 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
55. Otrok Samuel (angleško)
Temeljno besedilo 1 Sam 1 do 2,11
Elkana, levit z Efraimskega gorovja, je bil bogat in vpliven mož, ki je ljubil in se bal Gospoda. Njegova žena Ana je bila zelo pobožna. Bila je nežna in skromna, njen značaj pa sta označevali globoka iskrenost in velika vera.
Temu pobožnemu paru je bil prikrajšan blagoslov, ki si ga iskreno želi vsak Hebrejec. V njunem domu ni bilo slišati veselega otroškega glasu. Želja po ohranitvi imena je vodila njenega moža - kakor je vodila mnoge druge - da je sklenil drug zakon. Ampak ta korak, ki ga je spodbudilo pomanjkanje vere v Boga, ni prinesel sreče. V domu so se rojevali sinovi in hčere, toda veselje in lepota Božje svete ustanove sta bila omadeževana, družinski mir pa je bil uničen. Nova žena Penina je bila ljubosumna in ozkosrčna, ponašala se je z ošabnostjo in nesramnostjo. Ani se je zdelo, da se je upanje sesulo in življenje ji je postalo težko breme, vendar je kljub temu prestajala preizkušnjo s potrpežljivo ponižnostjo.
Elkana je zvesto izpolnjeval Božje predpise. Še vedno je potekalo bogoslužje v Silu, toda zaradi nerednosti službe v svetišču, ki jo je opravljal v njem kot levit, njegovih storitev niso več zahtevali. Navkljub temu se je ob določenih dnevih z družino odpravil k bogoslužju in darovanju.
Celo sredi svetih praznikov, ki so bili povezani z Božjo službo, je nagajal hudobni duh, ki je preklel njegov dom. Po darovanju zahvalnih daritev se je vsa družina po ustaljeni navadi zbrala k svečani, vendar veseli pojedini. Ob tej priložnosti je Elkana dal materi svojih otrok delež zanjo in za vsakega od otrok. V znak naklonjenosti je dal Ani dvojen delež, kar je kazalo, da so njegova čustva do nje enaka, kakor če bi imela sina. Potem je druga žena, podžgana zaradi ljubosumnosti, zahtevala prednost/569/ kot visoko cenjena od Boga in se rogala Ani zaradi njene nerodovitnosti, ki naj bi bila dokaz Gospodovega nezadovoljstva. To se je iz leta v leto ponavljalo, tako da Ana ni več mogla zdržati. Ker ni več mogla skrivati svoje žalosti, je zajokala in se umaknila s pojedine. Mož jo je zaman poskušal potolažiti. Vprašal jo je: "Ana, zakaj jokaš? In zakaj ne ješ? In zakaj ti je srce žalostno? Ali ti nisem jaz boljši od desetih sinov?" (1 Sam 1,8)
Ana se ni pritoževala. Breme, ki ga ni mogla podeliti z zemeljskim prijateljem, je zvrnila na Boga. Iskreno je prosila, da bi ji odvzel sramoto in ji zagotovil dragocen dar - sina, ki bi ga vzredila in vzgojila zanj. Svečano se je zaobljubila, da bo svojega sina ob rojstvu posvetila Bogu, če ji bo uresničil prošnjo. Približala se je vhodu v svetišče in v duševni stiski "molila ... in silno jokala". (1 Sam 1,10) Tiho in brez besed se je pogovarjala z Bogom. V tistih slabih časih so bili redki taki prizori češčenja. Nespoštljiva požrešnost in celo pijančevanje nista bila neobičajna niti na verskih slavjih. Ko je veliki duhovnik Eli opazoval Ano, je menil, da se je napila vina. Misleč, da je vredna graje, ji je strogo rekel: "Doklej boš pijana? Iztrezni se od svojega vina!" (1 Sam 1,14)
Presenečena in v bridkosti je Ana nežno odgovorila: "Nikar, moj gospod, žena sem otožnega duha; vina in močne pijače nisem pila, temveč svoje srce sem izlila pred Gospodom. Ne rači šteti svoje dekle za Belijalovo hčer, zakaj od velikega žalovanja in razžaljenja sem doslej govorila." (1 Sam 1,15.16)
Veliki duhovnik je bil globoko ganjen, saj je bil Božji mož. Namesto graje je zdaj izgovoril blagoslov: "Pojdi v miru! Izraelov Bog naj ti izpolni prošnjo, ki si jo prosila." (1 Sam 1,17)
Anina prošnja je bila uslišana. Prejela je dar, za katerega je tako iskreno prosila. Ko je opazovala otroka, ga je imenovala Samuel, "kajti izprosila sem ga od Gospoda". (1 Sam 1,20) Brž ko je bil malček dovolj star, da so ga ločili od matere, je izpolnila obljubo. Z vso predanostjo materinskega srca je ljubila svojega otroka. Dan za dnem se je vse bolj/570/ navezovala nanj, ko je opazovala njegove razvijajoče se moči in poslušala otroško čebljanje. Bil je njen edinec, posebni nebeški dar, toda sprejela ga je kot zaklad, posvečen Bogu; zato Dajalcu ne bo prikrajšala tega, kar je njegovo.
Še enkrat je Ana potovala s svojim možem v Silo in v Božjem imenu velikemu duhovniku predstavila svoj dragocen dar, rekoč: "Za tega dečka sem prosila, in Gospod mi je izpolnil prošnjo, ki sem jo prosila od njega. Zato ga tudi jaz izročam Gospodu; vse dni, dokler bo živel, je izročen Gospodu." (1 Sam 1,27.28) Na Elija sta vera in predanost te Izraelke naredili velik vtis. Sam je bil preveč popustljiv oče, zato je bil prestrašen in ponižan, ko je videl materino veliko daritev. Ločevala se je od svojega edinega otroka, da bi ga posvetila službi Bogu. Čutil se je grajanega za svojo sebično ljubezen. V ponižnosti in spoštovanju se je priklonil pred Gospodom in ga častil.
Materino srce se je napolnilo z veseljem in hvalo in hrepenela je po izlitju svoje hvaležnosti Bogu. Nadnjo je prišel Duh navdihnjenja: "In Ana je molila in rekla: Moje srce se raduje v Gospodu, moj rog je povišan po Gospodu; moja usta so se široko odprla zoper moje sovražnike, kajti veselim se tvojega zveličanja. Nihče ni tako svet kakor Gospod, kajti razen tebe ni nobenega; in ni nobene Skale, kakor je naš Bog. Ne množite govorov o visokih rečeh, predrznost naj ne pride iz vaših ust: kajti Gospod je Bog mogočni, ki vse pozna, in človeške misli na tehtnico deva On. ... Gospod mori in oživlja, pelje v kraj smrti in zopet nazaj. Gospod spravi v uboštvo in obogati, On ponižuje, pa tudi povišuje. On povišuje ubožca iz prahu, siromaka vzdiguje iz blata, da ga posadi med plemenitnike in mu da podedovati prestol slave; kajti Gospodovi so stebri zemlje, in On je nanje postavil svet. On bo varoval noge svojih svetnikov, ali brezbožniki umolknejo v temi; zakaj po svoji moči človek ne pride kvišku. Zatrti bodo, kateri nasprotujejo Gospodu,/571/ zoper nje bo On grmel v nebesih. Gospod bo sodil kraje zemlje, in da moč svojemu kralju in poviša rog svojega maziljenca." (1 Sam 2,1-10)
Anine besede so bile preroške. Govorila je o Davidu, ki bo vladal kot Izraelov kralj, in o Mesiju, Gospodovem Maziljencu. Ker je najprej spregovorila o širokoustenju nesramne in prepirljive ženske, pesem kaže na uničenje Božjih sovražnikov in o končni zmagi njegovega odrešenega ljudstva.
Iz Sila se je Ana tiho vrnila na svoj dom v Rami. Otroka Samuela je pustila, da se pod vodstvom velikega duhovnika izuči za službo v Božji hiši. Od najzgodnejšega prebujanja razuma je sina učila, da je ljubil in spoštoval Boga ter se zavedal, da pripada Gospodu. Z vsakim znanim predmetom, ki sta ga videla, je vodila otrokove misli gor k Stvarniku. Ko se je ločila od otroka, zvesta materina skrb ni prenehala. Vsak dan je molila zanj. Vsako leto je sama naredila zanj suknjico za službo in ko se je z možem odpravila k bogoslužju v Silo, je dala otroku ta spomin na njeno ljubezen. Vsako vlakno majhnega oblačila je bilo stkano z molitvijo, da bi bil otrok neomadeževan, plemenit in zvest. Za svojega sina ni prosila posvetne velikosti, temveč je iskreno prosila, da bi dosegel velikost, ki jo cenijo Nebesa - da bi častil Boga in bil v blagoslov svojim bližnjim.
Kakšna je bila Anina nagrada! In kakšno spodbudo za zvestobo daje njen zgled! Vsaki materi so zaupane priložnosti neprecenljive vrednosti, neskončno dragocene koristi. Na skromne dolžnosti, ki jih ima ženska za nevšečno nalogo, mora gledati kot na veliko in plemenito delo. Materina prednost je, da blagoslavlja svet s svojim vplivom. Ko to počne, bo tudi sama vesela. Noge svojih otrok lahko uravna po stezi, ki vodi skozi sonce in senco do veličastnih zgornjih višav. Toda samo ko v svojem življenju sledi Kristusovim naukom, lahko upa, da bo oblikovala otrokov značaj po božanskem vzorcu. Svet je prepoln kvarnih vplivov. Moda in običaj uveljavljata nad mladimi močan vpliv. Če je mati malomarna v dolžnosti poučevanja, da jih vodi in kroti, bodo njeni otroci seveda sprejeli zlo in/572/ se odvrnili od dobrega. Vsaka mati naj gre pogosto k Zveličarju z molitvijo: "Pouči naju, kako naj ravnava z otrokom in kako naj ga vzgajava!" Naj si zapomni navodilo, ki ga je dal Bog v svoji besedi, pa ji bo dana modrost, ki jo potrebuje.
"A deček Samuel je vedno napredoval in je bil prijeten Gospodu in tudi ljudem." (1 Sam 2,26) Čeprav je Samuelova mladost minila v svetišču, namenjenem češčenju Boga, ni bil varen pred hudobnimi vplivi ali grešnimi zgledi. Elijeva sinova se nista bala Boga, niti nista spoštovala očeta. Samuel ni iskal njune družbe, niti ni posnemal njunega hudobnega ravnanja. Neprestano si je prizadeval postati to, kar je Bog želel, da bi bil. To je prednost vsakega mladega. Bog je zadovoljen, ko se celo majhni otroci izročijo njegovi službi.
Samuel je bil zaupan Elijevi oskrbi. Ljubkost njegovega značaja je iz ostarelega duhovnika priklicala topla čustva. Bil je prijazen, radodaren, poslušen in spoštljiv. Eli je v svoji nalogi našel tolažbo in blagoslov, saj ga je muhavost njegovih sinov zelo prizadela. Samuel je rad pomagal in bil sočuten. Nikoli ni noben oče nežneje ljubil svojega otroka, kakor je Eli ljubil tega mladeniča. Redkost je bila, da je med glavnim ljudskim upravnikom in preprostim otrokom obstajalo tako toplo čustvo. Ko so Elija prizadele starostne bolezni ter se je napolnil bojazni in kesanja zaradi pokvarjenega ravnanja svojih sinov, se je po tolažbo obrnil k Samuelu.
Po navadi leviti niso nastopili svoje običajne službe, dokler niso napolnili petindvajset let, Samuel pa je bil pri tem pravilu izjema. Vsako leto so mu bile zaupane pomembnejše naloge. Ko je bil še otrok, mu je bil v znak posvetitve svetiščnemu delu na ramena položen platnen naramnik. Že ko je bil Samuel zelo mlad pripeljan, da bi služil v svetišču, je moral izvrševati dolžnosti v Božji službi, seveda glede na svojo zmogljivost. Te so bile sprva zelo skromne in ne vedno prijetne. Kljub temu jih je opravil po svoji najboljši zmožnosti in z voljnim srcem. Svojo vero je prenesel v vsako življenjsko dolžnost. Imel se je za Božjega hlapca in svoje delo za Božje. Njegov trud je bil sprejet, ker ga je spodbudila ljubezen do Boga in iskrena želja, da bi opravljal njegovo voljo. Tako je Samuel postal/573/ sodelavec Gospoda nebes in zemlje. Bog pa ga je usposobil, da je opravil veliko delo za Izraela.
Če bi otroke učili ponižno opravljati vsakodnevne dolžnosti, ker je to od Gospoda določena smer in šola, v kateri bodo vzgojeni za zvesto in učinkovito službo, bi jim bilo njihovo delo bolj zadovoljivo in častno. Opraviti vsako dolžnost kakor Gospodu naredi mikavno še tako skromno zaposlitev in poveže delavce na zemlji s svetimi bitji, ki izvršujejo Božjo voljo v nebesih.
Uspeh v tem življenju in uspeh pri doseganju prihodnjega življenja sta odvisna od zvestega in vestnega posvečanja pozornosti majhnim rečem. Popolnost se vidi tako v najmanjšem kakor tudi v največjem Božjem delu. Roka, ki drži svetove v prostoru, je roka, ki je z rahločutno spretnostjo naredila poljske lilije. In kakor je Bog popoln na svojem področju, bodimo tudi mi na svojem. Simetrična zgradba močnega in lepega značaja se oblikuje s posameznimi dolžnostmi. Zvestost naj označuje naše življenje tako v najmanjši kakor tudi v največji njegovi podrobnosti. Poštenost v majhnih stvareh, izvršitev majhnih dejanj natančnosti in drobna prijazna dela bodo razvedrili življenjsko pot. In ko bo naše življenje na zemlji končano, bo vidno, da je vsaka od najmanjših zvesto opravljenih dolžnosti širila vpliv za dobro - vpliv, ki nikoli ne more izginiti.
Mladina našega časa lahko v Božjih očeh postane tako dragocena, kakor je bil Samuel. Z zvestim ohranjanjem svoje krščanske poštenosti lahko širijo močan vpliv v delu prenove. V tem času potrebujemo take ljudi. Bog ima delo za vsakega od njih. Človek ni za Boga in človeštvo nikoli dosegel večjih sadov od teh, ki jih lahko dosežejo v teh dneh tisti, ki bodo zvesti svojemu od Boga danemu zaupanju./574/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!