 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
50. Desetine in darovi (angleško)
V izraelskem gospodarstvu so desetino prihodka dajali na stran za podporo javnega bogoslužja. Mojzes je Izraelu objavil: "In vse desetine zemlje, od semena njive in od sadja dreves, so Gospodove: sveto je Gospodu. In vse desetine od govedi in drobnice, ... deseto bodi sveto Gospodu." (3 Moj 27,30.32) Toda sistem desetinjenja se ni začel z Izraelci. Že prej si je Gospod lastil desetino, in to zahtevo so pripoznali in jo spoštovali. Abraham je plačal desetino Melhizedeku, duhovniku Najvišjega, Boga. (1 Moj 14,20) Ko je bil Jakob v Betelu kot izgnanec in popotnik, je Gospodu obljubil: "In kar koli mi boš dal, od vsega ti dam desetino." (1 Moj 28,22) Ko so bili Izraelci tik pred tem, da postanejo narod, jim je bil ponovno potrjen zakon desetinjenja kot božanski odlok, od katerega poslušnosti je bila odvisna njihova blaginja.
Namen sistema desetin in daritev je bil v misli ljudi vtisniti veliko resnico - da je Bog vir vsakega blagoslova svojim bitjem in da njemu pripada človekova hvaležnost za dobre darove njegove previdnosti.
"Sam daje vsem življenje in dihanje in vse." (Dej 17,25) Gospod izjavlja: "Ker moja je vsaka zver v gozdovih, živali na tisočerih gorah. Moje je srebro in moje je zlato." (Ps 50,10; Hag 2,8) In Bog je ta, ki daje človeku moč, da pridobi bogastvo. (5 Moj 8,18) Gospod je ukazal, da mu del njegove radodarnosti povrnemo v darovih in daritvah, da bi tako vzdrževali njegovo češčenje in s tem potrdili, da vse izhaja od njega. "In vse desetine, ... so Gospodove." (3 Moj 27,30) Tukaj je uporabljena ista oblika izraza kakor v zakonu o soboti: "Sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu." (2 Moj 20,10) Bog si je prihranil/525/ zase določen del človekovega časa in njegovih sredstev. Nihče si tega ne more prilastiti brez krivde.
Desetina je morala biti izključno posvečena uporabi Levitov, rodu, ki je bil odločen za svetiščno službo. To pa vsekakor ni bila omejitev prispevkov za verske namene. Shodni šotor in kasneje svetišče sta bila v celoti postavljena s prostovoljnimi darovi. Da pa bi Mojzes poskrbel za potrebna popravila in druge stroške, je ukazal, da vsak ob ljudskem štetju prispeva šekel za svetiščno službo. V Nehemijevem času so v ta namen prispevali vsako leto. (Glej 2 Moj 30,12-16; 2 Kralj 12,4.5; 2 Let 24,4-13; Neh 10,32.33) Od časa do časa so Bogu prinesli tudi daritve za greh in zahvalne daritve. Te so v velikem številu darovali ob letnih praznikih. Najbolj velikodušno se je prilagalo tudi za uboge.
Celo še preden so desetino lahko dali na stran, je že obstajalo priznanje Božje zahteve. Prvo, kar je dozorelo od vsakega sadu zemlje, je bilo posvečeno Bogu. Prva volna, ki so jo ostrigli z ovac, prvo žito, ki je bilo omlateno, prvo olje in vino, vse je bilo dano na stran za Boga. Prav tako je bilo s prvorojenci pri živalih; za prvorojenega sina so plačali odkupnino. Prve sadove so prinesli pred Gospoda v svetišče in jih tam posvetili v uporabo duhovnikom.
Tako so imeli ljudje nenehno pred očmi dejstvo, da je Bog pravi lastnik polj, govedi in drobnice, da jim On pošilja sončno svetlobo in dež v času setve in žetve, ter da je vse, kar imajo, njegovo stvarjenje, nje pa je postavil za oskrbnike svojih dobrin.
S prvimi sadovi polja, sadovnjaka in vinograda obloženi Izraelci so se zbrali v svetišču in javno priznali Božjo dobroto. Duhovniki so sprejeli dar, darovalec pa je, vedoč, da je v Jahvejevi navzočnosti, dejal: "Izgubljen Aramejec je bil moj oče." (5 Moj 26,5) Zatem je opisal potovanje v Egipt in stisko, iz katere je Bog rešil Izraela "z mogočno roko in iztegnjeno ramo, z veliko grozo, z znamenji in s čudeži". (5 Moj 26,8) Potem je rekel: "Ter nas je privedel v ta kraj in nam dal to/526/ deželo, deželo, v kateri teče mleko in med. In sedaj, glej, sem prinesel prvine zemeljskih sadov, ki si mi jih dal ti, o Gospod." (5 Moj 26,9.10)
Od Hebrejcev zahtevani prispevki za verske in dobrodelne namene so znašali četrtino njihovega dohodka. Zaradi tako velike obremenitve virov ljudstva bi pričakovali, da jih bo to privedlo do uboštva. Ampak nasprotno, zvesto izpolnjevanje teh predpisov je bil eden izmed pogojev njihove blaginje. Pod pogojem poslušnosti jim je Bog obljubil: "In pokaram zavoljo vas požrešnika, da vam sadu zemlje več na pokvari, tudi trta na polju vam ne bo nerodovitna. ... In vsi narodi vas bodo blagrovali; kajti dežela boste blagougodja, pravi Gospod nad vojskami." (Mal 3,11.12)
V dneh preroka Hagaja je bila dana pozornost zbujajoča ponazoritev posledic, ker so sebično zadrževali prostovoljne daritve, ki so namenjene za Božje delo. Po vrnitvi iz ujetništva v Babilonu so se Judje oprijeli prenovitve Gospodovega templja. Ko so naleteli na odločno nasprotovanje svojih sovražnikov, so prenehali delati. Strašna suša, ki je njihovo število zelo razredčila, jih je prepričala, da gradnje templja ni mogoče dokončati. Rekli so: "Ni še prišel čas, čas Gospodovi hiši, da jo zgradimo." (Hag 1,2) Gospodov prerok pa jim je prenesel sporočilo: "Za vas same pa je čas, da prebivate v svojih z deskami obitih hišah, ta hiša pa bodi pusta? Sedaj pa pravi tako Gospod nad vojskami: Pazite na svoje poti! Veliko ste sejali, a malo ste spravili pod streho; jeste, pa se ne nasitite, pijete, pa se ne napijete; oblačite se, a nihče se ne ogreje; in kdor prisluži plačilo, ga vrže v raztrgano mošnjo." (Hag 1,4-6) Dan je bil tudi razlog: "Po velikem ste gledali, in glej, malo je postalo; in če ste kaj prinesli domov, sem to razpihnil. Zakaj to? govori Gospod nad vojskami. Zavoljo moje hiše, ker je pusta, a vi hitite vsak za svojo hišo. Zato je nebo zadržalo roso nad vami in zemlja je zadržala svoj sad. In poklical sem sušo na deželo in na gore, na žito in vino in na vse, kar rodi zemlja, in na ljudi in na živino in na vse delo rok. Ko je kdo prišel h kopi žita za dvajset mer,/527/ jih je bilo le deset; ko je prišel v tlačilnico, da zajme petdeset veder, jih je bilo le dvajset. Udaril sem vas s snetjo in strupeno roso in s točo vse delo vaših rok." (Hag 1,9-12; 2,16.17)
Zaradi teh opozoril so ljudje začeli graditi Božjo hišo. Potem je prišla Gospodova beseda: "Pazite vendar na čas od tega dne in poprej, od štiriindvajsetega dne devetega meseca, namreč od dne, ko se je položila podstava Gospodovemu templju, ... a od tega dne bom blagoslavljal!" (Hag 2,18.19) Modrec je rekel: "Nekateri razdaja obilo in bogati še bolj; drugi zadržuje celo, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo." (Preg 11,24) Apostol Pavel v Novi zavezi uči enak nauk: "Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel, in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel. Bog pa more čez vas razliti obilo vsake milosti, da imate v vsem vsekdar obilost in ste bogati za vsako dobro delo." (2 Kor 9,6.8)
Bog je nameraval, da bi bilo njegovo ljudstvo Izrael nosilec luči vsem Zemljanom. Z ohranjanjem javnega bogoslužja so pričali o obstoju in nadvladi živega Boga. Imeli so prednost podpirati to bogoslužje kot izraz svoje ljubezni do njega. Gospod je ukazal, naj bi bila razširjenost luči in resnice na zemlji odvisna od truda in daritev tistih, ki so deležniki nebeškega daru. Za poslance svoje resnice bi lahko postavil angele, svojo voljo bi lahko oznanil, kakor je oznanil zakon s Sinaja, z lastnim glasom. Ampak v svoji neskončni ljubezni in modrosti je za svoje sodelavce poklical ljudi in jih izbral za to delo.
V Izraelovih dneh so bile desetine in prostovoljni darovi potrebni za vzdrževanje obredov božanske službe. Ali naj Božje ljudstvo v tem času daje manj? Kristusovo načelo je, da naj bi bile naše daritve Bogu v sorazmerju z užito lučjo in prednostmi. "Od vsakega, komur je dano mnogo, se bo mnogo zahtevalo." (Luk 12,48) Ko je Zveličar poslal svoje učence, jim je dejal: "Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte." (Mat 10,8) Ko naši blagoslovi in prednosti/528/ naraščajo - predvsem pa, ko imamo pred sabo neprimerljivo daritev veličastnega Božjega Sina - ali naj ne bo naša hvaležnost izražena še v obilnejših darovih, da bi se sporočilo zveličanja razširilo še do drugih? Ko se evangeljsko delo širi, zahteva večjo skrb za svojo vzdrževanje, kakor pa je bila potrebna v starih časih. Zato je zakon o daritvah in darovih še bolj potreben kakor v času hebrejskega gospodarstva. Če bi njegovo ljudstvo radodarno vzdrževalo njegovo delo s prostovoljnimi darovi, namesto da se zateka k nekrščanskim in neposvečenim metodam, da bi napolnilo zakladnico, bi bil Bog počaščen, za Kristusa pa bi bilo pridobljenih veliko več ljudi.
Mojzesov načrt, da bi zbral sredstva za gradnjo shodnega šotora, je bil zelo uspešen. Ni mu bilo treba nagovarjati ljudi. Niti ni uporabil katere od zvijač, h katerim se današnje cerkve tako pogosto zatekajo. Ni pripravil velikanskega slavja. Ljudstva ni povabil na zabavo, ples in splošno veseljačenje; niti ni pripravil loterije ali česa podobno nečastnega, da bi pridobil sredstva za postavitev Božjega svetišča. Gospod je Mojzesu ukazal, naj Izraelove otroke povabi, da prinesejo darove. Darove naj bi sprejel od vsakega, ki je dajal prostovoljno in iz srca. In darovi so prihajali v obilju, da je Mojzes ukazal ljudstvu, naj neha prinašati, saj so zbrali več, kakor so lahko porabili.
Bog je postavil ljudi za svoje oskrbnike. Imetje, ki jim ga je dal v roke, je sredstvo, ki ga je priskrbel za širjenje evangelija. Tistim, ki so se izkazali za zveste oskrbnike, bo zaupal še večjo odgovornost, saj je Gospod rekel: "Tiste, ki me časte, počastim tudi jaz. Kajti veselega dajalca ljubi Bog." (1 Sam 2,30; 2 Kor 9,7) In ko mu njegovo ljudstvo s hvaležnim srcem prinaša darove in daritve, "ne z žalostjo ali po sili," (2 Kor 9,7) jih bodo spremljali blagoslovi. Obljubil je namreč: "Prinesite vso desetino v žitnice, da bo živeža v moji hiši; in izkusite me vendar v tem, pravi Gospod nad vojskami, če vam ne odprem zatvornic na nebu ter vam izlijem blagoslov do preobilice." (Mal 3,10)/529/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!