 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
49. Jozuetove zadnje besede (angleško)
Temeljno besedilo Joz 23 in 24
Vojne in osvajanja so se končala, Jozue pa se je umaknil v mirno zavetje svojega doma v Timnat-serah. "In po mnogih dnevih, ko je bil dal Gospod pokoj Izraelu od vseh njegovih sovražnikov povsod okoli, ... Jozue ... skliče vse Izraelce in njihove starešine, poglavarje, sodnike in oblastnike." (Joz 23,1.2.)
Minilo je nekaj let, odkar so se ljudje ustalili na svoji posesti, in že je bilo videti, kako poganja isto zlo, ki je doslej prinašalo sodbe nad Izraela. Jozue je začutil, da ga slabijo starostne betežnosti, in spoznal, da mora kmalu končati svoje delo, zato ga je zaskrbelo za prihodnost ljudstva. Ko so se zbrali okoli ostarelega poglavarja, jih je nagovoril bolj kakor le z očetovsko zaskrbljenostjo. Rekel je: "Vi pa ste videli vse, kar je storil Gospod, vaš Bog, vsem tem narodom spričo vas, zakaj Gospod, vaš Bog, On je, ki se je bojeval za vas." (Joz 23,3) Čeprav so bili Kanaanci pokorjeni, so imeli v lasti še vedno znaten delež dežele, ki je bila obljubljena Izraelu. Jozue je bodril ljudstvo, naj se ne ustali v lagodnosti in pozabi na Gospodov ukaz, da naj popolnoma izžene te malikovalske narode.
Ljudstvo je bilo na splošno počasno, da bi docela izgnalo pogane. Rodovi so se razpršili po svojih posestih, vojska je bila razpuščena, in na podvig, da bi obnovili vojno, se je gledalo dvomljivo in težko. Jozue je objavil: "Gospod pa, vaš Bog, jih izpahne pred vami ter jih prežene izpred vašega obličja, in posedete njihovo deželo, kakor vam je obljubil Gospod, vaš Bog. Bodite torej prav trdni, da hranite in izpolnjujete vse, kar je pisano v knjigi Mojzesovega zakona, da se od tega ne ganete ne na desno ne na levo."(Joz 23,5.6)/521/
Jozue je ljudstvo nagovoril kot pričo, ki ji je doslej, dokler so izpolnjevali pogoje, Bog zvesto izpolnil njegove obljube. Rekel je: "Spoznajte torej z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo, da ni izginila ne ena beseda iz vseh dobrih obljub, ki jih je za vas govoril Gospod, vaš Bog; vse se je uresničilo, ne ena beseda ni izginila." (Joz 23,14) Povedal jim je, da bo Gospod uresničil tudi svoje grožnje, kakor je izpolnil obljube. "Kakor pa se je izpolnila vsaka dobra beseda, ki jo je Gospod, vaš Bog, govoril za vas, tako stori Gospod, da se uresniči nad vami vsaka huda beseda. ... Ako prestopite zavezo Gospoda, svojega Boga, ... tedaj se vname Gospodova jeza zoper vas, in hitro poginete s površja te dobre dežele, ki vam jo je dal." (Joz 23,15.16)
Satan mnoge zapelje s sladkobesedno teorijo, da je Božja ljubezen do njegovega ljudstva tako velika, da bo opravičil greh. S tem govori, da grožnje Božje besede služijo določenemu namenu v njegovi moralni vladavini, vendar ne bodo nikoli dobesedno izpolnjene. Toda v vseh svojih ravnanjih z bitji je Bog obdržal načela pravičnosti, tako da je razodel pravi značaj greha - pokazal je, da so njegove zagotove posledice beda in smrt. Brezpogojnega odpuščanja greha nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Takšno odpuščanje bi pokazalo opustitev načel pravičnosti, ki so sam temelj Božje vladavine. Prebivalce nepadlih svetov bi to napolnilo z osuplostjo. Bog je zvesto pokazal posledice greha, in če ta opozorila niso resnična, kako smo lahko prepričani, da bodo njegove obljube izpolnjene? Tako imenovana dobrohotnost, ki bi porinila na stran pravičnost, ni dobrohotnost, temveč slabost.
Bog je darovalec življenja. Že od začetka so bili vsi njegovi zakoni dani za življenje. Greh pa je prekinil red, ki ga je ustanovil Bog, in nastala je nesloga. Kakor dolgo obstaja greh, sta trpljenje in smrt neizogibna. Samo zato, ker je Odrešenik zdržal prekletstvo greha v naše dobro, lahko človek upa na osebno osvoboditev pred strašnimi posledicami.
Preden je Jozue umrl, so se poglavarji in predstavniki rodov poslušni njegovemu vabilu ponovno zbrali v Sihemu. Noben kraj v vsej deželi ni imel toliko svetih povezav ter jih spominjal na Božjo zavezo z Abrahamom in Jakobom, pa še na njihovo svečano obljubo ob/522/ vstopu v Kanaan. Tukaj sta bili gori Ebal in Garizim, nemi priči obljub, ki so jih želeli obnoviti zdaj, ko so bili zbrani v navzočnosti umirajočega voditelja. Povsod so bili dokazi tega, kar je Bog storil zanje; kako jim je dal deželo, za katero niso garali, in mesta, ki jih niso zgradili, vinograde in oljkove nasade, ki jih niso zasadili. Jozue je še enkrat pregledal Izraelovo zgodovino. Naštel je čudovita Božja dela, da bi vsi občutili njegovo ljubezen in usmiljenje ter bi mu služili "s popolno vdanostjo in v resnici". (Joz 24,14)
Po Jozuetovem navodilu so skrinjo prinesli iz Sila. To je bil zelo svečan dogodek in ta prispodoba Božje navzočnosti bo poglobila vtis, ki ga je želel narediti na ljudi. Ko je predstavil Božjo dobroto do Izraela, jim je zaklical v Jahvejevem imenu, naj izberejo, komu bodo služili. Še vedno so nekoliko skrivoma častili malike. Jozue si jih je zato prizadeval pripeljati do odločitve, ki bo pregnala ta greh iz Izraela. Rekel je: "A če se vam zdi slabo služiti Gospodu, izberite si danes, komu boste služili." (Joz 24,15) Jozue jih je hotel napeljati, da bi rade volje služili Bogu, ne pa prisiljeno. Ljubezen do Boga je sam temelj vere. Služiti mu samo iz upanja na nagrado ali zaradi strahu pred kaznijo nič ne koristi. Hinavstvo in navidezno češčenje bolj žalita Boga kakor pa odprto odpadništvo.
Ostareli vodja je rotil ljudstvo, naj premislijo glede vseh razmer o tem, kar jim je predstavil, ter se odločijo, ali resnično želijo živeti, kakor so živeli izprijeni malikovalski narodi okoli njih. Če se jim je zdelo slabo služiti Jahveju, viru moči, izviru blagoslova, naj ta dan izberejo, komu bodo služili: "Ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje," od katerih je bil poklican Abraham, "ali bogovom Amorejcev, ki prebivate v njih deželi." (Joz 24,15) Te zadnje besede so bila ostra graja Izraelu. Amorejski bogovi niso mogli zaščititi svojih častilcev. Zaradi njihovih gnusnih in sramotnih grehov je bil ta brezbožni narod uničen, dobra dežela, ki je bila nekoč njihova last, pa je bila dana Božjemu ljudstvu. Kakšna neumnost bi bila za Izraela, če bi izbrali božanstva, zaradi katerih češčenja so bili Amorejci uničeni! Jozue je dejal: "Jaz pa in moja hiša hočemo služiti Gospodu." (Joz 24,15) Ista sveta gorečnost, ki je navdihovala voditeljevo srce, je zajela ljudstvo. Njegova vabila/523/ so klicala po takojšnjem odgovoru: "Bog ne daj, da bi zapustili Gospoda in služili drugim bogovom!" (Joz 24,16)
Jozue je rekel: "Vi ne morete služiti Gospodu, zakaj On je presveti Bog, goreči Bog; On ne bo prenašal vaših prestopkov in vaših grehov." (Joz 24,19) Pred stalno preobrazbo mora ljudstvo občutiti svojo skrajno nezmožnost, da bi bili s svojo močjo poslušni Bogu. Prestopili so njegov zakon, ki jih je obsodil kot prestopnike, in ni bilo poti za rešitev. Dokler so zaupali v lastno moč in pravičnost, jim ni bilo mogoče doseči odpuščanja grehov; niso zadostili zahtevam Božjega popolnega zakona, zato je bilo zaman, da so se zaobljubili služiti Bogu. Samo z vero v Kristusa so si lahko zagotovili odpuščanje greha in prejeli moč za poslušnost Božjemu zakonu. Morali so se nehati zanašati na lasten trud za zveličanje in popolnoma zaupati v zasluge obljubljenega Zveličarja, da bodo sprejemljivi Bogu.
Jozue si je prizadeval voditi svoje poslušalce, da bi dobro pretehtali svoje besede in se vzdržali obljub, ki jih niso pripravljeni izpolniti. Z globoko vnemo so ponovili izjavo: "Nikar, temveč Gospodu hočemo služiti." (Joz 24,21) Ko so svečano pritrdili, da so priče zoper sebe, da so izbrali Jahveja, so še enkrat ponovili svojo zaobljubo o zvestobi: "Gospodu, svojemu Bogu, hočemo služiti in njegov glas poslušati." (Joz 24,24)
"Tako je storil Jozue tisti dan zavezo z ljudstvom in mu je dal postavo in sodbo v Sihemu." (Joz 24,25) Ko je zapisal poročilo o tem svečanem dogovoru, ga je dal skupaj s knjigo postave v skrinjo zaveze. V spomin je postavil steber, rekoč: "Glej, ta kamen bodi priča zoper nas; kajti slišal je vse Gospodove besede, ki nam jih je govoril, zato bodi priča zoper vas, da ne zatajite svojega Boga. Potem razpusti Jozue ljudstvo, vsakega v njegovo dediščino." (Joz 24,27.28)
Jozuetovo delo za Izraela je bilo opravljeno. Popolnoma je sledil Gospodu in v Božjo knjigo je zapisan kot "Gospodov hlapec". (Joz 24,29) Najplemenitejše pričevanje o njegovem značaju kot javnem vodju je zgodovina rodu, ki je užival njegova dela: "In Izrael je služil Gospodu, dokler je živel Jozue in dokler so, še dosti časa za Jozuetom, živeli starešine." (Joz 24,31)/524/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!