 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
45. Padec Jeriha (angleško)
Temeljno besedilo Joz 5,13 do 7
Hebrejci so stopili v Kanaan, toda niso ga še zavzeli. Po človeško gledano je bitka za pridobitev dežele dolgotrajna in težavna. Deželo je naseljeval mogočen rod, ki je bil pripravljen nasprotovati vdoru na svoje ozemlje. Različna plemena so se združila iz strau pred skupno nevarnostjo. Njihovi konji in železni vozovi, poznanje dežele in vojna izobrazba so jim dajali prednost. Še več, deželo so varovale trdnjave - "velika, do neba obzidana mesta". (5 Moj 9,1) Samo zagotovilo o moči, ki ni od njih, bi Izraelcem vlilo upanje o uspehu v neizbežnem boju.
Ena najmočnejših trdnjav v deželi - veliko in mogočno mesto Jeriho - je ležala tik pred njimi, samo malo oddaljena od njihovega tabora v Gilgalu. Na meji rodovitne ravnine, ki je imela obilo bogatih in različnih tropskih sadežev, so stale palače in templji polni blišča in pregrehe. To ošabno mesto je za svojimi mogočnimi zidovi kljubovalo Izraelovemu Bogu. Jeriho je bilo ena glavnih prestolnic češčenja malikov. Posebej je bilo predano Astarti, boginji meseca. Tukaj je bilo združeno vse, kar je bilo prostaško in poniževalno v veri Kanaancev. Izraelci so imeli v mislih sveže in strašne posledice njihovega greha v Bet-peorju, zato so na to pogansko mesto lahko gledali samo z odporom in grozo.
Jozue je imel osvojitev Jeriha za prvi korak pri osvajanju Kanaana. Najprej si je želel zagotoviti božansko vodstvo, in to mu je bilo tudi dano. Ko se je umaknil iz tabora razmišljat in molit, da bi šel Izraelov Bog pred svojim ljudstvom, je zagledal visokega oboroženega vojščaka z gospodovalno držo, "s potegnjenim mečem v roki". Na Jozuetovo vprašanje: "Si li ti naš ali naših/487/ sovražnikov?" je bil dan odgovor: "Ne, temveč knez sem Gospodove vojske; sedaj sem prišel." (Joz 5,13.14) Isti ukaz, ki je bil dan Mojzesu na Horebu: "Sezuj obuvalo s svojih nog, zakaj mesto, ki stojiš na njem, je sveto," (Joz 5,15) je razodel resnični značaj skrivnostnega tujca. Kristus, Vzvišeni, je stal pred Izraelovim vodjem. Jozue je spoštljivo padel na svoje obličje in ga slavil ter slišal zagotovilo: "Poglej, dal sem ti v roko Jeriho in kralja in njegove junaške može." (Joz 6,2) Prejel je tudi navodila za zavzetje mesta.
V poslušnosti božanski zapovedi je Jozue postrojil Izraelove vojske. Nikakor ne smejo napasti. Preprosto morajo obhoditi mesto, nositi pred seboj Božjo skrinjo in trobentati. Prvi so šli vojaki, izbrani možje, ki ne bodo zmagali zaradi lastnih veščin in junaštva, temveč s poslušnostjo navodilom, ki jih je dal Bog. Sledilo je sedem duhovnikov s trobentami. Potem je šla Božja skrinja, ki jo je obdajal venec božanske slave. Nosili so jo duhovniki, oblečeni v obleko, ki je označevala njihovo sveto službo. Za njimi je šla Izraelova vojska, vsak rod pod svojim praporom. To je bil sprevod, ki je obhodil obsojeno mesto. Slišati ni bilo ničesar, razen stopanja mogočne vojske in svečanega trobentanja, ki je odmevalo med hribi in donelo po jerihonskih ulicah. Ko je bil obhod končan, se je vojska tiho vrnila v svoje šotore, skrinjo pa so vrnili na njen prostor v svetišče.
Mestni stražarji so začudeno in pozorno pazili na vsak gib ter poročali oblastnikom. Niso poznali pomena te predstave, ampak ko so opazili, kako mogočna vojska vsak dan koraka okoli njihovega mesta skupaj s sveto skrinjo in spremljajočimi duhovniki, je skrivnostni prizor vnesel grozo v srca duhovnikov in ljudstva. Ponovno so pregledali svoje močne utrdbe in čutili, da se bodo zagotovo uspešno uprli tudi najmočnejšemu napadu. Mnogi so se posmehovali misli, da bi katera koli vojska lahko prodrla s temi nenavadnimi obhodi. Drugi so bili prestrašeni ob pogledu na sprevod, ki je vsak dan šel okoli mesta. Spomnili so se, da se je pred tem ljudstvom razdelilo Rdeče morje, in da jim je bil pravkar omogočen prehod reke Jordan. Niso vedeli, katere čudeže lahko Bog še stori zanje.
Izraelova vojska je šest dni hodila okoli mesta. Ko je prišel sedmi dan, je Jozue ob zori razvrstil Gospodove vojske. Zdaj jim je bilo ukazano/488/ sedemkrat obhoditi Jeriho; ob mogočnem zvoku trobent pa naj glasno zavpijejo, zakaj Bog jim je dal mesto.
Ogromna vojska je svečano korakala okoli obsojenih zidov. Povsod je bila tišina, le stopinje mnogih stopal in občasni zvoki trobent so prekinjali mir zgodnjega jutra. Mogočni zidovi iz trdnega kamna so na videz kljubovali človeškemu obleganju. Čuvaji na obzidju so z naraščajočim strahom gledali, kako se vrstijo prvi krog, drugi, tretji, četrti, peti in šesti. Kaj je cilj tega skrivnostnega korakanja? Kakšen mogočen dogodek preti? Ni jim bilo treba dolgo čakati. Ko je bil sklenjen sedmi krog, se je dolgi sprevod ustavil. Trobente, ki so bile v presledkih tiho, so zdaj zatrobile s takšno močjo, da se je stresla celo sama zemlja. Trdno kamnito obzidje z mogočnimi stolpi in grajskim obzidjem se je zamajalo in premaknilo s temeljev ter se s hrumom podrlo na zemljo. Prebivalci Jeriha so bili ohromljeni od strahu, izraelske množice pa so vkorakale v mesto in ga zavzele.
Izraelci niso zmagali z lastno močjo; zmaga je bila popolnoma Gospodova, zato so mesto z vsem v njem posvetili v daritev Bogu kot prve sadove dežele. Izrael si je moral zapomniti, da se v boju za Kanaan niso borili zase, temveč so bili preprosto orodja za izvršitev Božje volje. Zapomniti so si morali, da naj ne iščejo bogastva ali samopoviševanja, temveč slavo Jahveja, njihovega Kralja. Pred zavzetjem je bil dan ukaz: "Mesto pa in vse, kar je v njem, bodi v prekletje. ... Vi pa se varujte prekletega, da ne bi, ko ste ga naredili v prekletje, vzeli česa iz prekletega in bi spravili tabor Izraelcev v prekletje in v nesrečo." (Joz 6,17.18)
Vse mestne prebivalce z vsako živo stvarjo v njem, može in žene, mlade in stare, vole, ovce in osle bi morali pobiti z mečem. Samo Rahabi z njenimi domačimi je bilo prizaneseno kot izpolnitev obljube oglednikov. Samo mesto je bilo požgano. Njegove palače in svetišča, veličastna prebivališča z vsem razkošnim pohištvom, bogato založene trgovine in dragocena oblačila so bili prepuščeni plamenom. Česar ni mogel uničiti ogenj, "srebro in zlato in bronaste in železne posode", je bilo posvečeno svetiščni službi. (Joz 6,19) Sam mestni predel je bil preklet; Jeriho ne bo nikoli več pozidano/491/ kot trdnjava. Kdor koli bi poskušal obnoviti zidove, ki jih je podrla božanska moč, ga bodo doletele sodbe. Pred vsem Izraelom je bila oznanjena svečana objava: "Preklet bodi pred Gospodom mož, ki vstane, da sezida to mesto Jeriho: ko mu položi podstavo, naj izgubi svojega prvorojenca, in ko mu postavi vrata, naj izgubi svojega najmlajšega." (Joz 6,26)
Dokončno uničenje Jerihoncev je bilo le izpolnitev zapovedi, ki so bile prej dane po Mojzesu glede Kanaancev: "In jih poraziš: tedaj jih pokončaš s prekletjem. Ali v mestih teh narodov ... ne pusti živega ničesar, kar diha." (5 Moj 7,2; 20,16) Mnogim se zde ti ukazi v nasprotju z duhom ljubezni in usmiljenja, ki so omenjeni v drugih delih Svetega pisma, toda v resnici so bili ukazi neskončne modrosti in dobrote. Bog je nameraval v Kanaanu naseliti Izraela, da bi med njimi razvil narod in vladavino, ki bosta predstavljala njegovo kraljestvo na zemlji. Ne bodo samo dediči prave vere, temveč tudi razširjevalci njenih načel po vsem svetu. Kanaanci so se do skrajnosti prepustili najbolj poniževalnemu poganstvu, zato je bilo potrebno deželo očistiti tega, kar bi zagotovo preprečilo izpolnitev Božjih milostnih namenov.
Prebivalcem Kanaana je bilo dano dovolj priložnosti za spokorjenje. Štirideset let prej so razdelitev Rdečega morja in sodbe nad Egiptom pričale o vrhovni moči Izraelovega Boga. Zdaj pa je strmoglavljenje madianskega, basanskega in gileadskega kralja nadalje pokazalo, da je Jahve nad vsemi bogovi. Svetost njegovega značaja in njegov stud do nečistosti sta se pokazala v sodbah, ki so doletele Izraela zaradi njihovega sodelovanja v gnusnih obredih v Baal-peorju. Vse te dogodke so Jerihonci poznali, in bilo jih je mnogo, ki so bili prepričani kakor Rahaba, da Jahve, Izraelov Bog, "je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj", (Joz 2,11) ampak kljub temu niso hoteli poslušati. Kakor ljudje pred potopom so tudi Kanaanci živeli samo zato, da so sramotili nebesa in skrunili zemljo. Ljubezen in pravičnost sta zahtevali takojšnjo smrt teh upornikov zoper Boga in sovražnikov ljudi.
Kako zlahka so nebeške vojske podrle zidove Jeriha,/492/ ponosnega mesta, katerega zaščita je pred štiridesetimi leti vnesla grozo v neverne oglednike! Izraelov Mogočni je rekel: "Poglej, dal sem ti v roko Jeriho." (Joz 6,2) Proti tej besedi je človeška moč nebogljena.
"Po veri je padlo zidovje Jeriha." (Heb 11,30) Poveljnik Gospodove čete je govoril samo z Jozuetom; ni se razodel vsej občini. Sami so se morali odločiti, ali bodo verjeli Jozuetovim besedam ali ne, da bi ubogali ukaze, ki jim jih je dal v Gospodovem imenu, ali pa bodo zanikali njegovo oblast. Niso videli čet angelov, ki so jih spremljale pod vodstvom Božjega Sina. Morda so se spraševali: "Kakšno nesmiselno premikanje pa je to? In kakšna smešna predstava vsakodnevnega korakanja okoli mestnega obzidja ter trobljenja na trobente. To ne more učinkovati na ogromno utrdbo." Ampak sam načrt nadaljevanja tega obreda toliko časa, da bi zidovje končno padlo, je Izraelcem ponujal priložnost, da pokažejo svojo vero. V njihov um se je moralo vtisniti, da njihova moč ni v človeški modrosti, niti moči, temveč samo v Bogu njihovega zveličanja. Tako se bodo navadili popolnoma zanesti na božanskega Vodja.
Bog bo delal velike stvari zanje, ki zaupajo vanj. Njegovi dozdevni ljudje nimajo večje moči zato, ker preveč zaupajo lastni modrosti in ne dajo Gospodu priložnosti, da bi razodel svojo moč v njihovo korist. Svojim vernim otrokom bo pomagal v vsaki težavi, če bodo vse zaupanje stavili vanj in ga zvesto ubogali.
Kmalu po padcu Jeriha se je Jozue odločil napasti Aj, majhno mestece med soteskami nekaj kilometrov proti zahodu Jordanske doline. Tja poslani ogledniki so se vrnili s sporočilom, da je prebivalcev malo in da bo potrebno le malo moči, da premagajo mesto.
Velika zmaga, ki jo je Bog izbojeval zanje, je Izraelce naredila preveč samozaupne. Ker jim je Bog obljubil Kanaansko deželo, so se čutili varne in niso uvideli, da samo božanska pomoč daje uspeh. Celo Jozue je delal načrte za osvojitev Aja brez posvetovanja z Bogom.
Izraelci so začeli precenjevati lastno moč in podcenjevati svoje sovražnike. Pričakovali so lahko zmago, zato bo dovolj tri tisoč mož, da bi zavzeli/493/ mesto. Ti so pohiteli v napad brez zagotovila, da bo Bog z njimi. Prišli so skoraj do mestnih vrat, vendar so naleteli na odločen odpor. Brezglavo so se zaradi števila in skrbne pripravljenosti sovražnikov v zmedi pognali po pobočju. Kanaanci so jih vneto zasledovali, "in so jih podili izpred vrat ... in jih pobijali, ko so navzdol bežali". (Joz 7,5) Kljub majhni izgubi - pobitih je bilo šestintrideset mož - je poraz vzel pogum vsej občini. "In ljudstvu se je raztopilo srce in bilo je kakor voda." (Joz 7,5) Tokrat je bilo prvič, da so se s Kanaanci dejansko borili. Če so jih torej branitelji tega malega mesta pognali v beg, kaj bo šele pri večjih spopadih, ki so jih čakali? Jozue je gledal na njihov neuspeh kot na izraz Božjega nezadovoljstva, in v obupu in zaskrbljenosti si "raztrga oblačila in pade z obličjem na zemljo pred Gospodovo skrinjo in leži do večera, on in Izraelove starešine, in sipljejo prah na svoje glave". (Joz 7,6)
Vpil je: "Ah, Gospod, Jahve, zakaj si vendar peljal to ljudstvo čez Jordan, da nas daš v roke Amorejcem v pogubo? ... Oh, Gospod, kaj naj rečem, ko je Izrael zbežal pred svojimi sovražniki? In slišali bodo to Kanaanci in vsi prebivalci v deželi, in nas obsujejo in iztrebijo naše ime z zemlje! In kaj storiš za svoje veliko ime?" (Joz 7,7-9)
Jahve je odgovoril: "Vstani! Zakaj ležiš tako na svojem obličju? Izrael je grešil, res, prestopili so mojo zavezo, ki sem jim jo zapovedal." (Joz 7,10.11) Bil je čas za takojšnje in odločno delo, ne pa za obup in žalovanje. V taboru je bil skrivni greh, ki ga je treba poiskati in odstraniti, preden bo Gospodova navzočnost in blagoslov spet z njegovim ljudstvom. "Več ne bom z vami, dokler ne odpravite izmed sebe prekletstva." (Joz 7,12)
Nekdo izmed tistih, ki so bili določeni za izvršitev Božjih sodb, ni upošteval njegovega ukaza. Ves narod je bil kriv za prestopnikovo krivdo: "Ker so vzeli od prekletega, pa so tudi ukradli in še zatajili." (Joz 7,11) Jozuetu so bila dana navodila za razkritje in kazen zločinca. Za razkrinkanje krivca bodo uporabili žreb. Grešnik ni bil neposredno pokazan, temveč je za nekaj časa obstajal dvom, da bi ljudje lahko/494/ občutili svojo odgovornost za greh, ki je obstajal med njimi, ter začeli preiskovati svoje srce in se ponižali pred Bogom.
Zgodaj zjutraj je Jozue zbral ljudstvo po rodovih. Resna in vplivna svečanost se je začela. Preiskava je napredovala korakoma. Strašen preizkus se je vse bolj približeval. Najprej rod, potem rodbina in družina, potem so našli moža. Ahana, Karmijevega sina iz Judovega rodu, je pokazal Božji prst, da je vzrok za Izraelovo nadlogo.
Da bi bila njegova krivda nedvomna in ne bi bilo osnove za obtožbo, da je nepravično obsojen, je Jozue resno zaprisegel Ahana, da je priznal resnico. Pomilovanja vreden mož je popolnoma priznal svoj zločin: "Resnično, pregrešil sem se zoper Gospoda, Izraelovega Boga. ... Videl sem med plenom dragocen babilonski plašč in dvesto seklov srebra in šibiko zlata, petdeset seklov težko, in sem se tega polakomnil ter sem vzel, in glej, zakopano je sredi mojega šotora v zemlji." (Joz 7,20.21) V šotor so nemudoma poslali sle, da so odkopali zemljo na določenem mestu. "In glej, skrito je bilo v njegovem šotoru, in srebro odspodaj. In vzemo te stvari izpod šotora in jih prineso Jozuetu in pred vse Izraelove sinove in jih polože pred Gospodom." (Joz 7,22.23)
Izrečena je bila kazen in takoj izvršena. Jozue je rekel: "Kako si nas pripravil v nesrečo! Naj te Gospod spravi v nesrečo ta dan!" (Joz 7,25) Kakor so bili ljudje odgovorni za Ahanov greh in so trpeli zaradi njegovih posledic, tako so morali po svojih predstavnikih sodelovati v njegovem kaznovanju. "In ves Izrael ga luča s kamenjem." (Joz 7,25)
Nad njim so postavili velik kup kamenja - pričo greha in njegovega kaznovanja. "Zato se imenuje tisti kraj dolina Ahor - nesreča." (Joz 7,26) Knjiga letopisov ima zapis v njegov spomin: "Ahar, ki je v nesrečo spravil Izraela." (1 Let 2,7)
Ahanov greh je bil storjen kljub neposrednim in resnim opozorilom in najmogočnejšim razodetjem Božje moči. "Vi pa se varujte prekletega, da ne bi, ko ste ga naredili v prekletje, vzeli česa iz prekletega in bi spravili tabor Izraelov v prekletje in v nesrečo," (Joz 6,18) je bilo oznanjeno vsemu Izraelu. Ukaz je bil dan takoj po čudežnem prehodu Jordana in priznanju Božje zaveze z obrezo ljudstva - po praznovanju/495/ pashe in prikazu Angela zaveze, Poveljnika Gospodove čete. Sledil mu je padec Jeriha, ki je pričal o uničenju, kakršno bo zagotovo doletelo vse prestopnike Božjega zakona. Dejstvo, da je samo božanska moč dala zmago Izraelu in niso zavzeli Jeriha z lastno močjo, je dalo resno težo ukazu, ki jim je prepovedoval prisvojiti plen. Bog je z mogočnostjo lastne besede podrl to trdnjavo; zmaga je bila njegova in samo njemu naj bo posvečeno mesto z vsem, kar je v njem.
Od milijonov Izraelcev je bil samo eden, ki si je v svečani uri zmagoslavja in sodbe drznil prestopiti Božji ukaz. Ahanov pohlep je vzplamtel ob pogledu na dragoceno Sinarjevo obleko. Celo ko je gledal smrti v oči, jo je imenoval "dragocen babilonski plašč". (Joz 7,21) En greh je vodil v drugega in prilastil si je zlato in srebro, posvečeno za Gospodovo zakladnico - Boga je oropal za prve sadove Kanaanske dežele.
Smrtni greh, ki je vodil v Ahanovo pogubo, je imel korenine v pohlepu. To je eden izmed grehov, ki je najpogostejši in se ga jemlje najbolj zlahka. Medtem ko druge prestopke raziskujemo in kaznujemo, prestopanje desete zapovedi le redko obsojamo. Ogromnost tega greha in njegove strašne posledice so nauki Ahanove zgodovine.
Lakomnost je zlo, ki se postopno razvija. Ahan je gojil pohlep po dobičku tako dolgo, da je to postalo navada, ki ga je zvezala z nezdrobljivimi verigami. Čeprav je užival v tem zlu, ga je napolnjevala groza ob misli na to, da bi prinesel nesrečo nad Izraela. Greh pa je omrtvil njegova dojemanja, in ko je prišla skušnjava, je postal lahek plen.
Ali ne grešimo enako kljub resnim in jasnim svarilom? Prav tako jasno nam je prepovedano popuščati lakomnosti, kakor je bilo Ahanu prepovedano prilastiti si jerihonski plen. Bog je to razglasil za malikovanje. Opozorjeni smo: "Ne morete služiti Bogu in mamonu. Glejte in varujte se vsake lakomnosti. Naj se še imenuje ne med vami." (Mat 6,24; Luk 12,15; Ef 5,3) Pred sabo imamo strašno Ahanovo, Judeževo, Ananijevo in Safirino usodo. Pred vsemi temi pa imamo usodo Luciferja, sina jutranje zarje, ki/496/ si je poželel višji položaj ter za vedno zapravil nebeško jasnost in blaženost. Kljub vsem tem opozorilom se lakomnost bohoti.
Vsepovsod je videti njeno umazano sled. V družinah ustvarja nezadovoljstvo in nesoglasja. Neti zavist in sovraštvo med ubogimi in bogatimi; spodbuja bogate, da mučno zatirajo uboge. To zlo ne obstaja samo v svetu, temveč tudi v cerkvi. Kako običajno je tudi tukaj najti sebičnost, lakomnost, prekanjanje, zanemarjanje dobrotljivosti in ukanjanje Boga v desetinah in darovih. Med verniki na dobrih in urejenih položajih je, ojoj! mnogo Ahanov. Mnogo ljudi pride redno v cerkev in sedi za Gospodovo mizo, medtem ko med svojim imetjem skrivajo nezakonito pridobljeni dobiček, stvari, ki jih je Bog preklel. Za dragocen babilonski plašč mnogi žrtvujejo odobravanje vesti in upanje na nebesa. Množice za vrečko srebrnih seklov menjajo svojo poštenost in sposobnosti, s katerimi bi bili koristni. Kriki trpečih ubožcev so neopaženi. Evangeljska luč je na svoji poti ovirana. Roganje posvetnih zanetijo običaji, ki lažejo o krščanski zaobljubi; in vendar pohlepen izpovedovalec vere še dalje kopiči zaklade. "Ali sme človek ukanjati Boga, da me ukanjate?" pravi Gospod. (Mal 3,8)
Ahanov greh je prinesel nesrečo nad ves narod. Zaradi greha enega človeka bo Božje nezadovoljstvo počivalo nad njegovo cerkvijo, dokler prestopka ne razišče in odstrani. Vpliv, ki naj se ga cerkev najbolj boji, ni od odprtih nasprotnikov, nevernikov in bogokletnežev, temveč od protislovnih Kristusovih izpovedovalcev. To so tisti, ki prikrajšujejo Izraelu Božji blagoslov in slabijo njegovo ljudstvo.
Ko je cerkev v težavi, ko v njej obstajata hladnost in duhovno pojemanje, ki dajeta Božjim sovražnikom priložnost za zmago, takrat naj verniki namesto vitja rok in žalovanja nad nesrečnim stanjem raziščejo, ali ni med njimi Ahan. S ponižnostjo in preiskovanjem srca naj vsak išče, da bi odkril skrite grehe, ki preprečujejo Božjo navzočnost.
Ahan je priznal svojo krivdo, ampak šele tedaj, ko je bilo prepozno, da bi mu priznanje koristilo. Videl je, da so se Izraelove vojske vrnile iz Aja poražene in malodušne, pa vseeno ni prišel naprej in priznal svojega greha. Videl je Jozueta in/497/ Izraelove starešine, ki so se sklanjali k zemlji v žalovanju, ki se ne da opisati z besedami. Če bi takrat priznal, bi dokazal resnično spokorjenje. On pa je še vedno molčal. Slišal je objavo, da je bilo storjeno hudodelstvo. Slišal je celo natančno opisan njegov značaj. Toda njegove ustnice so bile še vedno zapečatene. Potem je prišla resna preiskava. Kako je bil prestrašen, ko je videl, da je pokazan njegov rod, potem njegova rodovina in družina! Pa še vedno ni izrekel priznanja, dokler ni Božji prst pokazal nanj. Potem ko greha ni bilo več možno skrivati, je priznal resnico. Kako pogosto slišimo podobna priznanja. Velika razlika obstaja med priznanjem dejstev, potem ko so bila dokazana, in priznanjem grehov, ki jih vemo le sami in Bog. Ahan ne bi priznal, če ne bi upal, da bo tako odvrnil posledice svojega zločina. Njegovo priznanje je služilo samo kot prikaz, da je njegova kazen pravična. V njem ni bilo nobenega pristnega spokorjenja za greh, nobenega kesanja, nobene spremembe namena, nobenega studa do zla.
Takšna priznanja bodo dajali nespokorjeni, ko bodo stali pred Božjim sodiščem, potem ko bo vsak primer odločen za življenje ali smrt. Posledice, ki se bodo nanašale na vsakega, bodo iz njega izmamile priznanje greha. Iz duše ga bo izsilil grozen občutek obsodbe in strašno pričakovanje sodbe. Toda takšna priznanja grešnika ne morejo rešiti.
Dokler lahko svoje prestopke skrivajo pred bližnjimi se mnogi kakor Ahan počutijo varne in si laskajo, da Bog ne bo strog pri kaznovanju krivičnosti. Vse prepozno bodo njihovi grehi postali očitni na dan, ko ne bodo očiščeni z daritvijo ali žrtvijo za vedno. Ko se bodo odprle nebeške knjige, Sodnik ne bo z besedami objavil človeku njegove krivde, marveč ga bo bežno, prepričljivo in predirno pogledal. In vsako delo, vsako dejanje v življenju se bo živo pojavilo v prestopnikovem spominu. Osebe ne bo treba kakor v Jozuetovih časih izslediti od rodu do družine, temveč bodo sramoto priznale njegove lastne ustnice. Pred ljudmi skriti grehi bodo takrat oznanjeni vsemu svetu./498/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!