 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
46. Blagoslovi in prekletstva (angleško)
Temeljno besedilo Joz 8
Po izvršitvi kazni nad Ahanom je Jozue zapovedal razvrstiti vse vojake in ponovno iti zoper Aj. Božja moč je bila z njegovim ljudstvom in kmalu so zavzeli mesto.
Vojaške operacije so bile začasno odložene, da bi se ves Izrael lahko posvetil svečani verski službi. Ljudstvo je bilo željno naselitve v Kanaanu, saj zdaj še niso imeli domov ali zemlje za svoje družine. Da bi si to pridobili, morajo izgnati Kanaance. To pomembno delo pa se mora odložiti, saj je pozornost zahtevala neka višja dolžnost.
Preden bodo posedli svojo dediščino, morajo obnoviti svojo zavezo zvestobe Bogu. V zadnjih Mojzesovih navodilih je bil dvakrat dan ukaz o sklicu rodov na gorah Ebal in Garizim v Sihemu zaradi svečanega priznanja Božjega zakona. V poslušnosti tem nalogam je vse ljudstvo, ne samo moški, marveč tudi žene "in otročiči in tujci, ki so bivali med njimi", (Joz 8,35) zapustilo svoj tabor v Gilgalu in odšlo skozi deželo svojih sovražnikov do Sihemske doline blizu središča dežele. Čeprav so jih obdajali še nepremagani sovražniki, so bili varni pod Božjo zaščito tako dolgo, dokler so mu bili zvesti. Zdaj je kakor v Jakobovih časih Božji strah "navdajal mesta, ki so bila okrog njih", (1 Moj 35,5) in Izraelcev niso nadlegovali.
Prostor, ki je bil izbran za to svečano službo, je bil že svet zaradi povezave z zgodovino njihovih očetov. Tukaj je Abraham postavil svoj prvi oltar Jahveju v Kanaanski deželi. Tukaj sta Abraham in Jakob postavila svoja šotora. Tukaj je Jakob kupil polje in na njem so pokopali Jožefovo telo. Tukaj je bil tudi vodnjak, ki ga je izkopal/499/ Jakob, in hrast, pod katerim je pokopal malike svoje družine.
Izbrano mesto je bilo najlepše v vsej Palestini, zato je bilo vredno, da bi postalo prizorišče, kjer se bo odigral ta veliki in vplivni prizor. Prekrasna dolina z zelenimi polji, polna oljkovih dreves, namakana s potoki iz živih izvirov in okrašena z divjimi cveticami, se je zapeljivo širila med pustimi hribi. Ebal in Garizim, ki sta stala vsak na svoji strani, sta si bila zelo blizu. Njuna nižja obronka sta oblikovala naravno prižnico. Vsaka beseda, ki je bila izgovorjena na enem, se je jasno slišala na drugem, medtem ko je bilo na pobočju dovolj prostora za veliko množico.
Po navodilih, ki so bila dana Mojzesu, je bil spomenik iz velikih kamnov postavljen na gori Ebal. Na teh kamnih, ki so jih prej premazali z mavcem, je bil napisan zakon - ne samo deset predpisov, ki so bili oznanjeni z gore Sinaj in vklesani na kamniti plošči, temveč tudi postava, ki jo je Bog oznanil Mojzesu, ta pa jo je zapisal v knjigo. Poleg spomenika je stal oltar iz neotesanega kamna in na njem so Gospodu darovali daritve. Dejstvo, da je bil oltar postavljen na gori Ebal, na gori, ki je bila prekleta, je pomenilo, da je zaradi njihovega prestopanja Božjega zakona Izraela pravično zadela njegova jeza. Ta jih bo takoj obiskala, če ne bo Kristusove sprave, ki jo je predstavljal daritveni oltar.
Šest rodov - vsi so izhajali iz Leje in Rahele - je bilo razporejenih na gori Garizim; drugi pa, ki so izhajali iz priležnic, skupaj z Rubenom in Zebulonom, so bili na Ebalu. Duhovniki se so skupaj s skrinjo postavili v dolino med njimi. Na znak trobente je zavladala tišina. V globoki tišini in v navzočnosti velikega zbora je Jozue, stoječ poleg svete skrinje, prebral blagoslove, ki bodo sad poslušnosti Božjemu zakonu. Vsi rodovi na gori Garizim so odgovorili z amen. Potem je prebral prekletstva, in rodovi na gori Ebal so na enak način pritrdili. Tisoče glasov se je združilo kakor glas enega moža v svečanem odgovoru. Potem so brali Božji zakon skupaj z odredbami in predpisi, ki jim jih je izročil Mojzes.
Izrael je prejel zakon naravnost iz Božjih ust na Sinaju. Njegovi sveti predpisi, napisani z njegovo lastno roko, so bili/500/ še vedno spravljeni v skrinji. Zdaj je bilo ponovno napisano, da so lahko to vsi brali. Vsi so imeli prednost sami videti pogoje zaveze, pod katerimi bodo posedli Kanaan. Vsi so morali naznaniti svoje sprejemanje pogojev zaveze in privoliti v blagoslove ali prekletstva za njeno posvečevanje ali zanemarjanje. Zakon ni bil samo napisan na spomenik, temveč ga je Jozue prebral vsemu Izraelu. Ni minilo veliko tednov, odkar je Mojzes izročil celotno Peteroknjižje ljudem, zdaj pa je Jozue ponovno prebral zakon.
Branju zakona niso prisluhnili samo Izraelovi možje, marveč tudi žene in otroci, saj je bilo pomembno, da tudi oni poznajo in opravljajo svojo dolžnost. Bog je zapovedal Izraelu glede njegovih odredb: "Zato si vtisnite te moje besede v srce in v svojo dušo in privežite si jih za znamenje na roko in naj bodo kot čelno vezilo med vašimi očmi. In učite jih svoje otroke, ... da se pomnože vaši in vaših otrok dnevi, kakor se množe dnevi neba nad zemljo, v deželi, ki jo je s prisego obljubil Gospod vašim očetom, da jim jo da." (5 Moj 11,18-21)
Vsako sedmo leto so prebrali celoten zakon pred vsem Izraelom, kakor je zapovedal Mojzes: "Ob koncu vsakega sedmega leta, v določeni čas leta odpuščanja, pri prazniku šotorov, ko pride ves Izrael prikazovat se pred Gospodom, tvojim Bogom, na mestu, ki si ga izvoli, beri ta zakon vpričo vsega Izraela, da vsi slišijo. Zberi ljudstvo, može in žene in otročiče in tujce, ki so v tvojih mestih, da bi čuli in da bi se učili bati se Gospoda, vašega Boga, in paziti, da izpolnjujejo vse besede tega zakona; da bi slišali tudi njihovi otroci, ki še ne umejo tega, in se učili bati se Gospoda, vašega Boga, vse dni, dokler boste živeli v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo posedete." (5 Moj 31,10-13)
Satan si vedno prizadeva popačiti vse, kar je govoril Bog, da bi zaslepil um in potemnil razumevanje ter tako vodil ljudi v greh. Zato je Gospod tako nedvoumen in svoje zahteve tako jasno pove, da ni potrebno, da bi se kdo motil. Bog si stalno prizadeva ljudi pritegniti bliže pod svojo zaščito, da Satan na njih ne bi izvrševal svoje krute in zapeljive moči. Spustil se je, da bi jim govoril z lastnim/503/ glasom, da bi s svojo roko zapisal žive prerokbe. Te blagoslovljene besede, prežete z življenjem in razsvetljene z resnico, so posvečene ljudem kot popoln vodnik. Ker je Satan tako pripravljen ujeti um in odvrniti vdanost od Gospodovih obljub in zahtev, je potrebna večja marljivost, da jih utrdimo v umu in vtisnemo v srce.
Verski učitelji bi morali večjo pozornost posvečati poučevanju ljudi o dejstvih in naukih svetopisemske zgodovine ter Gospodovim opozorilom in zahtevam. To naj bi bilo predstavljeno v preprostem jeziku in prilagojeno otroškemu razumevanju. Del naloge duhovnikov in staršev bi moralo biti preverjanje, ali so mladi poučeni v pismih.
Starši morejo in morajo zbuditi zanimanje svojih otrok v najrazličnejšem znanju, ki ga je najti na svetih straneh. Toda če hočejo zbuditi zanimanje svojih sinov in hčera za Božjo besedo, se morajo zanjo zanimati tudi sami. Seznanjeni morajo biti z njenimi nauki in, kakor je Bog zapovedal Izraelu, govoriti o njej, "ko sediš v svoji hiši, ko hodiš po poti, ko greš spat in ko vstajaš". (5 Moj 11,19) Kdor želi, da njegov otrok ljubi in spoštuje Boga, mora govoriti o njegovi dobroti, veličastnosti in moči, kakor je razodeto v njegovi besedi in v delih stvarjenja.
Vsako poglavje in vsaka vrsta Svetega pisma je pogovor Boga z ljudmi. Privežimo si njegove predpise za znamenje na roke in med oči. Če jih bomo proučevali in poslušali, bo Božje ljudstvo vodil, kakor je Izraelce podnevi vodil ognjeni, ponoči pa oblakov steber./504/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!