Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

48. Delitev Kanaana (angleško)

Temeljno besedilo Joz 10,40 do 11; 14 do 22

Po zmagi v Bethoronu je bil hitro osvojen južni Kanaan. "Tako je Jozue premagal vso deželo, gorovje in vso južno stran in nižavo. ... In vse te kralje in njihove dežele je zavzel Jozue naenkrat, kajti Gospod, Izraelov Bog, se je bojeval za Izraela. In Jozue in z njim ves Izrael se je vrnil zopet v tabor v Gilgal." (Joz 10,40-43)

Plemena severne Palestine so bila zgrožena zaradi uspeha, ki je spremljal izraelske vojske, zato so se zdaj povezala proti njim. Na čelu te zveze je bil Jabin, kralj Hazorja - ozemlja zahodno od Meromskega jezera. "In ti se vzdignejo in vsa njihova vojna krdela z njimi." (Joz 11,4) To je bila veliko večja vojska od katere koli, s katero so se Izraelci prej spopadli v Kanaanu - "velika množina ljudstva kakor peska na morskem bregu, tudi silno veliko konj in voz. Vsi ti kralji se zbero in pridejo ter se utabore pri vodi Meromu, da bi se bojevali z Izraelom." (Joz 11,4.5) Jozuetu je bilo spet izrečeno spodbudno sporočilo: "Ne bodi te strah spričo njih, zakaj jutri obsore ti jih izročim, da bodo vsi pobiti pred Izraelom." (Joz 11,6)

Blizu Meromskega jezera je planil v tabor zaveznikov in uničil njihove sile. "In Gospod jih je dal Izraelu v roko, in jih porazijo ter jih pode ... in pobijejo jih, da jim ni ostalo nikogar." (Joz 11,8) Voz in konj, ki so bili ponos Kanaancev in so se z njimi bahali, si Izraelci niso smeli prilastiti. Na Božji ukaz so vozove zažgali, konje pa ohromili, da so bili nesposobni za boj. Izraelci niso smeli zaupati v vozove ali konje, marveč v ime "Gospoda, svojega Boga". (Ps 20,7)

Drugo za drugim so zavzemali mesta, Hazor, trdnjavo zaveznikov, pa so zažgali. Vojna se je nadaljevala/510/ nekaj let, toda ob njenem koncu je bil Jozue gospodar Kanaana. "In počivala je dežela od vojne." (Joz 11,23)

Čeprav je bila moč Kanaancev uničena, niso bili popolnoma pregnani. Na zahodu so imeli Filistejci še vedno v lasti rodovitno ravnino vzdolž morske obale, severno od njih pa je bilo ozemlje Sidoncev. V njihovi lasti je bil tudi Libanon; južni del dežele proti Egiptu pa so deželo še vedno naseljevali Izraelovi sovražniki.

Jozuetu pa ni bilo rečeno, naj nadaljuje vojno. Preden bo prepustil vodenje Izraela, je velikega vodja čakalo drugo delo. Vso deželo, dele, ki so jih že osvojili, in tiste, ki jih še niso podredili, je bilo treba razdeliti med rodove. Dolžnost vsakega rodu je bila popolnoma osvoboditi del dediščine, ki mu bo dodeljena. Če se bodo ljudje izkazali zvesti Bogu, bo pred njimi izgnal njihove sovražnike. Obljubil je, da jim bo dal še večje posesti, če bodo le zvesti njegovi zavezi.

Delitev dežele je bila zaupana Jozuetu, Eleazarju, velikemu duhovniku, in rodovnim poglavarjem. Dediščino vsakega rodu bo določil žreb. Sam Mojzes je določil meje dežele, kako naj bo razdeljena med rodove, ko bodo posedli Kanaan, in določil kneze iz vsakega rodu, ki bodo spremljali delitev. Levijev rod, ki je bil posvečen svetiščni službi, ni bil štet v izžrebani delež. Levitom je bilo za dediščino določenih oseminštirideset mest v različnih delih dežele.

Preden se je začela delitev dežele, je Kaleb skupaj s poglavarji svojega rodu izrekel posebno prošnjo. Poleg Jozueta je bil Kaleb zdaj najstarejši mož v Izraelu. Kaleb in Jozue sta bila edina med ogledniki, ki sta prinesla dobro poročilo o obljubljeni deželi ter spodbudila ljudstvo, naj gre in jo posede v Gospodovem imenu. Kaleb je zdaj spomnil Jozueta na takrat dano obljubo kot na nagrado za njegovo zvestobo: "Gotovo bo dežela, po kateri je stopala tvoja noga, tebi in tvojim otrokom dediščina vekomaj, ker si zvesto hodil za Gospodom, mojim Bogom." (Joz 14,9) Potem je predstavil prošnjo, da bi dobil v last Hebron. Tukaj je bil mnogo let dom Abrahama, Izaka in Jakoba; tukaj so bili pokopani, v jami Makpeli./511/ Hebron je bil dom Enakimov, ki so zbujali grozo in katerih strašen videz je tako prestrašil oglednike, da so uničili ves Izraelov pogum. To je bil kraj, ki si ga je Kaleb, zaupajoč v Božjo moč, izbral za svojo dediščino med vsemi drugimi.

Rekel je: "In sedaj, glej, Gospod me je ohranil v življenju, kakor je govoril, teh štirideset in pet let, odkar je govoril to besedo Mojzesu, ko je Izrael potoval po puščavi. In sedaj, glej, danes sem petinosemdeset let star: in še danes sem tako krepak kakor tisti dan, ko me je Mojzes odposlal; kakršna je bila moja moč takrat, je tudi sedaj, da se bojujem in hodim ven in noter. Sedaj torej mi daj to gorovje, ki je o njem govoril Gospod tisti dan; kajti slišal si takrat, da so ondi Enakimi in velika in utrjena mesta. Morda bo Gospod z menoj, da jih preženem, kakor je govoril Gospod." (Joz 14,10-12) Prošnjo so podprli tudi Judovi poglavarji. Kaleb, ki je bil sam določen iz tega rodu za delitev dežele, se je združil s temi možmi v predstavitvi svoje prošnje, da ne bi bilo videti, kakor da je uporabil svojo oblast za sebične namene.

Njegova prošnja je bila takoj uslišana. Nikomur ne bi mogla biti zanesljiveje zaupana osvojitev te velikanske trdnjave. "Tedaj ga blagoslovi Jozue ter da Hebron v dediščino Kalebu, Jefunovemu sinu, ... ker je zvesto hodil za Gospodom, Izraelovim Bogom". (Joz 14,13.14) Kalebova vera je bila zdaj prav takšna, kakršna je bila, ko je s svojim pričevanjem nasprotoval slabemu poročilu oglednikov. Veroval je Božji obljubi, da bo pripeljal svoje ljudstvo do kanaanske posesti, in v tem je popolnoma sledil Gospodu. S svojim ljudstvom je zdržal dolgo tavanje v puščavi ter z njimi delil razočaranja in bremena krivde. Ampak nad tem se ni pritoževal, temveč je poviševal Božjo milost, ki ga je ohranila v puščavi, ko so bili njegovi bratje pokončani. Gospod ga je ohranil sredi vseh stisk, nevarnosti in šib v času tavanja skozi puščavo ter v letih vojskovanja, odkar so stopili v Kanaan. Zdaj, ko je bil star več kakor osemdeset let, je bila njegova življenjska moč nezmanjšana. Zase ni prosil ozemlja, ki bi bilo že osvojeno, marveč prostor, za katerega so ogledniki bolj kakor za druge menili, da ga ni mogoče podjarmiti. Z Božjo pomočjo bo iztrgal to trdnjavo iz rok samih velikanov, katerih moč je omajala Izraelovo vero. Kalebova prošnja ni bila napihnjena z željo po časti ali poviševanju. Pogumni stari/512/ bojevnik si je želel ljudem dati zgled, ki bo v čast Bogu, in opogumiti rodove, da bi popolnoma pokorili deželo, ki se je njihovim očetom zdela nepremagljiva.

Kaleb je dobil dediščino, po kateri je štirideset let hrepenelo njegovo srce. Ker je zaupal v Boga, da bo z njim, je "izgnal odondod tri Enakove sinove". (Joz 15,14) Ko je tako zagotovil posest sebi in svoji družini, njegova gorečnost ni popustila. Ni se zadovoljil z uživanjem dediščine, temveč je še dalje osvajal ozemlja v korist naroda in v slavo Bogu.

Strahopetci in uporniki so pomrli v puščavi, poštena oglednika pa sta jedla od eškolskega grozdja. Vsakemu je bilo dano glede na njegovo vero. Neverujoči so videli izpolnitev svojih strahov. Kljub Božji obljubi so izjavili, da ni mogoče podedovati Kanaana, zato ga niso posedli. Kateri pa so zaupali v Boga in niso toliko gledali na težave, ki jih je treba premagati, temveč na moč Vsemogočnega Pomočnika, so stopili v dobro deželo. Po veri so starodavni junaki "premagovali kraljestva, ... ubežavali osti meča, v slabosti prejemali moč, junaki postajali v vojski, odbijali napade tujcev. In to je zmaga, ki je premagala svet: naša vera." (Heb 11,33.34; 1 Jan 5,4)

Še ena zahteva glede delitve dežele je razkrila duha, ki je bil zelo drugačen od Kalebovega. Predstavili so jo Jožefovi otroci, Efraimov rod s polovico Manasejevega roda. Zaradi svoje mnogoštevilnosti sta ta rodova zahtevala dvojni delež ozemlja. Zanju določen žreb je bil najbogatejši del dežele, skupaj z rodovitno Saronsko ravnino. Ampak mnogo glavnih mest v dolini je bilo še vedno v lasti Kanaancev; rodova sta se prestrašila garanja in nevarnosti, ki spremljajo osvajanje posesti. Zato sta želela dodaten delež ozemlja, ki je že bil podjarmljen. Efraimov rod je bil eden največjih v Izraelu, kakor tudi tisti, kateremu je pripadal sam Jozue. Njegovi člani so se seveda imeli za upravičene do posebne pozornosti. Rekli so: "Zakaj si dal meni samo en delež in del v dediščino, ko sem vendar veliko ljudstvo?" (Joz 17,14) Toda pri neomajnem vodju ni bilo mogoče doseči niti najmanjšega odstopanja od stroge pravice.

Njegov odgovor je bil: "Ako si veliko ljudstvo, pojdi gor v gozd in iztrebi ondi v deželi/513/ Ferizejcev in Refaimov, ko ti je Eraimsko gorovje pretesno." (Joz 17,15)

Njihov odgovor je pokazal pravi vzrok pritožbe. Manjkala jim je vera in pogum, da bi izgnali Kanaance. Odvrnili so: "To gorovje nam ne bo zadosti; vsi Kanaanci pa, ki prebivajo v ravnini, imajo železne vozove." (Joz 17,16)

Moč Izraelovega Boga je bila obljubljena njegovemu ljudstvu. Če bi imeli Efraimci Kalebov pogum in vero, noben sovražnik ne bi mogel stati pred njimi. Njihovi očitni želji, da bi se izognili težavam in nevarnostim, je Jozue odločno nasprotoval. Rekel je: "Veliko si ljudstvo in veliko imaš moč; ... zakaj ti preženeš Kanaance, čeprav imajo železne vozove in čeprav so močni." (Joz 17,17.18) Tako so bili njihovi dokazi obrnjeni proti njim. Ker so bili veliko ljudstvo, kakor so trdili, so bili popolnoma sposobni, da si utrejo pot, kakor so naredili njihovi bratje. Z Božjo pomočjo se jim ni bilo treba bati železnih voz.

Do sedaj je bil Gilgal glavni sedež naroda in tu je bilo tudi svetišče. Zdaj pa so morali svetišče prenesti na prostor, ki je bil izbran za njegovo stalno namestitev. To je bil Silo, majhno mesto, ki je po žrebu pripadlo Efraimu. Bilo je blizu središča dežele in do njega so imeli lahek dostop vsi rodovi. Ta del dežele je bil že popolnoma podjarmljen, tako da častilcev ni bilo mogoče vznemirjati. "In vsa občina Izraelovih sinov se je zbrala v Silu, in tu so razpeli shodni šotor." (Joz 18,1) Rodovi, ki so bili še vedno utaborjeni, ko je bil shodni šotor umaknjen iz Gilgala, so mu sledili in se utaborili ob Silu. Tukaj so ostali, dokler se niso razkropili po svojih posestih.

Skrinja je ostala v Silu tristo let, dokler ni končno zaradi grehov Elijeve hiše padla v roke Filistejcev. Ko je bil Silo uničen, skrinja ni bila nikoli več vrnjena v tukajšnje svetišče, svetiščno službo pa so navsezadnje prenesli v jeruzalemsko svetišče. Silo je postal nepomembno mesto. Samo ruševine označujejo prostor, kjer je nekoč stalo. Dolgo po tem je njegova usoda postala opozorilo Jeruzalemu. Gospod je objavil po preroku Jeremiju: "Pojdite pa, pravim, v moj kraj, ki je bil v Silu, kjer sem bil storil, da je prvič prebivalo ondi moje ime, in glejte, kaj sem mu storil zavoljo hudobnosti svojega ljudstva Izraela! Zato storim tej hiši, ki se imenuje po mojem imenu, na katero se vi zanašate, in temu kraju, ki/514/ sem ga dal vam in vašim očetom, kakor sem storil Silu." (Jer 7,12.14)

"Tako so končali delitev dežele" in vsem rodovom je bila dodeljena njihova dediščina. (Joz 19,49) Tedaj je Jozue predstavil svojo zahtevo. Njemu in Kalebu je bila dana posebna obljuba o dediščini; vendar ni prosil za obsežno pokrajino, temveč za eno samo mesto. In "so mu dali ... mesto, ki ga je želel. ... In sezidal je mesto in prebival v njem." (Joz 19,50) Ime mesta je bilo Timnat-serah, delež, ki ostane - vidno pričevanje o plemenitem značaju in nesebičnem osvajalčevem duhu. Namesto da bi bil prvi v prilaščanju plena zmage, je počakal s svojo prošnjo, dokler ni bilo poskrbljeno tudi za najskromnejšega med njegovimi ljudmi.

Šest mest, dodeljenih Levitom - po tri na vsaki strani Jordana - je bilo določenih za zavetna mesta, kamor so se lahko na varno zatekli ubijalci. Določitev teh mest je zapovedal Mojzes: "Tja naj pribeži ubijalec, ki ubije človeka neradovoljno. In ta mesta naj vam bodo v zavetišča pred krvnim maščevalcem, da ne umre ubijalec, dokler se ne postavi pred občino zaradi sodbe." (4 Moj 35,11.12) Ta milostni ukrep je bil potreben zaradi starodavne navade zasebnega maščevanja, po kateri je kaznovanje umora pripadalo najbližjemu sorodniku ali naslednjemu dediču umrlega. Kadar je bila krivda očitna, ni bilo treba čakati na sodbo s sodniki. Maščevalec je lahko zasledoval hudodelca kamor koli, in ga umoril, kjer ga je pač našel. Gospodu se v tistem času ni zdelo prav odpraviti te navade, poskrbel pa je za varnost tistih, ki so koga umorili nenamerno.

Zavetna mesta so bila razmeščena tako, da so bila pol dneva hoje na vsako stran dežele. Poti, ki so vodile vanje, so morale biti dobro vzdrževane; ob poti pa so bili postavljeni znaki, na katerih je bilo z jasnimi in velikimi črkami napisano "Zavetišče", da se bežeči niso predolgo mudili. Katera koli oseba - Izraelec, tujec ali popotnik - je lahko uporabila to prednost. Toda če nedolžnih ni kazalo prenagljeno pobiti, tudi krivi niso smeli uiti kazni. Primer vsakega begunca so podrobno razsodile ustrezne oblasti, in šele ko so se izkazali, da niso zagrešili naklepnega umora, so se lahko zatekli v zavetno mesto. Krivi so bili/515/ izročeni maščevalcu. Kdor je bil upravičen do zaščite, je je lahko bil deležen samo pod pogojem, da bo ostal v določenem zavetišču. Če bi kdo zataval izven predpisanih meja ter bi ga našel krvni maščevalec, je moral s svojim življenjem plačati to neupoštevanje Gospodove preskrbe. Ko pa je umrl veliki duhovnik, so se smeli vsi, ki so iskali zavetje v zavetnih mestih, prosto vrniti na svojo posest.

Pri sojenju za umor obtoženi ni smel biti obsojen, če je pričevanje slonelo na eni sami priči, četudi so proti njemu govorili natančni dokazi. Gospodov ukaz je bil: "Kdor koli umori človeka, bodi umorjen po izpovedi prič; samo ena priča naj ne govori zoper koga za smrt." (4 Moj 35,30) Kristus je dal Mojzesu ta navodila za Izraela. In ko je bil osebno z učenci na zemlji in jih je učil, kako naj ravnajo z grešniki, je vzvišeni Učitelj ponovil nauk, da pričevanje enega ni dovolj za oprostitev ali obsodbo. Stališča ali mnenja enega človeka ne razrešijo spornih vprašanj. V vseh teh primerih se morata povezati dva ali trije in skupaj naj nosijo odgovornost, "da se opira na usta dveh ali treh prič vsaka beseda". (Mat 18,16)

Če se kdo, ki mu je sojeno za umor, izkaže za krivega, ga ne more rešiti nobena sprava ali odkupnina. "Kdor prelije človekovo kri, po človeku bodi prelita njegova kri. Nikar ne sprejmite odkupnine za življenje morilca, ki je kriv smrti, on mora umreti." (1 Moj 9,6; 4 Moj 35,31) Božji ukaz se je glasil: "Odpraviš ga celo od mojega oltarja, da umrje. In za kri, ki se je v deželi prelila, ni mogoča poravnava, razen po krvi tistega, ki jo je prelil." (2 Moj 21,14; 4 Moj 35,33) Varnost in čistost naroda je zahtevala strogo kazen za morilčev greh. Človeško življenje, ki ga lahko da samo Bog, je treba sveto varovati.

Zavetna mesta, ki so bila določena za starodavno Božje ljudstvo, so bila prispodoba zavetja v Kristusu. Isti usmiljeni Zveličar, ki je določil tista začasna zavetna mesta, je s prelitjem svoje krvi priskrbel prestopnikom Božjega zakona varno zatočišče, v katero lahko zbežijo, da bi bili varni pred drugo smrtjo. Nobena sila ne more iz njegovih rok iztrgati ljudi, ki pridejo k njemu po odpuščanje. "Zatorej ni sedaj nobene/516/ obsodbe za te, ki so v Kristusu Jezusu. Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl, pa bo tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas;" da bi "imeli krepko tolažilo mi, ki smo pribežali oprijet se ponujenega nam upanja". (Rim 8,1.34; Heb 6,18)

Kdor je bežal v zavetno mesto, se ni smel obotavljati. Zapustil je družino in zaposlitev. Ni bilo časa za poslavljanje od svojih ljubljenih. Njegovo življenje je bilo v nevarnosti, zato je moralo biti vse drugo podvrženo temu edinemu cilju - priti do varnega mesta. Pozabil je na utrujenost in težave. Ubežnik si ni niti za trenutek drznil upočasniti koraka, dokler ni bil znotraj mestnega obzidja.

Grešnik je izpostavljen večni smrti, dokler ne najde skrivališča v Kristusu. Kakor sta lahko postopanje in brezskrbnost oropala ubežnika za njegovo edino upanje za življenje, tako lahko obotavljanje in brezbrižnost pogubita dušo. Veliki sovražnik Satan je na sledi vsakemu prestopniku Božjega svetega zakona, in kdor ne čuti svoje nevarnosti in ne išče iskreno zavetja v večnem zatočišču, bo postal plen uničevalcu.

Jetnik, ki je ob katerem koli času šel iz zavetnega mesta, je bil prepuščen krvnemu maščevalcu. Tako so se ljudje naučili trdno držati metod, ki jih je neskončna modrost določila za njihovo varnost. Vendar ni dovolj, da grešnik samo veruje v Kristusa za odpuščanje greha; z vero in poslušnostjo mora prebivati v njem. "Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni nobene žrtve več za grehe, ampak neko strašno pričakovanje sodbe in gorečnost ognja, ki bo ugonabljal nasprotnike." (Heb 10,26.27)

Dva Izraelova rodova, Gadov in Rubenov, in polovica Manasejevega rodu so prejeli svojo dediščino pred prečkanjem Jordana. Pastirjem so obsežno višavje ter bogati gileadski in basanski gozdovi dajali prostrane pašnike za njihove črede, hkrati pa so vsebovali privlačnosti, ki jih ni bilo najti v samem Kanaanu. Zato so se potomci dveh rodov in pol želeli ustaliti tukaj in so se zaobljubili, da bodo dajali svoj del oboroženih mož, ki se bodo pridružili bratom pri prečkanju Jordana ter se bojevali na njihovi strani, dokler tudi ti ne dobijo dediščine. Ta obljuba je bila zvesto izpolnjena. Ko je/517/ deset rodov stopilo v Kanaan, je štirideset tisoč "Rubenovih in Gadovih sinov in polovica Manasejevega rodu ... oboroženih za vojsko ... prešlo pred Gospodom v boj na poljane ob Jerihu". (Joz 4,12.13) Štiri leta so se pogumno borili ob strani svojih bratov. Tedaj pa je prišel čas, da odidejo v deželo, kjer imajo svojo posest. Kakor so se združili s svojimi brati v bojih, tako so si razdelili tudi plen; in vrnili so se "z mnogim blagom, ... z jako mnogoštevilno živino, s srebrom, zlatom, bronom in z železom in z mnogimi oblačili", z vsem, kar bodo delili s tistimi, ki so ostali doma pri svojih družinah in čredah. (Joz 22,8)

Zdaj bodo bivali daleč od Gospodovega svetišča in s težkim srcem je Jozue opazoval njihov odhod. Vedel je, kako močne bodo skušnjave v njihovem osamljenem in tavajočem življenju, da bi sprejeli običaje poganskih plemen, ki so prebivali ob njihovih mejah.

Ko so misli Jozueta in drugih voditeljev še vedno pritiskale mučne slutnje, so slišali za čudne novice. Poleg Jordana blizu kraja Izraelovega čudežnega prečkanja reke sta dva rodova in pol postavila velik oltar, podoben oltarju za žgalne daritve v Silu. Božji zakon je prepovedoval s smrtno kaznijo vzpostavitev katerega drugega češčenja razen tistega v svetišču. Tak namen tega oltarja bi vodil ljudi stran od prave vere, če mu bo dovoljeno, da ostane.

Predstavniki ljudstva so se zbrali v Silu ter sredi najbolj vročega vznemirjenja in ogorčenja predlagali, da bi se vojskovali s prestopniki. Zaradi vpliva previdnejših je bilo sklenjeno, da najprej odpošljejo odpravo, ki bo od dveh rodov in pol dobila razlago njihovega obnašanja. Izbranih je bilo deset knezov, po en iz vsakega rodu. Vodil jih je Pinehas, ki se je v Peorjevi zadevi odlikoval z gorečnostjo.

Dva rodova in pol so takoj pograjali, ne da bi jim dali priložnost pojasniti dejanje, ki je bilo deležno tako velikih sumničenj. Poslanci so bili prepričani, da so njihovi bratje krivi, zato so jih ostro grajali. Obtožili so jih upora zoper Gospoda in jim veleli, naj se spomnijo, kako so Izraela doletele sodbe, ker se je pridružil Baal-peorju. V imenu vsega Izraela je Pinehas objavil Gadovim/518/ in Rubenovim otrokom, da bi bili dobrodošli uporabljati posesti in prednosti svojih bratov na drugi strani, če niso hoteli prebivati v deželi brez žrtvenega oltarja.

V odgovor so obtoženi pojasnili, da njihov oltar ni namenjen žrtvovanju, marveč je preprosto priča, da so iste vere kakor njihovi bratje v Kanaanu, čeprav jih ločuje reka. Bali so se, da bi bili v prihodnosti njihovi otroci izključeni od svetišča, kakor da nimajo deleža v Izraelu. Takrat bi bil ta oltar, ki je bil postavljen po vzorcu Gospodovega oltarja v Silu, priča, da so njegovi graditelji prav tako častilci živega Boga.

Poslanci so to pojasnilo sprejeli z velikim veseljem in nemudoma odnesli novice njim, ki so jih poslali. Vse misli na vojno so bile opuščene, ljudstvo pa se je združilo v radovanju in hvali Boga.

Gadovi in Rubenovi otroci so zdaj na oltar dali napis, ki je pojasnjeval namen, čemu je bil postavljen. Dejali so: "On je priča med nami, da je Jahve Bog." (Joz 22,34) Tako so preprečili napačno razumevanje in odstranili to, kar bi lahko bil vzrok skušnjave.

Kako pogosto se iz preprostega nesporazuma razvijajo resne težave celo med njimi, ki imajo najbolj poštene namene. Kako resne in celo usodne posledice lahko sledijo brez vljudnosti in popuščanja. Deset rodov se je spomnilo, kako je v Ahanovem primeru Bog negodoval zaradi pomanjkanja budnosti, da bi odkrili grehe, ki so med njimi. Zdaj so sklenili delovati nemudoma in odločno; toda ko so se želeli izogniti prvi napaki, so odšli v drugo skrajnost. Namesto da bi vljudno povprašali o dejstvih v celotnem primeru, so svoje brate grajali in obsodili. Če bi Gadovci in Rubenovci odvrnili v istem duhu, bi izbruhnila vojna. Medtem ko je po eni strani pomembno, da se izognemo popustljivosti v ravnanju z grehom, je enako pomembno, da se izognemo prenagli obsodbi in neutemeljenim sumničenjem.

Medtem ko so mnogi zelo občutljivi, kadar se graja njihovo ravnanje, so prav ti prestrogi v ravnanju z njimi, za katere menijo, da so v zmoti. Nihče se še ni odvrnil od napačnega položaja s karanjem in očitki. Mnoge prav na ta način odženemo dlje od prave poti in povzročimo, da zakrknejo srce pred/519/ prepričanjem. Duh prijaznega, vljudnega in potrpežljivega obnašanja lahko reši grešnike in pokrije množico grehov.

Modrost, ki so jo razodeli Rubenovci in njihovi tovariši, je vredna posnemanja. Čeprav so jih napačno razumeli in strogo grajali, medtem ko so iskreno želeli povišati pravo vero, vseeno niso pokazali zamere. Vljudno in potrpežljivo so poslušali obtožbe svojih bratov, preden so se branili, potem pa popolnoma pojasnili svoje vzgibe in dokazali svojo nedolžnost. Tako je bila prijateljsko rešena težava, ki bi lahko imela resne posledice.

Celo ko so obtoženi po krivem, se lahko ti, ki imajo prav, vedejo mirno in premišljeno. Bog je seznanjen z vsem, kar ljudje napačno razumejo in predstavijo, zato lahko z gotovostjo prepustimo svoj primer njegovim rokam. Tako zanesljivo bo branil zadevo njih, ki postavljajo svoje zaupanje vanj, kakor je preiskal Ahanovo krivdo. Ti, ki jih spodbuja Kristusov Duh, bodo razodevali usmiljenje, ki vse prenaša in je dobrotljivo.

Božja volja je, da med njegovim ljudstvom obstajata edinost in bratska ljubezen. Kristusova molitev tik pred križanjem je bila, da bi bili njegovi učenci eno, kakor je On eno z Očetom, da bi svet veroval, da ga je poslal Bog. Ta najbolj ganljiva in čudovita molitev sega skozi veke celo do danes. Njegove besede so bile: "Ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi verovali v mene." (Jan 17,20) Naš stalni cilj naj bi bil doseči to stanje edinosti, čeprav ne smemo žrtvovati niti enega načela resnice. To je dokaz, da smo tudi mi njegovi učenci. Jezus je rekel: "V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega." (Jan 13,35) Apostol Peter opominja cerkev: "Slednjič pa, vsi bodite enega mišljenja, sočutni, bratoljubni, milosrčni, ponižni; ne vračajte hudega za hudo ali psovanja za psovanje, ampak rajši blagoslavljajte, kajti za to ste poklicani, da podedujete blagoslov." (1 Pet 3,8.9)/520/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!