nezadovoljstvo. Nanj se ni dalo zanesti, da bi ohranil Izraela neomadeževanega. Kdor ima premalo poguma, da bi karal krivico, ali pa se zaradi brezbrižnosti ali pomanjkanja zanimanja resno ne potrudi očistiti družino ali Božjo cerkev, je odgovoren za zlo, ki je lahko posledica njegovega zanemarjanja dolžnosti. Za hudobnosti, ki bi jih lahko preprečili v drugih, če bi izvajali starševsko ali pastirsko oblast, smo prav tako odgovorni, kakor če bi dejanja storili sami.
Eli ni upravljal svojega doma po Božjih pravilih za vodenje družin. Delal je po lastni presoji. Nespameten oče je spregledal napake in grehe svojih sinov v njunem otroštvu ter si laskal, da bosta čez čas prerasla nagnjenost k slabemu. Mnogo jih sedaj dela podobno napako. Menijo, da poznajo boljšo pot za vzgojo svojih otrok od te, ki jo je dal Bog v svoji besedi. V otrocih pospešujejo nagnjenost k napačnemu z izgovorom: "Premajhni so, da bi bili kaznovani. Naj odrastejo, da se bo dalo z njimi pogovoriti." Tako se napačne navade okrepijo, dokler ne postanejo/578/ njihova druga narava. Otroci odrastejo brez omejevanja, torej z značajskimi lastnostmi, ki so jim dosmrtno prekletstvo in podvržene, da se preslikajo v druge.
Ni ga večjega prekletstva nad družino kakor pa dovoliti mladini, da gre po svoji poti. Ko starši upoštevajo vsako otrokovo željo in mu popuščajo v stvareh, za katere vedo, da niso dobre zanj, otrok izgubi vsako spoštovanje do staršev, ne upošteva niti Božje niti človeške oblasti ter postane ujetnik Satanove volje. Vpliv slabo urejene družine je ogromen in poguben za vso družbo. Kopiči se v plimi zla, ki prizadene družine, skupnosti in države.
Zaradi Elijevega položaja je bil njegov vpliv še bolj daljnosežen, kakor pa bi bil, če bi bil navaden človek. Njegovo družinsko življenje so posnemali po vsem Izraelu. Pogubne sadove njegovega nemarnega in lagodnega ravnanja je bilo videti v tisoč domovih, ki so se ravnali po njegovem zgledu. Če otrokom popuščamo v hudobnem ravnanju, medtem ko so starši verni, se Božja resnica sramoti. Najboljši dokaz krščanstva v družini je tip značaja, ki se razvije zaradi njegovega vpliva. Dejanja govorijo glasneje kakor najpopolnejše izpovedovanje pobožnosti. Če so izpovedovalci vere namesto resnega, vztrajnega in vestnega napora, ki bi obrodil dobro urejeno družino, da bi bila priča ugodnostim vere v Boga, površni v svojem upravljanju in popuščajo zlobnim otroškim željam, delajo kakor Eli. Kristusovemu delu povzročajo sramoto ter pogubo sebi in svojemu domu. Kakor koli so že velike hudobnosti starševske nezvestobe v kateri koli okoliščini, so desetkrat večje, ko obstajajo v družinah teh, ki so določeni za učitelje ljudstva. Ko tem spodleti upravljati lastne domove, s svojim napačnim zgledom zapeljejo mnoge. Njihova krivda je toliko večja od krivde drugih, kolikor odgovornejši je njihov položaj.
Aronovi hiši je bila dana obljuba, da bo vedno hodila pred Bogom. Ta obljuba je bila dana pod pogojem, da se bodo posvetili delu v svetišču z nerazdeljenim srcem ter častili Boga na vseh svojih poteh, ne da bi služili sebi, niti sledili lastnim pokvarjenim nagnjenjem. Eli in njegova sinova so bili preizkušeni in Gospod jih je spoznal za popolnoma nevredne vzvišenega duhovniškega položaja v njegovi službi. Bog je izjavil: "Ne bodi tako." (1 Sam 2,30) Ni mogel/579/ dokončati dobrega, ki jim ga je namenil, ker niso odigrali svoje vloge.
Zgled teh, ki služijo v svetih stvareh, bi moral biti tak, da bi ljudi navdihnil s spoštovanjem do Boga in bi se ga bali užaliti. Ko ljudje, ki stojijo "namesto Kristusa", (2 Kor 5,20) oznanjajo ljudstvu Božje sporočilo milosti in sprave ter uporabijo svoj sveti poklic kot krinko za zadovoljitev svojih sebičnih ali čutnih užitkov, postanejo najučinkovitejši Satanovi pomočniki. Kakor Ofni in Pinehas povzročijo, da ljudje zaničujejo Gospodova darila. Nekaj časa bodo morda to počeli na skrivaj, ko pa bo končno razkrinkan njihov resnični značaj, bo vera ljudstva doživela pretres. Pogosta posledica tega je uničeno zaupanje v vero. V umu ostane nezaupanje do vseh, ki pravijo, da učijo Božjo besedo. Sporočilo resničnega Kristusovega služabnika je sprejeto z dvomom. Neprestano se poraja vprašanje: "Ali se ne bo ta mož izkazal kakor tisti, za katerega smo mislili, da je tako svet, pa je bil vendar tako pokvarjen?" Tako Božja beseda izgublja svojo moč nad ljudmi.
V Elijevem očitku njegovima sinovoma so besede resnega in strašnega pomena - besede, o katerih naj bi razmišljali vsi, ki sodelujejo v sveti službi: "Ako kdo greši zoper človeka, Bog mu je sodnik, ko pa kdo greši zoper Gospoda, kdo se potegne zanj?" (1 Sam 2,25) Ko bi njuni prestopki prizadeli samo njune bližnje, bi sodnik lahko dosegel spravo z določitvijo kazni in z zahtevo po povračilu; tako bi lahko bila prestopnika opravičena. Če ne bi bila kriva greha predrznosti, bi bila lahko zanju darovana daritev za greh. Toda njuni grehi so bili tako vpleteni v njuno duhovniško službo Najvišjemu, namreč v darovanje daritve za greh, Božje delo pa pred ljudstvom tako oskrunjeno in osramočeno, da zanje ni bila sprejemljiva nobena poravnava. Čeprav je bil njun oče veliki duhovnik, si ni upal posredovati za njiju. Ni ju mogel zaščititi pred srdom svetega Boga. Od vseh grešnikov so najbolj krivi ti, ki prezirajo sredstva, ki so jih Nebesa priskrbela za človekovo odrešenje. Taki "sami zase znova križajo Božjega Sina in ga očitno sramote". (Heb 6,6)/580/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!