 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
52. Letni prazniki (angleško)
5Temeljno besedilo 3 Moj 23
Trikrat na leto se je ves Izrael sešel k bogoslužju v svetišču. (2 Moj 23,14-16) Nekaj časa je bil prostor teh shodov Silo; kasneje pa je središče narodovega bogoslužja postal Jeruzalem, kjer so se zbirali rodovi k slovesnim praznikom.
Ljudstvo so obdajala nasilna, bojevita plemena, ki so si želela prilastiti njihovo ozemlje. Vendar je bilo trikrat vsako leto vsem vojaške službe zmožnim možem in vsemu ljudstvu, ki je lahko potovalo, ukazano zapustiti svoje domove ter se odpraviti na zborni prostor blizu središča dežele. Le kaj bo oviralo sovražnike, da ne bodo porušili nezavarovanih domov, da jih ne bodo opustošili z ognjem in mečem? Kaj bo preprečilo napad na deželo, kar bi povzročilo, da postane Izrael ujetnik kakšnega sovražnika? Bog je obljubil, da bo zaščitnik svojega ljudstva. "Šatorišče postavlja Gospodov angel okrog njih, ki se ga boje, in jih otimlje." (Ps 34,7) Ko so se Izraelci odpravili k bogoslužju, je božanska moč nadzorovala sovražnike. Božja obljuba se je glasila: "Kajti izženem narode pred teboj in razširim tvoje meje; nihče tudi ne poželi tvoje dežele, ako se pojdeš prikazat pred obličjem Gospoda, svojega Boga, trikrat v letu." (2 Moj 34,24)
Prvi teh praznikov - pasha, praznik nekvašenih kruhov, je bil v mesecu abibu, prvem mesecu judovskega leta, ki ustreza zadnjim dnevom marca in začetku aprila. Hladna zima je minila, pozni dež je prenehal padati, vsa narava se je veselila v pomladni svežini in lepoti. Trava na gričih in v dolinah je ozelenela, divje rože so poživile travnike. Luna, ki se je približevala ščipu, je naredila večere očarljive. To je bilo obdobje, ki ga je sveti pesnik tako lepo opisal:/537/
"Zakaj, glej, zima je minila, deževje je prešlo, konec mu je. Cvetje se prikazuje po zemlji, čas petja je prišel, in glas grlice se sliši v naši deželi; smokovec rumeni zarodke svojih smokev, in vinske trte poganjajo očesca in vonjajo svoj duh." (Vp 2,11-13)
Povsod po deželi so se skupine romarjev odpravljale proti Jeruzalemu. Pastirji od svojih čred ovac in govedi z gora, ribiči z Galilejskega jezera, poljedelci z njiv, preroški sinovi iz svetih šol - vsi so obrnili svoje korake proti kraju, kjer se bo razodela Božja navzočnost. Potovali so v kratkih razdobjih, saj so mnogi pešačili. Karavane so se neprestano večale in pogosto so bile zelo dolge, preden so prispele v sveto mesto.
Veselje v naravi je v srcu Izraela prebudilo radost in hvaležnost do Dajalca vsega dobrega. Spesnili so pomembne hebrejske psalme, da so poviševali slavo in veličastnost Jahveja. Ob trobentanju in cimbalah je pel zbor hvaležnosti, v katerem je zvenelo na stotine glasov:
"Veselim se tega, ko mi pravijo: Pojdimo v Gospodovo hišo! Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem; ... kamor hodijo ... Gospodovi rodovi, ... da hvalijo Gospodovo ime. ... Prosite miru Jeruzalemu! V blaginji naj žive, ki ljubijo tebe!" (Ps 122,1-6)
Ko so okoli sebe videli griče, kjer so imeli pogani navado zakuriti svoj ogenj za oltar, so Izraelovi otroci peli:
"Svoje oči povzdigam tja h goram: Od kod pride moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebesa in zemljo. Kateri upajo v Gospoda, so podobni Sionski gori, ki se ne gane, vekomaj trdna ostane. Kakor obdajajo Jeruzalem gore, tako obdaja Gospod svoje ljudstvo od tega časa na vekomaj." (Ps 121,1.2; 125,1.2)/538/
Ko so se vzpenjali na hribe, od koder je bilo videti Sveto mesto, so s strahom in spoštovanjem zrli v množice tistih, ki so hodili proti svetišču k bogoslužju. Videli so dim vzpenjajočega se kadila, in ko so zaslišali levitske trobente, ki so najavljale sveto službo, jih je ujel navdih tega trenutka v pesmi: "Velik je Gospod in visoke hvale vreden v mestu našega Boga, na gori svoje svetosti. Krasno se dviga, veselje vse zemlje je gora Sion, na severni strani, mesto velikega Kralja. Mir bodi v tvojem obzidju, pokoj v tvojih palačah! Odprite mi vrata pravičnosti, da stopim vanje in slavim Gospoda! Svoje obljube opravim Gospodu, da, opravim vpričo vsega njegovega ljudstva, v vežah Gospodove hiše, sredi tebe, Jeruzalem! Aleluja!" (Ps 48,1.2; 122,7; 118,19; 116,18.19)
Vse hiše v Jeruzalemu so bile na stežaj odprte romarjem, sobe so bile oddane brezplačno, vendar jih ni bilo dosti za številno množico. Na vsakem primernem prostoru v mestu in na okoliških gričih so postavili šotor.
Štirinajsti dan meseca zvečer so praznovali pasho. Njeni svečani, prepričljivi obredi so spominjali na osvoboditev izpod egiptovskega suženjstva in kazali na daritev, ki bo rešila izpod sužnosti grehu. Ko je Zveličar umrl na Golgoti, je pomen pashe prenehal, namesto nje pa je bila vpeljana Gospodova večerja kot spomin na isti dogodek, katerega prispodoba je bila pasha.
Pashi je sledilo sedemdnevno praznovanje nekvašenega kruha. Prvi in sedmi dan sta bila dneva svetega zborovanja, ko se ni opravljalo nobeno hlapčevsko delo. Drugi dan praznovanja so pred Boga prinesli prvino žetve. Ječmen je bil najzgodnejše žito v Palestini, ki je začelo zoreti ob začetku praznovanja. Duhovniki so snop tega žita majali pred Božjim oltarjem v priznanje, da je vse njegovo. Žetve niso pospravili, dokler ni bil opravljen ta obred./539/
Petdeseti dan od darovanja prvin je nastopila petdesetnica, ki so jo imenovali tudi praznik žetve in praznik tednov. Kot izraz hvaležnosti za žito, pripravljeno za hrano, so pred Boga prinesli dva kvašena hlebca. Petdesetnica je trajala samo en dan, ki je bil posvečen verski službi.
V sedmem mesecu je prišel praznik šotorov ali praznik trgatve. Ta je potrdil Božjo radodarnost v sadovih sadovnjakov, oljkovih nasadov in vinogradov. To je bila krona svečanega spravila letine. Zemlja je bogato obrodila, žetev so spravili v kašče, sadeže, olje in vino so spravili v shrambe, prvine pa so dali na stran; in zdaj je ljudstvo prihajalo s svojimi darovi hvaležnosti Bogu, ki jih je tako bogato blagoslovil.
Ta praznik je bil predvsem priložnost za veselje. Nastopil je neposredno po velikem dnevu sprave, ko je bilo dano zagotovilo, da se njihove krivičnosti ne bo več spominjalo. V miru z Bogom so zdaj prišli predenj, da mu priznajo njegovo dobroto in ga častijo za njegovo milost. Žetev je bila končana, garanje novega leta pa se še ni začelo. Zato so bili ljudje prosti skrbi in so se lahko prepustili svetemu in veselemu vplivu trenutka. Čeprav je bilo samo očetom in sinovom ukazano prikazati se na slavju, so jih, kolikor je bilo mogoče, spremljali vsi družinski člani, služabniki, leviti, tujci, dobrodošli pa so bili tudi ubogi.
Pasha in praznik šotorov sta bila spominska praznika. V spomin na romarsko življenje v puščavi so ljudje morali zapustiti svoje domove ter bivati v utah ali brunaricah, ki so bile postavljene iz zelenih vej "dreves in palmovih mladik in vej z listnatih dreves in vrbja od potoka". (3 Moj 23,40.42.43)
Prvi dan je bilo sveto zborovanje in sedmim prazničnim dnevom je bil dodan osmi in so ga praznovali enako slovesno kakor prvega.
Ob teh letnih shodih so bila spodbujena srca mladih in starejših v Božji službi, medtem ko je povezovanje ljudi iz različnih delov dežele okrepilo vezi, ki so jih povezovale z Bogom in drugega z drugim. Za današnje Božje ljudstvo bi bilo dobro imeti praznik/540/ šotorov - vesel spomin na njim namenjene Božje blagoslove. Kakor so Izraelovi otroci praznovali osvoboditev, ki jo je Bog opravil za njihove očete, ter njegovo čudežno ohranitev med popotovanjem iz Egipta, tako bi se morali tudi mi s hvaležnostjo spominjati številnih poti, po katerih nas je pripeljal iz sveta in iz teme zmote v dragoceno luč njegove milosti in resnice.
Tisti, ki so živeli daleč stran od svetišča, so vsako leto porabili mesec dni zato, da so bili navzoči na letnih praznikih. Ta primer predanosti Bogu naj poudari pomembnost bogoslužja in potrebo, da svoje sebične in posvetne koristi podredimo duhovnim in večnim. Kadar zanemarimo prednost skupnega druženja, da bi krepili in spodbujali drug drugega v službi Bogu, trpimo izgubo. Resnice njegove besede izgubijo svojo živost in pomembnost v naših mislih. Naše srce preneha hrepeneti po razsvetlitvi in posvetitvenem vplivu. Takrat duhovno oslabimo. V svojem krščanskem druženju mnogo izgubimo, če nimamo naklonjenosti drug do drugega. Kdor se zapre vase, ne izvršuje vloge, ki mu jo je namenil Bog. Vsi smo otroci enega Očeta, naša sreča je odvisna drug od drugega. Lastita si nas Bog in človeštvo. S pravilnim negovanjem družbenih prvin naše narave si pridobimo naklonjenost svojih bratov ter doživimo srečo, ko se trudimo, da bi bili v blagoslov drugim.
Praznik šotorov ni bil samo spominski, temveč tudi simboličen. Ni samo kazal na potovanje po puščavi, marveč je kot praznik trgatve obhajal žetev zemeljskih sadov in kazal naprej na veliki dan končne žetve. Namreč na dan, ko bo Gospodar žetve poslal svoje žanjce, da zberejo skupaj ljuljko in jo povežejo za ogenj ter žito spravijo v žitnico. Takrat bodo vsi hudobni uničeni. Postali bodo "taki, ki jih nikdar ni bilo". (Obd 16) Vsi glasovi v vesolju se bodo združili v veseli hvalnici Bogu. Pisec Razodetja pravi: "In vsako stvar, ki je v nebesih in na zemlji in pod zemljo in na morju, in vse, kar je v njih, sem čul, govoreče: Sedečemu na prestolu in Jagnjetu blagoslov in čast in slava in moč na vekov veke!" (Raz 5,13)/541/ Izraelci so na praznik šotorov hvalili Boga, ko so se spominjali njegovega usmiljenja pri njihovi rešitvi iz egiptovske sužnosti ter njegove nežne skrbi zanje v času romarskega življenja v puščavi. Veselili so se tudi zato, ker so vedeli, da so jim grehi odpuščeni, saj se je ravno te dni končala služba dneva sprave. Ko pa bodo Gospodovi odkupljenci varno zbrani v nebeškem Kanaanu in za vedno rešeni suženjstva prekletstvu, v katerem "vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj", se bodo veselili z nepopisnim veseljem in polni slave. (Rim 8,22) Kristusovo veliko spravno delo za ljudi bo takrat dokončano in njihovi grehi bodo za vedno izbrisani. "Veselila se bosta puščava in samotni kraj, in radovala se bo pustinja in cvetela kakor roža. Prekrasno bo cvetela in se radovala v samem radovanju in petju; libanonska slava ji bo dana, lepota Karmela in Sarona. Gledali bodo Gospodovo slavo, lepoto našega Boga.
Tedaj izpregledajo oči slepim in gluhim se odpro ušesa. Tedaj bo hromec skakal kakor jelen in jezik nemega bo prepeval; zakaj privrele so v puščavi vode in potoki v samoti. Peščeno zrcaljenje se je spremenilo v jezero in žejna tla v vrelce voda; v brlogu šakalov, kjer leže, bo trava s trstjem in bičjem. In tam bo cesta, ki se bo imenovala Pot svetosti, po kateri ne bo hodil oskrunjeni, temveč bo zanje same; kdor hodi po tej poti, tudi nespametni, ne more zaiti. Tam ne bo leva in nobena silovita zver ne pride nanjo in je ne bo najti tam; a odrešenci pojdejo po njej. In Gospodovi odrešenci se povrnejo ter pridejo na Sion s petjem, in večno veselje bo nad njihovo glavo; veselje in radost jih objame, a žalovanje in zdihovanje pobegne." (Iz 35,1.2.5-10)/542/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!