Vsebina

Nazaj

Naprej

Očaki in preroki (Ellen G. White)

44. Prečkanje Jordana (angleško)

Temeljno besedilo Joz 1 do 5,12

Izraelci so zelo žalovali po svojem voditelju in posvetili trideset dni posebnim službam v čast njegovemu spominu. Nikoli do sedaj, ko jim je bil odvzet, niso dokončno spoznali vrednosti njegovih modrih nasvetov, starševske nežnosti in stanovitne vere. Z novo in globljo hvaležnostjo so se spominjali dragocenih naukov, ki so jih prejeli od njega, ko je bil še živ.

Mojzes je umrl, toda njegov vpliv ni umrl z njim. Živel je naprej in se preslikal v srca njegovega ljudstva. Spomin na to sveto in nesebično življenje so dolgo gojili s tiho, prepričljivo močjo, da je oblikovala življenja celo tistih, ki so zanemarili njegove žive besede. Kakor žar zahajajočega sonca osvetljuje gorske vrhove še dolgo potem, ko je samo sonce že zašlo za hribi, tako dela čistih, svetih in dobrih ljudi mečejo luč na svet še dolgo po njihovi smrti. Njihova dela, besede in zgled bodo živeli vekomaj. "Kajti vekomaj ne omahne, v večnem spominu bo pravičnik." (Ps 112,6)

Čeprav je bilo ljudstvo polno žalosti zaradi velike izgube, je vedelo, da niso puščeni sami. Oblakov steber je podnevi počival nad svetiščem, ponoči pa je bil nad njim ognjeni steber kot zagotovilo, da bo Bog še vedno njihov vodnik in pomočnik, če bodo hodili po poti njegovih zapovedi.

Jozue je bil sedaj potrjeni Izraelov vodja. V glavnem je bil znan kot vojščak, zato so njegove darove in čednosti posebno cenili na tem področju v zgodovini njegovega ljudstva. Pogumen, odločen, stanoviten, voljan, nepokvarjen, ni gledal na lastne koristi, temveč na koristi teh, ki so mu bili zaupani, najbolj pa ga je navdihovala živa vera v Boga - tak je bil značaj človeka, ki ga je izbral Bog, da bo vodil Izraelove množice v obljubljeno deželo. Med potovanjem skozi puščavo je bil/481/ Mojzesov strežnik. S svojo tiho, pristno zvestobo, stanovitnostjo, ko so drugi omahovali, z odločnostjo, da ohrani resnico sredi nevarnosti, je pričal o pripravnosti za Mojzesovega naslednika, celo že preden ga je na položaj poklical Božji glas.

Jozue je z veliko zaskrbljenostjo in nezaupanjem vase gledal na delo, ki je bilo pred njim. Strahovi so bili odstranjeni z Božjim zagotovilom: "Kakor sem bil z Mojzesom, tako bom s teboj: ne odtegnem se ti in te ne zapustim. ... Ti izročiš temu ljudstvu v dediščino deželo, za katero sem prisegel njihovim očetom, da jim jo dam. Vsak kraj, ki stopi nanj podplat vaše noge, sem vam dal, kakor sem govoril Mojzesu." (Joz 1,5.6.3) Od Libanonskih višav v oddaljenosti do obal Velikega morja in do bregov Evfrata na vzhodu - vse bo njihovo.

Tej obljubi je bila dodana zapoved: "Samo močan bodi in silno srčen, da si prizadevaš delati po vsej postavi, ki ti jo je zapovedal Mojzes, moj hlapec." (Joz 1,7) Gospodov ukaz se je glasil: "Ta knjiga postave naj ne gre od tvojih ust, temveč jo premišljaj dan in noč; ... ne odstopi od nje, ne na desno, ne na levo; ... zakaj tedaj storiš uspešno svojo pot, tedaj ti pojde po sreči." (Joz 1,7.8)

Izraelci so bili še vedno utaborjeni na vzhodni strani Jordana, ki je predstavljal prvo oviro za zasedbo Kanaana. Prvo Božje sporočilo Jozuetu je bilo: "Sedaj torej vstani, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki jo jaz dajem njim, Izraelovim sinovom." (Joz 1,2) O poti, po kateri naj bi prečkali Jordan, ni bilo dano nobeno navodilo. Jozue pa je vedel, da bo Bog svojemu ljudstvu omogočil pot, kjer koli bo to zapovedal, in v tej veri je pogumni vodja takoj začel priprave za premik.

Nekaj kilometrov čez reko, prav nasproti izraelskega tabora, je bilo veliko in močno utrjeno mesto Jeriho. To mesto je bilo dobesedno ključ do vse dežele in je Izraelovemu uspehu pomenilo velikansko oviro. Zato je Jozue poslal dva mladeniča kot oglednika, naj obiščeta mesto ter zvesta kaj o njegovem prebivalstvu, virih in moči njegovih utrdb. Prebivalci mesta so bili prestrašeni in nezaupljivi. Zato so bili neprestano na preži,/482/ kar je poslancema pomenilo veliko nevarnost. Rešila ju je Rahaba, Jerihonka, in spravila v nevarnost tudi svoje življenje. V zahvalo za njeno prijaznost sta ji obljubila zaščito, ko bodo zavzeli mesto.

Oglednika sta se varno vrnila z novicami: "Res nam je dal Gospod v roke vso deželo, tudi vsi prebivalci v njej obupavajo spričo nas." (Joz 2,24) V Jerihu jima je bilo rečeno: "Slišali smo, kako je posušil Gospod vode Rdečega morja pred vami, ko ste šli iz Egipta; in kar ste storili dvema kraljema Amorejcev, ki sta bila onostran Jordana, Sihonu in Ogu, ki ste ju s prekletjem pokončali. In ko smo to slišali, nam je kopnelo srce in nič ni ostalo poguma v nikomer zaradi vas; zakaj Gospod, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj." (Joz 2,10.11)

Zdaj so bila izdana navodila za premik. Ljudje si morajo pripraviti tridnevno zalogo hrane ter se pripraviti za bitko. Vsi so se srčno pokorili načrtom voditelja ter mu zagotovili svoje zaupanje in podporo: "Vse, kar si nam zapovedal, storimo, in kamor koli nas pošlješ, pojdemo. Kakor smo bili Mojzesu pokorni, bomo tudi tebi; samo da bodi Gospod, tvoj Bog, s teboj, kakor je bil z Mojzesom." (Joz 1,16.17)

Ko je množica zapustila svoj tabor v akacijevem nasadu v Sitimu, so se odpravili do brega Jordana. Vsi so vedeli, da brez božanske pomoči ne morejo upati na prehod. V tem času leta - v pomladnem obdobju - je stopljeni sneg z gora povzročil, da je Jordan tako narasel, da je prestopil bregove ter onemogočil prečkanje na običajnih plitkih mestih. Bog je želel, da bi bilo Izraelovo prečkanje Jordana čudežno. Jozue je po božanskem naročilu zapovedal ljudem, naj se posvetijo: odstraniti morajo svoje grehe izmed sebe in se osvoboditi vse zunanje nečistosti. Rekel jim je: "Kajti jutri stori Gospod čudeže med vami." (Joz 3,5) Skrinja zaveze bo vodila pot pred množico. Ko bodo videli znamenje Jahvejeve navzočnosti, ki ga bodo nosili duhovniki, da se je premaknilo s svojega prostora v središču tabora in da ga nosijo proti reki, takrat se morajo premakniti/483/ s svojega prostora in iti za njim. Okoliščine prečkanja so bile natančno napovedane, kakor je rekel Jozue: "Po tem spoznajte, da je živi mogočni Bog med vami ter da zagotovo izžene izpred vas Kanaance. ... Glejte, skrinja zaveze Gospoda vse zemlje pojde pred vami v Jordan." (Joz 3,10.11)

Ob določenem času so se začeli pomikati naprej, skrinja, ki so jo na ramenih nosili duhovniki, je vodila sprevod. Ljudstvu je bilo ukazano držati se na določeni razdalji, da je bilo med njimi in skrinjo več kakor okoli kilometer presledka. Vsi so z globokim zanimanjem opazovali, kako se duhovniki približujejo jordanskemu bregu. Videli so jih enakomerno premikati se s sveto skrinjo naprej proti besnemu, razburkanemu toku, dokler se noge nosačev niso potopile v vode. Takrat je zgornji val nenadoma pometlo nazaj, spodnji tok pa je odtekel. Rečna struga je bila prazna.

Po božanskem navodilu so duhovniki prišli do sredine korita in stali tam dotlej, dokler da se je vsa množica spustila in prešla na drugo stran. Tako si je ves Izrael vtisnil v spomin dejstvo, da je Jordanove vode ustavila ista moč, ki je pred štiridesetimi leti očetom odprla pot skozi Rdeče morje. Ko so vsi prešli, so skrinjo prenesli na zahodni breg. Nič prej niso spuščene vode pohitele navzdol v naravno rečno korito in se razlile po vseh svojih bregovih, dokler ni skrinja prišla na varno in so stopala duhovnikov stopila na suho.

Prihodnji rodovi niso smeli ostati brez vidnega pričevanja tega velikega čudeža. Medtem ko so duhovniki, ki so nosili skrinjo, še stali sredi Jordana, je dvanajst prej izbranih mož, po eden iz vsakega rodu, vzelo vsak po en kamen iz rečne struge, kjer so stali duhovniki, ter ga odneslo na zahodno stran. Ti kamni so bili postavljeni kot spomenik v prvi tabor tostran reke. Ljudstvu je bilo ukazano, naj svojim otrokom in otrokom otrok ponavljajo zgodbo o osvoboditvi, ki jo je zanje izvršil Bog, kakor je rekel Jozue: "Da bi spoznali vsi narodi zemlje Gospodovo roko, da je mogočna, da bi se vi bali Gospoda, svojega Boga, vse svoje dni." (Joz 4,24)

Vpliv tega čudeža je imel velik pomen tako na Hebrejce, kakor tudi na njihove sovražnike. To je bilo zagotovilo/484/ Izraelu o Božji nenehni navzočnosti in zaščiti - dokaz, da bo po Jozuetu deloval zanje, kakor je deloval po Mojzesu. Takšen dokaz je bil potreben, da je vlil pogum v njihovo srce, ko so začeli osvajati deželo - ko so se lotili velikanske naloge, ki je štirideset let prej omajala vero njihovih očetov. Pred prečkanjem je Gospod objavil Jozuetu: "Danes te začnem poveličevati pred vsem Izraelom, da bi vedeli, kakor sem bil z Mojzesom, tako da bom s teboj." (Joz 3,7) In obljuba se je izpolnila. "Tisti dan je poveličal Gospod Jozueta pred očmi vsega Izraela, in bali so se ga, kakor so se bali Mojzesa, dokler je živel." (Joz 4,14)

Namen izvršitve te božanske moči v korist Izraela je bil tudi, da bi se povečal strah okoliških narodov. Tako bo Izraelu pripravljena pot za lažjo in popolnejšo zmago. Ko so novice, da je Bog ustavil jordanske vode pred Izraelovimi otroki, dosegle kralja Amorejcev in Kanaancev, se je njuno srce topilo od strahu. Hebrejci so že pobili pet madianskih kraljev, mogočnega Sihona, amorejskega kralja Oga iz Basana, in zdaj je prehod čez narasli in siloviti Jordan okoliške narode napolnil z grozo. Kanaancem, vsemu Izraelu in samemu Jozuetu je bil dan nezmotljiv dokaz, da je živi Bog, Kralj nebes in zemlje, sredi svojega ljudstva in da jih ne bo razočaral ali zapustil.

Nedaleč od Jordana so Hebrejci postavili svoj prvi tabor v Kanaanu. Tukaj je Jozue "obrezal Izraelove sinove ob Hribu neobreze. In ko so Izraelovi sinovi taborili v Gilgalu, so praznovali pasho". (Joz 5,3.10) Ukinitev obreda obreze od upora v Kadesu je neprestano pričala Izraelu, da je prelomljena njihova zaveza z Bogom, katerega določen simbol je bila. Prekinitev pashe, spomenika njihove osvoboditve iz Egipta, je dokazovala Gospodovo nezadovoljstvo nad njihovo željo, da bi se vrnili v deželo suženjstva. Zdaj pa so bila leta zavrnitve končana. Bog je še enkrat priznal Izraela za svoje ljudstvo in znamenje zaveze je bilo obnovljeno. Obred obreze so opravili pri vseh, ki so bili rojeni v puščavi. Gospod je objavil Jozuetu: "Danes/485/ sem odvalil z vas sramoto Egipčanov; zato se je imenovalo tisto mesto Gilgal - odval - do tega dne." (Joz 5,9)

Poganski narodi so sramotili Gospoda in njegovo ljudstvo, ker Hebrejci niso posedli Kanaana kmalu po zapustitvi Egipta, kakor so pričakovali. Njihovi sovražniki so slavili zmago, ker je Izrael tako dolgo taval v puščavi. Posmehljivo so izjavili, da jih hebrejski Bog ni zmožen pripeljati v obljubljeno deželo. Gospod je sedaj očitno razodel svojo moč in naklonjenost, ko je razdelil Jordan pred svojim ljudstvom. Sovražniki jih niso več mogli sramotiti.

"In ... so praznovali pasho štirinajsti dan meseca proti večeru na Jerihovih poljanah. In jedli so od starega žita te dežele drugi dan po pashi, opresne kruhe in opraženo zrnje v isti dan. In mana je preminila drugi dan, ko so jedli od žita tiste dežele, in Izraelovi sinovi niso več dobili mane, ampak so jedli od pridelkov Kanaanske dežele tisto leto." (Joz 5,10-12) Dolga leta tavanja po puščavi so bila končana. Noge Izraela so končno stopale po obljubljeni deželi./486/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!