 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Očaki in preroki (Ellen G. White)
43. Mojzesova smrt (angleško)
Temeljno besedilo 5 Moj 31 do 34
V vseh Božjih ravnanjih s svojim ljudstvom sta njegovi ljubezen in milost pomešani z najočitnejšim dokazom njegove stroge in nepristranske pravičnosti. To je ponazorjeno v zgodovini hebrejskega ljudstva. Bog je Izraelu podaril velike blagoslove. Njegovo usmiljenje do njih je ganljivo opisano: "Kakor orel spodbuja k letanju svoje gnezdnike in nad svojimi mladiči leta, razprostira svoje peruti, jih nanje jemlje in jih nosi na svojih krilih: tako ga je Gospod sam vodil." (5 Moj 32,11.12) Pa vendar, kako hitro in strogo so bili kaznovani za svoje prestopke.
Neskončna Božja ljubezen se je razodela v daru njegovega edinorojenega Sina za odrešitev izgubljenega rodu. Kristus je prišel na zemljo, da bi ljudem razodel značaj svojega Očeta. Njegovo življenje je bilo napolnjeno z deli božanske nežnosti in sočutja. Pa vendar sam Kristus oznanja: "Dokler ne prejdeta nebo in zemlja, ne izgine niti najmanjša črka ali pičica iz postave." (Mat 5,18) Isti glas, ki potrpežljivo, ljubeznivo in roteče vabi grešnika, naj pride k njemu ter najde odpuščanje in mir, bo na sodbi ukazal njim, ki so zavračali njegovo milost: "Pojdite od mene, prekleti!" (Mat 25,41) V vsem Svetem pismu je Bog predstavljen ne samo kot nežni oče, temveč tudi kot pravični sodnik. Čeprav se veseli, ko izkazuje usmiljenje ter "odpušča krivico in prestopek in greh", pa "krivega nikakor ne šteje za nedolžnega". (2 Moj 34,7)
Veliki vladar narodov je objavil, da Mojzes ne bo vodil izraelskega zbora v dobro deželo, in goreče prošnje Božjega služabnika niso mogle spremeniti njegove kazni. Vedel je, da mora umreti. Pa vendar ni niti za trenutek omahoval v svoji skrbi za Izraela. Zvesto si je prizadeval pripraviti zbor na vstop v obljubljeno dediščino. Na božanski ukaz sta Mojzes in Jozue odšla v/469/ svetišče, oblakov steber pa je prišel in se ustavil pri vratih. Tukaj je bilo ljudstvo slovesno izročeno Jozuetovi skrbi. Delo Mojzesa kot Izraelovega voditelja je bilo končano. Pa vseeno je pozabil nase v svojem zanimanju za ljudstvo. V navzočnosti zbrane množice je v Božjem imenu svojemu nasledniku za sveto spodbudo namenil tele besede: "Bodi močan in srčen; zakaj ti pripelješ Izraelove sinove v deželo, za katero sem jim prisegel, in jaz bom s teboj." (5 Moj 31,23) Potem se je obrnil k starešinam in uradnikom ter jim slovesno naročil, da zvesto ubogajo navodila, ki jim jih je sporočil od Boga.
Ljudje so strmeli v ostarelega moža, ki jim bo tako kmalu odvzet, in se znova spomnili, tokrat z novo in globljo hvaležnostjo, njegove starševske nežnosti, modrih nasvetov in neutrudnega dela. Kolikokrat so Mojzesove molitve prevladale pri Bogu, da jim je prizanesel, ko so s svojimi grehi priklicali nase Božje pravične sodbe! Njihovo žalost je povečevala očitajoča vest. Grenko so se spominjali, da je njihova lastna pokvarjenost izzvala Mojzesa, da je zagrešil greh, zaradi katerega bo moral umreti.
Odstranitev njihovega ljubljenega voditelja bo Izraelu veliko večja graja od katere koli druge, ki bi je bili deležni, če bi še živel in dalje opravljal svoje poslanstvo. Bog je želel, da bi občutili, da življenja svojega prihodnjega voditelja ne smejo otežiti tako, kakor so ga Mojzesu. Bog govori svojim ljudem po podarjenih blagoslovih; ko pa teh ne cenijo, jim spregovori z odstranitvijo blagoslovov, da bi videli svoje grehe in se povrnili k njemu z vsem srcem.
Prav tisti dan je Mojzes prejel ukaz: "Pojdi na ... goro Nebo, ... in poglej Kanaansko deželo, ki jo dam v lastnino Izraelovim sinovom, in umri na gori, na katero pojdeš, in boš zbran k svojemu ljudstvu." (5 Moj 32, 49.50) Mojzes je pogosto zapustil tabor, ko se je poslušno odzval božanskemu klicu, da bi imel občestvo z Bogom; ampak zdaj je moral oditi na novo in skrivnostno pot. Oditi je moral in izročiti svoje življenje v Stvarnikove roke. Mojzes je vedel, da mora umreti sam. Nobenemu pozemskemu prijatelju ni bilo dovoljeno, da mu streže v zadnjih urah. V prizoru, ki ga je čakal, je bilo čutiti skrivnostnost in grozo, zaradi česar se je njegovo srce krčilo od strahu. Najokrutnejši preizkus je bila njegova ločitev od ljudstva, ki ga je ljubil in zanj skrbel - ljudstva, za katero se je zanimal in bil tako dolgo povezan z njim./470/ Naučil pa se je Bogu zaupati in z neomajno vero je izročil sebe in svoje ljudstvo njegovi ljubezni in usmiljenju.
Mojzes je zadnjič stal pred zbranim ljudstvom. Spet je nad njim počival Božji Duh in v najveličastnejšem in ganljivem jeziku je izrekel blagoslov nad vsakim plemenom, končal pa z blagoslovom vseh:
"Ni ga, ki bi bil enak mogočnemu Bogu, o Ješurun, ki prijezdi po nebu tebi v pomoč in v svojem veličastvu na oblakih. Bog večnosti ti je prebivališče in pod teboj so večne rame; in On žene sovražnika pred teboj in veli: Pokončaj jih! In Izrael prebiva na varnem in posebej Jakobov vrelec, v deželi žita in vina, in izpod njegovega neba kaplja rosa. Blažen si, o Izrael! Kdo ti je enak, ljudstvo, rešeno po Gospodu, ki je ščit tvoje pomoči in meč tvojega veličastva." (5 Moj 33,26-29)
Mojzes je potem zapustil občino in se tiho in sam odpravil na vrh gore. Šel je "z Moabskih planjav na goro Nebo, na vrh Pizge". (5 Moj 34,1) Stal je na samotni višavi in z bistrim očesom opazoval prizor pred seboj. Daleč na zahodu so se razprostirale modre vode Velikega (Sredozemskega) morja; na severu se je dvigala gora Hermon in se stegovala proti nebu; proti vzhodu je ležala visoka Moabska planota in za njo je počival Basan, kjer so Izraelci zmagali; daleč proti jugu pa se je raztezala puščava, po kateri so tako dolgo tavali.
Mojzes je v samoti preletel svoje spremenljivo življenje, ki je bilo polno težav, odkar se je odvrnil od dvorskih časti in obetavnega kraljestva v Egiptu, da bi svojo usodo združil z usodo Božjega izvoljenega ljudstva. V spomin je priklical dolga leta, ki jih je preživel v puščavi skupaj z Jetrovimi čredami, Angelov obisk v gorečem grmu in vabilo, naj osvobodi Izraela. Ponovno je uzrl mogočne čudeže Božje moči, ki so bili narejeni v korist izvoljenega ljudstva, in Božjo potrpežljivo milost v letih njihovega tavanja in upora. Kljub vsemu, kar je Bog/471/ storil zanje, kljub njegovim molitvam in delu, sta bila samo dva od vseh odraslih v veliki množici, ki sta zapustila Egipt in se izkazala za tako zvesta, da bosta lahko stopila v obljubljeno deželo. Ko je Mojzes preiskoval sadove svojega dela, se mu je skoraj zaman zdelo življenje, ki je bilo polno skušnjav in žrtev.
Vendar pa ni obžaloval bremen, ki jih je prenašal. Vedel je, da je sam Bog določil njegovo poslanstvo in delo. Ko je bil prvič poklican iz suženjstva, da bi postal Izraelov vodja, se je zbal odgovornosti; ko pa se je že lotil dela, bremena ni vrgel raz sebe. Celo ko ga je Gospod nameraval razrešiti in uničiti upornega Izraela, Mojzes ni mogel privoliti. Čeprav so bile njegove preizkušnje velike, je užival posebna znamenja Božje naklonjenosti. Med potovanjem po puščavi je pridobil bogato izkušnjo, ko je bil priča razodetju Božje moči in slave ter občestva njegove ljubezni. Čutil je, da se je modro odločil, ko je izbral, da bo raje skupaj z Božjim ljudstvom trpel stisko, kakor pa da bi kratek čas užival v zadovoljstvih greha.
Med opazovanjem svoje izkušnje voditelja Božjega ljudstva je videl zapis popackan z enim napačnim dejanjem. Menil je, da se ne bi bal smrti, ko bi bilo mogoče izbrisati ta prestopek. Prepričan je bil, da sta spokorjenje in vera v obljubljenega Zveličarja vse, kar zahteva Bog, in ponovno je priznal svoj greh ter prosil za odpuščanje v Jezusovem imenu.
Zdaj mu je bilo dano videti panoramski pogled na obljubljeno deželo. Pred njim se je raztezal vsak del dežele, ne bled in negotov v oddaljenosti, temveč njemu v veselje zelo jasen, razločen in lep. V tem prizoru je bilo videti, ne kakor je bilo, temveč kakor bo z Božjim blagoslovom nad njo, ko ga posede Izrael. Zdelo se je, da gleda na drugi Raj. Tam so bile gore, oblečene v libanonske cedre, hribi, rjavi od oljk in dišeči od vonja po grozdnem soku; tukaj prostrane zelene planjave, pisane od rož in rodovitne, tropska palmova drevesa; tam so bila spet valujoča polja pšenice in ječmena; sončne doline, po katerih so melodično vijugali potočki in odmevale pesmi ptic, krasna mesta in lepi vrtovi, bogata jezera v "obilnosti morja"; (5 Moj 33,19) po hribih so se pasle črede, med skalami pa so divje čebele kopičile svoje zaklade. Resnično je bila to dežela, kakor jo je Mojzes, navdihnjen z Božjim Duhom, opisal Izraelu: "Blagoslovljena/472/ bodi od Gospoda ... s predragim darom neba, z roso in z globino, ki leži spodaj, in z najdražjimi pridelki sonca, ... in z najboljšimi rečmi starodavnih gora in z najdražjimi darovi večnih hribov, in z najdražjimi rečmi zemlje in njene obilnosti." (5 Moj 33,13-16)
Mojzes je videl izvoljeno ljudstvo, ustaljeno v Kanaanu, vsak od rodov je imel svojo last. Dobil je prikazen o njihovi zgodovini po tem, ko se bodo naselili v obljubljeni deželi; pred njim se je razgrnila dolga žalostna zgodba o njihovem odpadništvu in kazni. Videl jih je, da so zaradi lastnih grehov razkropljeni med pogani, slava je odšla od Izraela, njegova lepa mesta so bila uničena, ljudje pa ujetniki v tujih deželah. Videl jih je vrnjene v deželo očetov in končno pripeljane pod rimsko oblast.
Dovoljeno mu je bilo pogledati vzdolž toka časa in ugledati prvi prihod našega Zveličarja. Videl je Jezusa kot dojenčka v Betlehemu. Slišal je glasove angelske čete, ki so prepevali veselo hvalno pesem Bogu in razglašali mir na zemlji. Na nebu je opazil zvezdo, ki je vodila modre z Vzhoda k Jezusu, in velika luč je preplavila njegov um, ko se je spomnil preroških besed: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela." (4 Moj 24,17) Videl je Kristusovo skromno življenje v Nazaretu, njegovo službovanje ljubezni in naklonjenosti ter zdravljenja, kako ga je ošaben in neveren narod zavrnil. Začuden je prisluhnil njihovemu bahaškemu poviševanju Božjega zakona, medtem ko so zavrgli in prezirali njega, ki ga je dal. Videl je Jezusa na Oljski gori, ko se je jokajoč poslavljal od svojega ljubljenega mesta. Ampak ko je Mojzes zagledal, da je Jezusa končno zavrglo to ljudstvo, ki so ga nebesa tako zelo blagoslavljala - ljudstvo, za katero je tako garal in molil in se žrtvoval ter je bil zanj pripravljen dopustiti izbrisati svoje ime iz knjige življenja - in je poslušal tiste strašne besede: "Glej, vaša hiša se vam ostavlja pusta," (Mat 23,38) se je njegovo srce stisnilo zaradi tesnobe, iz oči pa so mu kapljale grenke solze.
Sledil je Zveličarju v Getsemani in videl smrtni boj v vrtu, izdajstvo, roganje in bičanje - križanje. Mojzes je videl, da mora biti Božji Sin povzdignjen, kakor je sam povzdignil kačo v puščavi, "da se ne pogubi kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno/475/ življenje". (Jan 3,15) Žalost, prizadetost in groza so napolnili Mojzesovo srce, ko je zrl v hinavstvo in satansko sovraštvo, ki ga je razodel judovski narod zoper svojega Odrešenika, mogočnega Angela, ki je hodil pred njihovimi očeti. Slišal je Kristusov smrtni krik: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mar 15,34) Videl ga je ležati v Jožefovem novem grobu. Zdelo se mu je, da svet obdaja tema brezupa. Še enkrat je pogledal in ga videl prihajati kot zmagovalca, ki odhaja v nebo v spremstvu častečih angelov in vodi množico ujetih. Videl je, da so se odprla svetleča vrata, da bi ga sprejela, nebeške čete pa so z zmagoslavno pesmijo pozdravljale svojega Poveljnika. Tam mu je bilo razodeto, da bo sam eden izmed Zveličarjevih spremljevalcev, ki mu bodo odprli večna vrata. Ko je opazoval prizor, se je njegovo obličje bleščalo zaradi svetega sija. Kako majhne so se sedaj zdele preizkušnje in žrtve v njegovem življenju, ko jih je primerjal s temi, kar jih je preživel Božji Sin! Kako lahke so bile v nasprotju z "nadvse obilno večno množino slave". (2 Kor 4,17) Veselil se je, da mu je bilo dovoljeno vsaj malo biti deležen Kristusovih trpljenj.
Mojzes je videl Jezusove učence, ko so oznanjevali njegov evangelij po svetu. Videl je, da Bog vendarle ni zavrgel Abrahamovega potomstva, čeprav izraelsko ljudstvo po mesu ni bilo uspešno pri izpolnitvi visokega cilja, h kateremu ga je poklical Bog, in zaradi svoje nevere ni postalo luč svetu in čeprav so prezirali Božjo milost in kljubovali blagoslovom kot izvoljeno ljudstvo. Izpolnjeni bodo veličastni nameni, katerih se je lotil, da bi jih dosegel po Izraelu. Vsi, ki bodo po Kristusu postali otroci vere, bodo šteti za Abrahamovo potomstvo in bodo dediči zaveznih obljub; kakor Abraham so bili poklicani čuvati in oznaniti svetu Božji zakon ter evangelij njegovega Sina. Mojzes je videl luč evangelija svetiti po Jezusovih učencih narodu, "ki je sedel v temi", (Mat 4,16) in tisočim iz poganskih dežel, ki so se zbirali v jasnosti njenega vzhajanja. Ko je to videl, se je veselil zaradi Izraelovega napredka in blaginje.
Potem mu je bil prikazan naslednji prizor. Pokazano mu je bilo Satanovo delo zapeljevanja Judov, da zavržejo Kristusa, medtem ko trdijo, da častijo Očetov zakon. Zdaj je videl/476/ krščanski svet v pasti podobne prevare, trdeč, da sprejemajo Kristusa, zavračajo pa Božji zakon. Duhovnike in starešine je slišal besno vpiti: "Stran z njim! Križaj ga! Križaj ga!" Od hlinjenih krščanskih učiteljev pa je slišal vpitje: "Stran z zapovedmi!" Videl je teptano soboto, na njenem prostoru pa vzpostavljeno ponarejeno uredbo. Mojzes je bil spet poln začudenja in groze. Kako lahko tisti, ki verujejo v Kristusa, zavržejo zakon, ki ga je izgovoril sam s svete gore? Kako lahko kdo, ki se boji Boga, odvrže zakon, ki je temelj njegove vladavine v nebesih in na zemlji? Mojzes je radosten videl, da nekaj zvestih še vedno časti in poveličuje Božji zakon. Videl je zadnji veliki boj pozemskih moči, da bi uničile izpolnjevalce Božjega zakona. Veselil se je časa, ko bo Bog vstal, da kaznuje zemeljske prebivalce za njihovo krivičnost, kdor pa se je bal njegovega imena, bo na dan njegove jeze skrit in zaščiten. Slišal je Božjo zavezo miru s temi, ki spolnjujejo njegov zakon, in njegov glas, ki govori iz svetega prebivališča, ter kako se tresejo nebesa in zemlja. Videl je drugi Kristusov prihod v slavi, videl je vstajati mrtve pravične v nesmrtno življenje in žive svetnike, ki bodo spremenjeni, ne da bi videli smrt, kako skupaj odhajajo v Božje mesto s petjem veselih pesmi.
Na vpogled pa je imel še en prizor - zemljo, prosto prekletstva, ljubkejšo od lepe obljubljene dežele, ki jo je videl malo prej. Greha ni in smrt nima vstopa. Tukaj so narodi zveličanih našli svoj večni dom. Mojzes je z nepopisnim veseljem zrl na ta prizor - izpolnitev še veličastnejše rešitve, kakor pa si je v najsvetlejših upih lahko to predstavljal. Pozemska tavanja so za vedno minila, Božji Izrael je končno stopil v dobro deželo.
Prikazen je ponovno zbledela in njegove oči so počivale na Kanaanski deželi, ki se je v daljavi raztezala pred njim. Potem je, kakor utrujeni vojščak, legel počivat. "Umrl je torej Mojzes, Gospodov hlapec, ondi v Moabski deželi po Gospodovi besedi. In pokopal ga je v dolini, v Moabski deželi, nasproti Bet-peorju; ali nihče ne ve za njegov grob do današnjega dne." (5 Moj 34,5.6) Mnogi, ki niso ubogali Mojzesovih nasvetov, ko je bil še z njimi, so bili v nevarnosti, da bi zagrešili malikovanje/477/ nad njegovim truplom, ko bi vedeli, kje je pokopan. Zato je bil ta kraj ljudem skrit. Božji angeli so pokopali telo njegovega zvestega služabnika in čuvali osamljeni grob.
"A ni nastopil več noben prerok v Izraelu enak Mojzesu, katerega bi bil Gospod poznal od obličja do obličja, po vseh znamenjih in čudežih, ki jih ga je poslal Gospod izvršit ... in po vsej mogočni roki in po vseh velikih in grozovitih delih, ki jih je storil Mojzes pred očmi vsega Izraela." (5 Moj 34,10-12)
Če Mojzesovega življenja ne bi oskrunil en greh, ko ni dal Bogu slave pri izpeljavi vode iz skale v Kadesu, bi stopil v obljubljeno deželo ter bil prenesen v nebesa, ne da bi videl smrt. Vendar ni dolgo ostal v grobu. Sam Kristus je z angeli, ki so Mojzesa pokopali, prišel iz nebes, da bi poklical spečega svetnika. Satan je vriskal od veselja zaradi uspeha, da je Mojzes grešil zoper Boga ter tako postal podložen smrti. Veliki sovražnik je izjavil, da mu je oblast nad mrtvimi dala božanska izjava: "Kajti prah si in v prah se povrneš." (1 Moj 3,19) Moč groba do tedaj ni bila nikoli strta, zato si je vse, ki so v grobu, lastil za svoje ujetnike, ki ne bodo nikoli rešeni iz temne ječe.
Prvič je dal Kristus mrtvemu življenje. Ko so se Knez življenja in svetleči (angeli) približali grobu, se je Satan ustrašil za svojo nadoblast. S svojim zlobnimi angeli je stal, da bi branil ozemlje, za katero je trdil, da je njegovo. Bahal se je, da je Božji služabnik postal njegov jetnik. Izjavil je, da celo Mojzes ni bil sposoben izpolniti Božjega zakona in si je prilastil slavo, ki pripada samo Jahveju - storil je isti greh, kateri je povzročil Satanovo izgnanstvo iz nebes - in je zaradi prestopka padel pod Satanovo oblast. Veleizdajalec je navedel izvirne obtožbe, ki jih je sam zagrešil zoper božansko vladavino, in ponovil svoje obtožbe o Božji nepravičnosti do njega.
Kristus se ni spustil v prerekanje s Satanom. Lahko bi mu navedel kruta dela, ki so jih v nebesih naredile njegove prevare, ter povzročile pogubo velike množice nebeških prebivalcev. Lahko bi pokazal na laži, ki jih je povedal/478/ v Raju, in so vodile Adama v greh ter prinesle smrt na človeški rod. Lahko bi Satana opomnil, da je prav on skušal Izraela, naj godrnja in se upira, ter je s tem utrudil potrpežljivost njihovega voditelja; tako ga je v nečuječem trenutku presenetil, da je naredil greh, zaradi katerega je padel pod oblast smrti. Ampak Kristus je vse prepustil svojemu Očetu, rekoč: "Kaznuj te Gospod!" (Juda 9) Zveličar se ni spustil v prepir s svojim sovražnikom, temveč je tam in takrat začel svoje delo - zlomil je moč padlega sovražnika ter oživil mrtvega. Tukaj je dokaz, da Satan ni mogel oporekati nadvladi Božjega Sina. Vstajenje je bilo za zmeraj zagotovljeno. Satan je bil oropan svojega plena; umrli pravični bodo spet oživeli.
Zaradi greha je prišel Mojzes pod Satanovo oblast. Po lastnih zaslugah je bil zakoniti ujetnik smrti; toda obujen je bil v nesmrtno življenje, sklicujoč se na Odrešenikovo ime. Mojzes je vstal iz groba poveličan ter odšel s svojim Rešiteljem v Božje mesto.
Bog svoje pravičnosti in ljubezni vse dotlej, ko ju je pokazal s Kristusovo daritvijo, nikoli ni razodel bolj očitno, kakor prav ob svojem ravnanju z Mojzesom. Izključil ga je iz Kanaana, da bi ga naučil nauka, ki ga nikoli ne sme pozabiti - zahteva namreč strogo poslušnost, in ljudje morajo paziti, da si ne lastijo slave, ki pripada samo njihovemu Stvarniku. Ni mogel ustreči Mojzesovi molitvi, da bi bil deležen Izraelove dediščine, ni pa svojega služabnika pozabil ali ga zapustil. Bog nebes je razumel trpljenje, ki ga je prenašal Mojzes; zapazil je vsako dejanje zveste službe v dolgih letih težav in preizkušenj. Na vrhu Pizge je Bog poklical Mojzesa v dediščino, ki je neskončno veličastnejša od pozemskega Kanaana.
Na gori spremenjenja je bil Mojzes v družbi z Elijem, ki je bil spremenjen. Bila sta poslana kot nosilca luči in slave od Očeta k njegovemu Sinu. Tako je bila končno uslišana Mojzesova molitev, ki jo je izrekel stoletja pred tem. Stal je na lepem gorovju, v dediščini svojega ljudstva, in bil priča njemu, v katerem so zbrane vse Izraelove obljube. Tak je bil zadnji prizor, razodet smrtnemu pogledu o zgodovini človeka, ki so ga Nebesa zelo visoko častila./479/
Mojzes je bil prispodoba Kristusa. Sam je izjavil Izraelu: "Preroka izmed tebe, iz tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog: njega poslušajte." (5 Moj 18,15) Bogu se je zdelo prav Mojzesa vzgojiti v šoli stiske in bede, preden bo pripravljen voditi Izraelove množice v pozemski Kanaan. Božji Izrael ima na svojem potovanju v nebeški Kanaan Poveljnika, ki ni potreboval človeških naukov, da bi bil usposobljen za svoje poslanstvo božanskega voditelja; pa vendar je bil izpopolnjen po trpljenju; in "v kolikor je sam trpel in izkušan bil, v toliko tudi more pomagati izkušanim". (Heb 2,10.18) Naš Odrešenik ni pokazal nobene človeške slabosti ali nepopolnosti, umrl je, da bi nam zagotovil vstop v obljubljeno deželo.
"In Mojzes je bil zvest v vsej njegovi hiši kakor služabnik, v pričanje tistega, kar se je imelo pozneje oznanjati; Kristus pa je zvest kakor Sin, vladajoč svoji hiši; čigar hiša smo mi, ako srčno zaupnost in hvalo upanja ohranimo trdno do konca." (Heb 3,5.6)/480/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!