 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
51. Božja skrb za uboge (angleško)
Za podpiranje ljudskih shodov v verske namene in zaradi skrbi za uboge je bila vzpostavljena druga desetina od vsega dohodka. O prvi desetini je Gospod oznanil: "Levijevim sinovom sem dal vse desetine v Izraelu." (4 Moj 18,21) Za drugo pa je zapovedal: "In uživaj pred Gospodom, svojim Bogom, na mestu, ki si ga izvoli, da bi ondi prebivalo njegovo ime, desetino svojega žita, vina in olja in prvence svoje govedi in drobnice, da se naučiš bati se Gospoda, svojega Boga, vse dni. Naj pride levit, ker nima deleža, ne dediščine kakor ti, in tujec, sirota in vdova, ki bivajo v tvojem mestu, in naj jedo ter se nasitijo, da bi te blagoslovil Gospod, tvoj Bog, pri vsem delu tvojih rok, ki ga opravljaš." (5 Moj 14,23.29; glej tudi 16,11-14) To desetino ali njeno protivrednost v denarju so dve leti prinašali na prostor, kjer je bilo postavljeno svetišče. Ko so darovalci dali zahvalno daritev Bogu in določen delež duhovnikom, so ostanek uporabili za versko pojedino. Te pa so se udeležili leviti, tujci, sirote in vdove. Tako je bilo poskrbljeno za zahvalne daritve in pojedine ob letnih praznikih, ljudje pa so šli v družbo duhovnikov in levitov, da bi jim ti dali navodila in jih ohrabrili v Božji službi.
Vsako tretje leto pa je bila druga desetina uporabljena doma za vzdrževanje levitov in ubogih, kakor je rekel Mojzes: "Da jedo znotraj tvojih vrat in se nasitijo." (5 Moj 26,12) Ta desetina je zagotavljala sklad za potrebe dobrodelnosti in gostoljubnosti.
Za uboge je bilo poskrbljeno še drugače. Po njihovem spoznanju Božjih zahtev ni nič, kar bi po Mojzesu dane zakone bolj odlikovalo kakor velikodušen, nežen in prijazen duh, ki so ga kazali do ubogih. Čeprav je Bog obljubil, da bo zelo blagoslovil svoje ljudstvo, ni bilo v njegovem načrtu, da bi jim bilo uboštvo popolnoma neznano. Izjavil je, da ubogi ne bodo nikoli izginili iz dežele. Vedno bodo taki med njegovim ljudstvom, ki ga bodo vabili k izkazovanju/530/ naklonjenosti, nežnosti in radodarnosti. Ljudje so tako kakor danes doživljali nesrečo, bolezen in izgubo imetja; vendar med njimi ni bilo beračev, niti takega, ki bi bil lačen, dokler koli so upoštevali navodila, ki jim jih je dal Bog.
Božji zakon je ubogim dopuščal pravico do določenega deleža zemeljskih pridelkov. Ko je bil človek lačen, je lahko mirne duše šel na sosedovo njivo ali sadovnjak ali vinograd ter jedel od žita ali sadja, da je potešil lakoto. V skladnosti s tem zakonom so Jezusovi učenci smukali žito in ga jedli, ko so šli po polju na sobotni dan.
Vse, kar je ostalo na požetem polju, obranem sadovnjaku ali vinogradu, je pripadalo ubogim. Mojzes je rekel: "Ko boš žel žito na svoji njivi, pa pozabiš kak snop na njej, ne vrni se, da ga vzameš. ... Ko boš tresel sad s svojih oljk, ne obiraj še veje za vejo. ... Ko si trgal v svojem vinogradu, ne pobiraj jagod za seboj: tujcu, siroti in vdovi ostani to. In spominjaj se, da si bil suženj v Egiptovski deželi." (5 Moj 24,19-22; glej tudi 3 Moj 19,9. 10)
Vsako sedmo leto je veljal za uboge poseben ukrep. Sobotno leto, kakor je bilo imenovano, se je začelo ob koncu žetve. V času setve, ki je sledil žetvi, ljudje niso smeli sejati, niti spomladi obdelati vinograda; pričakovali naj ne bi ne žetve ne trgatve. Od tega, kar je samodejno zraslo na zemlji, so lahko jedli sveže, toda niso si smeli tega kopičiti v kašči. Pridelek tega leta je bil za tujce, sirote in vdove, pa tudi za poljske živali. (2 Moj 23,10.11; 3 Moj 25,5)
Ampak kako naj preživijo v letu, ko niso spravljali pridelka, kadar je zemlja običajno obrodila le toliko, da je zadostovalo potrebam ljudstva? Bog je obljubil, da bo zato obilno poskrbel: "Zapovem, da vam pride moj blagoslov v šestem letu, in obrodi pridelkov za tri leta; in boste sejali v osmem letu in jedli stare pridelke do devetega leta; dokler ne dozore njegovi pridelki, boste jedli starino." (3 Moj 25,21.22)/531/
Posvečevanje sobotnega leta je moralo biti koristno za zemljo in ljudi. Prst, ki je leto dni počivala neobdelana, je kasneje obilneje obrodila. Ljudstvo je bilo prosto del na polju. Medtem ko je bilo veliko različnih delovnih panog, ki so jih lahko opravili v tem času, so imeli vsi več prostega časa. Tako so imeli priložnost za obnovitev telesnih moči, ki bodo prišle prav v naslednjih letih. Imeli so več časa za premišljevanje in molitev, za seznanjanje z Gospodovimi nauki in zahtevami ter za poučevanje družine.
Na sobotno leto so hebrejske sužnje osvobodili in jih odpustili, vendar ne praznih rok. Gospodov ukaz je bil: "In ko ga odpustiš na svobodo, ne pusti ga praznega, ampak obloži ga z darili od svojih ovac in s svojega gumna in iz svoje tlačilnice; daj mu od tega, s čimer te je blagoslovil Gospod, tvoj Bog." (5 Moj 15,13.14)
Najetega delavca so morali takoj plačati: "Ne tlači ubogega in potrebnega najemnika, bodi izmed tvojih bratov ali izmed tujcev, ki bivajo v tvoji deželi po tvojih mestih. Tisti dan, ko dela, mu daj plačilo, še preden zaide sonce, zakaj potreben je in duša mu hrepeni po njem." (5 Moj 24,14.15)
Posebna navodila so zajela tudi ravnanje z ubežniki iz službe: "Ne daj njegovemu gospodarju nazaj hlapca, ki je k tebi pribežal od njega. Pri tebi naj ostane, sredi tvojega ljudstva, na kraju, ki si ga izvoli v enem tvojih mest, kjer mu je všeč; ne delaj mu sile." (5 Moj 23,15.16)
Ubogim je sedmo leto pomenilo leto razrešitve dolga. Hebrejci so bili v vseh časih povabljeni, naj pomagajo svojim potrebnim bratom s posojanjem denarja brez obresti. Vzeti od ubogega obresti ali dobiček je bilo izrecno prepovedano: "In ako tvoj brat poleg tebe obuboža in mu roka opeša, podpiraj ga, kakor tujec in naselnik naj živi pri tebi. Ne jemlji od njega zakupnine in obresti, temveč boj se svojega Boga, da živi tvoj brat pri tebi. Svojega denarja mu ne dajaj na obresti in svoje hrane ne zaradi dobička." (3 Moj 25,35-37) Če je dolg ostal nepoplačan/532/ do leta razrešitve, osnovne glavnice ni bilo mogoče dobiti nazaj. Ljudstvo je bilo glede tega posebej opozorjeno pred odtegovanjem pomoči svojim bratom: "Ako bo med vami ubožec, eden tvojih bratov, ... ne zakrkni svojega srca ter ne zapri svoje roke proti svojemu ubogemu bratu. Varuj se, da ne bo hudobne misli v tvojem srcu, da bi rekel: Bliža se sedmo leto, leto odpuščanja, in tvoje oko bi bilo hudobno proti tvojemu ubogemu bratu, in ničesar mu ne daš, in on bo vpil h Gospodu proti tebi, in greh bo na tebi. Zakaj ubogih ne bo kar zmanjkalo v deželi, zatorej ti takole zapovedujem: Rad odpri roko svojemu bratu, potrebnemu in siromaku v tvoji deželi, in voljno mu daj naposodo, kolikor zadostuje njegovi potrebi." (5 Moj 15,7. 9,11.8)
Nikomur se ni bilo treba bati, da bo zaradi radodarnosti obubožal. Poslušnost Božjim zapovedim je gotovo prinašala napredek. Rekel je: "Tedaj boš posojeval mnogim narodom, sam pa ne boš ničesar jemal naposodo, vladal boš mnogim narodom, a tebi ne bo nihče vladal." (5 Moj 15,6)
Po sedmih sobotnih letih, po sedemkrat sedmih letih, je nastopilo leto odpuščanja - jubilejno leto. "Na dan sprave naj se razlega trobenta po vsej vaši deželi. In posvetite petdeseto leto in razglasite svobodo po deželi vsem njenim prebivalcem; leto veselega trobentanja vam bodi, ko naj se vsakdo vrne k svoji lastnini in vsakdo zopet pride k svoji rodovini." (3 Moj 25,9.10)
"In daj glasno trobentati deseti dan sedmega meseca; na dan sprave." (3 Moj 25,9) Jubilejno trobentanje je bilo slišati po vsej deželi, kjer koli so bivali Judje. Oznanjalo je Jakobovim otrokom, naj pozdravijo leto razrešitve. Veliki dan sprave je prinašal Izraelu odpuščanje grehov in ljudje so z veselim srcem pozdravili jubilejno leto.
Kakor na sobotno leto tudi sedaj niso smeli sejati ali žeti, kar pa so pridelali, se je štelo za zakonito lastnino ubogih. Nekateri sloji hebrejskih sužnjev - vsi, ki niso bili osvobojeni na sobotno leto - so bili osvobojeni sedaj. Posebna odlika jubilejnega leta pa je bila povrnitev vse zemljiške posesti družini,/533/ ki je bila prvotni lastnik. Po posebnem Božjem navodilu je bila zemlja razdeljena z žrebom. Po končani razdelitvi ni nihče smel trgovati s svojim imetjem. Svojega ozemlja ni smel prodati, razen če ga je v to prisililo uboštvo. Če je bilo tako, ga kupec ni smel zavrniti, ko ga je kdo od njegovega rodu želel odkupiti. Če pa ga ni odkupil, je bilo ozemlje v jubilejnem letu vrnjeno prvemu lastniku ali njegovim dedičem.
Gospod je objavil Izraelu: "In zemlja naj se ne prodaja za vselej, zakaj moja je zemlja, ker vi ste tujci in priseljenci pri meni." (3 Moj 25,23) Dejstvo, da je Bog lastnik zemlje, ki jim jo je dovoljeno za nekaj časa posesti, naj bi na ljudstvo naredilo vtis. On je namreč zakoniti lastnik, prvotni lastnik, ki še posebej skrbi za uboge in nesrečne. V misli vseh je bilo treba vtisniti, da imajo ubogi prav toliko pravice živeti v Božjem svetu kakor premožnejši.
Taki so bili ukrepi našega usmiljenega Stvarnika, da bi zmanjšal trpljenje ter vnesel žarek upanja in sonca v življenje revnih in bednih.
Gospod je želel ustaviti nezmerno ljubezen do bogastva in moči. Posledica nenehnega kopičenja bogastva enega sloja ter uboštvo in beda drugega je veliko zlo. Brez kakšne omejitve bi moč bogatih postala njihova izključna pravica, uboge pa bi kljub temu, da so v Božjih očeh prav toliko vredni, imeli za podrejene in z njimi ravnali, kakor da so podrejeni svojim uspešnejšim bratom. Občutek takega zatiranja bi zbudil strasti ubožnejšega razreda. Gojili bi obup in togoto, ki bi vodila k propadanju družbe in odprla vrata hudodelstvom vsake vrste. Predpisi, ki jih je vpeljal Bog, so bili določeni za pospeševanje družbene enakosti. Ukrepi sobotnega in jubilejnega leta so zelo popravili tisto, kar je bilo med temi obdobji narobe v družbenem in političnem narodnem gospodarstvu.
Ti ukrepi so bili namenjeni za blagoslov tako bogatim kakor tudi ubogim. Preprečevali so lakomnost in nagnjenost k samopoviševanju ter gojili plemenitega duha radodarnosti. S pospeševanjem dobre volje in zaupanja med vsemi razredi bodo podprli družbeni red - trdnost vlade. Vsi skupaj smo stkani v veliko tkanino človeštva/534/ in kar koli lahko storimo v korist in pomoč drugim, se bo zrcalilo v lastnih blagoslovih. Zakon medsebojne odvisnosti prežema vse družbene sloje. Ubogi niso nič bolj odvisni od bogatih, kakor so bogati odvisni od ubogih. Medtem ko en sloj prosi, da bi bil deležen blagoslovov, ki jih je Bog podaril njihovim premožnejšim sosedom, drug potrebuje zvesto službo, moč razuma, kosti in mišic, ki so glavnica ubogih.
Izraelu so bili obljubljeni veliki blagoslovi pod pogojem poslušnosti Gospodovim navodilom. Izjavil je: "Vam bom dajal dež o pravem času, in zemlja bo rodila svoj sad in drevje na polju svoje sadje. In mlatitev vam bo trajala do trgatve in trgatev bo trajala do setve, in jedli boste svoj kruh do sitega in brez skrbi prebivali v svoji deželi. In dam mir po vaši deželi, da boste spali in ne bo nikogar, ki bi vas strašil; in storim, da izginejo hude zverine iz vaše pokrajine, in meč ne pojde čez vašo deželo. ... In sprehajal se bom med vami, in bom vam Bog, vi pa boste moje ljudstvo. ... Ako pa me ne boste poslušali in ne boste izpolnjevali vseh teh zapovedi, in ... v nič devali mojo zavezo, ... boste zaman sejali svoje seme, ker vaši sovražniki ga použijejo. In obrnem svoje obličje zoper vas, da boste poraženi pred svojimi sovražniki, in vaši sovražilci vam bodo gospodovali, in bežali boste, ne da bi vas kdo podil." (3 Moj 26,4-17)
Mnogo jih je, ki si z velikim navdušenjem prizadevajo za to, da bi imeli vsi ljudje enak delež v posvetnih Božjih blagoslovih. Toda to ni bil Stvarnikov namen. Raznovrstnost življenjskih razmer je eno od sredstev, s katerim Bog preizkuša in razvija značaj. Vendar meni, naj se imajo ljudje, ki imajo posvetne dobrine, samo za oskrbnike njegovih dobrot, kakor da so jim sredstva zaupana, da bi jih uporabili za blagoslov trpečih in potrebnih.
Kristus je rekel, da bodo ubogi vedno z nami. On svoje koristi združuje s tistimi, ki jih imajo trpeči. Srce našega Odrešenika sočustvuje z ubožnejšimi in siromašnejšimi med njegovimi zemeljskimi otroki. Pravi nam, da so njegovi predstavniki na zemlji. Med nas jih je naselil, da bi v našem srcu prebudil ljubezen, ki jo On čuti do trpečih in zatiranih. Usmiljenje in radodarnost, ki jim ju izkažemo, Kristus sprejme,/535/ kakor da sta izkazana njemu. Kruto dejanje ali zanemarjanje do njih sta prav tako vzeta kakor storjena njemu.
Kako drugačno bi bilo moralno, duhovno in zemeljsko stanje na svetu, če bi še upoštevali zakon, ki ga je dal Bog v korist ubogih! Sebičnost in samopomembnost ne bi bili razodeti, kakor sta zdaj, temveč bi bil vsak prijazno pozoren do sreče in blaginje drugih. Tako razširjena beda, kakršno je videti danes v mnogih deželah, ne bi obstajala.
Načela, ki jih je naročil Bog, bi preprečila strašna zla, ki so v vseh stoletjih posledice zatiranja ubogih s strani bogatih ter nezaupljivosti in sovraštva ubogih do bogatih. Medtem ko bi ovirala kopičenje velikega bogastva in popuščanje nebrzdanemu obilju, bi preprečila posledice nevednosti in sramoto desetih tisočev, katerih slabo plačano hlapčevstvo je bilo zahtevano za doseganje velikanskega premoženja. Mirno bi rešila težave, ki zdaj grozijo, da bodo napolnile svet z neredi in prelivanjem krvi./536/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!