 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
53. Prvi sodniki (angleško)
Temeljno besedilo Sod 6 do 8; 10
Po nastanitvi v Kanaanu si rodovi niso učinkovito prizadevali, da bi popolnoma osvojili deželo. Njihova vnema je kmalu upadla, saj so bili zadovoljni z že pridobljenim ozemljem, zato niso nadaljevali vojne. "Ko pa se je ojačil Izrael, je podvrgel Kanaance davku, a ni jih dočista pregnal." (Sod 1,28)
Gospod je zvesto izpolnil svoj delež oziroma obljube, ki jih je dal Izraelu; Jozue je zlomil kanaansko moč in razdelil deželo rodovom. Ostala jim je samo še dovršitev razlastitve prebivalcev, seveda z zaupanjem v zagotovilo o božanski pomoči. Tukaj pa jim je spodletelo. Ko so sklenili zavezništvo s Kanaanci, so neposredno prestopili Božji ukaz in tako niso izpolnili pogoja, pod katerim jim je Bog obljubil kanaansko deželo.
Že ko je Bog prvič govoril z njimi s Sinaja, so bili opozorjeni, da se varujejo malikovalstva. Takoj po oznanitvi zakona jim je bilo po Mojzesu poslano sporočilo glede kanaanskih narodov: "Ne klanjaj se njihovim bogovom in jim ne služi, tudi ne delaj po njihovih delih, marveč docela jih razruši in dočista poteri njihove stebre s podobami. In služite Gospodu, svojemu Bogu, in blagoslovil bo tvoj kruh in tvojo vodo, in odpravim bolezen izmed vas." (2 Moj 23,24.25) Dana jim je bila zanesljiva obljuba, da bo Bog pregnal njihove sovražnike pred njimi, dokler bodo poslušni: "Svoj strah pošljem pred teboj ter zbegam vsa ljudstva, h katerim prideš, in vse tvoje sovražnike poženem v beg pred teboj. In pošljem pred teboj sršene, ki bodo pregnali Hevejce, Kanaance in Hetejce izpred tebe. Ne preženem jih izpred tebe v enem letu, da se ne opustoši dežela in se ne pomnože poljske zveri zoper tebe. Po malem/543/ jih preženem izpred tebe, dokler se ne razmnožiš in ne posedeš dežele. ... V tvojo roko dam prebivalce tiste dežele, in izgnal jih boš pred seboj. Zaveze ne skleni z njimi, ne z njihovimi bogovi. Ne prebivajo naj v tvoji deželi, da te ne zapeljejo v greh zoper mene; zakaj če bi služil njihovim bogovom, bi ti gotovo bilo v zanko." (2 Moj 23,27-33) Ta navodila je Mojzes pred smrtjo ponovil na najbolj svečan način, ponovil pa jih je tudi Jozue.
Bog je nastanil svoje ljudstvo v Kanaanu kot mogočni prsobran, ki naj bi ustavil plimo moralnega zla, da ne bi poplavilo sveta. Če bi mu bil Izrael zvest, je imel zanj načrt, da bi šel zmagovat in bi zmagal. Izročil bi jim narode, ki so bili večji in močnejši od Kanaancev. Obljuba se je glasila: "Kajti če boste zvesto hranili vso to zapoved, ki vam jo zapovedujem, ... tedaj prežene Gospod vse te narode pred vami in posedete last narodov, ki so večji in močnejši od vas. Vsak kraj, na katerega stopi vaša noga, bo vaš: od puščave in Libanona, od velereke Evfrata tja do Zahodnega morja bodo vaše meje. Nihče ne bo mogel obstati pred vami; strah in grozo pred vami pošlje Gospod, vaš Bog, nad vso tisto deželo, po kateri boste hodili, kakor vam je obljubil." (5 Moj 11,22-25)
Čeprav so imeli tako visoko določen namen, so si vendar izbrali pot lagodnosti in samoprizanesljivosti. Dovolili so, da se jim je izmuznila priložnost za dokončno osvojitev dežele. Mnogo rodov je trpelo ostanek teh malikovalskih ljudstev, ki so bili, po prerokovih besedah kakor "trnje v očeh in kakor ostni v bokih". (4 Moj 33,55)
Izraelci so "se pomešali s poganskimi narodi in se naučili njihovih del". (Ps 106,35) Poročali so se s Kanaankami. Malikovalstvo se je kakor kuga razširilo po deželi. "In so služili njihovim malikom, in ti so jim bili v spotiko. In darovali so svoje sinove in svoje hčere hudim duhovom. ... Dežela je bila oskrunjena z njihovimi moritvami. ... Zato se je razsrdil Gospod nad svojim ljudstvom in pristudila se mu je njegova dedina." (Ps 106,36-40)
Dokler ni preminil rod, ki je prejel navodila od Jozueta, je malikovalstvo le malo napredovalo, toda starši/544/ so pripravili pot za odpadništvo svojih otrok. Tisti, ki so prišli v Kanaan, niso upoštevali Gospodovih omejitev. S tem pa se je zasejalo seme zla, ki je prineslo grenke sadove mnogim rodovom.
Preproste navade so Hebrejcem zagotavljale telesno zdravje, povezovanje s pogani pa je vodilo k popuščanju strastem in teku. To pa je postopno zmanjšalo telesno odpornost ter oslabilo duševne in moralne moči. Izraelci so se s svojimi grehi ločili od Boga; njegova moč se je umaknila od njih in nič več niso mogli obvladovati sovražnikov. Tako so postali podložniki prav tistim narodom, ki bi si jih z Božjo pomočjo lahko podvrgli.
Zapustili so "Gospoda, Boga svojih očetov, ki jih je bil odpeljal iz Egipta. Vodil jih je kakor čredo po puščavi. Dražili so ga s svojimi višavami in s podobami svojih malikov so razvneli njegovo gorečnost." Zato je "zapustil prebivališče v Silu, šotor, ki ga je bil postavil med ljudmi. In dal je v sužnost svojo moč in svojo slavo zatiralcu v pest." (Sod 2,12; Ps 78,52.58.60.61) Vendar ni popolnoma zapustil svojega ljudstva. Vedno je obstajal ostanek, ki je bil zvest Jahveju. Od časa do časa je Gospod obudil zveste in pogumne ljudi, da so odpravili malikovanje in rešili Izraelce pred sovražniki. Ko pa je rešitelj umrl in ljudstvo ni bilo več pod njegovo oblastjo, so se postopoma spet vrnili k malikom. Tako se je vedno znova ponavljala zgodba o ponovnih pregreških in kaznih, priznanju in rešitvi.
Mezopotamski in moabski kralj ter po njiju Filistejci in Kanaanci iz Hazorja, ki jih je vodil Sisera, so izmenoma postali Izraelovi tlačitelji. Otniel, Samgar, Ehud, Debora in Barak so bili obujeni kot rešitelji svojega ljudstva. Toda Izraelovi sinovi so znova "delali, kar je bilo zlo v Gospodovih očeh; in Gospod jih je dal v pest Madiancem". (Sod 6,1) Doslej je tlačiteljeva roka le neznatno pritiskala na rodove, ki so živeli vzhodno od Jordana, v sedanjih nadlogah pa so trpeli prvi.
Amalekovci, ki so bili južno od Kanaana, kakor tudi Madianci na vzhodni meji in onostran puščave so bili še vedno neizprosni Izraelovi sovražniki. Izrael je Madiance v času Mojzesa skoraj uničil, toda/545/ od takrat so zelo narasli in postali številčni in mogočni. Bili so žejni maščevanja in zdaj, ko se je Božja zaščitniška roka umaknila od Izraela, je prišla priložnost. Vsa dežela je trpela zaradi njihovega pustošenja in ne samo rodovi vzhodno od Jordana. Divji, siloviti puščavski prebivalci so pridrli v deželo "kakor roj kobilic" s svojimi čredami govedi in ovac. (Sod 6,5) Kakor požrešna kuga so se razširili po njej, od reke Jordana do Filistejske doline. Prišli so takoj, ko je začela zoreti žetev, in ostali, dokler niso pobrali še zadnjih zemeljskih plodov. S polj so pobrali pridelek, oropali in trpinčili prebivalce ter se potem vrnili v puščavo. Tako so bili na odprtem živeči Izraelci prisiljeni zapustiti svoje domove in se zbrati v obzidanih mestih, si poiskati zatočišče v trdnjavah ali pa si zavetje najti celo v jamah in skalnatih previsih med gorami. To tlačenje se je nadaljevalo sedem let, potem pa, ko se je ljudstvo v svoji nesreči zmenilo za Gospodovo grajo in priznalo svoje grehe, jim je Bog ponovno obudil pomočnika.
Gideon je bil Joasov sin iz Manasejevega rodu. Del rodu, ki je pripadal tej družini, ni imel vodilnega položaja, toda Joasova družina se je odlikovala s pogumom in poštenostjo. O teh pogumnih sinovih je rečeno: "Lepe postave kakor kraljevi otroci." (Sod 8,18) Vsi razen enega so padli v bitkah zoper Madiance in ta je povzročil, da so se zavojevalci bali njegovega imena. Gideon je prejel božanski klic, da osvobodi svoje ljudstvo. Ravno se je ukvarjal z mlatenjem pšenice. Uspelo jim je skriti le malo žita. Ni pa si ga upal omlatiti na običajnem prostoru, zato se je zatekel v bližino stiskalnice. Ker je bilo obdobje zorenja grozdja še daleč, vinogradi niso bili tako opazni. Ko je Gideon na skrivaj in v tišini delal, je žalostno razmišljal o Izraelovem stanju in razglabljal o tem, kako bi zlomil tlačiteljev jarem nad ljudstvom.
Nenadoma se je prikazal "Gospodov angel" in ga ogovoril z besedami: "Gospod s teboj, ti močni junak." (Sod 6,12)
Gideon je odgovoril: "Ah, moj gospod, ako je Gospod z nami, zakaj nas je zadelo vse to? In kje so vsa njegova čudežna dela, ki so nam jih pripovedovali naši očetje, govoreč: Ni li nas Gospod odpeljal iz/546/ Egipta? A sedaj nas je Gospod zavrgel in dal Madiancem v pest!" (Sod 6,13)
Nebeški poslanec je odgovoril: "Pojdi v tej svoji moči in reši Izraela Madianove roke! Nisem li te jaz poslal?" (Sod 6,14)
Gideon je želel kakšno znamenje, da je ta, ki se z njim pogovarja, Angel zaveze, ki je v preteklosti deloval za Izraela. Božja angela, ki sta govorila z Abrahamom, sta bila nekoč deležna njegove gostoljubnosti; zato je Gideon zdaj rotil božanskega Poslanca, da bi ostal kot njegov gost. Pohitel je v svoj šotor in pripravil iz svoje skromne zaloge kozliča in nekvašene kolače ter jih je prinesel in postavil predenj. Toda Angel mu je velel: "Vzemi meso in opresne kruhe in položi na skalo tukaj in na vrh izlij juho!" (Sod 6,20) Gideon je naredil, kar mu je bilo rečeno, in potem mu je bilo dano znamenje, ki ga je želel: Angel se je s palico v roki dotaknil mesa in opresnih kruhov in ogenj iz skale je použil daritev. Potem mu je Angel izginil spred oči.
Gideonov oče Joas je sodeloval v odpadništvu svojih rojakov. V Ofri, kjer je bival, je postavil velik oltar Baalu in tja so hodili ljudje malikovat. Gideonu je bilo ukazano ta oltar uničiti in postaviti oltar Jahveju na skali, na kateri je bila použita daritev, ter tam darovati Gospodu. Darovanje daritve Bogu je bilo izročeno duhovnikom in omejeno na oltar v Silu, toda On, ki je vzpostavil obredno službo in na kogar so kazale vse daritve, je imel moč spremeniti njene zahteve. Pred Izraelovo osvoboditvijo je moralo priti do resnega ugovora zoper češčenje Baala. Gideon mora napovedati vojno malikovanju, preden gre v bitko zoper sovražnike svojega ljudstva.
Božanski ukaz je bil zvesto izvršen. Gideon je vedel, da mu bodo nasprotovali, če bo delo opravil javno, zato ga je opravil na skrivaj; s pomočjo služabnikov ga je dokončal v eni noči. Ljudje v Ofri so bili zelo besni, ko so se naslednje jutro prišli poklonit Baalu. Gideona bi ubili, če ne bi Joas - ki mu je bilo povedano o Angelovem obisku - branil svojega sina. Joas je rekel: "Se li vi hočete pravdati za Baala? Hočete ga li vi rešiti? Kdor bi se zanj potegoval, naj umre še/547/ to jutro! Ako je bog, naj se pravda sam zase, ker mu je zrušil oltar." (Sod 6,31) Če Baal ni mogel braniti svojega oltarja, kako mu lahko zaupajo, da bo lahko branil svoje častilce?
Vse zle misli zoper Gideona so bile opuščene. Ko je zatrobental na vojno trobento, so bili Ofrani med prvimi, ki so se zbrali pod njegovim praporom. Glasnike je poslal v Manasejev rod ter prav tako v Aserjev, Zebulonov in Neftalijev rod. Vsi so se odzvali klicu.
Gideon si ni upal stopiti na čelo vojske brez nadaljnjega dokaza, da ga je Bog poklical na to delo in da bo z njim. Molil je: "Ako hočeš rešiti Izraela po moji roki, kakor si govoril, glej, položim runo na gumno: ako bo rosa le na samem runu, po vsej zemlji pa suho, tedaj spoznam, da rešiš Izraela po moji roki, kakor si govoril." (Sod 6,36.37) Zjutraj je bilo runo mokro, zemlja pa suha. Toda zdaj se je pojavil dvom, saj volna po naravi vsrkava vlago, če je ta v ozračju. Preizkus morda ni dokončen. Zato je prosil za nasproten preizkus in Gospoda rotil, ker mu morda ne bi bila po volji njegova skrajna previdnost. Njegova prošnja je bila uslišana.
Tako spodbujen je Gideon popeljal svoje čete, da bi se vojskovali z zavojevalci. "Tedaj se zbero vsi Madianci in Amalekovci in Jutrovci in preidejo Jordan in se utabore v Jezreelski dolini." (Sod 6,33) Vsa vojska pod Gideonovim nadzorom je štela komaj dvaintrideset tisoč mož, toda ko se je neizmerna sovražnikova četa razširila pred njim, je prišla beseda od Gospoda: "Preveliko je ljudstva, ki je s teboj, da bi dal Madiana v njihove roke, ker bi se Izrael hvalil zoper mene, govoreč: Moja roka me je rešila. Zatorej razglasi sedaj, da sliši ljudstvo, in veli: Kdor se boji in trepeta, obrni se in pojdi nazaj z Gileadskega gorovja." (Sod 7,2.3) Kdor se ni bil voljan spoprijeti z nevarnostjo in napori ali pa so mu posvetne zanimivosti odtegnile srce od Božjega dela, ni mogel pomagati Izraelovim vojskam. Njihova navzočnost bi se izkazala samo za vzrok šibkosti.
V Izraelu je obstajal zakon, da so morali pred odhodom v bitko oznaniti vojski: "Kdo je tu, ki je sezidal novo hišo in je še ni posvetil? Pojdi in vrni se v svojo hišo, da ne bi umrl v boju in bi jo kdo drug posvetil. Kdo je,/548/ ki je zasadil vinograd in ga še ni začel uživati? Vrni se in ostani doma, da ne bi umrl v boju in bi ga kdo drug užival. In kdo je, ki si je zaročil mladenko, a je še ni domov peljal? Vrni se in ostani doma, da ne bi umrl v boju in bi jo kdo drug vzel." (5 Moj 20,5-7) Oblastniki so morali ljudstvu povedati še to: "Kdo je boječ in plahega srca? Pojdi in ostani v svoji hiši, da ne oplaši srca svojim bratom, kakor je njegovo." (5 Moj 20,8)
Ker je bil Gideon v primerjavi s sovražnikom številčno majhen, si ni upal objaviti tega sporočila. Bil je začuden ob izjavi, da je njegova vojska prevelika. Toda Gospod je videl ošabnost in nevero, ki je obstajala v srcih njegovega ljudstva. Rade volje so se prijavili ob Gideonovih vznemirljivih pozivih, toda mnogo se jih je zbalo, ko so zagledali madianske množice. Toda prav ti bi si prilastili slavo, če bi Izrael zmagal, in zmage ne bi pripisali Bogu.
Gideon je ubogal Gospodov ukaz in s težkim srcem opazoval, ko je dvaindvajset tisoč mož ali več kakor dve tretjini vse vojske odšlo na svoje domove. Ponovno mu je prišla Gospodova beseda: "Še je preveč ljudstva. Pelji jih dol k vodi, in ondi jih izkusim zate, in za kogar ti porečem, da naj gre s teboj, pojde s teboj; in za kogar koli ti porečem, naj ne hodi s teboj, ne pojde." (Sod 7,4) Ljudstvo je bilo odpeljano k vodi in pričakovalo, da se bodo podali nad sovražnika. Nekaj jih je naglo zajelo malo vode v roko in jo posrkalo ter šlo dalje. Skoraj vsi pa so se spustili na kolena in ležerno pili iz potoka. Tistih, ki so zajeli vodo v roke, je bilo samo tristo od deset tisoč. Ti so bili izbrani, vsem drugim pa je bilo dovoljeno vrniti se na domove.
Značaj je pogosto preizkušen s preprostimi sredstvi. Kdor je v času nevarnosti zaverovan v oskrbovanje lastnih potreb, ni človek, ki mu gre v nuji zaupati. Gospod v svojem delu nima prostora za lene in samopopustljive. Ljudje po njegovi izbiri so bili redki, ki niso dovolili, da jih njihove potrebe zadržujejo na račun dolžnosti. Tristoteri izbrani niso bili samo možje poguma in/549/ samoobvladovanja, temveč so bili tudi možje vere. Niso se omadeževali z malikovanjem. Bog jih je lahko vodil in po njih je lahko rešil Izraela. Uspeh ni odvisen od števila. Bog lahko reši tako s peščico kakor tudi z množico. Časti mu ne izkaže veliko število, temveč predvsem značaj teh, ki mu služijo.
Izraelci so stali na robu hriba in opazovali dolino, kjer so bile utaborjene sovražnikove čete. "A Madianci in Amalekovci in vsi Jutrovci so bili pridrli v dolino kakor množica kobilic, in njihovih velblodov ni bilo sešteti, bilo jih je kakor peska ob morskem bregu." (Sod 7,12) Gideon je vztrepetal, ko je pomislil na jutrišnji spopad. Toda Gospod je ponoči spregovoril z njim in mu ukazal, naj gre s Purom v madianski tabor in prisluhne, da bi slišal kaj za spodbudo. Šel je in, ko je v temi in tišini čakal, je slišal vojaka, ki je tovarišu pripovedoval svoje sanje: "Videl sem, da se vali hlebec ječmenovega kruha k šotorišču Madiancev, in ko pride do šotora, butne vanj, da pade in se ves prevrne, in šotor je bil podrt." (Sod 7,13) Drugi je odgovoril z besedami, ki so razburile srce nevidnega poslušalca: "To ni nič drugega nego meč Gideona, Joasovega sina, izraelskega moža: njemu v roko je Bog dal Madiana in vso vojsko." (Sod 7,14) Gideon je spoznal glas Boga, ki mu je spregovoril po teh madianskih tujcih. Ko se je vrnil k maloštevilnim možem pod njegovo oblastjo, je rekel: "Vstanite! Zakaj Gospod nam je dal v roko vojsko Madiancev." (Sod 7,15)
Po božanskem navodilu mu je bil predlagan načrt za napad, ki se ga je takoj odločil izvršiti. Tristo mož je razdelil v tri skupine. Vsakemu je dal trobento in baklo, skrito v glinast vrč. Ljudi je razporedil tako, da so se madianskemu taboru približali iz različnih smeri. V gluhi noči so ob znaku Gideonovega bojnega roga tri skupine zatrobile na trobente. Potem so razbili vrče in pokazale so se plameneče bakle. Nad sovražnika so pohiteli s strašnim bojnim krikom: "Meč za Gospoda in za Gideona!" (Sod 7,20)
Speča vojska se je hitro prebudila. Na vsaki strani je bilo videti plameneče bakle. Z vsake strani so prihajali zvoki trobent z vpitjem napadalcev./550/ Vase verujoči Madianci so bili popolnoma zbegani zaradi občutka ogromne sile. Z divjimi, preplašenimi kriki so bežali, da bi si rešili življenje. Ker so po pomoti svoje tovariše imeli za sovražnike, so drug drugega pobijali. Ko se je novica o zmagi razširila, so se tisoči Izraelcev, ki so bili odpuščeni na svoje domove, vrnili in preganjali bežeče sovražnike. Madianci so se prebijali proti Jordanu in upali, da bodo prišli do svojega ozemlja na drugi strani reke. Gideon je poslal k Efraimovemu rodu poslance, da so prestregli ubežnike ob južni plitvini. Gideon je medtem s tristo možmi, ki so bili utrujeni in so vendar podili sovražnike, prečkal potok takoj za njimi, ki so že dosegli drugo stran. Zajel je dva kneza, Zeba in Zalmuna, ki sta bila poveljnika celotne čete ter sta ubežala z vojsko petnajst tisoč mož. Njihovo vojsko je Gideon popolnoma razkropil, vodja pa ujel in ubil.
V tem končnem porazu je bilo pogubljenih nič manj kakor enaindvajset tisoč zavojevalcev. Madianska moč je bila uničena in nikoli več se niso mogli vojskovati zoper Izraela. Na daleč in blizu so se hitro razširile novice, da se je Izraelov Bog ponovno vojskoval za svoje ljudstvo. Ni besed, ki bi opisale grozo okoliških narodov, ko so slišali o preprostih sredstvih, ki so prevladala nad močjo drznih in bojevitih ljudi.
Vodja, ki ga je Bog izbral za zmago nad Madianci, ni v Izraelu zasedal kakega vidnega položaja. Ni bil poglavar, duhovnik ali levit. V očetovi hiši se je imel za najmanjšega. Bog pa je v njem videl pogumnega in poštenega človeka. Ni zaupal vase - bil je voljan slediti Gospodovemu vodstvu. Bog za svoje delo ne izbira vedno ljudi z največjimi talenti, temveč izbere nje, ki jih lahko najbolje uporabi. "Pred častjo gre ponižnost." (Preg 15,33) Gospod lahko najučinkoviteje dela po njih, ki se najbolj zavedajo lastne nesposobnostit ter se bodo popolnoma zanesli nanj kot na voditelja in izvir svoje moči. Združil bo njihove šibkosti s svojo močjo ter jih bo naredil močne in modre, ker bo povezoval njihovo nevednost s svojo modrostjo.
Če bi Gospodovo ljudstvo bolj gojilo ponižnost, bi lahko več naredil zanje. Tako pa jih je le malo, ki jim gre zaupati kako večjo odgovornost ali uspeh, ne da bi postali/553/ samozaupni ali pa pozabili na svojo odvisnost od Boga. Ko Gospod tako izbira pomočnike za svoje delo, gre mimo njih, ki jih svet časti kot velike, nadarjene in odlične. Prepogosto so takšni ljudje ošabni in samozadostni. Čutijo se sposobni delati, ne da bi se posvetovali z Bogom.
Po Božji moči je bilo preprosto dejanje Jozuetove vojske okoli Jeriha, ki je trobila na trobente, in Gideonove male skupine okoli madianskih čet učinkovito, da je premagalo moč njegovih sovražnikov. Tudi najboljši sistem, ki so si ga kdaj izmislili ljudje, se bo ločen od Božje moči in modrosti izkazal za neuspešnega, medtem ko bodo najbolj neobetavne metode uspešne, če jih bo določil Bog in bodo izpeljane s ponižnostjo in vero. Zaupanje v Boga in poslušnost njegovi volji sta kristjanu v duhovni bitki pomembni kakor Gideonu in Jozuetu v njunih bitkah s Kanaanci. S ponavljajočimi se razodetji njegove moči v korist Izraela jih je Bog vodil do vere vanj - z zaupanjem so prosili za njegovo pomoč v vsaki težavi. Prav tako je danes voljan delati skupaj s trudom njegovega ljudstva in dokončati velike stvari po šibkih človeških orodjih. Vsa nebesa čakajo, da prosimo za njihovo modrost in moč. Bog pa "more nad vso mero storiti preobilo več, nego kar prosimo ali umemo". (Ef 3,20)
Gideon se je vrnil z zasledovanja narodovih sovražnikov ter naletel na grajo in obtožbe svojih rojakov. Ko so se na njegov klic Izraelci zbrali zoper Madiance, je Efraimov rod ostal zadaj. Tak napor se jim je zdel tvegano dejanje; in ker jim Gideon ni poslal posebnih pozivov, so to uporabili za izgovor, da se niso pridružili bratom. Ko so Efraimci zvedeli za novico o Izraelovem zmagoslavju, so bili zavistni, ker niso sami sodelovali v njem. Po brezglavem begu Madiancev so Efraimci po Gideonovem ukazu zasedli brodovje na Jordanu in tako preprečili pobeg ubežnikov. Na tak način so pobili veliko sovražnikov, med njimi tudi dva kneza - Oreba in Zeba. Tako so Efraimci sodelovali v bitki in pomagali doseči zmago. Kljub temu so bili zavistni in jezni, kakor da bi Gideon deloval po lastni volji in presoji. Niso prepoznali Božje roke v Izraelovi zmagi, niti niso cenili njegove moči in usmiljenosti v svoji/554/ rešitvi. To dejstvo je pokazalo, da niso vredni, da bi bili izbrani za njegovo posebno orodje.
Po vrnitvi z zmagoslavnimi trofejami so jezno pristopili h Gideonu: "Zakaj si nam to storil, da nas nisi poklical, ko si šel v boj zoper Madiana?" (Sod 8,1)
Gideon je odvrnil: "Kaj sem storil sedaj jaz in kaj vi? Ni li Efraimov pobirek boljši nego vsa Abiezerjeva trgatev? Vam je dal Bog v roko madianska kneza, Oreba in Zeba, in sem li mogel storiti kaj takega kakor vi?" (Sod 8,2.3)
Zlahka bi se v prepir vmešal duh zavisti, ki bi povzročil razprtije in prelitje krvi. Toda Gideonov skromen odgovor je zadušil jezo Efraimcev, in ti so se v miru vrnili na svoje domove. Kar se tiče načel, je bil Gideon trden in nepopustljiv ter v vojni mogočen in pogumen mož, toda razodel je tudi duha spoštljivosti, ki smo mu redko priče.
Izraelci so v zahvalo ob rešitvi pred Madianci predlagali Gideonu, da bi postal njihov kralj in da bi bil prestol zagotovljen njegovim potomcem. Ta predlog je neposredno kršil načela bogovladja. Bog je bil Izraelov kralj in če bi na prestol postavili človeka, bi tako zavrgli Božanskega Vladarja. Gideon je prepoznal to dejsto. Njegov odgovor kaže, kako resnični in plemeniti so bili njegovi vzgibi. Izjavil je: "Ne bom vam vladar, tudi moj sin vam ne bo vladar; Gospod vam bodi vladar." (Sod 8,23)
Vendar je Gideon padel v drugo zmoto, ki je nad njegovo hišo in Izraela prinesla katastrofo. Obdobje brezdelja, ki nastopi po veliki bitki, je pogosto polno večjih nevarnosti kakor pa obdobje spopada. Tej nevarnosti je bil zdaj izpostavljen Gideon. Nad njim je bil duh nemira. Doslej je bil zadovoljen, da je lahko izpolnil Božja navodila, zdaj pa je začel načrtovati sam zase, namesto da bi čakal na božansko vodstvo. Ko Gospodove vojske očitno zmagajo, Satan podvoji svoje napore, da bi uničil Božje delo. Tako so bile Gideonu predlagane misli in načrti, zaradi katerih je Izraelovo ljudstvo zašlo.
Ker je bilo Gideonu ukazano darovati daritev na skali, kjer se mu je prikazal Angel, je sklepal, da/555/ je bil določen za duhovniško službo. Ne da bi čakal na božansko pritrditev, se je odločil poskrbeti za primeren prostor in vzpostaviti sistem češčenja, ki bo podoben temu, kakršen se odvija v svetišču. Zaradi priljubljenosti med ljudstvom ni imel težav pri uresničenju svojega načrta. Na njegovo zahtevo so mu za delež njegovega plena izročili vse zlate uhane, ki so jih vzeli Madiancem. Ljudstvo je prav tako zbralo druge dragocene stvari skupaj z bogato okrašenimi oblačili madianskih knezov. S tako dobljenimi stvarmi je Gideon napravil naramnik in naprsnik, ki sta bila podobna tistima, ki ju nosi veliki duhovnik. Njegovo ravnanje se je izkazalo za past zanj, za njegovo družino in za Izraela. Samovoljno češčenje je mnogo ljudi zapeljalo, da so dokončno zapustili Gospoda in začeli služiti malikom. Po Gideonovi smrti se je veliko njih, ki so bili iz njegove družine, pridružilo odpadništvu. Ljudstvo je stran od Boga zapeljal prav on, ki je nekoč zatiral njihovo malikovanje.
Malo jih je, ki se zavedajo, kako daljnosežen vpliv imajo njihove besede in dejanja. Kako pogosto imajo napake staršev najbolj pogubne posledice na njihovih otrocih in na otrocih njihovih otrok še dolgo po njihovi smrti. Vsak širi vpliv na druge in bo odgovoren za posledice tega vpliva. Besede in dejanja imajo učinkovito moč in dolgo potem se bo pokazal učinek našega tukajšnjega življenja. Vtis, ki ga naredijo naše besede in dejanja, se bo gotovo pokazal na nas kot blagoslov ali prekletstvo. Ta misel daje življenju vzvišeno resnost in bi nas morala pritegniti k Bogu v ponižni molitvi, da bi nas vodil po svoji modrosti.
Kdor je na visokem položaju, lahko zapelje. Tudi najpametnejši se motijo; in tudi najmočnejši se lahko spotaknejo in padejo. Zato je potrebno, da luč od zgoraj nenehno razsvetljuje našo pot. Naša edina varnost je, da svojo pot popolnoma zaupamo njemu, ki je rekel: "Pojdi za menoj."
Po Gideonovi smrti pa "se niso spominjali Izraelovi sinovi Gospoda, svojega Boga, ki jih je bil otel iz roke vseh njihovih sovražnikov vseokrog; tudi niso izkazali usmiljenja hiši Jerub-baal-Gideonovi, kakor je on storil vse dobro Izraelu". (Sod 8,34.35) Izraelsko ljudstvo je pozabilo vse, kar so dolgovali Gideonu, svojemu sodniku in rešitelju, ter sprejelo njegovega nezakonskega sina Abimeleka za svojega/556/ kralja. Ta je pomoril vse Gideonove zakonske otroke razen enega, da bi zadržal svojo moč. Ko ljudje zavržejo Božji strah, niso več daleč od opustitve časti in poštenosti. Če bomo cenili Gospodovo milost, se bo zgodilo, da bomo cenili te, ki so bili kakor Gideon uporabljeni kot pripomočki za blagoslov njegovemu ljudstvu. Od ljudi, ki so razodeli tako veliko nehvaležnost do Boga, je bilo pričakovati kruto Izraelovo ravnanje do Gideonove hiše.
Po Abimelekovi smrti je poglavar sodnikov, ki se je bal Gospoda, nekaj časa služil, da je ustavil malikovanje. Ampak v kratkem se je ljudstvo povrnilo k navadam poganskih skupnosti okoli njih. Med severnimi rodovi sta imela sirska in sidonska bogova veliko privržencev. Na jugozahodu pa so filistejski maliki in na vzhodu moabski in amonski odvračali srce Izraela od Boga njihovih očetov.
Odpadništvo pa je hitro prineslo svojo kazen. Amonci so podjarmili vzhodne rodove. Ko so prečkali Jordan, so zavzeli Judovo in Efraimovo ozemlje. Na zahodu so s svoje ravnine poleg morja prišli Filistejci ter na vse strani požigali in plenili. Spet se je zdelo, da je Izrael prepuščen moči neusmiljenih sovražnikov.
Ljudstvo je poiskalo pomoč pri njem, ki so ga zapustili in žalili. "In Izraelovi sinovi so vpili h Gospodu, govoreč: Grešili smo zoper tebe, kajti zapustili smo svojega Boga in služili Baalom." (Sod 10,10) Obžalovanje pa ni spočelo resničnega spokorjenja. Ljudstvo je žalovalo, ker so jim njihovi grehi prinesli trpljenje, ne pa ker so osramotili Boga s prestopanjem njegovega svetega zakona. Resnično spokorjenje je več kakor žalovanje zaradi greha. To je odločna odvrnitev od hudobnega.
Gospod jim je odgovoril po enem svojih prerokov: "Nisem li vas rešil Egipčanov in Amorejcev, Amonovih sinov in Filistejcev? Tudi Sidonjani in Amalekovci in Maonci so vas stiskali, in ko ste vpili do mene, sem vas rešil njihove roke. In vendar ste me zapustili in služili drugim bogovom; zato vas ne bom več rešil. Pojdite in kličite k bogovom, ki ste si jih izvolili: naj vas rešijo v dan vaše stiske." (Sod 10,11-14)
Te resne in strašne besede usmerjajo misli na drug prizor - veliki dan končne sodbe - ko/557/ se bodo zavračevalci Božje milosti in preziralci njegovega usmiljenja srečali z njegovo pravico. Na sodišču bodo morali odgovarjati ti, ki so svoje od Boga dane talente, čas, sredstva ali razum uporabili za služenje bogovom tega sveta. Pozabili so svojega pravega in ljubečega Prijatelja, da so hodili po poti udobnosti in posvetnega zadovoljstva. Nameravali so se po nekem času vrniti k Bogu, toda svet je s svojimi neumnostmi in prevarami prevzel njihovo pozornost. Objestne zabave, ošabnost v oblačenju in popuščanje teku so tako zakrknili srce in ohromili vest, da ni bilo slišati glasu resnice. Dolžnost je bila zaničevana. Stvari neskončne vrednosti so bile malo cenjene, dokler ni srce izgubilo sleherne želje, da bi se žrtvovalo zanj, ki je dal toliko za človeka. V času žetve bodo želi, kar so posejali.
Gospod pravi: "Toda, ko sem klicala, ste se branili, ko sem iztezala svojo roko, nihče se ni zmenil zanjo, temveč prezirali ste vse moje svete in mojega svarila si niste želeli. ... Kadar pride kakor besneča ujma, česar se bojite, in se približa vaša nesreča kakor nevihta, ko pridere nad vas stiska in nadloga. Tedaj me bodo klicali, pa jim ne odgovorim, skrbno me bodo iskali, a ne najdejo me: zato ker so sovražili znanje in Gospodovega strahu niso izvolili, mojih svetov niso hoteli, a zaničevali so vse moje svarjenje. Zato bodo jedli od sadu svoje poti in se sitili s svojimi naklepi. Kdor pa mene posluša, bo brez skrbi prebival in mir užival, ne boječ se hudega." (Preg 1,24-31.33)
Izraelci so se sedaj ponižali pred Gospodom. "In odpravili so tuje bogove izmed sebe in so služili Gospodu." In Gospodovemu ljubečemu srcu se je smililo - "smililo, da je Izrael tolikanj trpel." (Sod 10,16) O, potrpežljiva usmiljenost našega Boga! Ko je njegovo ljudstvo odstranilo grehe, ki so jih ločili od njega, je uslišal njihove molitve in takoj začel delati zanje.
Rešitelj je bil obujen v osebi Jefta, Gileadca, ki se je bojeval z Amonci in učinkovito uničil njihovo moč. Osemnajst let je Izrael trpel pod zatiranjem svojega sovražnika, pa vendar so ponovno pozabili nauk, ki so se ga naučili s trpljenjem.
Ko se je njegovo ljudstvo povrnilo na hudobne poti, je Gospod dovolil, da so jih še naprej zatirali njihovi mogočni sovražniki/558/ Filistejci. Mnogo let jih je ta kruti in bojeviti narod stalno nadlegoval in občasno popolnoma podjarmil. Pomešali so se s temi malikovalci, se združili z njimi v veseljačenju in češčenju, dokler se ni zdelo, da so z njimi eno v duhu in zanimanju. Potem so ti navidezni Izraelovi prijatelji postali njegovi najbolj ogorčeni sovražniki ter jih želeli za vsako ceno uničiti.
Tudi kristjani kakor Izrael prepogosto popustijo vplivu sveta ter se prilagodijo njegovim načelom in navadam, da bi pridobili prijateljstvo nevernih. Na koncu pa bodo spoznali, da so ti navidezni prijatelji najnevarnejši izmed sovražnikov. Sveto pismo jasno uči, da ne more biti složnosti med Božjimi ljudmi in svetom. "Ne čudite se, moji bratje, če vas svet sovraži." (1 Jan 3,13) Naš Zveličar pravi: "Vedite, da je mene prej sovražil nego vas." (Jan 15,18) Satan deluje po brezbožnih pod pretvezo lažnega prijateljstva, da bi zapeljal Božje ljudi v greh in jih ločil od Boga. Ko bo njihova obramba odstranjena, bo napeljal svoje pomočnike proti njim, da se jih bodo prizadevali uničiti./559/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!