 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
47. Zveza z Gibeonci (angleško)
Temeljno besedilo Joz 9 in 10
Iz Sihema so se Izraelci vrnili v svoj tabor v Gilgalu. Tukaj jih je kmalu obiskalo tuje odposlanstvo, ki je z njimi želelo skleniti dogovor. Poslanci so trdili, da so prišli iz oddaljene dežele, kar je potrjeval njihov videz. Njihova oblačila so bila stara in izrabljena, obutev zakrpana, zaloge plesnive, mehovi pa, ki so jih imeli za zalogo vina, so bili raztrgani in povezani, kakor bi jih na poti na hitro zakrpali.
Daleč doma - trdili so, da živijo daleč za mejami Palestine - so njihovi sodržavljani, tako so rekli, slišali za čudeže, ki jih je Bog storil za svoje ljudstvo, zato so jih poslali, da sklenejo zavezništvo z Izraelom. Hebrejci so bili posebej opozorjeni, naj ne sklepajo zavezništva s kanaanskimi malikovalci, in v mislih voditeljev se je pojavil dvom, ali so resnične besede tujcev. Rekli so: "Morebiti prebivate med nami?" Na to so poslanci odgovorili: "Hlapci smo tvoji." Jozue pa jih je naravnost vprašal: "Kdo ste? In od kod ste prišli?" (Joz 9,7.8) Ponovili so prejšnjo izjavo in dodali kot dokaz svoje iskrenosti: "Ta naš kruh, ki smo ga iz svojih hiš vzeli za brašno, je bil še gorak, ko smo odhajali na pot k vam, zdaj pa, glej, je trd in plesniv. In te vinske mehove smo napolnili nove, pa glej, razdrti so. In ta naša obleka in naše obuvalo se je prestaralo po silno dolgem potovanju." (Joz 9,12.13)
To opisovanje je prevladalo. Hebrejci niso vprašali "za svet Gospodovih ust. In Jozue sklene mir z njimi in jim stori zavezo, da bodo ohranjeni pri življenju; in knezi občine so jim prisegli." (Joz 9,14.15) Tako so sklenili zavezo. Tri dni kasneje so izvedeli resnico. "Da so oni njihovi sosedi ter da prebivajo/505/ med njimi." (Joz 9,16) Gibeonci so vedeli, da se Hebrejcem ni mogoče upreti. Zato so se zatekli k načrtu, da bi si ohranili življenje.
Izraelce je zajela velika razkačenost, ko so spoznali prevaro, s katero so jih prevarali. Ta se je še stopnjevala, ko so po tridnevnem potovanju dosegli gibeonska mesta blizu središča dežele. "In mrmrala je vsa občina na kneze;" (Joz 9,18) toda ti niso hoteli razdreti zaveze, kljub temu da je bila sklenjena z zvijačo, ker so jim "prisegli pri Gospodu, Izraelovem Bogu. A Izraelovi sinovi jih niso pobili." (Joz 9,18.19) Gibeonci so se zaobljubili, da bodo opustili malikovanje in sprejeli češčenje Jahveja; ohranitev njihovih življenj ni bilo kršenje Božjega ukaza, naj uničijo malikovalske Kanaance. Tako se torej Hebrejci z obljubo niso zavezali grešiti. In čeprav je bila obljuba dobljena s prevaro, so jo morali spoštovati. Obveza, katere jamstvo je nekogaršnja beseda - če ga ne zavezuje izvršiti slabo dejanje - naj bo sveta. Nobena misel na dobiček, maščevanje ali korist nikakor ne more vplivati na neprekršljivost prisege ali jamstva. "Gnusoba so Gospodu lažnive ustne." (Preg 12,22) Na Gospodovo goro bo odšel in na mestu njegove svetosti bo stal ta, ki po storjeni prisegi ne prevrača besede, četudi bo zato oškodovan. (Ps 24,3; 15,4)
Gibeoncem je bilo dovoljeno živeti, vendar so bili določeni kot sužnji svetišču, da so opravljali vsa hlapčevska dela. "In Jozue je tisti dan postavil, da sekajo drva in nosijo vodo občini in h Gospodovemu oltarju." (Joz 9,27) Te pogoje so hvaležno sprejeli, saj so se zavedali, da so naredili napako, in so bili veseli, če so lahko odkupili življenje za kakršno koli ceno. Jozuetu so dejali: "Sedaj pa, glej, v tvoji roki smo: stori, kar se ti zdi dobro in prav, da z nami storiš." (Joz 9,25) Stoletja so bili njihovi potomci povezani s svetiščno službo.
Gibeonsko ozemlje je obsegalo štiri mesta. Ljudstvo ni bilo pod kraljevo oblastjo, temveč so jim vladali starešine ali senatorji. Najpomembnejše od vseh mest, namreč Gibeon, "je bil veliko mesto, kakor kraljevo mesto, ... in vsi njegovi meščani so bili junaki". (Joz 10,2) Ker pa so se ljudje takega mesta zatekli k tako poniževalni in zvijačni metodi, da so si ohranili življenje, kaže očitno grozo, s katero so Izraelci navdali kanaanske prebivalce./506/
Za Gibeonce bi bilo daleč boljše, če bi z Izraelom ravnali iskreno. Medtem ko jim je podreditev Jahveju ohranila življenje, jim je prevara prinesla le sramoto in suženjstvo. Bog je poskrbel, da bodo blagoslovov zaveze deležni vsi, ki se odrečejo poganstvu in se povežejo z Izraelom. Bili so zajeti pod pogoje za "tujca, ki biva med vami". (2 Moj 12,49) Z nekaj izjemami je ta sloj užival enake naklonjenosti in prednosti z Izraelom. Gospod je ukazal: "In ako gostuje tujec pri tebi v vaši deželi, ga ne smete dreti; kakor vaš rojak vam bodi tujec, ki biva med vami, in ljubi ga kakor samega sebe." (3 Moj 19,33.34) Glede pashe in daritev je bilo zapovedano: "O zbor, ena postava veljaj za vas in za tujca, gostujočega pri vas: ... kakor vi, bodi tujec pred Gospodom." (4 Moj 15,15)
Takega razmerja bi lahko bili deležni Gibeonci namesto prevare, h kateri so se zatekli. Ni bilo ravno malo ponižanje meščanom kraljevskega mesta, kjer so bili vsi junaki, postati sekači drv in nosači vode skozi rodove. Toda za prevaro so priredili svoja oblačila v revna in držala so se jih kakor znak nenehne sužnosti. Tako bo njihovo suženjsko stanje skozi rodove pričalo o Božjem sovraštvu do laži.
Podreditev Gibeoncev Izraelcem je napolnila kanaanske kralje s strahom. Takoj so storili vse potrebno za maščevanje nad njimi, ki so sklenili mir z zavojevalci. Pod vodstvom Adonizeka, jeruzalemskega kralja, je pet kanaanskih kraljev sklenilo zavezo proti Gibeonu. Naglo so prodirali, Gibeonci pa niso bili pripravljeni na obrambo, zato so poslali Jozuetu v Gilgal sporočilo: "Ne odtegni svoje roke od svojih hlapcev; pridi hitro gor k nam in nas reši ter nam pomagaj: zakaj vsi kralji Amorejcev, ki prebivajo na gorah, so se zbrali zoper nas." (Joz 10,6) Nevarnost ni grozila samo Gibeoncem, temveč tudi Izraelu. Mesto je imelo prehode v srednjo in južno Palestino, zato ga morajo obdržati, če hočejo osvojiti deželo.
Jozue se je takoj pripravil za odhod na pomoč Gibeonu. Prebivalci obleganega mesta so se bali, da bo zavrnil/507/ njihovo prošnjo zaradi prevare, s katero so ga prevarali. Toda ker so se pokorili Izraelcem in sprejeli češčenje Boga, se je čutil dolžnega, da jih zaščiti. Tokrat ni želel kreniti brez božanskega nasveta in Gospod ga je spodbudil k podvigu. Božansko sporočilo se je glasilo: "Ne boj se jih, kajti dal sem jih v tvoje roke; nihče od njih ne bo mogel stati pred teboj. Jozue se torej napoti gor iz Gilgala, on in z njim vsi vojščaki in junaški možje." (Joz 10,8.7)
Po celonočnem pešačenju je zjutraj privedel svoje sile pred Gibeon. Z muko so zavezniški knezi zbrali svoje vojske okoli mesta, ko je bil tam Jozue. Napadalci so bili poraženi. Brezštevilna četa je bežala pred Jozuetom v Bethoronske gore. Ko so prišli do vrha, so pohiteli po strmini na drugo stran. Tukaj jih je dočakala silovita nevihta s točo. "Gospod je metal veliko kamenje z neba nanje. ... Več jih je pomrlo od kamnite toče, nego so jih pomorili Izraelovi sinovi z mečem." (Joz 10,11)
Medtem ko so Amorejci nepremišljeno bežali, da bi našli zatočišče v hribovskih jamah, je Jozue, ki je gledal z gorskega grebena, opazil, da bo dan prekratek za dokončanje dela. Če ne bodo sovražnikov popolnoma izkoreninili, se bodo ponovno zbrali in napadli. "Takrat je govoril Jozue z Gospodom, ... in je dejal vpričo Izraela: Sonce, stoj mirno v Gibeonu, in, mesec, v dolini Ajalonu. In mirno je stalo sonce in mesec je obstal, dokler se narod ni sovražnikom maščeval. ... In stalo je sonce sredi neba, in ni hitelo, da bi zašlo, skoraj ves dan." (Joz 10,12.13)
Preden je nastopil večer, je bila Jozuetu dana Božja obljuba izpolnjena. Vsa sovražnikova vojska mu je bila dana v roke. Dogodki tega dne bodo dolgo ostali v Izraelovem spominu. "In ni bilo temu enakega dne ne prej, ne poslej, da bi Gospod tako uslišal človekov glas; zakaj Gospod se je bojeval za Izraela. Sonce in mesec sta stopila v svoje bivališče ob luči tvojih pšic, ko so frčale, ob svetlosti tvoje bliskajoče se sulice. V togoti si stopal po zemlji, v srdu si teptal narode. Izšel si v rešenje svojega ljudstva." (Joz 10,14; Hab 3,11-13)/508/
Božji Duh je navdihnil Jozuetovo molitev, da bi bil ponovno dan dokaz o moči Izraelovega Boga. Zato prošnja ni kazala voditeljeve drznosti. Jozue je prejel obljubo, da bo Bog zagotovo porazil Izraelove sovražnike, vendar se je sam vneto trudil, kakor da bi bil uspeh odvisen samo od izraelskih vojsk. Naredil je vse, kar je v človekovi moči, potem pa je v veri vpil po božanski pomoči. Skrivnost uspeha je zveza božanske moči s človeškim trudom. Največje sadove doseže ta, ki se brezpogojno zanaša na Vsemogočno roko. Človek, ki je zapovedal: "Sonce, stoj mirno v Gibeonu in, mesec, v dolini Ajalonu," (Joz 10,12) je ta, ki je štiri ure ležal na zemlji pri molitvi v taboru v Gilgalu. Ljudje molitve so ljudje moči.
Mogočni čudež priča, da je vse stvarstvo pod Stvarnikovim nadzorom. Satan želi pred ljudmi zatajiti božansko pomoč v fizičnem svetu - želi očem prikriti sveže delo prvega velikega dela. Ta čudež kara vse, ki povišujejo naravo nad njenega Boga.
Bog po svoji volji kliče naravne sile, da bi premagal moč sovražnikov - "ogenj in toča, sneg in sopara, viharni veter, ki izpolnjuješ njegovo besedo". (Ps 148,8) Ko so se poganski Amorejci odločili upreti njegovim namenom, je Bog posegel vmes in metal "veliko kamenje z neba" na Izraelove sovražnike. (Joz 10,11) Povedano nam je o večjih bitkah, do katerih bo prišlo v sklepnih dogodkih zemeljske zgodovine, ko bo "Gospod odprl svojo orožnico in vzel iz nje orožje svoje nevolje". (Jer 50,25) On sprašuje: "Si li dospel do skladišč snega in videl zaloge toče, ki sem jih prihranil za čas nadloge, za dan boja in vojske?" (Job 38,22.23)
Pisec razodetja opisuje uničenje, do katerega bo prišlo, ko bo zadonel velik glas iz svetišča, govoreč: "Zgodilo se je!" Pravi: "In velika toča, kakor talent težka, pada z neba na ljudi." (Raz 16,17.21)/509/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!